| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 45
Na začetekNa prejšnjo stran12345Na naslednjo stranNa konec
1.
Maščevanje kot pravni običaj sistema reševanja sporov na Slovenskem v zgodnjem novem veku
Žiga Oman, 2018, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija z naslovom Maščevanje kot pravni običaj sistema reševanja sporov na Slovenskem v zgodnjem novem veku s primerjalno analizo sodobnih antropoloških in zgodovinopisnih študij, zlasti pravno antropoloških in pravno zgodovinskih, obravnava pravni običaj (krvnega) maščevanja na naših tleh. Te študije so maščevanje, imenovano tudi fajda, v predmodernih evropskih ter drugih družbah opredelile kot pravni običaj reševanja sporov in družbenega nadzora, ki teži k ohranjanju družbenega reda ter miru. Običaj maščevanja je v družbi narekoval obstoječi kulturi časti primerno povračilo za prizadeto krivico, tudi z ritualno omejenim nasiljem, s čimer je običaj imel funkcijo reševanja sporov. Po običaju je morala biti krivica nujno obelodanjena, kar je skupnosti omogočilo posredovanje v sporu. Pri tem je skupnost oziroma njena oblast, tako politična kot sodna, težila k pomiritvi oziroma spravi med sprtima stranema in s tem k obnovi družbenega ravnotežja, tj. reda in miru, s čimer je običaj opravljal funkcijo družbenega nadzora. Raziskave običaja maščevanja na Slovenskem v zgodnjem novem veku temeljijo na arhivskem gradivu, objavljenih virih in literaturi. Vendar razumevanje družbenih odnosov, ki jih izpričujejo, omogoča šele aplikacija primerjalne analize sodobnih antropoloških in zgodovinopisnih študij maščevanja. Analiza je potrebna tudi zato, ker za slovenske dežele še ni bila opravljena nobena sistematična raziskava običaja maščevanja. V redkih in delnih obravnavah običaja se je slovensko zgodovinopisje do nedavno močno naslanjalo zlasti na že presežene starejše raziskave nemškega zgodovinopisja. Slednje je narekovalo, da se s primerjalno analizo sodobnih študij posebno pozornost v disertaciji posveti sodobnim raziskavam maščevanja ter preuči zgodovino običaja maščevanja v Svetem rimskem cesarstvu do 18. stoletja. Potreben je bil tudi pregled procesa uzakonitve običaja ter značilnosti njegove regulacije v postavljenem pravu v srednjem veku, še posebej pa analiza odnosa družbe in oblasti, tako političnih kot sodnih, do maščevanja po njegovi prepovedi v zgodnjem novem veku ter posledični delegitimaciji v družbi. Primerjalna analiza relevantnih sodobnih študij o običaju maščevanja v novem veku in zgodnjenovoveških virov iz slovenskih zgodovinskih dežel, je pokazala, da je maščevanje kot pravni običaj reševanja sporov in družbenega nadzora na Slovenskem obstajalo tudi v zgodnjem novem veku pri vseh stanovih, od podložnikov do plemstva. Običaj je izpričan v virih gospoščine Bled in mesta Ptuj iz 17. stoletja ter v drugih virih iz Kranjske in Štajerske v 16. in 17. stoletju, deloma pa tudi v literaturi, čeprav primerov maščevanja ni primerno analizirala. Tudi obstoj maščevanja pri vseh stanovih v zgodnjem novem veku slovenske zgodovinske dežele umešča v širši evropski ter svetovni družbeni in pravni kontekst. Ker študije kažejo, da je običaj občečloveški, so ugotovitve glede maščevanja na Slovenskem v zgodnjem novem veku uporabne tudi za raziskave v družbah drugod po svetu in v različnih zgodovinskih obdobjih.
Ključne besede: maščevanje, fajda, pravni običaj, reševanje sporov, Kranjska, Štajerska, 16. stoletje, 17. stoletje
Objavljeno: 23.08.2018; Ogledov: 937; Prenosov: 154
.pdf Celotno besedilo (34,60 MB)

2.
Prihodnost tujih neposrednih naložb
Jožica Lebar, 2017, magistrsko delo

Opis: Evropska unija je nadnacionalna državna tvorba, ki ima aktivno gospodarsko in politično vlogo. Gospodarska velesila, največja izvoznica in uvoznica ter vlagateljica. Vzpostavljeni enotni trg omogoča trgovanje z drugimi državami. Prosta trgovina je esencialnega pomena za gospodarsko rast ter odpiranje novih delovnih mest. Sem spadajo tudi neposredne tuje naložbe, katere največji svetovni vir je EU. Pred letom 2009 so to področje samostojno urejale države članice, ki so sklepale bilateralne investicijske sporazume. De iure so neposredne tuje naložbe po uveljavitvi Lizbonske pogodbe leta 2009 del skupne trgovine in v izključni pristojnosti EU. Z 207. členom PDEU je prišlo do vzpostavitve centralističnega urejanja tega področja. S tem je nastalo veliko odprtih vprašanj glede dosedanje veljavne ureditve bilateralnih investicijskih sporazumov in seveda same razlage 207. člena PDEU. Treba je vzpostaviti stabilno in predvidljivo zakonodajno okolje, ki bo varovalo investitorje v tuji oz. drugi državi ter povečevalo vpliv gospodarske integracije. Bistven varovalni element tujih neposrednih naložb je mehanizem za reševanje investicijskih sporov, le-ti omogočajo uveljavitev dogovorjene zaščite v praksi. Za razvoj geneze investicijskega prava EU bo potrebna skupna koordinacija držav članic in EU. Pričujoče magistrsko delo je razdeljeno na pet vsebinskih sklopov, ki se začenja z orisom skupne trgovinske politike EU, nadaljuje z viri mednarodnega investicijskega prava, kjer bo največji poudarek na BIS ter njegovih jamstvih, ki so zapisana v obliki klavzul npr. najboljša nacionalna obravnava, poštena in enaka obravnava, prost prenos sredstev brez omejitev, kompenzacija v primeru razlastitve ter reševanje sporov. Temeljno poglavje zajema predstavitev pravne ureditve neposrednih tujih naložb po sprejetju Lizbonske pogodbe ter kazuistike Sodišča EU. V tem poglavju bo avtorica podala razlago 207. člena PDEU. Avtorica delo zaključi z napovedjo nadaljnjega razvoja investicijskega prava EU.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, 207. člen PDEU, bilateralni investicijski sporazumi, neposredne tuje investicije, skupna trgovinska politika, notranji trg, mednarodno javno pravo, investicijsko pravo, izključna pristojnost, alternativno reševanje sporov.
Objavljeno: 17.11.2017; Ogledov: 739; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (1,09 MB)

3.
Uspešnost družinske mediacije v korelaciji z normativnim okvirom urejanja
Andrea Mlakar, 2017, magistrsko delo

Opis: Družinska mediacija se je v Sloveniji na okrožnih in ostalih sodiščih začela intenzivno uveljavljati z letom 2010, in sicer po sprejemu Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov leto prej. Zakon v 4. členu namreč določa obveznost prvostopenjskim sodiščem (okrajnim, okrožnim in delovnim) ter višjim sodiščem in Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču, da sprejmejo in uveljavijo programe alternativnega reševanja sporov, v okviru katerih je obvezno potrebno zagotoviti mediacijo kot obliko ARS. Družinska mediacija kot podvrsta mediacije je proces, v katerem nepristranska tretja oseba pomaga udeležencem, ki so se znašli v situaciji razpada družine, še posebej parom ob ločitvi ali razvezi, da se bolje sporazumevajo med seboj ter se sporazumno in zavestno odločijo o nekaterih ali vseh zadevah glede ločitve, razveze, otrok, financ ali lastnine ter tako pripomorejo k izboljšanju komunikacije med strankama. Magistrsko delo na kratko predstavi pojem alternativnega reševanja sporov ter podlago za izvajanje programov alternativnega reševanja sporov, natančneje pa se osredotoči na sam pojem družinske mediacije, na njene podlage za izvajanje v Sloveniji ter njena temeljna načela, posebnosti in prednosti. Del magistrskega dela so tudi predstavljeni statistični podatki posameznih okrožnih sodišč od začetka izvajanja družinske mediacije posameznega okrožnega sodišča do leta 2017 glede števila zadev, ki se rešujejo z družinsko mediacijo, ter sama uspešnost družinske mediacije. Ta se osredotoča na pojem uspešnosti družinske mediacije ter možnemu trendu naraščanja uspešnosti zaradi vedno večje urejenosti družinske mediacije na zakonodajnem področju.
Ključne besede: Alternativno reševanje sporov, metode ARS, družinska mediacija, temeljna načela družinske mediacije, zakonodaja, okrožna sodišča, statistika, uspešnost izvajanja družinske mediacije.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 629; Prenosov: 105
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

4.
Mednarodna gospodarska konciliacija
Doroteja Čebular, 2017, diplomsko delo

Opis: Spodbujanje uporabe alternativnih metod reševanja gospodarskih sporov je nujno, saj so nesporazumi v gospodarskem svetu neizogibni. Konciliacija omogoča strankam, ki s pogajanji niso uspele rešiti spora, da se izognejo sodišču in s pomočjo tretje neodvisne osebe same razrešijo spor in sooblikujejo sporazum. Na ta način se vse skupaj lahko konča po hitrem postopku in v skladu z interesi strank, kar pa nadaljnjo pomeni, da udeleženci sami prevzamejo odgovornost za izid postopka. Enakovreden položaj konciliacije s sodnimi postopki pa lahko zagotovi samo ustrezna pravna ureditev, ki mora po eni strani zagotavljati predvidljivost pravnih razmerij in prav tako pravno varnost, po drugi strani pa ne sme preveč podrobno določiti sestavine in potek postopka, saj bi to povzročilo preveliko togost in formalnost procesa. Vzorčni zakon UNCITRAL o mednarodni trgovinski konciliaciji je primerek pravilno uravnoteženega zakona, ki zagotavlja vse prednosti alternativnih postopkov in izključuje slabosti sodnih postopkov. V diplomskem delu je najprej predstavljena splošna ureditev alternativnega reševanja sporov, prednosti in slabosti ter značilnosti in oblike le-teh. V nadaljevanju pa so obravnavani pojem, definicija in vrste konciliacij, prav tako splošna načela postopka, ki so pogosto podcenjena, a so ključna vodila za vodenje postopka. V tretjem poglavju je na kratko opisana tudi zakonska ureditev konciliacije, zanjo zelo pomememben vzorčni zakon, njegove temeljne značilnosti in vsebina samega zakona. Potek postopka je temeljito in podrobno opisan proti koncu tretjega poglavja, za tem pa so še opisane različne strategije vodenja konciliacije in vloga tretje neodvisne in nepristranske osebe, t. j. konciliatorja.
Ključne besede: Alternativno reševanje sporov, postopek, gospodarski subjekti, stranke, konciliacija, konciliator, sporazum.
Objavljeno: 26.09.2017; Ogledov: 895; Prenosov: 94
.pdf Celotno besedilo (389,65 KB)

5.
Razmejitev med rednim pravdnim postopkom in postopkom v gospodarskih sporih
Iris Zgaga, 2017, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu sem se podrobneje seznanila ter raziskala razmejitev med rednim pravdnim postopkom in postopkom v gospodarskih sporih. V prvem delu diplomskega dela sem se osredotočila na redni pravdni postopek, kjer sem opredelila zgolj splošne značilnosti. Pravdni postopek je sestavljen iz vrste procesnih dejanj procesnih subjektov, ki imajo za končni cilj odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka ter kasnejšo izdajo sodne odločbe. V naslednjem poglavju so prikazane značilnosti postopka v gospodarskih sporih, kot so splošna pravila in načela posebnih postopkov pravdnega postopka, kamor sodi tudi postopek v gospodarskih sporih. Kasneje je obravnavan pojem gospodarskega spora, ki ga opredeljujejo subjektivna in objektivna merila oziroma kombinacija enih ali drugih. Delo vsebuje tudi pojem gospodarskih sporov majhne vrednosti, kjer predmet tožbenega zahtevka ne presega 4000 EUR. Težišče diplomskega dela je v razmejitvi med rednim pravdnim postopkom in postopkom v gospodarskih sporih. Razmejitev je posledica funkcionalne delitve dela znotraj sodišč in je nadvse pomembna, saj lahko napačno vodenje postopka povzroči nedovoljeno pravdno sredstvo, ki ga stranka v postopku ne more uveljavljati. Napačna uporaba pravil postopka sicer ni usodna, temveč pomeni zgolj relativno kršitev določb pravdnega postopka. Postopek v gospodarskih sporih se od rednega pravdnega postopka razlikuje v pristojnosti in sestavi sodišča. V postopku v gospodarskih sporih odloča sodnik posameznik na okrožnem sodišču. Razmejitev se prav tako kaže pri glavni obravnavi ter pripravi nanjo, v poravnavi, objektivni kumulaciji, sankcijah izostanka iz narokov, izrednih pravnih sredstvih in v pogostejšem alternativnem reševanju sporov v gospodarskih sporih. Vzporedno sem poudarila pomembne podobnosti oziroma razlike v ureditvi gospodarskih sporov Nemčije in Hrvaške.
Ključne besede: pravdni postopek, civilna zadeva, gospodarski spor, razmejitev, gospodarski spor majhne vrednosti, gospodarski posli in gospodarske pogodbe, pristojnost in sestava sodišča, glavna obravnava, poskus poravnave, procesni roki, izredna pravna sredstva, revizija, objektivna kumulacija, alternativno reševanje sporov
Objavljeno: 16.08.2017; Ogledov: 1290; Prenosov: 223
.pdf Celotno besedilo (927,84 KB)

6.
Čezatlantski trgovinski in naložbeni sporazum (TTIP) ter mehanizem za reševanje sporov med investitorji in državami (ISDS/ICS)
Maruša Senica, 2017, magistrsko delo

Opis: Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (TTIP) spada v skupino megaregionalnih sporazumov. Njegov cilj je predvsem odprava trgovinskih ovir v različnih gospodarskih sektorjih, s čimer naj bi se olajšala nakup in prodaja blaga med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike. Gre za vsebinsko izredno širok sporazum, ki poteka med dvema velikima in ekonomsko močnima, a zelo različnima tvorbama, od katerih je ena nadnacionalna in druga nacionalna, vsaka od njiju pa uživa različno stopnjo varstva na področju varovanja družbe, okolja, javnega zdravja ter zaščite potrošnikov. Prav zaradi tega je pomembno, da se vsa odprta vprašanja, ki izhajajo iz sporazuma, dorečejo dosledno, eksaktno in transparentno. Pogajanja o sporazumu TTIP namreč potekajo v tajnosti , vsebina sporazuma se še vedno spreminja in razvija, nekatere države članice Evropske unije (v nadaljevanju EU) pa podpisu sporazuma odkrito nasprotujejo. Eno najspornejših vprašanj iz sporazuma je prav gotovo vprašanje vključitve mehanizma za reševanje sporov Invesor- State Dispute Settlement (v nadaljevanju ISDS) oziroma Investment Court System (v nadaljevanju ICS) v sporazum. Magistrsko delo obravnava pojem TTIP na splošno, torej njegove bistvene lastnosti ter v zvezi s tem tako predvidene prednosti in morebitne slabosti. V posebnem delu pa se dotakne reševanja mednarodnih investicijskih sporov in pri tem podrobno obravnava mehanizem za reševanje sporov med investitorji in državami ter zaščito tujih investicij v sporazumu TTIP. Primerjalnopravni pregled mehanizma ISDS in predlaganega izboljšanega mehanizma ICS pokaže veliko negotovost zaupanja v tovrstne mehanizme in odpira vprašanje nujnosti vključitve takega mehanizma v megaregionalne sporazume tako TTIP kot primerljive sporazume.
Ključne besede: Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo, mehanizem za reševanje sporov med investitorji in državami, Sistem investicijskega sodišča, TTIP, ISDS, ICS, mednarodne tuje investicije
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 1421; Prenosov: 221
.pdf Celotno besedilo (833,65 KB)

7.
ZAKAJ ARBITRAŽA NI VEDNO NAJUČINKOVITEJŠE SREDSTVO ZA REŠEVANJE SPOROV
Boštjan Grom, 2016, diplomsko delo

Opis: Arbitražno reševanje sporov ima sicer res kar nekaj prednosti pred rednim sodnim postopkom reševanja sporov, a vendar ima tudi pasti, na katere je potrebno posebej opozoriti, saj kljub temu, da je redni sodni postopek počasen in na trenutke neprilagojen novim trendom in času, tudi arbitraža ni vedno boljša izbira sredstva za reševanje medsebojnih sporov. Navedeno velja predvsem, če izpostavimo še neenakost strank, ki se znajdeta v sporu, saj je na arbitražo, kot avtonomno reševanje sporov, z veliko avtonomije strank, mogoče vplivati tako s finančno močjo kot tudi politično močjo predvsem pa z močjo vsiljevanja pogodbenih pogojev.
Ključne besede: Arbitražno reševanje sporov ima sicer res kar nekaj prednosti pred rednim sodnim postopkom reševanja sporov, a vendar ima tudi pasti, na katere je potrebno posebej opozoriti, saj kljub temu, da je redni sodni postopek počasen in na trenutke neprilagojen novim trendom in času, tudi arbitraža ni vedno boljša izbira sredstva za reševanje medsebojnih sporov. Navedeno velja predvsem, če izpostavimo še neenakost strank, ki se znajdeta v sporu, saj je na arbitražo, kot avtonomno reševanje sporov, z veliko avtonomije strank, mogoče vplivati tako s finančno močjo kot tudi politično močjo predvsem pa z močjo vsiljevanja pogodbenih pogojev.
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 579; Prenosov: 96
.pdf Celotno besedilo (855,52 KB)

8.
MEDIACIJA V OKOLJSKIH SPORIH
Tadeja Tišlar, 2016, diplomsko delo

Opis: Nesoglasja, nasprotja ali spori so neizogibni spremljevalci življenja ljudi in poslovanja pravnih in fizičnih oseb na prostem trgu. Zato so dejavnik tveganja. Eden od načinov obvladovanja teh tveganj je izbira takega postopka reševanja spora, ki najbolj ustreza potrebam stranke in vsem pravnim in dejanskim okoliščinam zadeve. Spori, povezani z okoljem, so pogosti in vse bolj zahtevni. Mediacija je lahko pomembna metoda pri reševanju teh sporov saj omogoča sprejemanje pomembnih odločitev ne da bi se s tem zaviral razvoj. Ker se skozi mediacijo doseže konsenz udeleženih je njena legitimnost visoka, dogovorjena rešitev pa zato izvedljiva in s tem celotna pot krajša. Mediacija kot neformalen postopek lahko pomaga, da se stranke izognejo prerekanjem glede formalnosti, ki pravzaprav niso polje njihovega dejanskega interesa. Z reševanjem okoljskih problemov se je mediacija preselila iz polja reševanja ali urejanja odnosov med posamezniki v polje javnega oziroma skupnega prostora. Reševanje sporov se torej vrača tja, od koder izvira – k ljudem samim. Nihče ni namreč boljši izvedenec glede lastnih problemov, kot so stranke same.
Ključne besede: Okoljska mediacija, okolje, okoljski spori, reševanje sporov, ovire, alternativni postopek, javni prostor.
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 540; Prenosov: 80
.pdf Celotno besedilo (780,08 KB)

9.
VLOGA GENERALNE SKUPŠČINE OZN PRI RAZVOJU MEDNARODNEGA PRAVA
Dejan Tulimirović, 2016, diplomsko delo

Opis: 23. septembra 2015 so v New Yorku obeležili 70-letnico delovanja Organizacije Združenih narodov. Ustanovljena je bila leta 1945 v San Franciscu kot mednarodni mehanizem, da se ne bi ponovile grozote 2. svetovne vojne. V teh letih je organizacija pomembno vplivala na učinkovitejše in aktivno reševanje političnih in drugih pravnih sporov med državami članicami in tudi nečlanicami OZN. Pomembno vlogo pri tem je igrala ravno Generalna skupščina OZN, ki pa je edini organ, pri katerem so zastopane vse članice OZN. Pristojnosti Generalne skupščine so ratione materiae k pomembnim vprašanjem mirnega reševanja sporov med državami na podlagi VI. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov. Generalna skupščina OZN Izdaja predvsem neobvezujoče akte (priporočila), katera so le smernica za ravnanje držav, vendar se nekaterim deklaracijam in resolucijam daje izjemno velika teža pri vprašanjih, kako naj države ravnajo v primeru medsebojnih konfliktov v mednarodnih odnosih. Eden izmed poglavitnih virov mednarodnega prava so ravno mednarodne pogodbe (bilateralne, multilateralne) in mednarodnopravni običaji, vendar lahko umestimo tudi nekatere deklaracije in resolucije Generalne skupščine med novejše vire mednarodnega prava. Tako bo vloga Generalne skupščine v prihodnje vedno bolj vplivala na razvoj mednarodnega prava kot vira prava , hkrati pa kot svetovalka državam članicam OZN in s tem preprečevala nove krize med državami ter varovala celoten sklop človekovih pravic. V diplomski nalogi ravno obravnavam to večplastnost delovanja Generalne skupščine OZN in s tem vlogo tega osrednjega organa pri razvoju mednarodnega prava.
Ključne besede: Združeni narodi, Generalna skupščina OZN, deklaracije, resolucije, mirno reševanje sporov, progresivni razvoj in kodifikacija, odgovornost zaščititi
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 881; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (3,99 MB)

10.
ALTERNATIVNO REŠEVANJE SPOROV, S POUDARKOM NA MEDIACIJI V MIKRO IN MALIH PODJETJIH V SLOVENIJI
Beno Gregorec, 2016, diplomsko delo/naloga

Opis: Postopki alternativnega reševanja sporov postajajo vse bolj prepoznavni tudi na področju razreševanja sporov v gospodarstvu. Alternativno reševanje sporov predstavlja alternativo sodnim postopkom, saj gre za način mirnega reševanja sporov brez zavezujoče odločitve sodišča. Podjetja lahko nastale spore učinkovito rešujejo s postopkom mediacije, ki velja za najbolj razširjen postopek alternativnega reševanja sporov. Gospodarske družbe in podjetja se za postopek mediacije v splošnem odločajo predvsem zaradi nizkih stroškov postopka, prihranka časa, ohranitve dobrega poslovnega odnosa z nasprotno stranko, dobrega imena in poslovnega ugleda. Prav tako pa pri odločitvi za uporabo mediacije v gospodarstvu predstavlja veliko vlogo zagotovitev zaupnosti samega postopka, kar je iz vidika nadaljnjega delovanja gospodarskih družb velikokrat zelo pomembno. S pomočjo mediacije je sprtim stranem dana možnost, da skupaj ob sodelovanju mediatorja najdejo najbolj optimalno rešitev, ki je usmerjena v prihodnost. S pomočjo mediacije se spori, ki nastajajo v podjetjih, razrešijo na bolj »civiliziran« način, saj se tako vodstvu kot tudi drugim sodelavcem v podjetju prihrani veliko časa in energije, hkrati pa se ohranja delovna motivacija ter se krepijo pozitivni odnosi in dobro vzdušje tako med zaposlenimi kot med poslovnimi partnerji.
Ključne besede: alternativno reševanje sporov, mediacija, mikro in mala podjetja, reševanje sporov v podjetju, mediacija v gospodarskih sporih
Objavljeno: 03.10.2016; Ogledov: 670; Prenosov: 84
.pdf Celotno besedilo (1004,35 KB)

Iskanje izvedeno v 0.27 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici