| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Stopnja vpliva posameznih političnih osebnosti pri procesu osamosvajanja
Boštjan Jus, 2018, magistrsko delo

Opis: Želja po osamosvojitvi se je pojavila že kmalu po 2. svetovni vojni, nato pa je iz leta v leto samo naraščala. Kriza, ki je usodno odločala o takratni odcepitvi in osamosvojitvi Slovenije, pa je trajala med letoma 1981 in 1989. To je bilo obdobje velikih sprememb znotraj Jugoslavije. Na oblast so se povzpele znane osebnosti, kot so Milošević, Tuđman, Kučan, ki so ob pomoči drugih politikov v Jugoslaviji vplivali na dokončen razpad velike federacije. Nekateri so si želeli nekdanjo skupno državo zgolj preoblikovati, drugi pa so si vztrajno prizadevali za osvoboditev in odcepitev lastne države. Milan Kučan je imel kot predsednik predsedstva najtežjo politično funkcijo v Sloveniji. S pomočjo drugih politikov, kot so Janša, Bučar, Drnovšek, Peterle in Pučnik, je sprejemal pomembne odločitve, hkrati pa si je zelo želel ohraniti miren odnos z drugimi republikami Jugoslavije. Sprva se je zavzemal za enaka stališča kot Marković, torej zgolj za preoblikovanje Jugoslavije in ne odcepitev od nje, vendar so razmere privedle do tega, da je svoje mnenje čez čas tudi spremenil. Z odločnostjo in prizadevnostjo si je pridobil status najbolj odgovornega voditelja osamosvojitvene politike. Tuđman kot predsednik Predsedstva Socialistične republike Hrvaške pa je s slovenskimi politiki, predvsem s Kučanom, zelo dobro sodeloval in se zavzemal za enaka stališča vse do prihoda vojakov JLA na slovensko ozemlje. Milošević kot predsednik Predsedstva Socialistične republike Srbije je svojo državo dobro vodil in si s tem tudi hitro pridobil naklonjenost svojega naroda. Njegov največji cilj je bil vzpostavitev Srbije kot najmočnejše države v Jugoslaviji. Zaradi nenehnih sporov, do katerih je prihajal z vsemi državami Jugoslavije, pa mu tega cilja ni uspelo uresničiti. Ob odcepitvi in osamosvojitvi Slovenije je Kučan Miloševića videl kot glavnega krivca za vso jugoslovansko krizo. Vsekakor za noben spor ni kriv samo en človek, zato je pomembno, da za presojo spoznamo celotno zgodbo vsake osebnosti posebej in na koncu sami presodimo ter si ustvarimo svoje mnenje o usodi Slovenije in razpadu Jugoslavije.
Ključne besede: Osamosvojitvena vojna, Jugoslavija, Milan Kučan, France Bučar, Lojze Peterle, Janez Drnovšek, Janez Janša, Jože Pučnik, Franjo Tuđman, Slobodan Milošević, Ante Marković.
Objavljeno: 19.03.2019; Ogledov: 506; Prenosov: 63
.pdf Celotno besedilo (1,31 MB)

2.
Slobodan Milošević v luči časnikov Večer in Delo
Tinka Verdnik, 2010, diplomsko delo

Opis: Slobodan Milošević je nase opozoril še preden je bil leta 1989 izvoljen za predsednika Socialistične republike Srbije, in sicer leta 1987 na Kosovu, kjer je izrekel znamenit stavek, da nima nihče pravice pretepati tega naroda. Takrat je postal ljubljenec srbskega naroda, kar mu je omogočilo kasnejše vzpone. Bil je proti demokratičnim spremembam v državi in proti osamosvajanju posameznih jugoslovanskih republik. Ob razpadu Socialistične federativne republike Jugoslavije je prišlo do dveh krvavih vojn: na Hrvaškem in v Bosni. V javnosti se je Milošević kazal kot zagovornik miru, dejansko pa je vseskozi iz ozadja deloval proti mirni rešitvi sporov (podpiral je krajinske in bosanske Srbe, s hrvaškim predsednikom Franjem TuÄ‘manom se je dogovoril o razdelitvi Bosne, večkrat je zavrnil mirovna pogajanja…). Kljub temu pa je na mirovnih pogajanjih v Daytonu, kjer je tudi prišlo do podpisa sporazuma, odigral ključno vlogo. Vendar pa daytonski sporazum v praksi ni nikoli resnično zaživel. Leta 1997 je bil izvoljen za predsednika Zvezne republike Jugoslavije (skupnosti Srbije in Črne Gore). V času njegovega predsednikovanja na čelu ZRJ je prišlo do vojne na Kosovu. Zaradi zavrnitve mirovnega sporazuma, je leta 1999 prišlo do letalskih napadov zveze Nato na ZRJ. Zaradi nasprotovanja mirovnim pogajanjem so ZRJ, v času Miloševićevega režima, dva krat doletele mednarodne sankcije (ekonomske, gospodarske…), kar je povzročilo velik padec življenjskega standarda v državi. Po končani vojni na Kosovu se je srbsko ljudstvo množično mobiliziralo proti Slobodanu Miloševiću. Na vnovičnih volitvah za predsednika ZRJ, leta 2000, je doživel poraz. Sprva Milošević ni želel priznati poraza, a je zaradi množičnih demonstracij moral popustiti in priznati zmago opoziciji.
Ključne besede: Slobodan Milošević, razpad Jugoslavije, socialistična stranka Srbije, Kosovo, volitve v Srbiji in ZRJ
Objavljeno: 14.07.2010; Ogledov: 2331; Prenosov: 227
.pdf Celotno besedilo (688,93 KB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici