SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
SOJENJE V RAZUMNEM ROKU-PROJEKT LUKENDA IN NJEGOVE POSLEDICE
Metka Verdinek, 2010, diplomsko delo

Opis: Pravica do sojenja v razumnem roku oz. do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je torej ustavna kategorija od 23.12.1991. Zagotavlja jo tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah, katero je Slovenija ratificirala 28.6.1994. Ta pravica je eno izmed temeljnih jamstev v sodnih postopkih. Vendar pa ta pravica v praksi povzroča posebno resne probleme. Podatki Evropskega sodišča za človekove pravice nam povedo, da je Slovenija v kar 209 primerih kršila pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, za kar je morala plačati okoli 750 tisoč evrov odškodnine54. Število vloženih zadev, v katerih pritožniki tožijo Slovenijo zaradi kršenja te pravice, zadnja leta sicer dejansko ne narašča več, razlog pa je sprejetje zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki se uporablja od 1. januarja 2007. Evropsko sodišče je menilo, da so pravna sredstva, ki jih daje ta zakon, učinkovita pravna sredstva v smislu določb evropske konvencije o človekovih pravicah. Nerazumno dolgi sodni postopki, ki so pripeljali do stanja,da so se začeli slovenski državljani množično pritoževati na ESČP, ogrožajo pravno varnost, ki pa je ena izmed ključnih elementov pravne države. Postanejo lahko celo zanikanje sodega varstva in kar je najhuje, vodijo v samopomoč. Sodno varstvo pravice ne sme biti slabša alternativa samopomoči. Odpraviti se mora sistemski vzrok za nastanek sodnih zaostankov, nato pa sanirati obstoječe stanje( projekt Lukenda), dokler ne pridemo do točke, ko postane sodni zaostanek posamezen netipičen primer, nastal večinoma iz razloga na strani posameznega sodnika ali tudi stranke postopka. Do sedaj po mojih raziskavah ni bilo realizacije iz leta 2005, ko se je kot posledica dobljene sodbe na ESČP v primeru Lukenda pri nas oblikoval projekt z istim imenom in ciljem za odpravo sodnih zaostankov. Ta načrt za odpravo sodnih zaostankov do konca leta 2010 so pripravili pravosodno ministrstvo, vrhovno sodišče in državno tožilstvo. Glavni ukrepi za zagotovitev večje učinkovitosti sodstva in odpravo sodnih zaostankov55, kot so določeni v Programu reform za izvajanje Lizbonske strategije v Sloveniji in v okviru gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji, so: — zagotovitev prostorskih pogojev v skladu s strategijo prostorskega razvoja pravosodnega sistema; — dodatna zagotovitev in organiziranje človeških virov oziroma strokovnega osebja za določen čas, in sicer do 31. 12. 2010, ko načrtujemo odpravo sodnih zaostankov; — stimulativno nagrajevanje sodnega osebja za odpravljanje sodnih zaostankov. Vsi ti ukrepi, poleg njih tudi spremembe zakonodaje, informatizacija pravosodnega sistema, ki so bili izvedeni do danes niso prinesli realizacije zastavljenih ciljev iz leta 2005, da naj se zaostanki zmanjšajo oz. celo odpravijo. Glede napovedi, da naj se število nerešenih zadev iz leta 2005, ko jih je bilo 524.016 zmanjša do konca leta 2010 na 284.000, ni prišlo do realizacije zastavljenega cilja, saj so se zmanjšali le na 425.624, kar predstavlja 19 odstotkov manj. Realizacija bi naj bila 50 odstotkov manj. Res pa je, da imamo podatke do 31.12.2009, kar pomeni, da je do realizacije še 1 leto časa, vendar lahko sklepamo, da do želenega cilja skoraj ni mogoče priti. Glede na statistike z prejšnjih let. Sedaj pa glede sodnih zaostankov glede na 50.čl. sodnega reda, ki naj bi se po napovedih iz leta 2005, ko naj bi bilo 310.333 takšnih nerešenih spisov, število zmanjšalo na 155.000. Realizacije napovedanega cilja tudi v tem primeru ni bilo, saj je skupno število sodnih zaostankov na dan 31.12.2009 263.050, kar pa je veliko preveč kot 155.000. Po izračunih se je število sodnih zaostankov zmanjšalo do dne 31.12.2009 za 15,23 odstotkov, kar pa je daleč od napovedi 50 odstotkov. Kako uspešen bo projekt Lukenda pri svojih zastavljenih ciljih bomo lahko natančno ugotovili konec leta 2010. Do sedaj lahko zaključimo, da realizacija ciljev načrta za odpravo sodnih zaostankov po sedaj dostopnih podatkih, žal n
Ključne besede: SOJENJE V RAZUMNEM ROKU, PROJEKT LUKENDA, RAZUMEN ROK, EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE, ORGANIZACIJA SODSTVA, SPREMEMBE V PRAVOSODJU, PRIMERI IZ PRAKSE NA ESČP.
Objavljeno: 04.06.2010; Ogledov: 4680; Prenosov: 499
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

2.
Napaka proizvoda kot predpostavka odgovornosti za proizvod v pravu ZDA in v pravu Republike Slovenije kot države članice EU
Janko Keček, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga obravnava napako proizvoda kot ključno predpostavko odgovornosti za proizvod v pravu ZDA in v slovenskem pravu. Pri tem se osredotoča predvsem na ureditev v Tretjem restatementu, katerega bistvene značilnosti so: različna definicija napake proizvoda glede na kategorije napake, izključitev testa potrošnikovih pričakovanj kot samostojnega testa napake, obveznost oškodovanca, da dokaže razumen alternativen načrt, če hoče dokazati obstoj napake v načrtu, obveznost proizvajalca, da tudi po oddaji proizvoda v promet opozarja na nevarnosti proizvoda, posebna definicija napake zdravil in medicinskih pripomočkov … V nalogi je podana primerjava med ureditvijo v Tretjem restatementu z Drugim restatementom in odločitvami sodišč v ZDA na eni strani ter z ureditvijo v Zakonu o varstvu potrošnikov (oz. Direktivi 85/374/EGS), Zakonu o splošni varnosti proizvodov (oz. Direktivi 2001/95/ES) in Obligacijskem zakoniku na drugi strani. Magistrsko delo predstavlja tudi razloge, zakaj Tretji restatement drugače kot Drugi restatement ne vsebuje enotne definicije napake izdelka, kar kaže tudi na različni temelj odgovornosti za različne kategorije napake, pomemben del naloge pa predstavlja tudi primerjava med testom potrošnikovih pričakovanj in testom tveganja – koristnosti kot osnovnima testoma napake proizvoda v ZDA. Prikazane so odločitve sodišč v ZDA, ki so v številnih primerih odločala, ali ima proizvod napako, kar je lahko tudi v pomoč pri odločanju sodišč v Sloveniji, kjer je sodna praksa glede ugotavljanja napake proizvoda skromna. V preteklosti je ureditev odgovornosti za proizvod v ZDA vplivala na sprejem Direktive 85/374/EGS in posledično na Zakon o varstvu potrošnikov, zato so mnoga stališča sodišč in teorije v ZDA uporabna tudi za slovensko pravo. Glede na to, da v slovenski pravni literaturi ni enotnega stališča o temelju odgovornosti za napako po 2. odstavku 155. člena Obligacijskega zakonika, je obširneje obravnavano tudi to vprašanje. Na obseg odgovornosti proizvajalca pomembno vpliva (ne)dopustnost ugovora stanja znanosti in tehnike (state of the art defense), zato je posebno poglavje posvečeno tudi temu ugovoru, ki je neločljivi del definicije napake proizvoda po Tretjem restatementu ter ki ga dopušča Direktiva 85/374/EGS in določa Zakon o varstvu potrošnikov, je pa v nasprotju s konceptom objektivne odgovornosti za proizvod in v nasprotju z načelnim izhodiščem pobudnikov za sprejem Direktive 85/374/EGS.
Ključne besede: odgovornost za proizvod, napaka proizvoda, test potrošnikovih pričakovanj, test tveganja – koristnosti, objektivna odgovornost, odgovornost na podlagi malomarnosti, razumen alternativen načrt, dolžnost opozarjanja po prodaji, ugovor stanja znanosti in tehnike
Objavljeno: 26.10.2016; Ogledov: 461; Prenosov: 61
.pdf Celotno besedilo (1,82 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici