| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST PO KONVENICIJI ZDRUŽENIH NARODOV O MEDNARODNI PRODAJI BLAGA IN OBLIGACIJSKEM ZAKONIKU
Lovro Jurgec, 2012, diplomsko delo

Opis: Gospodarski subjekti so v današnjem času vse bolj vpeti v mednarodne gospodarske tokove. Pri tem se pogosto pojavljajo težave, ki izhajajo iz različnih pravnih ureditev posameznih pravnih področij. To pogosto predstavlja oviro pri poslovanju in posledično gospodarskemu napredku, saj se zaradi morebitnih težav, ki izhajajo iz nepoznavanja tujega pravnega reda gospodarski subjekti pogosto ne bodo odločili za poslovanje s gospodarskimi družbami iz tujine. Zaradi tega se v modernem času pojavljajo unificirana pravila, ki znatno olajšujejo poslovanje med pravnimi subjekti iz različnih držav. Takšno unificirano pravno ureditev na področju prodajne pogodbe predstavlja tudi Konvencija Združenih narodov o mednarodni prodaji blaga, ki se pri ureditvi posameznih področij pogodbenega prava razlikuje od slovenske pravne ureditve. V diplomskem delu se ukvarjam s primerjavo pravnih ureditev poslovne odškodninske odgovornosti v slovenski pravni ureditvi in v Konvenciji Združenih narodov o mednarodni prodaji blaga, pri čemer se posebej posvetim primerjavi pravne narave odškodninske odgovornosti in obsega povrnitve škode v obeh pravnih ureditvah, saj se ravno v zvezi s tema dvema pojmoma pojavljajo največje razlike med navedenima pravnima ureditvama.
Ključne besede: Poslovna odškodninska odgovornost, Obligacijski zakonik, Konvencija ZN o mednarodni prodaji blaga, mednarodna prodajna pogodba, pravna narava poslovne odškodninske odgovornosti, obseg povrnitve škode.
Objavljeno: 17.12.2012; Ogledov: 1480; Prenosov: 272
.pdf Celotno besedilo (410,03 KB)

2.
RAZBREMENILNI RAZLOGI POSLOVNE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI
Mitja Robin, 2013, diplomsko delo

Opis: Institut razbremenilnih razlogov poslovne odškodninske odgovornosti je v slovenski pravni teoriji deležen številnih, precej različnih razlag. Določba 240. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Na podlagi te določbe so različni avtorji opredelili poslovno odškodninsko odgovornost v slovenskem pravu tako za krivdno oz. subjektivno kot za objektivno odgovornost. Avtorji, ki se zavzemajo za koncepcijo krivdne odgovornosti, to utemeljujejo z dejstvom, da zakon ne določa, da bi se dolžnik lahko razbremenil zgolj zaradi zunanjih okoliščin, tako kot je določeno pri razbremenitvi objektivne odgovornosti, temveč lahko pridejo v poštev tudi notranje okoliščine. Bistveno je obvladovanje okoliščin, ki lahko preprečijo pravilno izpolnitev pogodbe in ne njihov izvor. Se pa mnenja posameznih avtorjev razlikujejo po načinu presoje ravnanja dolžnika glede obvladovanja škodljivih okoliščin. Nekateri menijo, da mora dolžnik ravnati kot dober gospodar, kar pomeni z ustrezno skrbnostjo, ki se presoja po abstraktnih merilih, medtem ko drugi izhajajo iz zmožnosti in prizadevanj konkretnega zavezanca, in ne po abstraktnem merilu. Novejša teorija se sicer bolj nagiba k objektivni odgovornosti, utemeljeno na razmejitvi med notranjimi in zunanjimi tveganji (riziki). Notranja tveganja so tista, ki izvirajo iz notranje sfere dolžnika in jih ta lahko obvladuje oziroma jih mora obvladati, zunanja tveganja pa so tista, ki so zunaj sfere pravnega subjekta in jih ta ne more oziroma jih ni dolžan obvladati. Dolžnik se lahko razbremeni poslovne odškodninske odgovornosti le zaradi razlogov, ki so zunaj njegove sfere, medtem ko za vzroke iz notranje sfere odgovarja, tudi če jih ne more vedno preprečiti. Pregled novejše sodne prakse je pokazal, da takšni razlagi (vsaj glede profesionalnih oseb) sledijo tudi sodišča. Diplomsko delo zaključujem s sklepom da je opredelitev poslovne odškodninske odgovornosti bodisi kot subjektivne bodisi kot objektivne pretežno irelevantna, zaradi očitnega razlikovanja od določb OZ, na katerih se sicer utemeljujeta subjektivna in objektivna (neposlovna) odškodninska odgovornost, in tudi zaradi tega, ker bo končni rezultat v večini primerov enak ne glede na koncepcijo. Teoretično sicer lahko dolžnika razbremenijo odgovornosti tudi okoliščine iz notranje sfere, toda v takem primeru bo razbremenitev odgovornosti precej težja. Za profesionalne osebe domala nemogoča. Zakon kot odločilno dejstvo ne navaja izvora škodljivih okoliščin ampak dolžnikovo obvladovanje teh okoliščin (preprečiti, odvrniti, izogniti). Menim, da moramo dolžnikovo aktivno ravnanje glede obvladovanja presojati po abstraktnih merilih – standardu dobrega gospodarja za laike in standardu dobrega strokovnjaka za profesionalne osebe. Od slednjih se zahteva večja skrbnost ravnanja kot od laikov, zato bo že sicer težka razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti, v njihovem primeru še otežena in dejansko nemogoča zaradi notranjih okoliščin. Ob takšni razlagi menim, da je nepomembna opredelitev poslovne odškodninske odgovornosti kot subjektivne ali objektivne.
Ključne besede: poslovna odškodninska odgovornost, razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti, ekskulpacija, kršitev pogodbe, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost
Objavljeno: 13.09.2013; Ogledov: 1983; Prenosov: 438
.pdf Celotno besedilo (744,47 KB)

3.
UPORABA STANDARDA SKRBNOSTI DOBREGA STROKOVNJAKA V SODNI PRAKSI
Anton Pori, 2013, diplomsko delo

Opis: Standard skrbnosti se uporablja za presojo ravnanj določenega udeleženca obligacijskega razmerja. Vedno se uporabi tedaj, kadar ravnanje udeležencev v obligacijskem razmerju ni posebej določeno z med njimi veljavno pogodbo ali pa ni posebej določeno s pravnimi pravili. Obligacijski zakonik pa razlikuje med dvema različnima standardoma skrbnosti kot sta urejena v 6. členu tega zakona. To sta standard skrbnosti dobrega gospodarja oziroma gospodarstvenika ter standard skrbnosti dobrega strokovnjaka. Kateri standard se bo uporabil je odvisno od tega, ali se presoja ravnanje udeleženca, ki izpolnjuje obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ali pa ta obveznost ni v zvezi z njegovo poklicno dejavnostjo. Kot pravi sam zakon v drugem odstavku 6. člena je standard skrbnosti dobrega strokovnjaka strožji, saj se ravnanje udeleženca pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti presoja po pravilih stroke in običajih. V tem diplomskem delu sem podrobneje razdelal standard skrbnosti dobrega strokovnjaka. Ugotavljal sem kateri udeleženci morajo ravnati v skladu s tem standardom, pomen pravil stroke ter običajev pri presojanju ravnanja udeleženca iz njegove poklicne dejavnosti in na podlagi že uveljavljene teorije in sodne prakse podrobneje preučil pomen standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka ter njegovo uporabo.
Ključne besede: skrbnost, skrbnost dobrega strokovnjaka, pravila stroke, običaji, profesionalna oseba, subjektivna odškodninska odgovornost, objektivna odškodninska odgovornost, poslovna odškodninska odgovornost
Objavljeno: 10.10.2013; Ogledov: 5861; Prenosov: 1038
.pdf Celotno besedilo (258,82 KB)

4.
NEGATIVNI POGODBENI INTERES V SODNI PRAKSI
Iris Hajd, 2014, diplomsko delo

Opis: Negativni (Reliance interest) in pozitivni pogodbeni interes (Expectation Interest), kot dve različni obliki škode iz poslovne obveznosti, slovenski pravni red neposredno ne ureja. Sam institut smo prevzeli po nemškem BGB-ju (Das Bürgerliche Gesetzbuch). Kljub temu srečamo njuno omembo v zvezi z določenimi instituti iz Obligacijskega zakonika, kakor tudi ob pregledu in analizi sodne prakse. Negativni interes ali interes zaupanja se nanaša na škodo, do katere je prišlo, ker se je stranka zanašala na veljavnost pravnega posla ali pravilnost izjave poslovne volje. Stranka je torej imela upravičeno zaupanje v veljavnost pogodbe. Potrebno ji je torej zagotoviti tak premoženjski položaj, kot da pogodbe ni nikdar sklenila. Na drugi strani pa pozitivni interes (tudi izpolnitveni interes) povezujemo s sicer veljavno pogodbo, pri čemer stranki nastane škoda, ker pogodba ni bila pravilno izpolnjena. V pogodbenem pravu namreč velja načelo, če ima stranka izgubo zaradi tega, ker veljavna pogodba ni izpolnjena, gre za pozitivni pogodbeni interes. Če pa je izguba v tem, da pogodba ni veljavna, gre za negativni pogodbeni interes, interes zaupanja. Potrebno je izpostaviti, da negativni pogodbeni interes, kot oblika pravno priznane premoženjske škode (glej 168. člen OZ) vključuje tako navadno škodo kot izgubljen dobiček. Pri tem prva oblika škode predstavlja stroške, ki jih je imela oškodovana stranka s sklenitvijo neveljavne pogodbe, izgubljeni dobiček pa škodo, ker ni sklenila druge zanjo, ugodnejše pogodbe in s tem pridobila morebiten dobiček. Čeprav je predvsem slednjega težko dokazati, saj gre za subjektivno sestavino škode, ki jo je potrebno presojati posamično in celovito. V tem diplomskem delu se podrobneje razdelata omenjena pogodbena interesa, pri čemer se pozornost posveča predvsem analizi sodne prakse negativnega pogodbenega interesa.
Ključne besede: Poslovna odškodninska odgovornost, škoda, pravno priznana premoženjska škoda, navadna škoda, izgubljeni dobiček, negativni pogodbeni interes, pozitivni pogodbeni interes, Obligacijski Zakonik (OZ)
Objavljeno: 24.11.2014; Ogledov: 1344; Prenosov: 474
.pdf Celotno besedilo (873,79 KB)

5.
Delodajalčeva odškodninska odgovornost za škodo zaradi stresa na delovnem mestu
Jure Jakšić, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo obravnavali delodajalčevo odškodninsko odgovornost za škodo zaradi stresa na delovnem mestu. Stres je prisoten na vseh področjih našega življenja in je naš stalni »spremljevalec«. Gre za stanje človekovega organizma, ki najde svojo utemeljitev tako v medicini, biologiji in psihologiji, kakor tudi v managementu človeških virov. V zadnjih nekaj desetletjih se poudarja prisotnost in pomen stresa v strokovni in poljudni literaturi. Po patofiziološki opredelitvi je stres »stanje v okolju ali organizmu, ki potencialno ali dejansko ogroža celovitost ali življenje organizma« (Grubič, 2016, str. 5). Sam izvor stresa ni enoznačen pojem, saj gre za spletišče različnih dejavnikov, ki medseboj tvorijo svojevrsten konglomerat. Pogosto je vodilni vzrok za stres (predvsem negativni) ravno služba, ki jo opravljamo. Dejavniki stresa v delovnem okolju so predvsem preobremenjenost, nadlegovanje na delovnem mestu, delovne razmere, odgovornost za druge, vrsta zaposlitve, nejasnost vlog, slaba organizacija itd. Z izrazom negativni stres opisujemo stres s škodljivimi učinki na zdravje. Negativni stres je posledica neskladja med zahtevmi in sposobnostmi, ki so manjše od zahtev. Medicinska znanost je dognala povezavo med stresom in vrsto bolezni (srčnimi boleznimi, rakom, kožnimi boleznimi, depresijo ipd). Kljub razširjenosti tematike in vsesplošnem zavedanju prisotnosti in škodljivosti stresa, mu slovensko odškodninsko pravo (tako v teoriji kot v praksi) ni namenilo zadosti pozornosti. Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, katerega vsebina je obveznost odgovorne osebe povrniti oškodovancu škodo za katero odgovorja, in pravica oškodovanca od odgovorne osebe zahtevati povrnitev te škode. Da bi odškodninska odgovornost nastala, morajo nastopiti določena pravna dejstva, na nastop katerih pravo veže obveznost povrniti povzročeno škodo. Ta pravna dejstva se pojmujejo kot predpostavke odškodninske odgovornosti. To so protipravnost oziroma nedopustno škodljivo dejstvo, vzročna zveza med protipravnostjo, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, in negativno posledico (škodo), ki nastane v sferi oškodovane osebe, sama škoda, ki je lahko premoženjska ali nepremoženjska, ter krivda (posameznik sicer lahko izjemoma odgovarja tudi objektivno tj. ne glede na krivdo). Magistrsko delo sestoji iz treh sklopov. V prvem sklopu smo najprej, upoštevaje aktualna znanstvena dognanja, opredelili značilnosti stresa, ob tem ugotovili vzroke za stres in kako so le-ti lahko povezani z ravnanji delodajalca, nato smo opredeliti posledice stresa za posameznika (psihične, fiziološke in vedenjske). V drugem sklopu smo ob analizi splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti poskušali odgovoriti na vprašanje ali je delodajalec lahko odškodninsko odgovoren za škodo zaradi stresa na delovnem mestu. V tretjem sklopu smo pozornost namenili relevantni sodni praksi s področja odškodninske odgovornosti delodajalcev (tako domači kakor tuji). V magistrskem delu smo ugotovili, da se tako nacionalni in mednarodni pravni viri s področja varnosti in zdravja pri delu nanašajo tudi na stres kot negativen vpliv na zdravje, ter da je delodajalec tako po pravilih o splošni odškodninski odgovornosti, kakor tudi po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti lahko odgovoren za škodljive posledice stresa na delovnem mestu, ter smo s tem potrdili vse tri postavljene hipoteze.
Ključne besede: Stres, stresorji na delovnem mestu, odškodninska odgovornost delodajalca, varnost in zdravje pri delu, poslovna odškodninska odgovornost.
Objavljeno: 23.08.2018; Ogledov: 358; Prenosov: 94
.pdf Celotno besedilo (729,29 KB)

6.
Odškodninska odgovornost za nesklenitev pogodbe
Selmin Kičin, 2018, diplomsko delo

Opis: Problematika odškodninske odgovornosti za nesklenitev pogodbe izpostavlja vprašanje, kakšne so obveznosti in pravice strank pred njeno sklenitvijo. Pomemben doprinos k sklenitvi pogodbe predstavljajo predhodna dogovarjanja, pripravljanja in sklepanje kompromisov, kar razumemo pod pojmom pogajanja. Zaradi samega namena pogajanj jih zakonodajalec ni uredil do te mere, da bi preveč omejeval želje in ravnanja strank preden sklenejo pravni posel. V Obligacijskem zakoniku (OZ) zasledimo le nekaj temeljnih določb, ki urejajo to področje. 20. člen OZ predstavlja vodilo pri razumevanju pogajanj in določa v katerih primerih stranka odgovarja za škodo. Poleg tega nas pri presoji ali morebiti gre za nepoštena pogajanja usmerjajo temeljna načela obligacijskega prava, tj. načelo vestnosti in poštenja, načelo prepovedi povzročanja škode itd. Zakon sicer dopušča možnost odstopa od pogajanj brez sankcij, vendar zgolj takrat, ko so za to podani upravičeni razlogi. Med pogajanji mora torej vsaka stranka postopati tako, da drugi stranki ne povzroča škodo. V nasprotnem primeru pravila o odškodninski odgovornosti nepošteni stranki, ob zahtevku nasprotne stranke, nalagajo dolžnost povrnitve povzročene škode. Širši pogled na to problematiko, skupaj z odgovorom na vprašanje v zvezi z dokaznim bremenom glede posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, ponuja sodna praksa. Pogajanja pa niso edini institut vezan na fazo pred sklenitvijo pogodbe, saj zakon predvideva še nekaj sorodnih institutov, ki so si tako v razmerju do pogajanja kot tudi med seboj podobni, a se kljub temu v določenih lastnostih razlikujejo.
Ključne besede: culpa in contrahendo, načelo vestnosti in poštenja, pogajanja, nepoštena pogajanja, odstop od pogajanj, (ne)poslovna odškodninska odgovornost, dokazno breme.
Objavljeno: 16.07.2018; Ogledov: 1149; Prenosov: 105
.pdf Celotno besedilo (568,22 KB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici