Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo se osredotoča na problematiko prevzemne zakonodaje, pri čemer analizira, kako se lahko družba z omejeno odgovornostjo zaščiti pred prevzemi družbe. Prevzemna zakonodaja se osredotoča na javne in večje nejavne delniške družbe, ne pokriva pa tega vprašanja v kontekstu družbe z omejeno odgovornostjo. To izhaja iz več razlogov: družba z omejeno odgovornostjo ni tako pogosto tarča prevzemov kot delniška družba, poleg tega zakonodaja že predvideva predkupno pravico preostalih družbenikov pred tretjimi osebami, kar otežuje prevzem, nadalje gre pogosto za manjša družinska podjetja, kjer je prevzem skoraj nemogoč, dokler družbeniki sodelujejo, ter dejstvo, da imajo družbeniki v družbah z omejeno odgovornostjo prosto pot pri urejanju medsebojnih razmerij in upravljanja, zato se od njih pričakuje, da bodo sami zaščitili svoje interese. Zato mora družba z omejeno odgovornostjo, preden se sooči z možnostjo prevzema, tudi sama urediti postopke in mehanizme zaščite znotraj svoje družbene pogodbe. Družbi z omejeno odgovornost ravno njena pogodbena svoboda po samostojnem urejanju notranjih razmerij daje možnost, da sama uredi obrambo pred morebitnim prevzemom. Prevzem gospodarske družbe pomeni pridobitev zadostnega kapitalskega deleža v družbi, kar omogoča prevzemniku nadzor nad družbo in sprejemanje ključnih odločitev. V pravni teoriji in praksi ločimo prijateljske ali sporazumne prevzeme od sovražnih, kjer ciljna družba uporablja različne obrambne strategije, da bi otežila ali preprečila prevzem. Ti obrambni mehanizmi vključujejo strategije, ki zaščitijo družbo pred nezaželenimi prevzemi. Magistrsko delo preučuje obrambne mehanizme, ki jih lahko uporabi družba z omejeno odgovornostjo, zlasti v primerjavi z mehanizmi, ki so znani v okviru obrambe delniških družb. Tako se preuči obramba delniške družbe in morebitno preslikanje le-te na družbo z omejeno odgovornostjo. Delo analizira različne oblike obrambnih mehanizmov, ki so lahko vključeni v družbeno pogodbo družbe z omejeno odgovornostjo, med njimi predkupno pravico preostalih družbenikov, izključitev le-te v primeru iskanja »belega viteza«, potrebo po soglasju družbenikov ob prenosu poslovnega deleža, večkratna ali omejitev glasovalne pravice, pravico posameznega družbenika do imenovanja in odpoklica poslovodje, pridobivanje lastnih poslovnih deležev ter prodajo najvrednejšega premoženja družbe. Ti se v magistrskem delu primerjajo z avstrijsko in nemško zakonodajo ter analizirajo, kako bi se predlagani obrambni mehanizmi izkazali v teh državah. V zaključku magistrskega dela avtorica potrdi tezo, da lahko premišljeno oblikovani in ustrezno vključeni obrambni mehanizmi v družbeno pogodbo omogočajo družbi z omejeno odgovornostjo učinkovito zaščito pred sovražnimi prevzemi. Magistrsko delo predlaga tudi konkretne rešitve, kot so klavzule v družbeni pogodbi, ki bi družbenikom omogočile obrambo pred prevzemi. Delo prispeva k boljšemu razumevanju korporacijskega prava v povezavi s prevzemnim pravom in predstavlja pomemben vir za pravno prakso, saj ponuja konkretne možnosti za zaščito lastništva in stabilnosti v družbah z omejeno odgovornostjo.
Ključne besede: prevzem gospodarske družbe, sovražni prevzem, obrambni mehanizem, ciljna družba, družba z omejeno odgovornostjo, družbena pogodba, predkupna pravica, prednostna pravica do nakupa novih osnovnih vložkov, beli vitez, omejitev prenosa poslovnega deleža, glasovalna pravica, pravica imenovanja in odpoklica poslovodje, lastni poslovni deleži, prodaja premoženja
Objavljeno v DKUM: 20.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 22
Celotno besedilo (1,97 MB)

Opis: Kljub spreminjanju družbe in družbenih vrednot ostaja zakonska zveza pomemben družbeni fenomen in družinskopravni institut. Zakonska zveza, ki jo danes pojmujemo predvsem kot nekaj romantičnega, je skozi svojo zgodovino predstavljala predvsem orodje za zagotovitev premoženjske varnosti. Tudi danes ima lahko sklenitev zakonske zveze pomemben vpliv na premoženjski položaj zakoncev. Do leta 2019, ko se je uporabljal Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, je med zakoncema veljal obligatoren zakoniti premoženjski režim. Zakonca glede medsebojnih premoženjskih razmerij nista imela avtonomije. Teorija je pred sprejetjem Družinskega zakonika opozarjala na pomanjkljivosti obligatornega premoženjskega režima, ki glede na spreminjajočo se družbo ter drugačno pojmovanje lastnine v Ustavi Republike Slovenije ni bil več ustrezen. Ko se je leta 2019 začel uporabljati Družinski zakonik, je ta zakoncema omogočil, da odstopita od zakonitega premoženjskega režima ter lahko od tedaj svoja premoženjska razmerja urejata avtonomno s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (včasih imenovana »ženitna pogodba«). Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Navedeno je sicer povezano z določenimi stroški, vendar so stroški za sklenitev tovrstne pogodbe bistveno nižji, kot če pogodba ni sklenjena in se premoženje ob razvezi zakonske zveze deli na podlagi sodne intervencije. Takšne pogodbe, ki v Sloveniji predstavljajo novost, v svetovnem merilu to niso, saj jih že dalj časa poznajo mnoge države celinske Evrope, njihovo zibelko pa predstavljajo Združene države Amerike. Namen magistrskega dela je seznaniti z učinkovitostjo sprememb na premoženjskopravnem področju zakoncev, ki jih je prinesel Družinski zakonik ter ugotoviti, kako so bile spremembe sprejete med teoretiki in v praksi. Prikazati želimo nove možnosti, ki jih na premoženjskopravnem področju slovensko pravo ponuja zakoncema tako v času trajanja zakonske zveze kot tudi v primeru njenega prenehanja.
Ključne besede: avtonomija, zakonska zveza, zakoniti premoženjski režim, pogodbeni premoženjski režim med zakoncema, pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, ženitna pogodba, register pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, notariat
Objavljeno v DKUM: 11.07.2024; Ogledov: 120; Prenosov: 72
Celotno besedilo (2,02 MB)

Opis: V okviru magistrskega dela smo preučili delovanje nezamenljivih žetonov ter njihovo vlogo v gospodarstvu. Raziskali smo tehnološko ozadje delovanja veriženja blokov, pametnih pogodb in nezamenljivih žetonov, pri tem pa smo obravnavali tudi različne vmesnike in implementacije. Zaradi naraščajoče priljubljenosti tehnologije veriženja blokov in nezamenljivih žetonov opažamo širjenje njihove uporabe v različna gospodarska področja. S pomočjo sistematičnega pregleda literature smo analizirali praktično uporabnost nezamenljivih žetonov v gospodarstvu, osredotočili smo se na različne sektorje in identificirali tako priložnosti kot tudi izzive, povezane z njihovo implementacijo.
Ključne besede: tehnologija veriženja blokov, pametna pogodba, nezamenljiv žeton, žeton
Objavljeno v DKUM: 29.03.2024; Ogledov: 300; Prenosov: 42
Celotno besedilo (2,71 MB)

Opis: Hiter razvoj tehnologije, digitalizacija, novi načini organizacije dela, demografske spremembe ter gospodarska in finančna kriza so prispevale k spremembam delovnega okolja. Slednje je dodatno povečalo potrebo po preglednih in predvidljivih delovnih pogojih, ki zajemajo obsežen spekter vidikov, vključno z delovnim časom, odmori, fizičnimi in psihičnimi zahtevami na delovnem mestu, organizacijo dela, delovnimi aktivnostmi, delovnim okoljem, usposabljanjem, pogoji zaposlitve ter ravnovesjem med poklicnim in zasebnim življenjem. V mednarodni in evropski ureditvi urejajo delavne pogoje predvsem konvencije in priporočila MOD, MPESKP, SDČP, ESL, MESL, Listina EU, direktive in sodna praksa SEU. V Republiki Sloveniji pa so delovni pogoji podrobno urejeni v ZDR-1 in ZVZD-1. V magistrskem delu so obravnavani pregledni in predvidljivi delovni pogoji, ki so jasni in razumljivi, kar omogoča delavcem jasno razumevanje njihovega dela, odgovornosti, pravic, obveznosti in pričakovanj. Takšni delovni pogoji so bistvenega pomena za zagotavljanje visoke ravni zaposlovanja in socialne zaščite, zato njihovo izboljšanje predstavlja eno ključnih prioritet EU. Tako sta Evropski parlament in Svet 20. junija 2019 sprejela Direktivo 2019/1152 o preglednih in predvidljivih delovnih pogojev, ki je nasledila Direktivo 91/533/EGS z dne 14. oktobra 1991 o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje. Direktiva 91/533/EGS je določala elemente delovnega razmerja, ki morajo biti delavcem pisno sporočeni, z namenom zagotavljanja ustrezne obveščenost ter zagotavljanja večje varstvo. Analiza uresničevanja Direktive 91/533/EGS je sčasoma pokazala, da le-ta ni več celovito ustrezna, saj ne zagotavlja zadostnega varstva za vse delavce, zato jo je nadomestila Direktiva o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih, ki prinaša številne spremembe povezane z delovnimi pogoji, krepi preglednost in predvidljivost delovnih razmerij ter zagotavlja obsežnejše in posodobljene pravice za vse delavce v EU, vključno s tistimi v nestandardnih in novih oblikah dela, ki so bili doslej pogosto izključeni. Hkrati ohranja prožnost za prilagajanje spreminjajočemu se trgu dela. Državam članicam EU se je 1. avgusta 2022 iztekel rok za sprejem predpisov za prilagoditev nacionalne zakonodaje direktivi. Kljub temu, da slednje Republiki Sloveniji ni uspelo v predpisanem roku, je Državni zbor Republike Slovenije na seji 7. novembra 2023 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDR-1 (ZDR-1D) z vključitvijo določb iz Direktive o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih. Slednjega je predsednica Republike Slovenije razglasila 15. novembra 2023.
Ključne besede: trg dela, delovno razmerje, delavec, delodajalec, pogodba o zaposlitvi, obveščanje, pravice delavcev
Objavljeno v DKUM: 25.01.2024; Ogledov: 382; Prenosov: 122
Celotno besedilo (1,43 MB)

Opis: Odpravnina trgovskega zastopnika se v slovenski zakonodaji razlikuje od njene ureditve v Agentski direktivi in primerjalnopravnih ureditvah, poleg tega pa ne v teoriji ne v sodni praksi ni najti zadovoljivih odgovorov in usmeritev, kako jo pravilno razumeti in uveljaviti v praksi. Disertacija najprej obravnava zgodovino in cilje slovenske ureditve ter Agentske direktive, na kateri naj bi slovenska ureditev temeljila, nato pa tudi pravne ureditve, ki so bile izhodišče za ureditev odpravnine v Agentski direktivi. Leta 1986 je Agentska direktiva ponudila državam članicam t. i. nemško ureditev nadomestila kot eno od dveh možnosti implementacije, pri čemer se je večina držav članic odločila prav za omenjeni t. i. nemški model, Komisija pa je članicam v pomoč predlagala zgledovanje po bogati nemški teoriji in sodni praksi. Disertacija s pomočjo razumevanja Agentske direktive in zlasti primerjalnopravnih ureditev Nemčije, Avstrije, Italije in Belgije postavlja in obravnava temelje za pravilno razumevanje instituta odpravnine v slovenskem pravnem redu z osredotočanjem zlasti na njene posebnosti in razlike v primerjavi z Agentsko direktivo. Obravnava slovenske ureditve in s tem povezane problematike se začne že pri zakonski definiciji trgovskega zastopnika, za katerega zakon zahteva opravljanje zastopanja kot registrirane dejavnosti. Nadalje je pomembno načelo pravičnosti, ki v slovenskem zakonskem določilu, ki ureja pravico do odpravnine, ni izrecno zapisano, kar pa ne pomeni, da se to načelo v zvezi z odpravnino ne uporablja. Do odstopanj od Agentske direktive prihaja tudi pri določilu, ki v izračunu najvišjega zneska odpravnine vključuje samo provizije, in ne vseh plačil, kot na primer to določajo Agentska direktiva ter primerljivi nemška in avstrijska ureditev, ter tudi pri nekaterih drugih zakonskih določilih, ki jih disertacija podrobneje obravnava. Vsekakor pa je najpomembnejša razlika med slovensko ureditvijo in Agentsko direktivo, da poleg pravice do odpravnine, ki naj bi jo trgovskemu zastopniku OZ nudil skladno z določili Agentske direktive, OZ trgovskemu zastopniku omogoča še dve dodatni pravici do odpravnine. Prva dodatna pravica do odpravnine izhaja iz drugega dela prvega odstavka 833. člena OZ, ki temelji na posebnih okoliščinah, ki naj bi terjale plačilo odpravnine, druga pa iz njegovega četrtega odstavka, ki naj bi trgovskemu zastopniku omogočil povrnitev stroškov, ki jih je imel v zvezi z uvajanjem proizvoda na tržišče, in vseh drugih stroškov, ki jih je imel zastopnik v zvezi z izvajanjem pogodbe, v primeru prenehanja pogodbe za določen čas pred potekom tega časa ali v primeru prenehanja pogodbe za nedoločen čas pred potekom petih let od sklenitve. Pri nobeni od dodatnih pravic do odpravnine pa ni treba, da bi naročitelj po prenehanju pogodbenega razmerja imel znatne koristi – še več, ne zahteva se niti, da bi trgovski zastopnik naročitelju pridobil nove stranke ali mu občutno povečal posle z dotedanjimi strankami. Gre torej za dodatni pravici trgovskega zastopnika, ki presegata minimalne zahteve iz Agentske direktive in do katerih naj bi bil trgovski zastopnik upravičen ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, ki odstopajo od pogojev iz Agentske direktive. Na podlagi tako zastavljenih temeljev se v nadaljevanju disertacija osredotoča na odpravnine, ki se po pravilih pogodbe o trgovskem zastopanju obravnavajo v primerjalnem pravu pri nekaterih drugih, inominatnih pogodbenih tipih, nadalje pa tudi na razmerja do odškodnine, ki jo v zvezi s pogodbo o trgovskem zastopanju opredeljujeta tako Agentska direktiva kakor tudi naše zakonsko določilo. Nič od predstavljenega v disertaciji pa ne bi imelo pravega pomena v praksi, če zaradi pogostih mednarodnih elementov v tovrstnih razmerjih ne bi bilo jasno, pred katerim organom in v kateri državi lahko trgovski zastopnik uveljavlja pravice in katero pravo se pri tem uporabi, zato predmetna naloga obravnava tudi to problematiko.
Ključne besede: samozaposleni, trgovski zastopnik, pogodba o trgovskem zastopanju, naročitelj, plačilo, provizija, nadomestilo, odpravnina, višina odpravnine, izključitev odpravnine, odškodnina, dobra vera, pravičnost, 833. člen Obligacijskega zakonika, Direktiva 86/653/EGS, distribucijska pogodba, franšizna pogodba, komisijska pogodba
Objavljeno v DKUM: 12.10.2023; Ogledov: 523; Prenosov: 0
Celotno besedilo (3,28 MB)