1. |
2. Potrčevo pripovedništvo v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih spremembRenata Debeljak, 2019, doktorska disertacija Opis: V doktorski disertaciji z naslovom Potrčevo pripovedništvo v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb je obravnavana pripovedna proza enega najvidnejših predstavnikov slovenskega socialnega realizma, ki je od dijaških let naprej in vse do konca svojega življenja verjel v socializem in komunizem, pripadal Komunistični partiji in kot pisatelj tudi po koncu socialnega realizma ostal zvest realističnim stilnim postopkom. Pripovedna proza Ivana Potrča je nastajala več kot pol stoletja, od leta 1933 do 1993. Glede na družbene in politične spremembe je Potrčeva proza razdeljena na štiri obdobja.
V teoretičnem delu naloge so predstavljeni pojmi, kot so ideologija, marksizem, komunizem, socializem, samoupravni socializem, razmerje med ideološkim in literarnim diskurzom, literatura kot interdiskurz in kulturni spomin.
V poglavju Ivan Potrč v slovenski literarni zgodovini je predstavljeno mesto Ivana Potrča v slovenski literarni zgodovini v različnih obdobjih. Na podlagi pregleda literarnozgodovinskih del in kritiške recepcije Potrčevih literarnih besedil je bilo ugotovljeno, da je po zlomu socializma kot družbenega reda zanimanje za njegova dela zelo uplahnilo, prav tako se je delež njegovih literarnih del v učnih načrtih za osnovne in srednje šole znatno zmanjšal, ne najdemo pa ga na seznamih del za tekmovanje iz slovenščine za Cankarjevo priznanje, ni ga med predlaganimi literarnimi besedili za pisanje maturitetnih esejev. V nadaljevanju je analizirana izbrana Potrčeva pripovedna proza na idejno-tematski, jezikovnoslogovni, medbesedilni in primerjalni ravni v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb. Bistveno spoznanje te analize je, da je delež ideološkega diskurza v posameznih obdobjih različen. V pripovedni prozi med 1933‒1940 gre za kritični prikaz ideologije kapitalizma in družbenih razmer v Kraljevini Jugoslaviji. Ideološki diskurz se pojavlja zgolj v drobcih, in sicer kot motiv upornega posameznika, ki z dvignjeno pestjo napoveduje nove, boljše čase tudi za revne viničarje, kmete, kočarje in delavce. Z vidika ideologije socializma in marksizma izstopajo »kitajske« novele.
V pripovedni prozi med 1941–1952 je ideološki diskurz najmočneje zastopan. Posamezne pripovedi iz tega časa prehajajo v afirmativno, propagandno oziroma tendenčno literaturo. Fabula je podrejena idejnemu in ideološkemu sporočilu, ki se kaže med vojno v predanosti kolektivnemu uporu proti okupatorju, v medsebojni pomoči, tovarištvu, zaupanju in nezaupanju, dezerterstvu in izdajstvu, po vojni pa v triumfu zmage, partijskem prevzemu oblasti, temelječem na marksističnih in socialističnih temeljih, kolektivni obnovi porušene domovine, političnih reformah idr. Po letu 1953 se Potrč preusmeri v prikazovanje intimne, čutne erotike kmečkega človeka, obenem pa so za pripovedno prozo med 1953–1990 značilne tudi zgodovinske in družbeno-politične teme. Potrč je v tem času deloma tematiziral tudi anomalije samoupravnega socializma v smeri političnega fanatizma, nezaupanja, oportunizma, sebičnosti, koristoljubja in izrabe vladajoče ideologije. Najbolj se kritika socializma in njene anomalije vidijo v Potrčevem zadnjem romanu Tesnoba (1991), v katerem se skozi tematizacijo razmer v podjetju Proteus razbira ekonomsko in politično prestrukturiranje Jugoslavije in propad socializma.
V disertaciji je ugotovljeno, da je ideologija socializma in komunizma v Potrčevi pripovedni prozi med 1933–1993 prepoznavna, ni pa – razen v posameznih primerih – razbila umetniške vrednosti njegove literature. Potrč je bil po svojem prepričanju komunist, a tudi izjemen humanist. Za najvišjo vrednoto ni razglasil ideologije, ampak človeka, ki ga je prikazoval brez olepševanja ali »lakiranja« v težkih časih Kraljevine Jugoslavije, med drugo svetovno vojno in v povojnem vrvežu sprememb z vsemi pozitivnimi in negativnimi značilnostmi.
Ključne besede: Ivan Potrč, slovenska književnost, vzhodnoštajerski prostor, pripovedna proza, socialni realizem, socialistični realizem, ideologija, ideološki diskurz, kulturni spomin.
Objavljeno v DKUM: 11.12.2019; Ogledov: 2234; Prenosov: 282
 Celotno besedilo (3,05 MB) |
3. Lik otroka v mladinski kratki prozi Ivana Potrča in v poeziji Ljube SkornšekBranka Slodnjak, 2016, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo z naslovom Lik otroka v mladinski kratki prozi Ivana Potrča in v poeziji Ljube Skornšek obravnava lik otroka, ki se pojavlja v nekaterih »pravljicah« Ivana Potrča, napisanih med drugo svetovno vojno, ki jih je namenil svojemu sinu Vanču, ter v nekaterih pesmih Ljube Skornšek, ki jih je prav tako napisala med vojno in jih posvetila skupnemu sinu z Ivanom Potrčem. V času boja za osvoboditev slovenskega ozemlja izpod okupatorjevega primeža sta otroka pustila doma, v oskrbi svoje babice. Očetovsko čustvo, ki se je porajalo v času njegove odsotnosti, in materinska ljubezen ženske, ki se je posvetila takrat višjemu cilju boja za svobodo ter boljšo prihodnost naslednjih generacij, je botrovala nastanku teh literarnih del, ki so predmet analize diplomskega dela. V diplomsko delo so vključene izbrane kratke pripovedi, ki bodisi vsebujejo literarno osebo z imenom Vanč, ali so zgolj namenjene sinu Vanču. Čeprav so pripovedi imenovane pravljice, jih zvrstno ne moremo zmeraj opredeliti kot pravljice. Osrednjo vlogo v izbranih kratkih pripovedih imajo živali, ki delajo Vanču družbo in mu pomagajo premagovati osamljenost. Raziskala sem zunanje lastnosti otrok, osebnostne lastnosti, čustveno stanje otroka in odnose. Ugotovila sem, da je Ivan Potrč s pisanjem »pravljic« premagoval notranjo bolečino, ki je nastala zaradi ločitve od sina. Medtem ko so čustva pri Ljubi Skornšek še izraziteje izražena v materinskih pesmih. Njene pesmi so prežete z bolečino in s trpljenjem, hkrati pa izražajo močno upanje po svobodi in voljo po življenju. Ugotovili smo, da sta tako Ivan Potrč kot Ljuba Skornšek bojevala največji boj prav z Vančem.
Ključne besede: Ivan Potrč, Ljuba Skornšek, kratka proza, partizanska pesem, lik otroka.
Objavljeno v DKUM: 01.08.2016; Ogledov: 1221; Prenosov: 94
Celotno besedilo (786,80 KB) |
4. |
5. Ivan Potrč v ljubljanski Drami: med rokopisom, natisom in uprizoritvijoAnita Bizjak, 2011, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi sem obravnavala štiri Potrčeve drame (Lacko in Krefli, Krefli, Kreflova kmetija, Na hudi dan si zmerom sam), in sicer so me zanimale spremembe na relaciji med tipkopisom (rokopisom) za uprizoritev in knjižno izdajo; tj. geneza literarnega dela med dvema medijema, gledališčem in knjigo. Spremembe sem spremljala na treh glavnih ravneh, in sicer stilistični, vsebinsko-stilistični in vsebinski. Zanimalo me je tudi, kdo vse v literarnem procesu posega v besedilo na relaciji med uprizoritvijo in knjižno izdajo. V drami Lacko in Krefli prevladujejo stilistične spremembe. Nekatere so vnesene že v tipkopis in so upoštevane v knjižni izdaji, medtem ko se jih večina pojavi šele v knjigi, kar kaže, da gre za avtorjeve (ev. lektorjeve) posege. Tako so skoraj vse spremembe avtorjevi posegi z izjemo dveh primerov, ki sta s strani dramskega osebja. Drama Krefli ima, kvantitativno gledano, največ sprememb izmed vseh obravnavanih dram. V njej prevladujejo vsebinske spremembe, ki jim sledijo stilistične spremembe. V knjigi je odnos med bajtarjem in gruntarjem bolj zaostren (bajtar gruntarju nasprotuje, zagovarja pravice revežev). V knjigi je gruntar prikazan v nekoliko boljši luči (to se kaže npr. v bolj skopih opisih njegove zapitosti). Predpostavljam, da je to posledica spremenjenega pogleda na gruntarja. Prav tako je knjižna izdaja v primerjavi s tipkopisom razširjena v zaključku drame. V tipkopis je sicer vložen še del besedila (vložek), ki je nato upoštevan v knjigi. V Kreflovi kmetiji so spet glavne stilistične spremembe, ki so po mojih predvidevanjih spet večinoma avtorjeve z izjemo štirih primerov, kjer so spremembe vnesene v tipkopis, vendar v knjigi niso upoštevane. Posegi dramskega osebja prevladujejo pri vsebinskih spremembah, in sicer, kjer gre v celoti za črtanje dialogov in didaskalij. Te spremembe so namenjene uprizoritvi in v knjigi niso upoštevane. V drami Na hudi dan si zmerom sam sprememb skorajda ni, a vseeno prevladujejo stilistične in spet kažejo na avtorja. Gledano v celoti, v dramah prevladujejo stilistične spremembe, kar kaže na težnjo po stilističnem izboljševanju besedila. Ena bolj zanimivih ugotovitev je, da je tudi v tipkopis verjetno res največ posegal avtor, kar je nekoliko presenetljivo glede na začetna pričakovanja.
Ključne besede: Ključne besede: Ivan Potrč, Lacko in Krefli, Krefli, Kreflova kmetija, Na hudi dan si zmerom sam, tipkopis (rokopis) za odrsko uprizoritev, knjižna izdaja.
Objavljeno v DKUM: 07.11.2011; Ogledov: 2354; Prenosov: 178
Celotno besedilo (1,62 MB) |
