SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Prizadevanja slovenske manjšine v italiji za dosego zakonske zaščite 1975 – 2009
Miha Zobec, 2017, doktorska disertacija

Opis: Italijanska ustava, sprejeta po drugi svetovni vojni, je predvidevala zaščito jezikovnih manjšin (italijanska pravna in politična praksa se je izogibala uporabi izraza narodnostna manjšina zaradi njegovih političnih implikacij) kot tudi ustanovitev avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine, kjer bi bile pravice slovenske manjšine varovane s posebnim statutom. Medtem, ko je bilo nemški manjšini formalno varstvo manjšinskih pravic takoj po drugi svetovni vojni zagotovljeno z ustanovitvijo avtonomne dežele Južne Tirolske, francoski pa z ustanovitvijo avtonomne dežele Doline Aosta, je morala slovenska manjšina na ustanovitev avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine čakati vse do leta 1963. Upi o zaščiti pa so se razblinili, ko je postalo jasno, da posebni statut nove dežele ne vsebuje določil o varstvu slovenske manjšine. Čeprav so se prizadevanja za dosego globalne zakonske zaščite pričela že kmalu po drugi svetovni vojni oziroma po Londonskem memorandumu, so postala po ustanovitvi dežele, ko se je izkazalo, da so bila pričakovanja zaman, bolj izrazita. Zahteve po oblikovanju posebnega zaščitnega zakona so postale še bolj očitne po Osimskih sporazumih, ki so državi podpisnici, Italijo in Jugoslavijo, obvezovali h kar največji zaščiti slovenske oziroma italijanske manjšine. Osimski sporazumi so v 8. členu določali, da se ob prenehanju veljave Posebnega statuta Londonskega memoranduma obe strani zavežeta k ohranitvi tistih ukrepov, ki so bili sprejeti že pri izvajanju omenjenega statuta in da v okviru svojega notranjega prava zagotovita enako raven varstva, kot je določal Posebni statut, ki je s tem nehal veljati.Z Osimskimi sporazumi sta bili tako obe državi zavezani k uresničevanju tega, kar je bilo že določeno v Londonskem memorandumu. Glede na to, da je Italija menila, da je 8. člen Osimskih sporazumov veljal le za zaščito pravic Slovencev v Tržaški pokrajini, je predmet vztrajnega političnega prizadevanja predstavnikov slovenske manjšine postala zakonodaja, ki bi v enaki meri varovala pravice Slovencev v Tržaški in Goriški kot v Videmski pokrajini. Boj za dosego ustreznega varovanja manjšinskih pravic pa je pri italijanskih oblasteh naletel na nerazumevanje. Namesto, da bi pripravili zakon, ki bi v enaki meri ščitil pravice slovenske manjšine na celotnem ozemlju njene poselitve, je Italija z zahtevami manjšine nenehno odlašala in ponujala zakonske predloge, ki niso bili ustrezni. Prizadevanje za dosego zakosnke zaščite se je tako zaključilo šele leta 2001, ko je bil v parlamentu sprejet t.i. globalni zaščitni zakon za varovanje pravic pripadnikov slovenske manjšine v Italiji. Po sprejetju zakona je bil oblikovan mešan, slovensko-italijanski paritetni odbor (sestavljali so ga pripadniki slovenske manjšine v Italiji in pripadniki večinske, italijanske narodnosti), ki naj bi bdel nad uresničevanjem določil sprejetega akta. Zakon je dobil uradno formalno potrditev leta 2007, ko ga je podpisal predsednik Napolitano, v polni meri pa se je začel uresničevati šele dve leti kasneje. Največ težav v zvezi z izvajanjem zaščitnega zakona je bilo v Videmski pokrajini, še posebej prizadeti so bili Slovenci na območju Rezije. Izvajanje zakona se je v Reziji zavleklo vse do leta 2012, težave pri uresničevanju zakonodaje pa se tam pojavljajo še danes.
Ključne besede: Slovenska manjšina, Italija, Furlanija-Julijska krajina, manjšinske pravice, zakonska zaščita, Londonski memorandum, Osimski sporazumi, paritetni odbor.
Objavljeno: 28.07.2017; Ogledov: 356; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (6,43 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

2.
Ustanovitev Murske republike v luči sočasnega časopisja
Natalija Cigut, 2017, magistrsko delo

Opis: Prekmurci so pred prvo svetovno vojno in v času velike vojne živeli v okviru avstro-ogrske monarhije. Prekmurje je pripadalo ogrski polovici države in vse do dualistične ureditve (1867) so Prekmurci živeli mirno vsakdanje življenje. Po uvedbi dualizma je bil pritisk madžarizacije vedno večji. Najbolj so se madžarizaciji upirali prekmurski katoliški duhovniki (Franc Ivanocy, Jožef Klekl st.), ki so za sabo potegnili tudi nekatere ostale Prekmurce. V času prve svetovne vojne se je tudi med nekaterimi prekmurskimi Slovenci pojavila želja po združitvi Prekmurja z matičnim narodom, vendar pa t. i. deklaracijsko gibanje ni dobilo večjega odmeva. Številni Prekmurci so namreč še vedno verjeli v obstoj dolgoletne habsburške vladavine. Prekmurje je po prvi svetovni vojni pripadlo Madžarski. V okviru nove madžarske države so Prekmurci ostali vse do avgusta leta 1919, ko je bilo Prekmurje priključeno h Kraljevini SHS. Sprva se prekmurski Slovenci niso vidneje zavzeli za ureditev svojega položaja, saj niso bili politično organizirani in tudi gospodarski ter socialni položaj Prekmurja je bil slab. Madžarska oblast je na vse možne načine skušala zajeziti vpliv »jugoslovanstva« in je skušala s t. i. vendsko teorijo prepričati Prekmurce, da niso Slovenci. Madžarska vlada je Prekmurcem obljubljala tudi avtonomijo, s čimer jih je želela obdržati znotraj svoje države. Vendar pa je bila želja Prekmurcev po združitvi z matičnim narodom vedno večja. Veliko sta k temu pripomogla Rudolf Maister ter Narodni svet za Štajersko. Slednji je organiziral shode, na katere so prišli tudi nekateri Prekmurci in se tam javno izrekli za Slovence ter zahtevali združitev Prekmurja z matično državo. Položaj Prekmurcev se je bistveno poslabšal v času komunistične oblasti na Madžarskem. Poleg slabega gospodarskega položaja se je povečalo tudi nasilje nad prekmurskim prebivalstvom. Rešitev prekmurskega vprašanja je obljubljal Vilmoš Tkalec, takratni namestnik ljudskega komisarja za Slovensko krajino. Njegovo delovanje v Prekmurju pa ni temeljilo na rešitvi položaja prekmurskih Slovencev, temveč je Tkalec želel pridobiti čim večjo avtonomijo Slovenske krajine, od koder naj bi se širila protirevolucija, ki so jo iz tujine vodili predstavniki predvojnega madžarskega režima. Njihov poglavitni cilj je bil padec komunistične vlade na Madžarskem in vzpostavitev starega reda. Pod pretvezo, da želi rešiti položaj prekmurskih Slovencev, je Tkalec obljubljal združitev Prekmurja oz. Slovenske krajine s Kraljevino SHS ali pa z Avstrijo. V ta namen je organiziral vojaške čete in 29. maja 1919 razglasil Mursko republiko. Slednja ni obstajala dolgo, saj si Tkalec ni zagotovil vojaške pomoči iz Avstrije ali Kraljevine SHS in je bil posledično hitro poražen. Murska republika je, kljub kratkemu obstoju, zamajala tla pod komunistično oblastjo. Po porazu Tkalčevih čet se je v Prekmurju znova vzpostavila komunistična oblast, ki pa je bila tokrat pri izvajanju oblasti doslednejša. Da bi se izognila novim incidentom, je pomilostila sodelujoče pri prevratu. Čeprav se je staro stanje na Madžarskem vzpostavilo hitro, pa je kmalu sledil padec komunističnega režima. V Prekmurju so oblast prevzeli predstavniki predvojnega režima, ki pa oblasti niso mogli vzpostaviti, saj so na pariški mirovni konferenci sprejeli, da Prekmurje pripade Kraljevini SHS.
Ključne besede: Prekmurje, Slovenska krajina, Murska republika, Vilmoš Tkalec, Madžarska sovjetska republika.
Objavljeno: 13.12.2017; Ogledov: 183; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

Iskanje izvedeno v 0.02 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici