| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 8 / 8
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Samospoznanje pri Platonu, Friedrichu Wilhelmu Nietzscheju in Emmanuelu Mounieru
Uroš Cvelbar, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu obravnavamo temo samospoznanja in samospoznavnega procesa. Platon (s Sokratom), Nietzsche in Mounier so tisti filozofi, s pomočjo katerih smo zelo dobro spoznali filozofsko širino in globino obravnavane teme. Raziskali smo, kašen vpliv in kakšne implikacije ima samospoznanje na družbo in njeno politično življenje. Pri Platonu smo se osredinili na njegov dialog Alkibiad Prvi, v katerem zelo nazorno pokaže proces samospoznanja in njegovo praktično vrednost. Obrat v interpretaciji se zgodi, ko Platonovo samospoznanje obravnavamo v okviru spoznavanja samega sebe kot individualnega bitja v nasprotju z običajno interpretacijo. Večina interpretov Platonovo samospoznavanje obravnava kot splošno spoznanje samega sebe, torej človeške vrste. Ta obrat omogoča, da že pri Platonu razberemo ključne nastavke za vse poznejše teorije o samospoznanju oz. vzpostavitvi osebne identitete. Pri politični implikaciji obravnavamo Platonovo preslikavo posameznikovega psihološkega stanja na različne stanove v družbi oz. celo na državne ureditve. Pri Nietzscheju raziskujemo radikalno kritiko vseh pozitivnih izjav in definicij o samospoznanju. Vendar se Nietzschejeva pozicija izkaže za nezadostno: poleg tega da se pojavi problem subjektivistične filozofije, ki zapade v relativizem, z njegovimi pojmi ne moremo vzpostaviti konstruktivnega dialoga ali smiselnega sistema. Mouniera smo obravnavali kot enega glavnih predstavnikov personalizma. Izkaže se, da je s pojmom oseba in svojim aktivnim družbenim delovanjem posegel v politično prihodnost Evrope. Ob nenehnem preseganju samega sebe in svojih trenutnih danosti je ena ključnih lastnosti osebe prav aktivno delovanje, usmerjeno k drugemu in za drugega.
Ključne besede: Sokrat, Platon, Friedrich Wilhelm Nietzsche, Emmanuel Mounier, samospoznanje, samospoznavanje, sebstvo, oseba, personalizem, jaz
Objavljeno: 14.10.2016; Ogledov: 1320; Prenosov: 126
.pdf Celotno besedilo (803,90 KB)

2.
PROBLEM SMRTI IN UMIRANJA PRI PLATONU IN SOYGAL RINPOCHEJU
Samo Bohak, 2016, diplomsko delo

Opis: V Diplomskem delu smo se ukvarjali s primerjavo konceptov smrti in umiranja pri Platonu in Sogyal Rinpocheju. Skozi pregled stališč mnogih starejših (nezahodnih) tradicij smo najprej raziskali pojmovanje in razumevanje smrti in umiranja, ter duhovne tradicije, iz katerih ta pojmovanja izhajajo. Nato smo na kratko opisali zahodno razumevanje smrti in umiranja, ter pokazali na problematiko orisa zahodnih konceptov. Nato smo opisali temeljne pojme Tibetanske duhovnosti oz natančneje Tibetanske knjige življenja in umiranja, avtorja Sogyala Rinpocheja in pokazali na problematiko razlage tega dela. Prav tako smo pokazali na vzporednice, razlike in problematiko primerjave dveh del in zaključili s kratkim predlogom pragmatičnega »argumenta« oz. poti do obstoja posmrtnega življenja v tradiciji Tomaža Akvinskega. Na kratko smo pregledali pomen pričevanj o obsmrtnih izkušnjah in zaključili s problematičnim sklepom, ter nakazali na možnost in potrebo po nadaljnjem, poglobljenem filozofskem delu, ki lahko poleg novih pogledov prinese tudi utilitaristične koristi tako za vzhod kot zahod, brez da bi ob tem žrtvovali zvestobo duhovnim tradicijam ali kriterije znanstvenega raziskovanja. Poskušali smo pokazati, da nam filozofska metoda analize argumentov in primerjave konceptov lahko služi kot most med poljem znanosti in duhovnosti.
Ključne besede: Smrt, umiranje, Platon, Sogyal Rinpoche, duhovnost, obsmrtna izkustva.
Objavljeno: 03.10.2016; Ogledov: 1099; Prenosov: 118
.pdf Celotno besedilo (884,25 KB)

3.
POJMOVANJE DUŠE PRI PLATONU, ARISTOTELU, ORIGENU IN TOMAŽU AKVINSKEM
Ana Pečečnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Opredelitev, kaj je duša in v kakšnem odnosu je s telesom, je eno izmed tistih nikoli dokončno odgovorjenih vprašanj človeka. Z njim so se v preteklosti ukvarjali filozofi in teologi, v sedanjosti pa se je temu posvetila predvsem kognitivna znanost. V nalogi smo se osredotočili na štiri velike mislece preteklosti. Pregledali smo pojmovanje duše pri Platonu, Aristotelu, Origenu in Tomažu Akvinskem. Namen naloge je bil preučiti njihovo pojmovanje in poiskati morebitne skupne točke in razlike njihove opredelitve duše. Želeli smo ugotoviti, ali obstaja vzročna zveza med Platonovim in Origenovim razumevanjem duše, kakor tudi, ali ta obstaja med Aristotelovim in Akvinskem. Ugotovili smo, da med njimi obstajajo določene sorodnosti, vendar Origen svojega pojmovanja duše ni gradil na Platonovi osnovi. Kljub nekaterim sorodnostim je med njima veliko pomembnih razlik. Tomaž Akvinski pa je vsekakor izhajal iz Aristotela in ga dopolnil v skladu s krščanskim naukom. Uporabljali smo deskriptivno, zgodovinsko in komparativno metodo ter metodi analize in abstrakcije. Posluževali smo se tako primarnih kot sekundarnih virov
Ključne besede: duša, Platon, Aristotel, Origen, Akvinski
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 1882; Prenosov: 238
.pdf Celotno besedilo (954,81 KB)

4.
O lepem (tò kalón) skozi Platonove dialoge
Nina Lučić, 2016, diplomsko delo

Opis: Platon velja za enega najbolj vplivnih literarnih umetnikov in filozofov zahodnega sveta, ki je postavil prve temelje estetike. Njegova dela so polna poskusov in sugestij, nedvomno tudi polna prečudovitih vpogledov. Celovito rečeno Platonova dela niso sistematična, se pa v njih jasno pojavlja filozofija lepega, filozofija, ki še danes premika meje estetike, umetnosti in filozofije. Namen našega »sprehoda po lepem« bo spoznati, uvideti in definirati pojem tò kalón. Pot vrnitve v antično Grčijo, v osrčje filozofije, pa nas ne bo vodila skozi definiense definienduma niti skozi sodobne filozofske ozire, ampak nam bo ta starodavna kultura sama razkrila dvoumnost in kompleksnost, ki se skrivata v pojmu tò kalón. Beseda tò kalón ima mnogo pomenov, ki se med sabo prepletajo in dopolnjujejo, njena naravna razsežnost in pojmovna raven je v antiki dosega načelo kalokagathia. Med ključne pomene razumevanja lepega nedvomno spadata tudi čutna lepota in etična lepota/dobrota. Lepota ne potrebuje telesnega nosilca, saj njena avtonomna eksistenca sije povsod in vsak etično izobražen človek v sebi nosi težnjo po lepoti, katere prvobitno naj ne bi iskal v fizičnem svetu, temveč v notranjem, torej v duši. Pri Platonu velja tudi to, da je utrpevanje lepega eden izmed najbolj mogočnih izkustev, ki jih lahko človek izkusi v svojem življenju. Zaradi teh in podobnih pogledov je teorija lepega pomembna tako za nas posameznike kot tudi za zgodovino filozofije ter predvsem za domeno estetike in umetnosti. Platonovi dialogi s Sokratovo iniciativo nas tako popeljejo v osupljiv svet lepega, v katerem lahko spoznamo lépo v njegovi polni manifestaciji. »Sprehod po lepem« nas bo tako popeljal v misterije, kjer pa ne bomo spoznali le »lépega po sebi« in tega, da je eros »nekje vmes« med lepim in grdim, temveč tudi to, da znotraj pojma »lépo« obstajajo vzponi, katerih bistvo ni nič drugega, kakor razumeti »lépo po sebi« v njegovi polni manifestaciji oziroma v vseh njegovih oblikah, njihov cilj pa je uvesti »lépo« kot resnično človeško vrlino. Najvišji vzpon in obenem sklep diplomskega dela bo »metafilozofski« dialog, v katerem nas Sokrat skozi palinodijo uči o »božanski blaznosti« in o tem, da je vsaka duša nesmrtna ter da je lepota paradigma za resnico, ki so jo sposobni spoznati le tisti, ki so modri, saj le-ti živijo najbolj krepostna življenja – med slednje nedvomno spadajo tudi filozofi.
Ključne besede: tò kalón, lépo, dobro, kalokagathia, eros, utrpevati, utelešenje, spominjanje, vzpon, uvid, sámo po sebi, filozofija, Platon, Hipija Večji, Simpozij, Fajdros.
Objavljeno: 24.08.2016; Ogledov: 983; Prenosov: 141
.pdf Celotno besedilo (1,29 MB)

5.
Razumevanje sokratske ironije
Špela Korošec, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu Razumevanje sokratske ironije je predstavljena ironija starogrškega filozofa Sokrata v Platonovih dialogih, pomembna dilema, ki se je je lotilo že mnogo filozofov in filozofinj in je aktualna vse do današnjih dni. Raziskali smo ironijo – njeno predhodnico eironeío in njen starogrški pomen, ter njen zgodovinski in semantični razvoj do današnje moderne ironije. Primerjali smo različne teorije sokratske ironije in odkrivali, na kakšen način je ironija v dialogih uporabljena in s kakšnim namenom. S pomočjo dognanj filozofa Gregoryja Vlastosa smo pokazali, kako je prav Sokrat spremenil semantični pomen predhodnici ironije, eironeíi. Z deskriptivno metodo smo pregledali kritike in dopolnitve Vlastosovih tez in s komparativno metodo primerjali nova spoznanja o sokratski ironiji z ironičnimi značilnostmi dialoga Fajdros ter tako pokazali sokratsko ironijo na konkretnih primerih.
Ključne besede: Sokrat, ironija, Platon, sokratska ironija, Gregory Vlastos, filozofija.
Objavljeno: 19.07.2016; Ogledov: 876; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (395,58 KB)

6.
OTROKOVO RAZUMEVANJE SOCIALNIH VRLIN
Maša Draksler, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga Otrokovo razumevanje socialnih vrlin, se dotika predvsem normativne etike in sicer natančneje, ene izmed strategij normativne etike – etike vrlin. V teoretičnem delu smo natančneje opredelili ter predstavili problematiko vrlin in različne poglede nanje, dotaknili smo se moralne vzgoje in teorij, ki se je tičejo ter nekaj besed namenili tudi različnim nivojem moralnega presojanja. Različne poglede na vrline smo predstavili s strani treh velikih filozofov – Sokrata, Platona in Aristotela. Pojasnili pa smo tudi vrline, ki smo jih uporabili pri empirični raziskavi. V empiričnem delu diplomske naloge pa smo se osredotočili na empirično raziskavo o tem, kako predšolski otroci razumejo, prepoznajo in dojemajo pet različnih vrlin, ki smo jih izbrali na podlagi intervjujev z njimi. Te vrline so prijateljstvo, pogum, potrpežljivost, dobrota in delavnost. Namen diplomskega dela je bil, da smo na osnovi poglobljene študije etike vrlin izvedli empirično raziskavo z otroci in ugotovili kaj otrokom predstavlja in vključuje pomen določene vrline, kako to vrlino razumejo in kaj pri otrocih zajema. V okviru diplomske naloge smo uporabili tako teoretične kot empirične metode raziskovanja, saj je sestavljena iz teoretičnega in empiričnega dela. Najpomembnejša ugotovitev našega diplomskega dela je, da tudi predšolski otroci že kognitivno razumevajo in dojemajo vrline ter v veliki meri že razumejo, kaj pomeni ravnanje oziroma delovanje v skladu z njimi. Otroci v predšolskem obdobju delujejo predvsem na podlagi konkretnih izkušenj. Vendar v skladu z vrlinami najpogosteje delujejo predvsem zato, da se izognejo neodobravanju s strani odraslih, torej iz avtoritete in spoštovanja ter jih šele kasneje ponotranjijo in osmislijo. Vrline, ki so del nas oziroma našega značaja, pripomorejo k regulaciji socialnih odnosov in posamezniku nudijo orientacijo za delovanje v družbi.
Ključne besede: etika, etika vrlin, morala, moralna vzgoja, teorije moralne vzgoje, moralno presojanje, vrline, Sokrat, Platon, Aristotel, otrok, predšolski otrok, prijateljstvo, potrpežljivost, delavnost, dobro, dobrota, pogum, otrokovo razumevanje vrlin.
Objavljeno: 10.10.2012; Ogledov: 2680; Prenosov: 459
.pdf Celotno besedilo (2,12 MB)

7.
Platon in Jaspers o prihodnosti človeka
Brina Miklavc, 2010, diplomsko delo

Opis: Platonovo delo je poskus definicije pravičnega in nepravičnega. Da bi lažje definiral ta dva pojma, se Platon loti ustroja pravičnega mesta. Najprej se loti enostavnega modela državne ureditve, ki ga imenujemo »država svinj«. Zaradi preproste strukture mesta in preglednosti ga kasneje Sokrat označi kot zdravo mesto. Ker se Sokratovi sogovorniki ne strinjajo s preprostim karakterjem mesta, se le-ta loti strukturiranja Kalipolisa. Kalipolis je razkošno mesto, ki temelji na pravilni psihični in fizični vzgoji človeka. Utopijo Sokratovih domnev zaznamo šele takrat, ko sprevidimo bizarne predloge o kreaciji karakterjev. Platon namreč ne govori zgolj o nalogah, ki bi bile dodeljene posameznikom, pač pa tudi o vzgoji nadčloveka. Načrtno razmnoževanje in kreacija nadpovprečno dobrega človeka s pomočjo razplodnje, vzgoje in vadbe je namreč nemogoča in utopična. Nadaljuje s tako imenovanim trojnim valom, ki zavzema, »enakopravnost spolov, ki jo je treba izvesti z enako vzgojo za ženske in moške« (Platon, 1995, 422), skupnost žena in otrok ter predpostavko, da morajo filozofi postati vladarji oz. vladarji filozofi. Znanje, ki ga morajo posedovati filozofi — kralji mora zavzemati svet idej in absolutnega dobrega. Idejo o ustanovistvi Platonove države v moderni dobi lahko uvržemo z dejstvom, da je državna ureditev, predlagana v Državi, v popolnem nasprotju z človekovo naravo in naravnimi zakoni. Oba, Platon in Jaspers, sta želela ustvariti boljšo prihodnost za človeka, zato sta se oba lotila ustroja boljše državne ureditve, da bi lahko znotraj le-te omogočila svobodno in pravično bivanje za ljudi. Jaspers se v svoji knjigi o atomski bombi naslanja na zgodovinska dejstva in realistično zre v prihodnost človeka in politično ureditev sodobne dobe. Zaradi stvarnega pogleda na dogajanja med drugo svetovno vojno Jaspers kuje načrt o odpravi atomskih bomb, ter ustanovitvi institucij, ki se ukvarjajo zgolj z nadzorovanjem posameznih političnih področij. Predlaga neodvisnost medijev, zavoljo pristnih informacij in lažje kontrole nad dejavnostmi v državi. Realističnost Jaspersovih ugotovitev se kaže v moderni politični ureditvi, saj se načrtuje postopno razoroževanje in je bila ustanovljena Evropska unija, ki izvaja institucionalni nadzor nad svojimi članicami. Medtem, ko Jaspers predlaga razoroževanje držav, ga Platon podpira. Za Platona je namreč nujen boj za lastno ozemlje, za kar potrebujemo orožje.
Ključne besede: Ključne besede: Platon, Jaspers, država svinj, Kalipolis, filozofi kralji, nadzorovanje, enotnost, institucionalna ureditev držav, Evropska unija.
Objavljeno: 11.10.2010; Ogledov: 2733; Prenosov: 213
.pdf Celotno besedilo (275,35 KB)

8.
Grška antična država in njene državne ureditve
Rok Petravić, 2009, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je razdeljeno na tri dele. Prvi del predstavi splošne značilnosti antičnega sveta stare Grčije. Podrobno opišem pojav, značilen za antično Grčijo, t. j. polis, in njegove značilnosti. Nadaljujem z raziskovanjem bistva polisa in ugotavljam, ali je bil država ali ne. Nadaljujem s teoretičnimi vprašanji o tem, ali je bila antična grška država narod oz. nacionalna država, ali je sploh bila država ali samo neke vrste skupnosti. Nato se osredotočim na državne ureditve antičnih mestnih držav, polisov. Za vsako značilno ureditev opišem tudi glavne državne institucije in lastnosti obdobja. V drugem delu opišem razvoj netipičnih, vendar znanih mest, Aten in Šparte. Za vsako opišem zgodovino in značilnosti posameznega obdobja in državne ureditve ter glavne institucije. Poudarek je na političnih in državnih organih. V tretjem delu podrobneje raziščem pojem države. Navedem osnovne poglede na teorijo države, tiste, ki sovpadajo z namenom diplomskega dela, pa tudi podrobno opišem. Poglobljeno obravnavam poglede antičnih mislecev ter njihove ideje o pojmu države. Podrobneje obdelam tudi državne ureditve in njihovo sestavo ter navajam, kako ustvariti idealno državo. Osredotočim se predvsem na Aristotela in Platona.
Ključne besede: antična država, polis, pravna ureditev, Aristotel, Platon, politična in državna ureditev.
Objavljeno: 15.12.2009; Ogledov: 2984; Prenosov: 576
.pdf Celotno besedilo (385,34 KB)

Iskanje izvedeno v 0.27 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici