SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Odstranjevanje svinčevih in kromovih ionov iz vodnih raztopin s pomočjo adsorpcije na nanodelce
Vesna Masten Gubeljak, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu so bili sintetizirani nanodelci po Stöberjevi sol-gel metodi v alkoholnem mediju in amonijakom kot katalizatorjem, pri pH 10-11 in množinskem razmerju prekurzorjev TEOS:APTMS za 1:2 in 1:4. Za karakterizacijo materialov smo uporabili BET metodo za določanje specifične površine, infrardečo spektroskopijo s Fourierjevo transformacijo (FTIR) za določevanje funkcionalnih skupin, rentgensko praškovno difrakcijo (XRD) in presevno elektronsko mikroskopijo (TEM) ter za analizo učinkovitosti odstranjevanja svinčevih ionov (Pb2+) in skupnega kroma (skupni Cr) z AAS metodo. Adsorpcija svinca (Pb2+) in skupnega Cr na funkcionalizirane nanodelce (SiO2@NH2) in funkcionalizirane magnetne nanodelce (MND@SiO2@NH2) se je pokazala kot uspešna metoda za odstranjevanje ionov težkih kovin iz odpadnih voda. Pri velikosti MND@SiO2@NH2 delcev od 9 – 16 nm z debelino prevleke od 2- 5 nm smo odstranili od 95 % do 99 % Pb2+, Cr6+ in skupnega Cr iz modelnih voda. Z R (%) > 95 se sintetizirani material izkazal kot zelo učinkovit tudi pri odstranjevanju Pb2+ in skupnega Cr iz modelne mešanice ionov težkih kovin. Visoko učinkovitost omogoča velika specifična površina delcev in površinska funkcionalizacija z amino skupinami (-NH2).
Ključne besede: adsorpcija, krom, magnetni nanodelci, nanodelci SiO2, odstranjevanje težkih kovin, odpadne vode, sol-gel sinteza, svinec
Objavljeno: 05.09.2016; Ogledov: 612; Prenosov: 100
.pdf Celotno besedilo (4,51 MB)

2.
Učinkovitost sol-gel modificirane UF membrane za odstranjevanje ionov težkih kovin
Tara Bračko, 2016, magistrsko delo

Opis: Ultrafiltracija in nanofiltracija sta v zadnjem času tema številnih raziskav spreminjanja funkcionalnosti membran za selektivno odstranjevanje ionov težkih kovin predvsem zaradi zaostrovanja mejnih dovoljenih koncentracij za direktne izpuste odpadnih voda v okolje. Nameni raziskave so bili površinska modifikacija UF PVDF-4 membrane s sol-gel funkcionaliziranimi nanodelci, testiranje različnih izvedbenih tehnik površinskega nanosa ter primerjava učinkovitosti zadrževanja Pb2+ ionov iz modelne raztopine z modificirano UF membrano v primerjavi z nemodificirano UF in izbrano NF membrano. Testirana je bila tudi učinkovitost čiščenja membran ter preverjanje njihove stabilnosti z dolgotrajno filtracijo (7h). Karakterizacija sol-gel nanosov in membran je bila izvedena s ciljno izbranimi analiznimi metodami (BET; TEM; FT-IR; permeabilnost; NMWCO). Vrednotenje učinka zadrževanja Pb2+ ionov z uporabljenimi membranami se je izvedlo posredno z uporabo AAS analize. Rezultati so pokazali, da je naprševanje najprimernejša izvedbena tehnika površinske modifikacije membran z delci, sintetiziranimi pri pogojih TEOS:MPTMS=1:2, 50 °C. Tako modificirana membrana pri najprimernejšem delovnem tlaku 8 bar omogoča zadrževanje Pb2+ ionov do 88,2%, kar je do 20,5% več v primerjavi z izbrano NF membrano pri 20 bar. Kot najbolj učinkovito čistilno sredstvo se je izkazala raztopina citronske kisline.
Ključne besede: 3-merkaptopropil trimetoksisilan, čiščenje membran, funkcionalizacija nanodelcev, nanofiltracija, površinska modifikacija membran, SiO2 nanodelci, ultrafiltracija
Objavljeno: 03.10.2016; Ogledov: 717; Prenosov: 74
.pdf Celotno besedilo (5,59 MB)

3.
Odstranjevanje nanoonesnaževal z membranskimi filtracijami
Tamara Lorenčič, 2018, diplomsko delo

Opis: V zadnjem času se vse bolj ugotavlja, da je obremenjenost površinskih in podzemnih voda, posledica odvajanja odpadnih voda iz različnih industrijskih procesov proizvodnje nanoproizvodov v okolje, zaradi prisotnosti ti. nanoonesnaževal, kot so npr. SiO2, TiO2, ZnO. Nanoonesnaževala (velikosti do 100 nm) lahko negativno vplivajo na okolje in zdravje živih organizmov, zato je pomembno, da se za čiščenje voda uporabljajo najustreznejše metode, ki bodo delce različnih velikosti zanesljivo in učinkovito odstranjevale. V primerjavi s klasičnimi metodami, ki odstranjujejo le specifična onesnaževala, se kažejo kot bolj primerne membranske filtracije (npr. nanofiltracija), ki omogočajo odstranjevanje širšega spektra nanoonesnaževal. Namen diplomske naloge je bil sintetizirati optične SiO2 delce reda velikosti 500 ± 50 nm in jih iz pripravljene modelne raztopine odstraniti s postopkom nanofiltracije (NF). Vrednotenje uspešnosti odstranitve SiO2 delcev ter njihovo sledenje smo posredno in neposredno izvajali s pomočjo fluorescenčne in UV-VIS spektroskopije. Optični SiO2 delci z uporabo prekurzorja TEOS niso bili uspešno sintetizirani. Primerne delce pa je bilo možno sintetizirati z uporabo prekurzorja tetraetoksisilan (TEOS) v kombinaciji s trimetoksisilanom (MTMS), v kombinaciji s prekurzorjem trimetoksi (3,3,3- trifluoropropil) silanom (F-TriMOS) ter v kombinaciji z difenildimetoksi silanom (DMPS), in sicer pri sobni T, alkalnem pH in konstantnem mešanju. Kot najboljša kombinacija perkurzorjev se je izkazala kombinacija TEOS in MTMS. V kombinaciji TEOS:F-TriMOS ter TEOS:DMPS se delci niso formirali. Sintetizirane delce s prekurzorjem TEOS:MTMS smo dopirali s fluorescenčnim barvilom Rodamin B (RhB). Sintetizirani optični SiO2 delci (SiO2-MTMS-RhB) so bili okarakterizirani z izbranimi metodami (BET, TEM in FT-IR). Sposobnost oziroma učinkovitost izbrane nanofiltracijske membrane za odstranjevanje optičnih SiO2-MTMS-RhB delcev, smo preučevali z modelno raztopino, ki je vsebovala raztopljene sintetizirane optične SiO2-MTMS-RhB delce. Med izvedbo filtracije se je po standardnih metodah preverjala motnost ter fluorescenca modelne raztopine, vzorec permeata in koncentrata. Rezultati so pokazali, da je po sol-gel metodi možno pripraviti optične SiO2 delce z dopiranim barvilom Rodamin B (RhB) velikosti (500 ± 50 nm) in jih karakterizirati s fluorescenčno spektroskopijo. Optične delce, manjših velikosti, ni bilo možno sintetizirati. Delce velikosti 500 ± 50 nm je bilo možno s pomočjo izbrane NF membrane popolnoma zadržati (99%), saj v vzorcu permeata ni bilo mogoče izmeriti intenzitete fluorescence. Na osnovi rezultatov lahko sklepamo, da je postopek nanofiltracije primeren za odstranjevanje delcev velikosti 500 nm, metoda fluorescence pa je primerna za sledenje optičnih SiO2-MTMS-RhB delcev.
Ključne besede: fluorescenčna spektroskopija, membranske filtracije, nanodelci, nanofiltracija, nanoonesnaževala, optični SiO2 delci (SiO2-MTMS-RhB), sol-gel sinteza
Objavljeno: 13.09.2018; Ogledov: 140; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (3,31 MB)

4.
Razvoj in analiza hidrofobnih premazov na aluminijevi zlitini
Sandi Skrbinšek, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistersko delo prikazuje študijo narave silikonskih premazov na aluminijeve zlitine. Ker so se silikoni v preteklosti že dokazali kot cenovno ugodno in uspešno hidrofobno sredstvo smo jih uporabili kot osnovo za premaz na aluminijevo zlitino. Za osnovna nanosa smo uporabili silikon brez dodatka zamreževalca ter polidimetilsiloksan z dodanim zamreževalcem. Izkazalo se je, da sama polimerna nanosa na aluminijevi zlitini že dajeta hidrofobni značaj. Hidrofobnost silikonskih nanosov smo želeli izboljšati, da bi se približali superhidrofobnemu »lotosovemu efektu«. Študijo smo nadaljevali s funkcionalizacijo površine polimernih nanosov. Za funkcionalizacijo smo si pripravili in karakterizirali raztopino SiO2 nanodelcev. Nanodelce smo v različni kombinacijah z heksametildisilazanom, polidimetilsiloksanom in silikonom nanašali z »layer by layer« (plast po plast) nanosi. Opazovali smo stične kote posameznih rezultatov vzorcev. Najbolj perspektiven izmed nanos je bil nanos silikona, kot osnovni premaz, katerega smo funkcionalizirali s SiO2 nanodelci na katere smo dodali plast heksametildisilazana. Z brušenjem površine zlitine, pred posameznimi nanosi smo stični kot še povečali in se približali »lotosovemu efektu«. Pripravljene premaze na zlitinah smo tudi testirali za korozijsko obstojnost. Vzorci so bili 30 dni izpostavljeni 5 % raztopini NaCl. Tukaj je bil najpreskpaktivnješi vzores tudi nanos silikona na brušeno aluminijevo zlitino z dodanimi nanosi SiO2 nanodelcev in heksametildisilazanom kot zaključni sloj. Čeprav je stični kot drastično upadel za 63 %, je ostal edini vzorec, kjer je po korozijskem testu površina ostala gladka (čeprav je površina malo potemnela). Na določenih prespektivnih vzorcih smo opravili tudi SEM analizo.
Ključne besede: Polidimetilsiloksan, silikon, premazi, aluminijeve zlitine, SiO2 nanodelci, heksametildisilazan.
Objavljeno: 07.05.2019; Ogledov: 82; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (2,81 MB)

Iskanje izvedeno v 0.13 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici