| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
UMETNA PREKINITEV NOSEČNOSTI
Mojca Horvat, 2009, diplomsko delo

Opis: Umetna prekinitev nosečnosti je ena izmed delikatnih tem, ki buri duhove po vsem svetu. Zgodovinsko ni povsem jasno, kako pogosto se je razpravljalo o etiki umetne prekinitve nosečnosti, vendar se je splošno pravno urejanje začelo šele v 18. stoletju. Danes je umetna prekinitev nosečnosti povsod po svetu zdravstveno in socialno neželen ukrep za uravnavanje rojstev in predstavlja le izhod v sili. Kljub vsem modernim metodam kontracepcije in njihovi široki dostopnosti, ter večji informiranosti, še vedno ostajajo številna dekleta in ženske, ki zaradi najrazličnejših razlogov svojo nosečnost zaznavajo kot neželeno. Umetna prekinitev nosečnosti ostaja edino sredstvo za preprečitev rojstva po spočetju. Za oblikovanje stališča in podajanje vrednostnih sodb je pomembno, da smo dobro informirani, saj nam le to omogoča objektivnejšo in bolj kritično presojo o umetni prekinitvi nosečnosti, vpogled v nasprotujoče stališče pa nam pripomore k večji tolerantnosti do slednjega. Stališča do umetne prekinitve nosečnosti temeljijo na tehtanju različnih vrednot, te pa so največkrat povezane tudi z moralno obsodbo žensk, ki so pripravljene te vrednote kršiti iz lastnih bolj ali manj sebičnih razlogov.
Ključne besede: umetna prekinitev nosečnosti, abortus, splav, zgodovina umetne prekinitve nosečnosti, pravna ureditev umetne prekinitve nosečnosti, pravni status zarodka
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 5315; Prenosov: 1714
.pdf Celotno besedilo (5,48 MB)

2.
PRAVNA UREDITEV KRAJEVNIH SKUPNOSTI
Sašo Ostrožnik, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga govori o razvoju krajevnih skupnosti kot ožjih delov občine od njihovih prvih zametkov po narodnoosvobodilni vojni, do njihove formalne uvedbe z ustavo leta 1963 in do sedanje pravne ureditve. Z osamosvojitvijo Republike Slovenje je prišlo do uvedbe lokalne samouprave. Po Zakonu o lokalni samoupravi, je občina postala temeljna samoupravna lokalna skupnost. Pravica občine je, da na svojem območju ustanovi ožje dele občine, kot so krajevne, vaške in četrtne skupnosti. Ali bo občina ustanovila ožje dele občine je povsem odvisno od nje same. Pred osamosvojitvijo Republike Slovenije je bil položaj krajevnih skupnosti drugačen. Tako imenovane komune so opravljale državne naloge na lokalni ravni, krajevne skupnosti pa so opravljale naloge lokalnega pomena, ki so služile zadovoljevanju potreb in interesov lokalnega prebivalstva. Posebej je prikazana problematika krajevnih skupnosti v zvezi s priznavanjem pravne osebnosti, katera je podkrepljena z dvema analizama sodnih odločb, in sicer z eno sodno odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in z eno ustavno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije. V nadaljevanju diplomske naloge je prikazana pravna ureditev krajevnih skupnosti v Občini Zagorje ob Savi. Podrobneje so predstavljene njihove naloge, organizacija in način financiranja. Poleg tega je prikazan dejanski primer razpada krajevne skupnosti Senožeti-Tirna v krajevno skupnost Šentlambert in krajevno skupnost Tirna.
Ključne besede: Krajevna skupnost, Pravna subjektiviteta krajevne skupnosti, Pravni status, Samoupravni družbeni odnosi, Ožji deli občine, Lokalna samouprava, Občina
Objavljeno: 15.07.2010; Ogledov: 3429; Prenosov: 439
.pdf Celotno besedilo (337,43 KB)

3.
PRAVICE IN DOLŽNOSTI ŠTUDENTOV IN POSTOPKI NJIHOVEGA URESNIČEVANJA
Uroš Kline, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava postopke, v katerih organi univerze odločajo o pravicah in dolžnostih študentov, in postopke, v katerih študenti uveljavljajo varstvo svojih pravic. Besedilo je razdeljeno na tri tematske skope. Prvi sklop obravnava pravni položaj univerze in študentov. Pri pravnem položaju univerze je obravnavan pravni status univerze in članic univerze (fakultet) v slovenskem pravnem redu, kjer je še posebej izpostavljena avtonomija univerze, položaj študentov pa diplomsko delo obravnava skozi njihove pravice in dolžnosti, ki jih določajo zakoni, podzakonski akti ter akti univerze. Diplomska naloga se nadaljuje s pravnimi vprašanji pri uporabi procesnih pravil v postopkih odločanja o pravicah in dolžnostih študentov. Do tukaj je namen diplomskega dela predvsem predstaviti položaj univerze in študentov v Sloveniji na splošno, za vse univerze in vse študente. V tretjem delu, kjer so obravnavani posamezni najpomembnejši (tudi najpogostejši) postopki, v katerih organi univerze odločajo o pravicah in dolžnostih študentov, so ti postopki obravnavani skozi akte Univerze v Mariboru. Predstavljeni so naslednji postopki: postopek vpisa na univerzo, izredna odobritev vpisa v višji letnik, ponavljanje letnika, podaljšanje statusa študenta, postopek pridobitve posebnega statusa študenta, postopek disciplinske odgovornosti študenta in postopek ugovora zoper oceno. Vsak tak postopek je razdeljen najprej na teoretičen del, v katerem je opredeljena pravna ureditev postopka, temu pa sledi praktičen primer iz prakse. Namen in hkrati cilj diplomske naloge je torej podrobneje predstaviti status študenta Univerze v Mariboru, pravice in dolžnosti, ki mu jih ta status prinaša, ter postopke, v katerih se odloča o njegovih pravicah in dolžnostih. Diplomsko delo je namenjeno bralcem, ki jih obravnavana tematika zanima, še posebej pa študentom, ki so postali udeleženci postopkov, v katerih organi Univerze v Mariboru odločajo o njihovih pravica in dolžnostih.
Ključne besede: avtonomija univerze, pravni status univerze, smiselna uporaba zakona o splošnem upravnem postopku, subsidiarna uporaba zakona o splošnem upravnem postopku, vpis na univerzo, izjemna odobritev vpisa v višji letnik, ponavljanje letnika, podaljšanje statusa študenta, študent s posebnim statusom, disciplinski postopek, ugovor zoper oceno
Objavljeno: 12.04.2012; Ogledov: 1948; Prenosov: 222
.pdf Celotno besedilo (870,11 KB)

4.
PRAVICA DO SVOBODNEGA ODLOČANJA O ROJSTVU OTROK
Špela Škorjanc Podkrižnik, 2012, diplomsko delo

Opis: Svobodno odločanje o rojstvu otrok je v Sloveniji ustavno zagotovljena pravica in vloga države je, da zagotavlja možnosti za uresničevanje le-te. V zvezi z uresničevanjem te pravice omenjamo še vlogo zdravstva, ki omogoča človeku vse možnosti, s katerimi je mogoče v okviru zdravstvenega sistema uresničiti to pravico. Vsak človek lahko torej svobodno odloča o rojstvu svojih otrok, lahko se v okviru te pravice odloči tudi, da do rojstva že spočetega otroka ne bo prišlo. Vemo, da v praksi ženska odloča o morebitni umetni prekinitvi nosečnosti oz. je ta odločitev v njeni domeni vsaj dokler izpolnjuje določene pogoje (do desetega tedna nosečnosti), kasneje pa o tem odločata komisiji I. in II. stopnje. Najpomembnejša v okviru uresničevanja pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je vendarle prevencija – kontracepcija, medtem ko splav velja za rešitev »v skrajni sili«. V zvezi s pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok velja omeniti še pravico do ugotavljanja in zdravljenja zmanjšane plodnosti. Ob zagotavljanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok pa lahko pride do konflikta s pravico zdravstvenih delavcev do »ugovora vesti«, kjer pa velja, da zaradi uveljavlja ugovora vesti ne sme biti ogroženo zdravje pacienta.
Ključne besede: pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, preprečevanje zanositve, kontracepcija, pravica ženske do umetne prekinitve nosečnosti, pravni status zarodka, zdravljenje neplodnosti
Objavljeno: 17.12.2012; Ogledov: 3226; Prenosov: 526
.pdf Celotno besedilo (409,50 KB)

5.
Vloga aktov mehkega prava v Evropski uniji (Pravni in institucionalni vidiki uporabe in pojav hibridnih pravnih področij)
Verena Rošic Feguš, 2015, doktorska disertacija

Opis: Sprejemanje pravnih odločitev v EU je danes zaznamovano z več medsebojno različnimi postopki odločanja, kar se inter alia odraža v raznoliki normativni naravi pravnih aktov kot njihovih rezultatov. V okviru »nove zakonodajne kulture«, v ozadju katere stoji kriza učinkovitosti zakonodaje EU, naraščajoča kompleksnost izzivov, togost in zamudnost zakonodajne metode in nezadovoljivost implementacije teh pravil v nacionalne pravne rede, EU spodbuja uporabo aktov mehkega prava, vendar ob tem istočasno poudarja, da tradicionalna (klasična) zakonodajna metoda EU ostaja osrednji (pa vseeno ne izključen) način reguliranja pravnega sistema EU. V smislu načinov regulacije in pravne narave aktov je zato normativno okolje EU dinamičen regulativni okvir. Vzvod za »rojstvo« mehkega prava na določenem pravnem področju predstavlja raznolikost interesov držav članic in EU oziroma iz tega razloga ustvarjena politična konfliktnost področja, ki preprečuje potrebno stopnjo soglasja za sprejem zavezujočih pravnih aktov. Kljub slednjemu pa gre v okviru aktov mehkega prava za pravo (in ne za politiko) ter za pravna pravila brez sankcije v strogem pomenu besede, pri čemer je, ob obstoju specifičnih okoliščin, njihov mehanizem izvrševanja identičen mehanizmu izvrševanja zavezujočih pravnih pravil, posledično pa v končnem rezultatu za države članice razlike v dejanski praksi ni. Zavezujoče pravo namreč mehkemu pravu nudi senco hierarhije, ko se »prošnja« mehkega prava za upoštevanje izjalovi (t.i. »prostovoljna prisila«): gre za kreativno pravotvorje oziroma ustvarjanje prava z ravnanjem, ki se na eni strani izogne klasični zakonodajni metodi EU, na drugi strani pa po sprejemu mehanizme izvrševanja tistih aktov, sprejemu katerih se je z obidom zakonodajne metode izognila (zavezujočega prava), dejansko uporabi za varstvo tako sprejetih mehkih pravil. Po empirični raziskavi treh pravnih področij EU, razlikujoč se po vsebini in vrsti pristojnosti EU za sprejem ukrepov (področje državnih pomoči, področje varstva okolja in področje pogodbenega prava EU) je izpeljan zaključek, da se mehko in zavezujoče pravo v pravnem sistemu EU ne izpodrinjata in ne tekmujeta za prevlado, temveč v dinamičnem razmerju sobivata in soobstojata. To tvori hibridna pravna področja EU, kjer je vloga mehkega prava na posameznem pravnem področju spremenljivka predpogojena s stopnjo politične konfliktnosti področja ter v odvisnosti od bistvenega razlikovalnega kriterija pristojnosti EU za ukrepanje. Zaradi nedemokratičnega postopka sprejema v določenih ozirih aktom te vrste primanjkuje demokratične legitimnosti, kar pa bi se z vpeljavo minimalnih procesnih standardov in razširitvijo pravil o dopustnosti ničnostne tožbe pred Sodiščem EU, kot predlagano v delu, dalo učinkovito odpraviti.
Ključne besede: Akti mehkega prava EU, nova zakonodajna kultura, politična konfliktnost pravnih področij EU, normativna intenziteta aktov mehkega prava, pravni in dejanski učinki mehkega prava, status mehkega prava v sodni praksi Sodišča EU, ustavna spornost mehkega prava z vidika temeljnih načel prava EU, soobstoj zavezujočega in mehkega prava, komplementarnost, hibridna pravna področja EU.
Objavljeno: 02.12.2015; Ogledov: 1745; Prenosov: 546
.pdf Celotno besedilo (2,24 MB)

6.
PRAVNI VIDIKI POKOJNINE
Ana Gavez, 2016, diplomsko delo

Opis: Demografske spremembe v Evropi, kakor tudi v Sloveniji, spreminjanje starostne strukture prebivalstva, porast starejše populacije in posledično vedno večje število upokojencev, predstavljajo velik družbeni problem in hkrati izziv, kako v prihodnosti zagotoviti socialno varnost prebivalcev. Države članice EU, pa tudi Slovenija, se na nastalo situacijo odzivajo na različne načine, tudi s spremembami pokojninskih sistemov. V Sloveniji je pravica do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine človekova pravica, varovana z Ustavo RS, država pa ureja in skrbi za njeno delovanje. Da bi zagotovili dolgoročno finančno stabilnost in vzdržnost pokojninskega sistema v Sloveniji, je bila v letu 2013 uveljavljena nova pokojninska reforma. Predstavljam osnovne značilnosti pokojninskega sistema, pokojninski reformi ZPIZ-1 in ZPIZ-2 ter razlike med njima. Poudarek diplomskega dela je na pravnih vidikih pravice do pokojnine po Zakonu o pokojninskem invalidskem zavarovanju ZPIZ-2, v primerjavi z ZPIZ-1 . Podrobneje obravnavam razlikovanje med pokojninsko dobo in pokojninsko dobo brez dokupa ter njene posledice na odmero pokojnine, pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po izpolnitvi starosti in pokojninske dobe, načine odmere starostne pokojnine, predčasne pokojnine ter delne pokojnine v primerjavi z ZPIZ-1, po katerem je za določene upravičence še vedno možno upokojevanje. Predstavljam tudi možnosti za izboljšanje statusa upokojencev, s ciljem zagotoviti socialno varnost posameznika.
Ključne besede: pokojninski sistem, pokojninska reforma, primerjava med ZPIZ-1 ter ZPIZ-2, pravni vidiki pokojnine, pokojninska doba, pokojninska doba brez dokupa, odmera pokojnine, status upokojencev.
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 544; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (1,22 MB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici