Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Služnost je omejena stvarna pravica na tuji stvari, ki njenega imetnika upravičuje, da tujo stvar uporablja oziroma da od lastnika tuje stvari zahteva, da opusti določena ravnanja, ki bi mu sicer kot lastniku bila dovoljena. Institut služnosti je sicer klasičen stvarnopravni institut, katerega zgodovina sega celo v čas pred našim štetjem, v skoraj identični obliki, kot ga poznamo danes, pa se je razvil že v rimskem pravu. Služnosti so različnih vrst, med katerimi je v magistrskem delu posebna pozornost namenjena osebnim služnostim, medtem ko so ostale vrste, tj. stvarne služnosti, neprave stvarne služnosti in služnosti v javno korist, opisane le v osnovnem okviru njihovih temeljnih značilnosti. Glavnina magistrskega dela torej obsega obravnavo osebnih služnosti, katerih bistvena lastnost je, da pripadajo točno določeni osebi, v posledici tega pa niso podedljive in odsvojljive. Ne glede na dejstvo, da gre za zelo star in že davno pravno razdelan institut, se v pravni ureditvi še vedno pojavljajo določene dileme, ki so v magistrskem delu sistematično predstavljene in poglobljeno pojasnjene. Eno izmed pomembnih vprašanj, glede katerega je v teoriji zaslediti različna stališča, je vprašanje vsebine posameznih vrst osebnih služnosti oziroma v okviru tega zlasti vprašanje, ali tudi raba in služnost stanovanja vsebujeta upravičenje do uživanja stvari ali pa gre to upravičenje samo imetniku užitka. Magistrsko delo vsebuje odgovore na ta in številna druga vprašanja, med njimi tudi takšna, glede katerih v teoriji oziroma sodni praksi ni oblikovanega konsenza. Tako so v magistrskem delu natančno teoretično analizirani številni instituti v okviru osebnih služnosti, ob tem postavljeni v kontekst veljavne zakonske ureditve, mestoma pa pojasnjeni tudi s pomočjo sodne prakse in primerjalnopravne analize.
Ključne besede: osebna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, varstvo služnosti
Objavljeno v DKUM: 04.09.2024; Ogledov: 68; Prenosov: 21
Celotno besedilo (1,42 MB)

Opis: Tipična oz. 'prava' stvarna služnost je služnost, ki jo ureja 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonsko je definirana kot pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Iz tega lahko sklepamo, da je atipična stvarna služnost služnost, ki je 'pravi' stvarni služnosti podobna, vendar se od nje v določenih elementih vseeno razlikuje. Tako SPZ v 226. členu ureja nepravo stvarno služnost. Opredeljena je kot služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, a se ustanovi v korist določene osebe. Iz opredelitve vidimo, da združuje elemente tako stvarnih kot osebnih služnosti. Po vsebini oz. upravičenjih je podobna pravi stvarni služnosti, s to razliko, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč v korist točno določene fizične ali pravne osebe. V tej značilnosti pa je podobna osebni služnosti, zaradi česar 226. člen v 2. stavku določa, da se glede nastanka in prenehanja tovrstnih služnosti uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Določba 226. člena SPZ predstavlja pravno podlago za nastanek posebne vrste služnosti, ki jih krovno ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), in sicer služnosti v javno korist. 211. člen v 2. odstavku dovoljuje omejitev lastninske pravice na nepremičnini, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Naslednji odstavek pa omogoča ustanovitev služnosti tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v kolikor to predvideva poseben zakon. Zakon primarno zahteva pravnoposlovni nastanek služnosti v javno korist, če to ni mogoče, pa omogoča prisilni nastanek v posebnem upravnem razlastitvenem postopku. Kot služnostni upravičenec nastopajo država, občina ali investitor javne infrastrukture. Namen teh služnosti je zasledovanje javne koristi, ki mora biti podana na dveh ravneh. Da je omejitev lastninske pravice dopustna, mora biti najprej podana abstraktna javna korist. To pomeni, da mora biti služnost v javno korist predvidena za namen, določen z zakonom, poleg tega pa mora biti predvidena v ustreznem prostorskem aktu. Nato pa mora upravni organ, ki odloča v postopku, še v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je podana konkretna javna korist. Za to se zahtevata dva pogoja, in sicer: 1) služnost v javno korist je za dosego javne koristi nujno potrebna (nujnost) in 2) javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (sorazmernost). Potreben pa je še dodaten pogoj, da država ali občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegla isti namen. Lastniku v primeru obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist pripada ustrezna odškodnina oz. nadomestilo. Naše pravo pa pozna še en institut, ki je vsebinsko primerljiv s stvarno služnostjo, in sicer zakonito služnost (legalna servituta). Formalno gledano ne gre za stvarno služnost, temveč za sklop upravičenj uporabe tuje nepremičnine, ki imajo pravno podlago neposredno v zakonu. Služnosti v javno korist in zakonite služnosti imajo skupno to, da gre v obeh primerih za javnopravne omejitve lastninske pravice na nepremičnini. Izhodišče za oblastno omejevanje lastninske pravice najdemo v 69. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta določba je konkretizacija načela iz 67. členu Ustave, ki predpisuje zakonsko določanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Ključne besede: stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, abstraktna javna korist, konkretna javna korist, nujnost, sorazmernost, gospodarska javna infrastruktura, razlastitveni postopek, upravna odločba, odškodnina, zakonita služnost, gospodarska in socialna funkcija lastnine, prisilna omejitev lastninske pravice
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 2059; Prenosov: 472
Celotno besedilo (1,10 MB)

Opis: Služnost so poznali že rimljani. Zanimalo nas je, kako je urejena v modernem času, od ODZ, ZTLR vse do SPZ. Če se primerjata SPZ in ZTLR ugotovimo, da je bilo le malo razlik. Večina razlik je v nomotehnični uredivi, predvsem da so stvari strnjene v istih členih ali so razdeljene na več odstavkov, posebnih členov. Črtanih členov je malo, Največje razlike so, da ne obstaja več družbena lastnina, kar je pravzaprav odvisno od ustavne ureditve na kateri slonijo zakoni, dodana je neprava stvarna služnost, ureditev v istem zakonu – stvarne in osebne služnosti so urejene v SPZ. V času uporabe ZTLR se je za osebne služnosti uporabljal prejšnji zakon, ODZ. Največja razlika, razen ureditve v skupnem zakonu je to, da je prej obstajala služnost stanovanja, ki je lahko bila ustanovljena kot raba ali užitek. Od tega je bil odvisen obseg upravičenj. SPZ obravnava služnost stanovanja kot posebno služnost. Preseneča pa dejstvo, da so se je tekom vsega tega dolgega obdobja pravila bolj malo spreminjala. Rimsko pravo je postavilo izvrstne temelje, na katerih še danes sloni moderna ureditev. Temeljna načela veljajo še danes. Poznali so zemljiške in osebne služnosti. Že rimljani so imeli razvite kompleksne pravne institute v zvezi s služnostjo. Pravno varstvo je bilo urejeno. Največje razlike so opazne pri načinih ustanovitve in prenehanja. Večinoma je bil način mancipacija ali in iure cessio. Ta dva pravna instituta današnje pravo ne pozna več. Prav tako moderno pravo ne pozna nekaterih služnosti, na primer služnost dela tujih sužnjev in živine.
Ključne besede: Služnost, primerjava, razvoj, ZTLR, ODZ, rimski čas
Objavljeno v DKUM: 21.09.2018; Ogledov: 1209; Prenosov: 172
Celotno besedilo (909,67 KB)

Opis: Ena izmed temeljnih človekovih pravic je tudi lastninska pravica, ki kljub popolnemu varstvu ni v celoti neomejena. Njena omejenost se meddrugim kaže v služnosti kot eni izmed stvarnih pravic na tuji stvari, s katero lahko »utesnjujemo« lastninsko pravico. Služnost omogoča njegovemu imetniku uporabljati tujo stvar ali od lastnika tuje stvari zahtevati, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari. Temeljna delitev služnosti izvira iz rimskega prava in se je ohranila vse do današnjih dni. Poznamo dve vrsti služnosti: stvarne in osebne. Stvarne služnosti so ustanovljene v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine. So časovno neomejene in prehajajo na njegove pravne naslednike skupaj z lastninsko pravico. Osebne služnosti predstavljajo predmet mojega diplomskega dela. Temeljito so predstavljene v teoretičnem delu naloge. V praktičnem delu naloge sem predstavila primere novejše sodne prakse, s katerimi sem analizirala osebne služnosti v vsakdanjih pravnih razmerjih njihovih nosilcev. Osebne služnosti so ustanovljene v korist točno določene osebe. Ustanovijo se lahko na nepremičninah, premičninah in pravicah. So časovno omejene: v primeru njihove ustanovitve v korist fizične osebe lahko trajajo najdlje do smrti služnostnega upravičenca; če so ustanovljene v korist pravne osebe, lahko trajajo največ trideset let. Število osebnih služnosti je omejeno in se delijo na užitek, služnost rabe in služnost stanovanja. Med seboj se razlikujejo po vsebini in obsegu upravičenj. Temeljito sem predstavila užitek kot najobsežnejšo osebno služnost. Užitek najbolj omejuje lastninsko pravico lastnika in omogoča užitkarju pravico do uporabe in uživanja tuje stvari. Užitkar sme izvrševanje užitka prenesti na drugo osebo, kar pri služnosti rabe in služnosti stanovanja ni mogoče. Služnost rabe njegovemu imetniku ne dopušča možnosti uživanja tuje stvari, ampak dopušča samo rabo. Služnost stanovanja omogoča pravico imetniku služnosti in njegovim družinskim članom uporabljati tuje stanovanje ali njegove dele.
Ključne besede: lastninska pravica, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, užitek, služnost rabe, služnost stanovanja, sodna praksa
Objavljeno v DKUM: 08.06.2018; Ogledov: 6888; Prenosov: 983
Celotno besedilo (586,67 KB)

Opis: Diplomska naloga obravnava lastninsko pravico na nepremičnini kot temeljno stvarno pravico ter dosmrtno služnostno pravico stanovanja kot omejeno stvarno pravico. V prvem delu diplomskega dela sem omenila posest, saj je kot institut pomembna pri razumevanju lastninske pravice ter na kratko opisala razlike med posestjo in lastninsko pravico. Kajti lastninska pravica in posest kot pojma nista enaka. V prvem odstavku 37. člena Stvarnopravnega zakonika je določeno, da je lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Medtem, ko je v prvem odstavku 24. členu posest definirana kot neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest). V nadaljevanju pa sem se osredotočila na bistvo diplomskega dela, torej na lastninsko pravico in dosmrtno služnostno pravico stanovanja, ki pa jo bom podkrepila s zemljiškoknjižnim izpiskom iz zemljiške knjige (v nadaljevanju: e-ZK). V okviru dosmrtne služnostne pravice stanovanja bom omenila še njeno ustanovitev na podlagi kupno-prodajne pogodbe in vpis v e-ZK.
Ključne besede: stvarno pravo, civilno pravo, posest, lastninska pravica, služnost, osebne služnosti, služnost stanovanja, zemljiška knjiga, pravica.
Objavljeno v DKUM: 11.05.2018; Ogledov: 3231; Prenosov: 437
Celotno besedilo (2,11 MB)