Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Prodaja blaga je v sodobni dobi postala ena izmed osrednjih dejavnosti gospodarskih subjektov, ki med drugim predstavlja tudi njihov temeljni vir preživetja, hkrati pa jim omogoča vključitev v poslovni promet, v katerem vzpostavljajo stike s potencialnimi kupci na nacionalni in mednarodni ravni. Vse večje globalno povezovanje in razvoj trgovinskih odnosov omogočata trgovcem dostop do širšega trga, kar povečuje njihove možnosti za uspeh in rast. Ključni korak prodajnega procesa predstavlja prenos lastninske pravice nad dobrinami od prodajalca na kupca. Ta vključuje različne aktivnosti, kot so trženje, promocija, pogajanja, sklepanje pogodb in izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. V času široke globalizacije sveta ima prodaja blaga še večji pomen, saj podjetja tekmujejo na številnih trgih, kjer se soočajo z raznolikimi potrebami in zahtevami kupcev, na drugi strani pa s številnimi težavami zaradi zlorab, zaradi katerih je izredno pomembno zavarovanje pravic strank prodajnih pogodb. Za namene zaščite prodajalcev in kupcev je obligacijska zakonodaja oblikovala številne institute, ki omogočajo uspešen prenos lastninske pravice in predajo blaga na eni strani, izročitev kupnine na drugi strani, ter končno realizacijo bistva sklenitve prodajne pogodbe z uresničitvijo namena pogodbenih strank. Med slednje insititute spadajo prodaja s pridržkom lastninske pravice, prodajno naročilo in komisijska prodaja, v katere so vključeni tudi zastopniki, ki za namene svoje nagrade prodajajo blago svojih naročnikov. Uspešna prodaja blaga tako zahteva vzpostavitev in ohranjanje kakovostnih odnosov z zastopniki in potencialnimi kupci, poleg tega se pogodbene stranke pri izvrševanju prevzetih obveznosti soočajo z različnimi pravnimi vidiki. Prodajne pogodbe, pravice in obveznosti prodajalca ter kupca, ki izvirajo iz slednje, varstvo pogodbenih strank, vključitev vmesnih oseb v prodajno pogodbo in druga pravna področja igrajo pomembno vlogo pri urejanju prodajnih aktivnosti. Spoštovanje pravnih določb in skladnost s predpisi so tako ključni za zakonito, varno in etično poslovanje.
Ključne besede: Prodajna pogodba, komisijska prodaja, prodajno naročilo, lastninska pravica, pridržek lastninske pravice, plačilo kupnine, razpolagalna sposobnost.
Objavljeno v DKUM: 18.10.2023; Ogledov: 585; Prenosov: 116
Celotno besedilo (911,13 KB)

Opis: Namen magistrskega dela je približati bralcem postopek prodaje nepremičnin stečajnega dolžnika ter institut odpusta obveznosti v osebnem stečaju. Vso premoženje, ki ga ima stečajni dolžnik ob začetku postopka osebnega stečaja predstavlja stečajno maso in je namenjena poplačilu upnikovih terjatev ter stroškov stečajnega postopka. V stečajno maso spadajo tudi nepremičnine, ki so v lasti stečajnega dolžnika in se prodajo po postopkih določenih v zakonu. Postopek prodaje nepremičnine v okviru stečajnega postopka je razdeljen na pet faz, pri čemer vsaka faza pripomore k doseganju temeljnega cilja stečajnega postopka, to je poplačilo upnikove terjatve. V zgodnji fazi je treba oceniti vrednost nepremičnine in presoditi, kateri način prodaje je tisti, ki bo najugodnejši za poplačilo upnikov. Sama prodaja se začne s sklepom sodišča, s katerim tudi določi način prodaje, izklicno oziroma izhodiščno ceno ter višino varščine. Najpogostejši način prodaje nepremičnin je na javni dražbi in z javnim zbiranjem ponudb. Po končanem postopku prodaje se sklene prodajna pogodba z najugodnejšim ponudnikom, po plačilu dogovorjene kupnine pa se nanj prenese lastninska pravica ter ostale premoženjske pravice. Poseben položaj ima zakonec tistega, nad katerim se je začel postopek osebnega stečaja. Ta lahko zahteva delitev skupnega premoženja tako, da v treh mesecih po začetku stečajnega postopka prijavi izločitveno pravico. Če rok zamudi, nastopi fikcija, da je prijavil izločitveno pravico na deležu skupnega premoženja, ki je enak polovici. Izločitveno pravico je treba ločiti od ločitvene pravice, ki predstavlja pravico do prednostnega poplačila iz premoženja, ki je zavarovano s to pravico. Izločitveni upnik se ne poplača iz stečajne mase, vendar s prijavo take pravice zgolj obvesti stečajnega upravitelja, da določeno premoženje ne spada stečajnemu dolžniku in posledično ne more biti del stečajne mase. Ko stečajno sodišče prizna izločitveno pravico zakonca, izda sklep, s katerim ugotovi priznano izločitveno pravico ter lastninsko pravico izločitvenega upnika na določeni nepremičnini v deležu, ki je enak njegovemu deležu na skupnem premoženju. Fizične osebe podajo predlog za začetek postopka osebnega stečaja z namenom dosega odpusta obveznosti. Naveden institut je namenjen vestnemu in poštnemu dolžniku, ki ne zmore poravnati vseh obveznosti, ki jih ima ob začetku postopka osebnega stečaja ter omogoča vrnitev takih oseb v normalno premoženjsko stanje. Po vložitvi predloga, stečajno sodišče določi preizkusno obdobje, v katerem mora stečajni dolžnik izkazati angažiranost in trud za plačilo upnikov. S pravnomočnim sklepom o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati terjatve, na katere učinkuje odpust. Stečajni dolžnik lahko tudi zlorabi takšno pravico, zato zakon določa tudi ovire, skladno, s katerimi odpust obveznosti ni mogoč.
Ključne besede: stečajni postopek, osebni stečaj, prodaja nepremičnine, javna dražba, zavezujoče zbiranje ponudb, prodajna pogodba, izločitveni zahtevek, odpust obveznosti, pravno vrednotenje.
Objavljeno v DKUM: 19.10.2022; Ogledov: 965; Prenosov: 331
Celotno besedilo (745,19 KB)

Opis: OZ kršitve pogodbenih obveznosti deli na neizpolnitev in različne oblike nepravilne izpolnitve. Glede na vrsto kršitve se določajo pogoji za uveljavljanje sankcij. Dobava manjše količine od dogovorjene v prodajni pogodbi je v OZ uvrščena med primere delne izpolnitve. Ker je prodajalec izpolnil del svojih obveznosti, se sankcije načeloma uveljavljajo zgolj zoper količino, ki ni bila dobavljena. Kupec lahko odstopi od celotne pogodbe le izjemoma. Zaradi določitve pogojev za uveljavljanje sankcij zoper manjkajočo količino je pomembno, ali se manjkajoči del sankcionira po pravilih o neizpolnitvi, ali po pravilih o stvarnih napakah. Mnenja glede tega so deljena, prevladuje pa stališče, da se nedobavljena količina obravnava po pravilih za neizpolnitev, kar je za kupca ugodneje. DK se od OZ razlikuje po tem, da izhaja iz enotnega pojma kršitve pogodbe. Nekatere sankcije, na primer odstop od pogodbe, so v DK vezane na pojem bistvene kršitve, ki ga OZ ne pozna. Ker pa se manjkajoča količina po DK obravnava kot nedobava, lahko kupec odstopi od dela pogodbe po preteku dodatnega roka, ki ga je za izpolnitev obveznosti dal prodajalcu. S tem se lahko izogne strogemu pogoju bistvenosti kršitve. Bistvena kršitev se sicer kot podlaga za odstop od pogodbe po DK izjemoma ne zahteva samo, kadar prodajalec blaga sploh ni dobavil in tega ne stori niti v dodatnem roku. Zgolj s postavitvijo dodatnega roka po dobavi manjše količine pa kupec nikoli ne more odstopiti od celotne pogodbe. Po dobavi večje količine od dogovorjene v pogodbi, ima kupec pravico zavrniti ali sprejeti presežek. OZ za gospodarske prodajne pogodbe določa domnevo, da kupec blago sprejema, v kolikor ne izjavi v primernem roku, da ga odklanja. Tudi DK daje kupcu po dobavi prevelike količine blaga možnost sprejetja ali zavrnitve presežka. Sprejem presežka pa se bo domneval, v kolikor kupec opusti dolžnost notifikacije v rokih določenih v DK. Presežek mora plačati po pogodbeni ceni. Kadar pa presežek zavrne in mu ob tem nastanejo stroški, jih mora prodajalec povrniti.
Ključne besede: kršitev pogodbe, količinske napake, dobava manjše količine, dobava večje količine, bistvena kršitev, prodajna pogodba
Objavljeno v DKUM: 02.12.2016; Ogledov: 1778; Prenosov: 160
Celotno besedilo (348,38 KB)

Opis: Prodaja blaga je v mednarodni in tudi v domači trgovini običajno povezana s prevozom blaga od prodajalca do kupca. V razmerje iz prodajne pogodbe se tako vključi prevoznik, ki na podlagi sklenjene prevozne pogodbe omogoči izpolnitev prodajne pogodbe. Interes kupca pri prodajni pogodbi je praviloma v tem, da prejme s prodajno pogodbo dogovorjeno blago, brez napak, v količini oziroma številu, določenem v pogodbi. Če kupec prejme blago, ki ne ustreza pogodbenim pogojem, če blaga sploh ne prejme ali če ne prejme celotne dogovorjene količine, ima v razmerju do prodajalca na voljo različna pravna sredstva v smeri izpolnitve pogodbe oziroma prilagoditve razmerja dejanskim okoliščinam ali v smeri prenehanja pogodbenega razmerja, prav tako pa tudi zahtevke za povrnitev nastale škode. Uporaba navedenih pravnih sredstev pa je odvisna od izpolnjevanja različnih pogojev, bolj ali manj strogih. Z vključitvijo prevoznika za namene izpolnitve prodajne pogodbe se pravicam in obveznostim, ki za prodajalca in kupca izhajajo iz prodajne pogodbe, pridruži sklop pravic in obveznosti, ki izhajajo iz prevozne pogodbe. Če prevoznik kupcu dobavi poškodovano blago, če mu dobavi manjšo količino blaga ali če mu blaga zaradi izgube med prevozom sploh ne dobavi, se postavi vprašanje, kdo mora nositi breme nastale škode, kakšne zahtevke je mogoče uveljaviti zoper odgovorno osebo in pod katerimi pogoji. Čeprav sta pogodba o prodaji blaga in pogodba o prevozu tega istega blaga v pravnem smislu ločeni in med seboj neodvisni pogodbi, pravice in obveznosti, ki za njune subjekte iz njiju izhajajo, tvorijo kompleks med seboj povezanih razmerij. Z vidika subjektov obeh pogodb je zato pomembno, da se njihove pravice in obveznosti, odgovornost za kršitev pogodbe, pravna sredstva, ki jih je v primeru kršitve pogodbe zoper kršitelja mogoče uveljaviti, in pogoji za njihovo uveljavljanje raziščejo ne le z vidika posameznega pogodbenega tipa, ampak celovito, upoštevaje vso kompleksnost razmerij, in da se razmerja med njimi tudi s tega vidika jasno opredelijo. V disertaciji so tako z vidika slovenskega (OZ, ZPPCP-1) kot z vidika mednarodnega gospodarskega pogodbenega prava (CISG, CMR) obravnavana razmerja med prodajalcem, prevoznikom in kupcem v zvezi z njihovim položajem v prodajni pogodbi in pogodbi o prevozu blaga po cesti. V ta namen so najprej analizirani tisti elementi vsakega pogodbenega razmerja, ki so ključni za nadaljnje raziskovanje interakcije med razmerji iz prodajne in prevozne pogodbe, ki je predmet sklepnega poglavja. V okviru prodajne pogodbe se disertacija osredotoča predvsem na vprašanja v zvezi s prodajalčevo obveznostjo dobave blaga in kupčevo obveznostjo prevzema dobave, prehodom nevarnosti, obveznostjo sklenitve prevozne pogodbe in pogoji, pod katerimi lahko kupec zoper prodajalca uveljavi zahtevke iz naslova kršitve pogodbe. V okviru prevozne pogodbe so obravnavana vprašanja v zvezi z opredelitvijo subjektov prevozne pogodbe, pomenom tovornega lista, prevzemom blaga za prevoz, obveznostmi prevoznika v zvezi z izvedbo prevoza, razpolaganjem z blagom med prevozom, izročitvijo blaga kupcu in vprašanja v zvezi s prevozniško odgovornostjo ter pogoji za njeno uveljavljanje. Izhajajoč iz ugotovitev, sprejetih v poglavju o prodajni in v poglavju o prevozni pogodbi, je v poglavju sinteze obravnavana vloga subjektov ene pogodbe v razmerju iz druge pogodbe. Podrobno so analizirana razmerja v zvezi z odgovornostjo za poškodbo in izgubo blaga in pogoji za uveljavljanje zahtevkov zaradi izgube oziroma poškodbe blaga na poti od prodajalca do kupca.
Ključne besede: prodajna pogodba, prevozna pogodba, prevoz blaga po cesti, pravna razmerja med prodajalcem, prevoznikom in kupcem, OZ, CISG, ZPPCP-1, CMR
Objavljeno v DKUM: 06.10.2016; Ogledov: 2892; Prenosov: 381
Celotno besedilo (2,84 MB)

Opis: Prodajna pogodba je najpogostejši pravni posel in se velikokrat sklepa v mednarodnem prometu. Da bi se odpravile razlike med nacionalnimi predpisi glede prodajne pogodbe, je bila leta 1980 sprejeta Dunajska konvencija. Slovenija jo na podlagi pravnega nasledstva uporablja od osamosvojitve in ima tako dve ureditvi glede prodajne pogodbe – domačo in mednarodno pravno ureditev. Dunajska konvencija je združila kontinentalne in anglosaksonske pravne rede in glede na to, da se v Sloveniji uporablja kontinentalno pravo, prihaja do razlik v ureditvi prodajne pogodbe po Dunajski konvenciji in Obligacijskem zakoniku. V diplomski nalogi bom podrobno preučila izpolnitveni zahtevek in poiskala vse podobnosti in razlike med obema ureditvama.
Ključne besede: prodajna pogodba, Dunajska konvencija, Obligacijski zakonik, izpolnitveni zahtevek, zamenjava, popravilo
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 2026; Prenosov: 250
Celotno besedilo (628,90 KB)