| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 8 / 8
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
ŠTUDIJ POVRŠINSKE OBDELAVE PIGMENTNIH DELCEV TiO 2 Z ANORGANSKIMI MATERIALI
Maja Lešnik, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo s sistematičnim pristopom izvedli postopek površinske obdelave pigmentnega titanovega dioksida (TiO2), saj le-ta igra pomembno vlogo pri izboljšanju lastnosti TiO2 (optične lastnosti, vremenska obstojnost in fotostabilnost). S homogenimi, transparentnimi plastmi anorganskih hidratiziranih oksidov (SiO2 in/ali Al2O3) na površini TiO2 želimo omejiti vpliv negativnega delovanja zunanjih dejavnikov na lastnosti premazov za zunanje aplikacije. Površinska obdelava zahteva poglobljeno poznavanje in razumevanje osnov koloidne kemije. Postopek je zelo kompleksen in dinamičen ter ga lahko z uravnavanjem ustreznih parametrov vodimo v želeno smer. Na morfologijo nanosa in posledično na končne lastnosti pigmenta vplivajo procesni pogoji (temperatura, vrednost pH, hitrost postopka, izbira prekurzorja, zaporedje korakov). Zato je raziskava obsegala analizo vseh vhodnih surovin in preučitev številnih procesnih parametrov. Pri površinski obdelavi smo uporabili natrijev silikat (Na2SiO3) kot vir SiO2 in natrijev aluminat (NaAlO2) kot vir Al2O3. Uspešnost površinske obdelave TiO2 delcev smo določili z uporabo vrstične in presevne elektronske mikroskopije (SEM in TEM), medtem ko smo spremembo elektrokinetičnih lastnosti delcev pred in po površinski obdelavi določili s pomočjo aparata za določanje površinskega naboja delcev (PCD). Z BET analizatorjem smo izmerili specifično površino delcev, funkcionalne skupine na površini pigmenta pa smo določili z FTIR aparaturo.
Ključne besede: Pigmentni TiO2, površinska obdelava, izobarjanje, anorganski hidratizirani oksidi SiO2 in Al2O3.
Objavljeno: 14.07.2011; Ogledov: 2015; Prenosov: 144
.pdf Celotno besedilo (19,97 MB)

2.
3.
RAZVOJ NOVIH KOVINSKIH MATRIC Z IONSKO IN KOVALENTNO VEZANIMI TRDNIMI SNOVMI
Maja Pori, 2013, diplomsko delo

Opis: Obraba je glavni krivec za potrato materialov in izgubo njihovih mehanskih lastnosti. Vsako zmanjšanje obrabe materiala lahko vodi do velikih prihrankov. Glavna motivacija te diplomske naloge je razvoj novih kovinskih kompozitov na osnovi Fe. Ti kompoziti so sestavljeni iz kovinske matrice z fino razpršenimi trdimi delci v njeni mikrostrukturi. Cene zlitin na osnovi Ni and Co so visoke, prav tako pa imajo te zlitine toksičen in kancerogen efekt. Trde zlitine na osnovi Fe predstavljajo ekonomsko in ekološko alternativo. Potreba po optimizaciji se lahko pojavi tudi z ozirom na trde delce, ki so vstavljeni v kovinsko matrico. Kot spojina za trdi delec je bil uporabljen kovinsko vezan WC. Zaloge le tega na tržišču so omejene, sočasno pa naraščajo cene te spojine na tržišču. Poleg cene kot pomanjkljivost lahko omenimo raztopitev WC v materialih, ki temeljijo na Fe. V želji, da bi se izognili visokim cenam in omejili raztopitev WC, predstavljajo novi trdi ionsko vezani (SiO2, AlZrO) in kovalentno vezani (SiC) trdi delci zanimivo alternativo. Vzroke, zakaj ti trdi delci niso bili uporabljeni že prej, lahko pripisujemo njihovim lastnostim vezave, ki omejuje vezavo teh trdih delcev v kovinsko matrico. Za izboljšanje njihove vezave je na površino teh delcev nanesena ovojnica s PVD procesom. V primeru ionsko vezanih delcev ta ovojnica spodbuja vezavo delcev v kovinsko matrico, v primeru kovalentno vezanih delcev pa nanesena ovojnica služi kot ovira za raztopitev trdih delcev v materialih, ki temeljijo na Fe. Kovinski kompoziti z vezanimi trdimi delci so proizvedeni s procesom InduClad. V ospredju raziskav so stičišča med trdimi delci in ovojnico, ter ovojnico in kovinsko matrico. Raziskave so bile opravljene z elektronskim in optičnim mikroskopom. Nadalje je raziskana mikrostruktura in obraba proti trdim abrazivom kovinskih kompozitov. Za primerjavo med mikrostrukturo in obrabo delcev so bili vzorci raziskani po standardu ASTM G65. Rezultati so pokazali, da nanos ovojnice na ionsko vezane trde delce (SiO2 , AlZrO) izboljša vezavo delcev v kovinsko matrico in posledično zmanjša obrabo kovinskih kompozitov. Nanos ovojnice na kovalentno vezane delce skoraj popolnoma prepreči raztopitev delcev v kovinskih matricah.
Ključne besede: Obraba, zlitine na osnovi Fe, PVD proces, InduClad proces, WC, AlZrO, SiO2, SiC
Objavljeno: 16.08.2017; Ogledov: 263; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (4,40 MB)

4.
Odstranjevanje svinčevih in kromovih ionov iz vodnih raztopin s pomočjo adsorpcije na nanodelce
Vesna Masten Gubeljak, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu so bili sintetizirani nanodelci po Stöberjevi sol-gel metodi v alkoholnem mediju in amonijakom kot katalizatorjem, pri pH 10-11 in množinskem razmerju prekurzorjev TEOS:APTMS za 1:2 in 1:4. Za karakterizacijo materialov smo uporabili BET metodo za določanje specifične površine, infrardečo spektroskopijo s Fourierjevo transformacijo (FTIR) za določevanje funkcionalnih skupin, rentgensko praškovno difrakcijo (XRD) in presevno elektronsko mikroskopijo (TEM) ter za analizo učinkovitosti odstranjevanja svinčevih ionov (Pb2+) in skupnega kroma (skupni Cr) z AAS metodo. Adsorpcija svinca (Pb2+) in skupnega Cr na funkcionalizirane nanodelce (SiO2@NH2) in funkcionalizirane magnetne nanodelce (MND@SiO2@NH2) se je pokazala kot uspešna metoda za odstranjevanje ionov težkih kovin iz odpadnih voda. Pri velikosti MND@SiO2@NH2 delcev od 9 – 16 nm z debelino prevleke od 2- 5 nm smo odstranili od 95 % do 99 % Pb2+, Cr6+ in skupnega Cr iz modelnih voda. Z R (%) > 95 se sintetizirani material izkazal kot zelo učinkovit tudi pri odstranjevanju Pb2+ in skupnega Cr iz modelne mešanice ionov težkih kovin. Visoko učinkovitost omogoča velika specifična površina delcev in površinska funkcionalizacija z amino skupinami (-NH2).
Ključne besede: adsorpcija, krom, magnetni nanodelci, nanodelci SiO2, odstranjevanje težkih kovin, odpadne vode, sol-gel sinteza, svinec
Objavljeno: 05.09.2016; Ogledov: 714; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (4,51 MB)

5.
VPLIV PIROGENEGA SiO2 IN Al2O3 NA REOLOŠKE LASTNOSTI PRAŠKASTEGA LAKA
Tomaž Rozoničnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Praškasti lak je, kot že ime pove, sestavljen iz prašnih delcev. Prah je suha trdna snov, sestavljena iz velikega števila finih delcev in ob stresanju prosto teče. Ima lastnosti trdnega materiala, obenem pa tudi lastnosti, podobne tekočinam. Za uspešno nanašanje praškastega laka na objekt mora le-ta dobro teči, kar pomeni, da se ustrezno zmeša z zrakom in fluidizira, obenem pa se mora ob elektrostatskem lakiranju dovolj naelektriti in oprijeti lakiranega objekta. Omenjene lastnosti niso vedno optimalne, zato jih izboljšujemo z dodajanjem različnih dodatkov. V glavnem gre za pirogene nano materiale, ki obdajo delce praškastega laka in delujejo kot mazivo, po mehanizmu, ki je podoben delovanju kroglic v krogličnem ležaju. Pri praktičnem delu v laboratoriju smo pirogeni material s pomočjo mešanja porazdelili med delce praškastega laka. Na površini delcev praškasti lak tvori tanek sloj, ki deluje kot mazivo in omogoča neovirano drsenje delcev drug ob drugem. S poskusi smo skušali ugotoviti optimalni delež različnih fluidizacijskih dodatkov v praškastem laku. Že manjši dodatek precej poveča fluidizacijo in izboljša tečenje prahu. Z nadaljnim dvigovanjem deleža se fluidizacija do določene mere povečuje, nato doseže maksimalno vrednost, nakar se zaradi presežka fluidizacijskega sredstva, ki samo po sebi slabo teče, zopet poslabša. Reološke lastnosti prahu smo določali z reometrom FT4, ki deluje po principu določanja navora, potrebnega za vrtenje rotacijskega telesa. Meritve so bile ponovljive in v veliki meri avtomatizirane. Poleg tega smo pripravljenim vzorcem določali nasipni kot ter opazovali obnašanje prahu pri lakiranju in lastnosti zapečenega praškastega laka. Vzorce prahu smo opazovali tudi s pomočjo elektronskega mikroskopa in tako dobili vpogled v strukturo posameznih materialov. Pomembna je bila tudi granulacijska sestava prahu. Ugotovili smo, da večji delež finih delcev fluidizacijo zaradi velike specifične površine poslabša. Preveč grobi delci potrebujejo več energije za svoje premikanje, kar zopet ne vpliva najbolje na tečenje prahu. Opaziti je bilo tudi razliko med različnimi fluidizacijskimi dodatki, kar izhaja iz njihove različne granualcije, kemijske sestave in površinske obdelave.
Ključne besede: praškasti lak, praškasti premaz, SiO2, pirogena silika, Al2O3, fluidizacija, reometer FT4
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 1218; Prenosov: 58
.pdf Celotno besedilo (5,48 MB)

6.
Učinkovitost sol-gel modificirane UF membrane za odstranjevanje ionov težkih kovin
Tara Bračko, 2016, magistrsko delo

Opis: Ultrafiltracija in nanofiltracija sta v zadnjem času tema številnih raziskav spreminjanja funkcionalnosti membran za selektivno odstranjevanje ionov težkih kovin predvsem zaradi zaostrovanja mejnih dovoljenih koncentracij za direktne izpuste odpadnih voda v okolje. Nameni raziskave so bili površinska modifikacija UF PVDF-4 membrane s sol-gel funkcionaliziranimi nanodelci, testiranje različnih izvedbenih tehnik površinskega nanosa ter primerjava učinkovitosti zadrževanja Pb2+ ionov iz modelne raztopine z modificirano UF membrano v primerjavi z nemodificirano UF in izbrano NF membrano. Testirana je bila tudi učinkovitost čiščenja membran ter preverjanje njihove stabilnosti z dolgotrajno filtracijo (7h). Karakterizacija sol-gel nanosov in membran je bila izvedena s ciljno izbranimi analiznimi metodami (BET; TEM; FT-IR; permeabilnost; NMWCO). Vrednotenje učinka zadrževanja Pb2+ ionov z uporabljenimi membranami se je izvedlo posredno z uporabo AAS analize. Rezultati so pokazali, da je naprševanje najprimernejša izvedbena tehnika površinske modifikacije membran z delci, sintetiziranimi pri pogojih TEOS:MPTMS=1:2, 50 °C. Tako modificirana membrana pri najprimernejšem delovnem tlaku 8 bar omogoča zadrževanje Pb2+ ionov do 88,2%, kar je do 20,5% več v primerjavi z izbrano NF membrano pri 20 bar. Kot najbolj učinkovito čistilno sredstvo se je izkazala raztopina citronske kisline.
Ključne besede: 3-merkaptopropil trimetoksisilan, čiščenje membran, funkcionalizacija nanodelcev, nanofiltracija, površinska modifikacija membran, SiO2 nanodelci, ultrafiltracija
Objavljeno: 03.10.2016; Ogledov: 881; Prenosov: 92
.pdf Celotno besedilo (5,59 MB)

7.
Odstranjevanje nanoonesnaževal z membranskimi filtracijami
Tamara Lorenčič, 2018, diplomsko delo

Opis: V zadnjem času se vse bolj ugotavlja, da je obremenjenost površinskih in podzemnih voda, posledica odvajanja odpadnih voda iz različnih industrijskih procesov proizvodnje nanoproizvodov v okolje, zaradi prisotnosti ti. nanoonesnaževal, kot so npr. SiO2, TiO2, ZnO. Nanoonesnaževala (velikosti do 100 nm) lahko negativno vplivajo na okolje in zdravje živih organizmov, zato je pomembno, da se za čiščenje voda uporabljajo najustreznejše metode, ki bodo delce različnih velikosti zanesljivo in učinkovito odstranjevale. V primerjavi s klasičnimi metodami, ki odstranjujejo le specifična onesnaževala, se kažejo kot bolj primerne membranske filtracije (npr. nanofiltracija), ki omogočajo odstranjevanje širšega spektra nanoonesnaževal. Namen diplomske naloge je bil sintetizirati optične SiO2 delce reda velikosti 500 ± 50 nm in jih iz pripravljene modelne raztopine odstraniti s postopkom nanofiltracije (NF). Vrednotenje uspešnosti odstranitve SiO2 delcev ter njihovo sledenje smo posredno in neposredno izvajali s pomočjo fluorescenčne in UV-VIS spektroskopije. Optični SiO2 delci z uporabo prekurzorja TEOS niso bili uspešno sintetizirani. Primerne delce pa je bilo možno sintetizirati z uporabo prekurzorja tetraetoksisilan (TEOS) v kombinaciji s trimetoksisilanom (MTMS), v kombinaciji s prekurzorjem trimetoksi (3,3,3- trifluoropropil) silanom (F-TriMOS) ter v kombinaciji z difenildimetoksi silanom (DMPS), in sicer pri sobni T, alkalnem pH in konstantnem mešanju. Kot najboljša kombinacija perkurzorjev se je izkazala kombinacija TEOS in MTMS. V kombinaciji TEOS:F-TriMOS ter TEOS:DMPS se delci niso formirali. Sintetizirane delce s prekurzorjem TEOS:MTMS smo dopirali s fluorescenčnim barvilom Rodamin B (RhB). Sintetizirani optični SiO2 delci (SiO2-MTMS-RhB) so bili okarakterizirani z izbranimi metodami (BET, TEM in FT-IR). Sposobnost oziroma učinkovitost izbrane nanofiltracijske membrane za odstranjevanje optičnih SiO2-MTMS-RhB delcev, smo preučevali z modelno raztopino, ki je vsebovala raztopljene sintetizirane optične SiO2-MTMS-RhB delce. Med izvedbo filtracije se je po standardnih metodah preverjala motnost ter fluorescenca modelne raztopine, vzorec permeata in koncentrata. Rezultati so pokazali, da je po sol-gel metodi možno pripraviti optične SiO2 delce z dopiranim barvilom Rodamin B (RhB) velikosti (500 ± 50 nm) in jih karakterizirati s fluorescenčno spektroskopijo. Optične delce, manjših velikosti, ni bilo možno sintetizirati. Delce velikosti 500 ± 50 nm je bilo možno s pomočjo izbrane NF membrane popolnoma zadržati (99%), saj v vzorcu permeata ni bilo mogoče izmeriti intenzitete fluorescence. Na osnovi rezultatov lahko sklepamo, da je postopek nanofiltracije primeren za odstranjevanje delcev velikosti 500 nm, metoda fluorescence pa je primerna za sledenje optičnih SiO2-MTMS-RhB delcev.
Ključne besede: fluorescenčna spektroskopija, membranske filtracije, nanodelci, nanofiltracija, nanoonesnaževala, optični SiO2 delci (SiO2-MTMS-RhB), sol-gel sinteza
Objavljeno: 13.09.2018; Ogledov: 281; Prenosov: 35
.pdf Celotno besedilo (3,31 MB)

8.
Razvoj in analiza hidrofobnih premazov na aluminijevi zlitini
Sandi Skrbinšek, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistersko delo prikazuje študijo narave silikonskih premazov na aluminijeve zlitine. Ker so se silikoni v preteklosti že dokazali kot cenovno ugodno in uspešno hidrofobno sredstvo smo jih uporabili kot osnovo za premaz na aluminijevo zlitino. Za osnovna nanosa smo uporabili silikon brez dodatka zamreževalca ter polidimetilsiloksan z dodanim zamreževalcem. Izkazalo se je, da sama polimerna nanosa na aluminijevi zlitini že dajeta hidrofobni značaj. Hidrofobnost silikonskih nanosov smo želeli izboljšati, da bi se približali superhidrofobnemu »lotosovemu efektu«. Študijo smo nadaljevali s funkcionalizacijo površine polimernih nanosov. Za funkcionalizacijo smo si pripravili in karakterizirali raztopino SiO2 nanodelcev. Nanodelce smo v različni kombinacijah z heksametildisilazanom, polidimetilsiloksanom in silikonom nanašali z »layer by layer« (plast po plast) nanosi. Opazovali smo stične kote posameznih rezultatov vzorcev. Najbolj perspektiven izmed nanos je bil nanos silikona, kot osnovni premaz, katerega smo funkcionalizirali s SiO2 nanodelci na katere smo dodali plast heksametildisilazana. Z brušenjem površine zlitine, pred posameznimi nanosi smo stični kot še povečali in se približali »lotosovemu efektu«. Pripravljene premaze na zlitinah smo tudi testirali za korozijsko obstojnost. Vzorci so bili 30 dni izpostavljeni 5 % raztopini NaCl. Tukaj je bil najpreskpaktivnješi vzores tudi nanos silikona na brušeno aluminijevo zlitino z dodanimi nanosi SiO2 nanodelcev in heksametildisilazanom kot zaključni sloj. Čeprav je stični kot drastično upadel za 63 %, je ostal edini vzorec, kjer je po korozijskem testu površina ostala gladka (čeprav je površina malo potemnela). Na določenih prespektivnih vzorcih smo opravili tudi SEM analizo.
Ključne besede: Polidimetilsiloksan, silikon, premazi, aluminijeve zlitine, SiO2 nanodelci, heksametildisilazan.
Objavljeno: 07.05.2019; Ogledov: 198; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (2,81 MB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici