| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 17
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Maja Makari, 2021, magistrsko delo

Opis: Zakona, ZZK-1 v 8. členu in SPZ v 10. členu resda vsebujeta določbi z naslovom Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, vendar še zdaleč nista edina člena, v katerem se načelo zaupanja v zemljiško knjigo odraža. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je namreč eno izmed temeljnih načel nepremičninskega prava. Z obravnavanim načelom je povezano načelo publicitete: Pozitivno stališče - na nepremičninah obstajajo samo tiste pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, in negativno stališče - pravica na nepremičnini ne obstaja, če ni vpisana v zemljiško knjigo. Pomembna je tudi dobra vera. Namreč, samo tisti, ki se v dobri veri zanesejo na podatke v zemljiško knjigo ne sme trpeti škodljivih posledic. Poznamo glave in pomožne vpise v zemljiško knjigo, in čeprav je plomba opredeljena kot pomožni vpis je za načelo zaupanja zelo pomembna, saj naznanja začetek zemljiškoknjižnega postopka, s tem pa nastop publicitetnih učinkov, potrebnih za realizacijo načela zaupanja v zemljiško knjigo. V posebnem delu smo se srečali z najpogostejšimi pravnoposlovnimi prenosi lastninske pravice na nepremičninah, in primeri, kjer pride do izraza načelo zaupanja v zemljiško knjigo. To varuje pridobitelja le v primeru, če je pridobil pravico na poslovni podlagi. Obravnavana je dvojna prodaja nepremičnine. V tem primeru ravno zaradi načela zaupanja pride do zapletene situacije, saj je odsvojitelj v zemljiški knjigi še vedno naveden kot lastnik. V primeru materialno neveljavne vknjižbe, v primeru da je odvsojitelj drugič razpolagal z isto nepremičnino daje pravo možnost izbrisne tožbe, vendar ne proti dobrovernim tretjim. Pri priposestvovanju gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, ki je v konfliktu s pravnoposlovno pridobljeno. Pravica, ki je pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo (zemljiško knjigo). V primeru da pri pravnoposlovnem prenosu sodeluje le en (zunaj)zakonski partner, drug pridobi lastninsko pravico na nepremičnini originarno. Vpis v zemljiško knjigo je deklaratoren. Če bi se pa zakonec rad zaščitil pred nezaželenimi učinki tretjih, mora poskrbeti, da je njegova pravica vpisana. Pri nevpisanih nepremičninah ne more priti do uporabe načela zaupanja v zemljiško knjigo, saj zemljiška knjiga ne vsebuje podatka o nepremičnini. Situacije, ko ne izhajamo iz načela zaupanja v zemljiško knjigo, so lahko mnogo zahtevnejše pri vprašanju komu naj pravo da varstvo. Obstaja velika nevarnost kršitve pravic tretjih. Lastnik, ki se ne vpiše v zemljiško knjigo, konkurira dobrovernim tretjim, kateri pridobijo pravice na podlagi svoje dobrovernosti in zaupanja v zemljiško knjigo. Zakon opozarja na posledice, ki utegnejo doleteti tistega, ki bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo, a tega ni storil. Načelo zaupanja tako tudi »kaznuje« imetnika nevpisane pravice Zakon določa listine, ki se štejejo za zemljiškoknjižno dovolilo. To je posadna listina, ta vsebuje izjavo zemljiškoknjižnega lastnika, da nasprotni stranki priznava izvirno (originarno) pridobitev lastninske pravice na nepremičnini in nadomestno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se nadomešča pravnoposlovni prenos (derivativen prenos) lastninske pravice.
Ključne besede: Zemljiška knjiga, dobra vera, varnost pravnega prometa, dvojna prodaja, skupna lastnina, priposestvovanje, nevpisane nepremičnine, posadna listina, uskladitvena listina
Objavljeno: 12.02.2021; Ogledov: 301; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (1,20 MB)

2.
Pravna narava pridobitve lastninske pravice pri prisilni prodaji
Sandra Šuštaršič Simonič, 2019, magistrsko delo

Opis: Pridobitev lastninske pravice na podlagi prisilne prodaje pri izvršbi in stečaju se, če velja slediti teoriji in sodni praksi, šteje za izvirno oziroma originarno pridobljeno lastninsko pravico. Poglavitna značilnost takšne vrste pridobitve je, da se lastninska pravica prenese ne glede na voljo dosedanjega imetnika pravice, še več, celo v nasprotju z njegovo voljo. Naslednja pomembna značilnost tovrstne prodaje je ta, da predpostavka pridobitve stvarne pravice ni zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni pravni posel) kot to velja za poslovne pridobitve, temveč je predpostavka pridobitve oblikovalna sodna odločba. Do prisilne prodaje stvari pride v primerih, ko dolžnik ne izpolni svoje obveznosti, ki jo ima v razmerju do upnika, kar posledično lahko pripelje do sodnega izvršilnega postopka. V izvršilnem postopku sodišče izda sodno odločbo, s katero naloži dolžniku, da poravna terjatev. V primeru, ko dolžnik ne izpolni kar mu je bilo s sodno odločbo naloženo, sledi njena prisilna izvršitev. Naša zakonodaja upnika ne omejuje pri izbiri izvršilnega sredstva, saj ne predpisuje nobenega vrstnega reda le-teh. Velja načelo proste izbire izvršilnega sredstva, ne glede na višino terjatve. Upnik tako lahko že v začetku predlaga izvršbo na nepremičnino, kljub izterjavi nesorazmerno nizke terjatve. To možnost mu daje zakonodaja, ki ne določa spodnje meje višine terjatve, nad katero bi bilo možno dovoliti izvršbo na nepremičnino ter tudi ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča. Na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupec torej pridobi lastninsko pravico. Sklep velja za listino, na podlagi katere se dovoli vknjižba pravice na kupca. Vsled dejstva, da je vpis v zemljiško knjigo v tem primeru zgolj deklaratornega značaja, je ta kljub temu potreben prav zaradi publicitete vpisov. Posebej zanimivi postanejo primeri, kjer so vpisi v zemljiški knjigi napačni, zaradi česar pogosto pride do prenosa lastninske pravice nelastnika. Gre za primere, ko dolžnik ni resnični lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje. Če operacionaliziram, problem velikokrat nastaja pri nepremičninah, ki predstavljajo skupno premoženje zakoncev, v zemljiški knjigi pa je kot izključni lastnik vpisan zgolj eden, ali pa je nepremičnina vpisana kot solastnina. Vpisa ne odražata dejanskega stanja lastništva, kar ima lahko negativne posledice tudi v postopku izvršbe, ko se lahko nepremičnina proda. Pogosti primeri, kjer vpisi lastninske pravice ne odražajo dejanskega, so tudi prodaje s pridržkom lastninske pravice ter primeri zunajknjižnega priposestvovanja. Tukaj sodna praksa zavzema različna stališča, s predpostavko (ne)dobrovernosti kupca, proti kateremu pravi lastnik uveljavlja svojo lastninsko pravico. V obzir stališču sodne prakse je potrebno vzeti tudi dejstvo, da ima pri tovrstni prodaji pomembno vlogo interes upnika, ki zasleduje poplačilo svoje še neplačane terjatve.
Ključne besede: Sodna prodaja, izvršilni postopek, stečajni postopek, javna dražba, sklep o domiku, sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, ugovor tretjega, skupno premoženje, solastnina, priposestvovanje, pravica v pričakovanju.
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 470; Prenosov: 105
.pdf Celotno besedilo (630,42 KB)

3.
Priposestvovanje služnosti v javno korist
Špela Podobnik, 2018, magistrsko delo

Opis: V Zakonu o urejanju prostora so predvidene tri oblike omejitve lastninske pravice na nepremični v javno korist, med drugim začasna ali trajna služnost v javno korist. Vsaka omejitev lastninske pravice je dopustna le pod pogoji določenimi v zakonu, in sicer v primeru zagotavljanja javne koristi ter pravici do nadomestila ali odškodnine lastnika s služnostjo obremenjene nepremičnine. Zakonsko določeni pogoji omogočajo ustavnopravno zagotovljeno varstvo zasebne lastnine določeno v 69. členu Ustave RS. Služnost v javno korist je uvedel Zakon o urejanju prostora, čeprav se je že desetletja pred sprejemom tega zakona predvidevala uporaba služnosti kot podlaga za gradnjo infrastrukturnih omrežij. Služnost v javno korist predstavlja posebno obliko služnosti, saj jo opredeljujeta dve specifični značilnosti: namen ustanovitve predstavlja uresničevanje javne koristi ter ustanovitev je nujno potrebna za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. S priposestvovanjem pridobljena služnost v javno korist je časovno neomejena pravica, saj je potrebna dokler se uporablja oziroma obratuje javna infrastruktura zaradi katere je bila služnost ustanovljena. Služnost v javno korist je samostojno sicer neprenosljiva pravica, vendar pa se ob zamenjavi operaterja javne infrastrukture prenese na novega operaterja, saj ni pomembna oseba služnostnega upravičenca, temveč funkcija ki jo ta opravlja. Ali lahko služnost v javno korist nastane s priposestvovanjem je vprašanje, glede katerega se v pravni teoriji in sodni praksi pojavljajo različna stališča. Prevladujoče in bolj prepričljivo je stališče, da sta lahko pravna temelja za ustanovitev služnosti le pravni posel in oblikovalna sodna odločba. Pridobitev služnosti v javno korist na temelju nepravega priposestvovanja namreč predstavlja neodplačen poseg v lastninsko pravico. Tak poseg pa ni skladen s pravili in načeli prisilne pridobitve služnosti, ki mora biti glede na ustavne določbe odplačen. Problematika pridobitve služnosti v javno korist na temelju priposestvovanja še ni dobila končnega epiloga, saj je Vrhovno sodišče RS ponovno izreklo, da ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, razlastitev, služnost, priposestvovanje, javna korist, nadomestilo, prenosljivost
Objavljeno: 22.01.2019; Ogledov: 985; Prenosov: 130
.pdf Celotno besedilo (771,72 KB)

4.
Primerjava institutov priposestvovanja, gradnje čez mejo nepremičnine in vlaganja v tujo nepremičnino v slovenskem in nemškem pravnem redu
Valentin Justin Tratnik, 2018, diplomsko delo

Opis: Nepremičninsko pravo predstavlja del stvarnega prava že vse od razvoja te civilnopravne smeri. Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, kot najpomembnejše stvarne pravice, nam omogoča izvrševanje slednje z vsemi njenimi upravičenji in dolžnostmi. Instituti priposestvovanje, gradnja čez mejo nepremičnine in vlaganje v tujo nepremičnino vsak zase predstavljajo pomemben del nepremičninskega prava. Vsi trije rešujejo pravne probleme, ki lahko nastanejo z malomarnim, neveščim ali nepravilnim izvrševanjem lastninske pravice. Ob stvarnopravnih učinkih priposestvovanja in vlaganja v tujo nepremičnino se zdijo obligacijskopravni učinki gradnje čez mejo manj pomembni, pa vendar temu ni tako. Skozi primerjavo z nemško pravno ureditvijo sem izpostavil podobnosti in bistvene razlike med vsemi tremi instituti. Diplomsko delo je razdeljeno na 3 sklope. V prvem se opredelim do ureditve priposestvovanja v slovenskem pravnem redu, ki predstavlja enega izmed temeljnih načinov originarne pridobitve lastninske pravice. Poleg tega tudi predstavim kako je priposestvovanje urejeno v nemškem pravnem redu in ju primerjam. V drugem sklopu predstavim institut gradnje čez mejo nepremičnine, s katerim se sicer ne pridobi lastninske pravice, saj so pridobljene pravice zgolj obligacijsko pravne narave, pa vendar ima značilnosti s katerimi, ga lahko smiselno predstavim poleg priposestvovanja. Tudi tukaj bom primerjal nemško ureditev in predstavil bistvene razlike med njima. Tretji in hkrati zadnji sklop je namenjen institutu vlaganja v tujo nepremično. Ta se prima facie zdi precej neaktualen, pa vendar, pogosto pride do pravnih problemov, ki jih ta institut rešuje. Kot v prva dva, je tudi ta primerjan z nemško ureditvijo. V vseh treh sklopih je predstavljena tudi relevantna sodna praksa iz obeh pravnih sistemov, ki še dodatno ponazori življenjske primere oziroma rešitve le teh.
Ključne besede: stvarno pravo, nepremičninsko pravo, nepremičnina, priposestvovanje, dobra vera, lastniška posest, gradnja čez mejo nepremičnine, superficies solo cedit, zemljiška knjiga, vlaganje v tujo nepremičnino, lastninska pravica
Objavljeno: 21.09.2018; Ogledov: 671; Prenosov: 100
.pdf Celotno besedilo (401,96 KB)

5.
Pomen dobre vere pri protiknjižnem priposestvovanju v Sloveniji ob primerjavi z ureditvijo v Avstriji, Nemčiji in Švici
Jan Šömen, 2017, magistrsko delo

Opis: V stvarnem pravu, ki prvenstveno ureja razmerja med subjekti glede objektov, sem zasledil nedorečenost, ki jo želim raziskati podrobneje. Pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona, ki jo omogoča Stvarnopravni zakonik (SPZ) pravimo priposestvovanje. Za to, da na tak način nekdo pridobi lastninsko pravico, pa morajo biti izpolnjeni še nekateri nadaljnji pogoji, ki so potek priposestvovalne dobe, lastniška posest, ki jo sestavlja zavest priposestvovalca, da objekt poseduje kot lastnik ter dobra vera, ki pomeni da posestnik ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik. Pri presoji ali je izpolnjen pogoj dobre vere za izvirni način pridobitve ene od naštetih pravic, se namreč pojavlja veliko različnih interpretacij tako s strani sodne prakse kot s strani pravne teorije. Sodna praksa se odloča za povsem drug pristop za presojo ali je pogoj dobre vere izpolnjen. Ne zahteva namreč, da je za pogoj dobre vere priposestvovalec tudi vpisan v zemljiško knjigo. Pravna teorija po drugi strani zastopa stališče, po katerem priposestvovalec ne more biti v dobri veri, če je iz javne zemljiške knjige razvidno, da ni vpisan kot lastnik. Ker mora poznati zakone na območju pravnega reda na katerem deluje mora tudi vedeti, da je pri pravnoposlovnih pridobitvah stvarnih pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, konstitutivnega pomena za nastanek, prenos, obremenitev pravice ravno vpis v zemljiško knjigo. Ker mu to pravilo pa načelu ignorantia iuris nocet mora biti znano in ker je zemljiška knjiga javna knjiga, na vpogled vsakomur, se priposestvovalec mora zavedati da zaradi odsotnosti vpisa v zemljiško knjigo ne more biti lastnik. Zaradi tega tudi ne more biti dobroverni lastniški posestnik, iz česar izhaja tudi temeljna hipoteza moje naloge, ki jo bom skozi temeljito obravnavo bodisi potrdil ali zavrnil, obenem pa ponudil vpogled v rešitve teh vprašanj tudi v pravnih sistemih Nemčije, Avstrije in Švice.
Ključne besede: stvarno pravo, lastninska pravica, služnostna pravica, pravnoposlovni prenos, priposestvovanje, odločba državnega organa, zemljiška knjiga, konstutivnost vpisa, načelo publicitete, primerjalnopravna ureditev, ZvetL, Nemčija, Avstrija, Švica, dobra vera, posest, publiciteta.
Objavljeno: 08.08.2017; Ogledov: 951; Prenosov: 396
.pdf Celotno besedilo (653,24 KB)

6.
PRIPOSESTVOVANJE KOT PRAVNI TEMELJ PRIDOBITVE STVARNIH PRAVIC
Alenka Šinkovec, 2016, diplomsko delo

Opis: Priposestvovanje je eden od pravnih načinov za pridobitev stvarnih pravic. Osnovna funkcija priposestvovanja je, da omogoči uskladitev dejanskega in formalnega stanja stvarnih pravic in s tem prispeva k večji pravni varnosti. Pridobitev stvarnih pravic s priposestvovanjem zahteva izpolnjenost določenih (zakonsko opredeljenih) pogojev: obstoj lastniške posesti, dobrovernost in pretek časa. V diplomskem delu je obravnavan institut priposestvovanja kot temelj pridobitve lastninske pravice in služnostne pravice z vidika pravne teorije, zakonodaje in sodne prakse v Sloveniji. Posebna pozornost je namenjena vprašanju, kako učinkujejo na inštitut priposestvovanja spremenjena zakonodaja (Stvarnopravni zakonik iz 2003 in nova zakonodajna ureditev zemljiške knjige) skupaj z informatizacijo zemljiške knjige, predvsem glede na koncept izvenknjižnega priposestvovanja. Izvenknjižno priposestvovanje je pred uveljavitvijo SPZ in v razmerah neurejene zemljiške knjige sodna praksa široko dopuščala. Pregled sodne prakse in analiza izbranih tipičnih primerov, povezanih z vprašanji dobre vere, izvenknjižnega priposestvovanja in zemljiške knjige, kažejo, da se v zadnjih letih primeri izvenknjižnega priposestvovanja v sodni praksi pojavljajo bistveno manj pogosto in so utemeljeni s posebnimi zunanjimi okoliščinami, ki onemogočajo pridobitelju lastninske pravice, pridobljene na pravnoposlovni podlagi, vpis v zemljiško knjigo. S selektivno uporabo instituta priposestvovanja kot instrumenta za formalno pravno ureditev dejanskega stanja na področju stvarnih pravic se Slovenija približuje drugim državam tradicijskega sistema stvarnega prava.
Ključne besede: priposestvovanje, stvarna pravica, lastninska pravica, služnost, Stvarnopravni zakonik, zemljiška knjiga, dobra vera, izvenknjižno priposestvovanje
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 927; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

7.
PRIDOBITEV LASTNINSKE PRAVICE NA NEPREMIČNINAH PO SLOVENSKEM IN ITALIJANSKEM PRAVU
Jasna Rajčević, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je predstavljena pridobitev lastninske pravice na nepremičninah po pravilih italijanskega in slovenskega pravnega reda. Pri tem je potrebno poudariti, da italijansko pravo pozna dva različna načina vpisa in javne objave podatkov o lastninski pravici na nepremičninah in sicer sistem zemljiškega katastra (catasto tavolare) kot tudi sistem zemljiške knjige (sistema del libro fondario). Gre torej za neenoten pravni sistem, ki ga slovensko pravo ne pozna. Naše pravo glede vpisa in javne objave lastninske pravice na nepremičninah pozna le zemljiško knjigo. Različnost neenotne pravne ureditve vpisa in javne objave lastninske pravice na nepremičninah v italijanskem pravnem redu je posledica zgodovinskih razmer in različne jurisdikcije. Družbene razmere v preteklosti so oblikovale tako slovenski kot italijanski način pridobitve lastninske pravice ter posledično njeno publikacijo. Zaznati je strogo prisotnost notarjev pri sklepanju pravnih poslov v italijanskem pravnem redu in precej manjšo vlogo notarjev pri sestavi listin v slovenskem pravnem redu. Ravno tako je opaziti izjemno razliko pri pogojih za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, kjer italijanski pravni red favorizira posestnika in ne lastnika. Pri obeh pravnih redih pa je v današnjem obdobju moč opaziti tendenco, ki spodbuja takojšnjo intabulacijo lastninske pravice v javne knjige, česar v preteklosti zaradi družbenih razmer ni bilo zaznati. Zaradi ekonomskih in fiskalnih zahtev ter računalniške dobe so ljudje vendarle seznanjeni s posledicami, ki jih povzroči dejstvo, ko lastninska pravica ni intabulirana v javno knjigo.
Ključne besede: nepremičnine, priposestvovanje, zemljiška knjiga, pridobitev lastninske pravice, pravni posli, zemljiški kataster, Italija, Slovenija.
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 1391; Prenosov: 169
.pdf Celotno besedilo (850,99 KB)

8.
PRIPOSESTVOVANJE LASTNINSKE PRAVICE S PREGLEDOM NAJNOVEJŠE SODNE PRAKSE
Marko Vidic, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava tematiko priposestvovanja lastninske pravice in v povezavi s pregledom novejše sodne prakse daje vpogled v problematiko ugotavljanja ter presoje obstoja posameznih elementov, potrebnih da je takšno priposestvovanje tudi uspešno. Zaradi narave priposestvovanja so v uporabi še vedno določila ODZ in ZTLR, kar je opisano v začetnem delu naloge. V nadaljevanju je obravnavana narava, torej nastanek in prenehanje lastninske pravice. Zaradi dejstva, da je priposestvovanje lastninske pravice možno le na stvareh, sta tudi podrobneje opredeljena pojma premičnine in nepremičnine. Priposestvovanje prispeva k večji varnosti pravnega prometa, saj na eni strani spodbuja k večji skrbnosti izvajanja pravic posameznika ter na drugi varuje tistega, ki je brez nasprotovanja lastnika stvar v opravičljivi zmoti uporabljal kakor svojo. Za uspešno priposestvovanje lastninske pravice morajo biti izpolnjene z zakonom določene predpostavke. Prva predpostavka je dobra vera, za njeno izpolnitev pa je potrebno, da je priposestvovalec v opravičljivi zmoti glede okoliščine lastne lastninske pravice na stvari. Druga predpostavka je, da s stvarjo nekdo razpolaga, kakor da je njegova in to tudi verjame. Tretja predpostavka pa je pretek priposestvovalne dobe, kar pomeni, da mora za uspešno priposestvovanje preteči zakonsko določen čas, ki po trenutno veljavnem SPZ znaša tri leta za premičnine in deset za nepremičnine. Priposestvovalna doba, ki je pretekla že pri pravnem predniku se všteva v priposestvovalno dobo naslednjega priposestvovalca. Glede na dejstvo, da je pravni promet z nepremičninami podvržen načelu zaupanja v zemljiško knjigo, ni nenavadno, da je v nalogi obravnavano knjižno, kakor tudi izvenknjižno priposestvovanje. Tako so obravnavani razlogi za opravičljivo zmoto, ko nekdo je in takrat ko ni vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik. V obeh primerih je priposestvovanje lastninske pravice možno. V zaključnem delu so opisane omejitve v zvezi s priposestvovanjem lastninske pravice, ki se nanašajo na javno dobro, stvari izven pravnega prometa in na varstvo tretjega, ki je v dobri veri in na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo pridobil lastninsko pravico od zemljiškoknjižnega lastnika ter se v zemljiško knjigo tudi sam vknjižil.
Ključne besede: Priposestvovanje, lastninska pravica, dobra vera, lastniška posest, priposestvovalna doba, izvenknjižno priposestvovanje, načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 1366; Prenosov: 177
.pdf Celotno besedilo (271,18 KB)

9.
Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem v povezavi s sodno prakso
Klara Boršič, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom »Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem v povezavi s sodno prakso« obravnava institut priposestvovanja kot originarnega načina pridobitve lastninske pravice na nepremičninah in vsebuje pregled aktualnih sodnih odločb na tem področju. Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah omogoča izpolnitev temeljnih predpostavk, in sicer dobre vere, lastniške posesti ter preteka 10 – letne priposestvovalne dobe, ki morajo biti izpolnjene kumulativno. Do priposestvovanja nepremičnine lahko pride v primerih, ko posestnik pridobi le posest na stvari, ne pa lastninske pravice, ker niso bile izpolnjene vse predpostavke za njeno pridobitev. Zato pravimo, da institut sanira neveljavno pridobitev lastninske pravice in zagotavlja pravno zaščito posestnika oziroma bodočega lastnika nepremičnine. V diplomskem delu predstavim razvoj instituta, njegovo ureditev na področju Slovenije od Avstrijskega Občnega zakonika (ODZ), nato Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) in do današnje ureditve v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ). Stvarnopravni zakonik je dal zemljiški knjigi nekoliko večji pomen. Določa namreč, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti glede dejstva, da je stvar njegova. To pomeni, da je pri vpisanih nepremičninah lahko v dobri veri samo, če se je vpisal v zemljiško knjigo. Vendar pa zakonodajna ureditev ni povsem jasna, saj lahko iz nje razberemo, da zakonik dovoljuje tudi izvenknjižno priposestvovanje nepremičnin. Kljub temu, da Stvarnopravni zakonik določa strožje zahteve glede priposestvovanja nepremičnin lahko opazimo, da sodna praksa v zadnjih letih vse bolj pogosto dovoljuje tudi izvenknjižno priposestvovanje.
Ključne besede: priposestvovanje, lastninska pravica, nepremičnine, SPZ, ODZ, ZTLR, dobra vera, zemljiška knjiga, izvenknjižno priposestvovanje
Objavljeno: 23.05.2016; Ogledov: 3302; Prenosov: 547
.pdf Celotno besedilo (1,83 MB)

10.
PRIPOSESTVOVANJE SLUŽNOSTI S PREGLEDOM AKTUALNE SODNE PRAKSE
Nastja Podlesek, 2015, diplomsko delo

Opis: Služnost je ena izmed stvarnih pravic na tuji stvari. Je omejena, saj vsebinsko omejuje lastninsko pravico služnostnega zavezanca. Gre torej za izvedeno stvarno pravico na tuji stvari, pri čemer ima en subjekt pravico v razmerju do stvari, ki je last nekega drugega pravnega subjekta. Izvrševanje služnosti obremenjuje lastninsko pravico, saj služnostni upravičenec v določenem obsegu razpolaga s služečo stvarjo, služnostni zavezanec pa mora neka dejanja, ki bi mu kot lastniku pripadala, opustiti ali trpeti. V grobem ločimo stvarne in osebne služnosti, poznamo pa še neprave stvarne služnosti. Nastanek na podlagi zakona, to je s priposestvovanjem, poznamo samo pri stvarnih služnostih ter v bistvu tudi pri nepravih stvarnih služnostih, saj ni nobenega posebnega razloga, da to ne bi bilo mogoče. Poznamo pravo in nepravo priposestvovanje. Pravo priposestvovanje pomeni, da dobroverni priposestvovalec v dobri veri izvršuje služnost 10 let. Razlika z nepravim priposestvovanjem je v tem, da mora v tem primeru priposestvovalec samo izvrševati služnost 20 let, ne zahteva se dobra vera, lastnik služeče nepremičnine pa mora vedeti za izvrševanje služnosti in temu ne nasprotovati. Pravo priposestvovanje začne teči, ko nastopi dobra vera na primerni pravni podlagi, nepravo priposestvovanje pa začne teči, ko priposestvovalec dejansko začne izvrševati služnost. Po zakonu ni mogoče priposestvovati služnosti, ki se izvršujejo s silo, zvijačo ali do preklica, negativnih služnosti, služnosti na javnem dobrem in na stvari izven pravnega prometa.
Ključne besede: služnost, stvarna služnost, osebna služnost, priposestvovanje, priposestvovalna doba, Stvarnopravni zakonik, sodna praksa
Objavljeno: 07.07.2015; Ogledov: 2622; Prenosov: 418
.pdf Celotno besedilo (526,87 KB)

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici