| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
KRAJ NASTANKA ŠKODE KOT NAVEZNA OKOLIŠČINA V RIMSKI UREDBI II
Ana Zadnik, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo proučuje Rimsko uredbo II o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti s poudarkom na temeljni navezni okoliščini lex loci damni (kraj nastanka škode) in težavah, ki iz te okoliščine izhajajo. Zakonodajalec se je odločil za uporabo tega načela, saj načelo lex loci delicti commissi (kraj škodnega dogodka), ki se je uporabljalo v večini držav članic, v mnogih primerih ne daje zadovoljivih rešitev. Vendar pa tudi pri določanju prava na podlagi navezne okoliščine kraja nastanka škode nastanejo težave, predvsem pri opredelitvi pojma “škoda” in določanju kraja, v katerem je škoda nastala. V diplomskem delu zato predstavljamo odločitve Sodišča EU v zadevah, ki se sicer nanašajo na mednarodno pristojnost, vendar imajo velik vpliv na razlago pojmov za namene Rimske uredbe II. Na podlagi teh odločitev je Sodišče EU postavilo smernice: kako se opredeli izraz škoda, kako razmejujemo posredne in neposredne posledice škodnega dejanja ter kako določimo kraj, v katerem je nastala škoda, če ta nastane v več državah, na območju res nullius oziroma v okviru mednarodnega tranzita oseb ali blaga. Te smernice dajejo samo nekakšen okvir, kako bi se naj nadalje presojalo v podobnih primerih, vendar so dejanske okoliščine drugačne od primera do primera in lahko že majhna razlika povzroči popolnoma drugačno rešitev.
Ključne besede: škoda, posredne posledice, kraj nastanka škode, škodno dejanje, nepogodbene obveznosti, Rimska uredba II, Sodišče EU
Objavljeno: 13.01.2014; Ogledov: 1382; Prenosov: 322
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)

2.
Avtonomija strank na področju nepogodbenih obveznosti
Erna Avberšek Obu, 2017, diplomsko delo

Opis: Predmet diplomskega dela je načelo avtonomije volje v mednarodnem zasebnem pravu na področju nepogodbenih obveznosti. Samo načelo se je sprva razvilo na področju pogodbenih obligacij, kjer ima dolgo zgodovino, s sprejetjem načela avtonomije volje v Rim II, pa so stranke prvič dobile tudi možnost izbire prava na področju nepogodbenih obligacij. Diplomsko delo se osredotoča na ureditev omenjenega načela v Rim II, predvsem na izbiro prava in omejitve, ki jih morajo stranke spoštovati. Izbiro prava lahko stranke sklenejo po nastanku škodnega dogodka, stranke, ki opravljajo gospodarsko dejavnost pa tudi pred nastankom škodnega dogodka. Eno izmed vprašanj, na katerega se koncentrira diplomsko delo, je zaščita šibkejše stranke za ex ante dogovore. Omejitve, ki so določene v Členu 14(1)(b) sicer do neke mere ščitijo šibkejše stranke, vendar ta zaščita ni absolutna. V določenih primerih še vedno lahko prihaja do izkoriščanja šibkejše stranke, zato se pojavljajo kritike omenjenega dogovora v Rim II. Prav tako je v diplomskem delu analizirano razmerje med načelom avtonomije volje ter splošnim pravilom Rim II (člen 4). Avtorica ugotavlja, da odstopna klavzula, ki jo vsebuje člen 4(3), v določenih primerih omogoča strankam uporabo izbranega prava tudi v primerih, ko je bila izbira opravljena pred nastankom škodnega dogodka, za samo izbiro pa niso bile izpolnjene zahteve, ki jih določa člen 14. V zadnjem poglavju se diplomsko delo dotakne tudi vprašanja o možnosti izbira prava na področju nepogodbenih obligacij v slovenskem mednarodnem zasebnem pravu.
Ključne besede: mednarodno zasebno pravo, kolizijsko pravo, načelo avtonomije volje, mednarodna pristojnost, Rimska uredba II
Objavljeno: 27.10.2017; Ogledov: 303; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (599,45 KB)

3.
Okoljska škoda in Rimska uredba II
Laura Urbančič, 2017, diplomsko delo

Opis: Cilj diplomske naloge je razdelati člen 7 Rimske uredbe II na posamezne problemske sklope znotraj te določbe ter vsak sklop preučiti. S tem se doseže jasna razmejitev uporabe člena 7 Rimske uredbe II od drugih relevantnih členov, pod katere lahko subsumiramo konkretno dejansko stanje, da ugotovimo, katere okoliščine so tiste, ki v takšnih primerih določajo uporabo ustrezne določbe. Pogosto prihaja do dilem ravno pri členu 7 Rimske uredbe II in členu 5 Rimske uredbe II o odgovornosti za proizvode, saj je veliko primerov, ko okoljska škoda nastane ravno zaradi napake izdelka. Z analizo koncepta okoljske škode znotraj določbe člena 7 Rimske uredbe II se doseže boljše razumevanje same določbe, ker se omeji domet situacij, ki spadajo pod okoljsko škodo. S pomočjo sodnih odločb Sodišča EU s področja mednarodne pristojnosti v Bruseljski uredb I, ki se uporabljajo tudi pri razlagi pojmov iz Rimske uredbe II, ugotovimo, da posredna škoda ni pomembna pri določanju kraja, kjer je škoda nastala in skladno s tem pravo države, kjer je škoda nastala. Skladno s tem posredne škode iz člena 7 Rimske uredbe II ne smemo preširoko razlagati, saj bi to vodilo v absurdnost.
Ključne besede: okoljska škoda, Rimska uredba II, nepogodbena obveznost, lex specialis, škodni dogodek, posredna škoda.
Objavljeno: 27.10.2017; Ogledov: 293; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (686,28 KB)

Iskanje izvedeno v 0.1 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici