| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 20
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Spolna zloraba slabotne osebe v luči novele KZ-1H : magistrsko delo
Melisa Tement, 2022, magistrsko delo

Opis: Spolnost je v teoriji kazenskega prava privlačna zaradi svoje organske povezanosti s telesnim užitkom ter izpostavljanja najbolj intimnih delov telesa in psihe. V zadnjem desetletju je v mnogih državah mogoče zaznati rastoči interes po spremembah na področju spolnega kazenskega prava. Model prisile se v vse več državah opušča in nadomešča z novimi modeli, da bi bolje zaščitili spolno avtonomijo posameznika. Povod za te spremembe so predvsem kritike modela prisile, odmevni primeri, ali pa za njimi stojijo zgolj razni politični interesi. Vse skupaj je privedlo do razvoja dveh drugih, tako imenovanih modelov soglasja; modela veta in modela afirmativnega soglasja. Tudi v Sloveniji je leta 2021 zakonodajalec sprejel novelo KZ-1H Kazenskega zakonika, s katero je v naše kazensko pravo uvedel model afirmativnega soglasja t.i. model "ja pomeni ja". Ta model zahteva, da je dano soglasje. Tisti, ki da pobudo za spolni akt, mora pridobiti soglasje nasprotne osebe. Privolitev mora biti samostojna, svobodna in specifična. Čeprav je model "ja pomeni ja" prinesel izboljšave za žrtve spolnih deliktov iz presenečenja in za speče žrtve, je razlaga številnih spolnih kaznivih dejanj postala veliko bolj razširjena. Kazensko pravo posebej ščiti žrtve, ki se ne morejo uspešno upreti nezaželenemu poseganju v njihovo spolno nedotakljivost, ker za to niso fizično ali telesno sposobne. Kaznivo dejanje »Spolna zloraba slabotne osebe«, ki je določeno v 172. členu Kazenskega zakonika, je eden od primerov inkriminacije, ki ščiti takšne osebe. Posameznik, katerega spolno samoodločanje je zaščiteno z inkriminacijo, je lahko slaboten iz različnih razlogov, ki so lahko začasne ali trajnejše narave. Sam pojem slabotne osebe je do neke mere nedoločljiv. Pri razlagi pojma izhajamo iz splošnih kategorij, kot so duševna bolezen, duševna motnja ali slabost. Intenziteto, do katere mora takšno stanje segati, pa v vsakem konkretnem primeru določa sodišče. Sodišča so se velikokrat soočala z izzivom, kak ravnati s spečo žrtvijo. Spanje v 172. členu Kazenskega zakonika ni bilo nikoli eksplicitno navedeno in postavljalo se je vprašanje ali bi lahko bilo zajeto pod kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se žrtev ne more upirati.
Ključne besede: model prisile, »ja pomeni ja«, »ne pomeni ne«, spolna samoodločba, spolna zloraba, slabotna oseba, duševna motnja, speče osebe, privolitev, novela KZ-1H
Objavljeno v DKUM: 08.07.2022; Ogledov: 188; Prenosov: 59
.pdf Celotno besedilo (764,34 KB)

2.
Privolitev v sistemu splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov (GDPR) : magistrsko delo
Elena Fridau, 2021, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava elemente in določbe o privolitvi s primeri ter mnenja relevantnih institucij oziroma organov, ki so vodilne na področju varstva osebnih podatkov tako na evropski kot na nacionalni ravni. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki je bila sprejeta 25. maja 2018 in se neposredno uporablja v vseh državah članicah EU, v točki (a) prvega odstavka 6. člena določa, da je obdelava zakonita takrat in če posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, privolil v obdelavo njegovih osebnih podatkov v enega ali več določenih namenov. Za primerjavo, predstavljam tudi slovensko in avstrijsko zakonodajo s področja varstva osebnih podatkov oziroma določbe glede privolitve, kot pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov. Nadalje predstavljam izzive in tveganja za kazni, ki jih določajo evropski in nacionalni predpisi s področja varstva osebnih podatkov. Globa, ki jo Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov predvideva v primeru kršenja določb, je v višini štirih odstotkov letnega prihodka podjetja oz. 20 milijonov evrov, odvisno od tega, kateri znesek je višji. V osrednjem delu magistrskega dela so predstavljeni določeni primeri ter primerjava med ZVOP-1, DSG in Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov na področjih, ki odpirajo največ vprašanj, na primer: privolitev otrok, dokazovanje privolitve, umik privolitve, privolitve posameznikov, ki so bile pridobljene pred uveljavitve Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov ter privolitvena nesposobnost. V tem delu magistrskega dela se pokažejo razlike in hkrati podobnosti med različnimi zakonodajami ter področnimi zakoni, ki urejajo varstvo osebnih podatkov. Za zaključek magistrsko delo obravnava predlog ZVOP-2 v delu, ki se nanaša na privolitev kot pravno podlago ter analizo novosti, ki jih prinaša na področju privolitve. Slovenija, kot ena izmed zadnjih držav članic, ki še ni sprejela zakona, ki bi implementiral določbe Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov, želi s predlogom ZVOP-2 doseči čimprejšno harmonizacijo predpisov in ureditev področja varstva osebnih podatkov.
Ključne besede: SPLOŠNA UREDBA O VARSTVU OSEBNIH PODATKOV, PRIVOLITEV, OSEBNI PODATKI, ZVOP-1, DSG, INFORMIRANOST, PROSTOVOLJNOST, NEDVOUMNOST, SPECIFIČNOST
Objavljeno v DKUM: 18.10.2021; Ogledov: 376; Prenosov: 90
.pdf Celotno besedilo (1003,06 KB)

3.
Primerjalnopravna analiza modelov kazenskopravne ureditve spolnih deliktov : magistrsko delo
Maja Čuk, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu se osredotočam na modele kazenskopravno ureditve spolnih deliktov, ki se med seboj razlikujejo glede (ne)uporabe sile in oblike (ne)privolitve. Trend sprememb pravne ureditve spolnih deliktov evropskih držav gre v smer prehoda iz modela prisile v modele soglasja. Medtem ko je model prisile tradicionalno uveljavljen v večini evropskih držav, so modeli soglasja v evropskih zakonodajah na področju spolnega prava še relativno redki. Modelu prisile se očita pretirano nalaganje odgovornosti na žrtev, saj se od nje zahteva upiranje, prav tako pa naj ne bi zajel mnogih situacij v praksi, ko zoper žrtev ni uporabljena sila ali grožnja. Medtem ko je pri modelu prisile ključno, ali je bila uporabljena sila ali grožnja, pa je pri modelih soglasja ključna privolitev. Zakonski znak privolitve ali soglasja je eden izmed bolj kompleksnih vprašanj modelov soglasja. Države, ki so že uvedle modele soglasja, so k ureditvi privolitve pristopile različno. Ali gre za model veta (t. i. model ne pomeni ne) ali za model afirmativnega soglasja (t. i. model ja pomeni ja) je odvisno ob oblike privolitve. Pri modelu veta je kaznivo dejanje podano takrat, ko storilec ignorira prepoznavno zavrnitev, pri modelu afirmativnega soglasja pa, ko privolitve ni bila izražena. Za ureditev, ki temelji na modelu veta, sta se odločili Nemčija in Avstrija, ki inkriminirata spolna ravnanja, izvršena zoper voljo drugega. Za ureditev spolnih deliktov, ki temelji na modelu afirmativnega soglasja, pa so se med drugimi odločili Hrvaška, Švedska, Anglija in Wales, Belgija itd. Slovenska spolna kazenska ureditev pa še vedno temelji na modelu prisile.
Ključne besede: spolni delikti, posilstvo, model ja pomeni ja, model ne pomeni ne, model prisile, spolna avtonomija, privolitev.
Objavljeno v DKUM: 12.10.2020; Ogledov: 693; Prenosov: 106
.pdf Celotno besedilo (666,75 KB)

4.
Modeli kazenskopravne ureditve spolnih deliktov s primerjalnopravno analizo : magistrsko delo
Lea Lepoša, 2020, magistrsko delo

Opis: Temeljna vrednota, ki jo varuje spolno kazensko pravo je spolna avtonomija oziroma spolna samoodločba, ki posamezniku daje pravico, da svobodno odloča o svojem spolnem življenju. Kot mehanizmi varovanja te dobrine so se skozi zgodovino razvili trije različni modeli kazenskopravne ureditve spolnih deliktov, to so model prisile, model »ne pomeni ne« in model »ja pomeni ja«. Model prisile je model, ki za kaznivost spolnega dejanja zahteva uporabo sile ali grožnje, žrtvi pa z zahtevo po uporu nalaga dolžnost aktivnega ravnanja. Takšna zahteva se iz vidika žrtve zdi neupravičena in nerazumna, saj žrtve varuje predvsem pred prisilo, medtem ko v ozadje postavlja pomen varovanja posameznikove pravice do spolne samoodločbe. Uporaba prisilitvenega ravnanja za obstoj dejanskega posega v posameznikovo spolno avtonomijo namreč ni nujna. Kot odgovor na zastarel in neustrezen model prisile sta se pojavila modela soglasja, ki z zahtevo po izraženem nesoglasju oziroma soglasju žrtve neposredno varujeta posameznikovo spolno avtonomijo. Tako za model »ne pomeni ne« kot za model »ja pomeni ja« je značilno, da se upošteva le navzven izražena volja žrtve, v primeru prvega kot izraz nesoglasja, ter v slednjem, kot izraz soglasja. Čeprav model »ja pomeni ja« pozornost posveča predvsem žrtvi, od katere več ne zahteva izraženega nesoglasja ali upiranja storilcu, temveč (le) izraz privolitve, pa gre po mnenju nekaterih kritikov v tem primeru za obrnjeno dokazno breme, s čimer se poseže v domnevo nedolžnosti. Kakor hitro namreč zakon zahteva nesoglasje bo kakršen koli dvom v obstoj nesoglasja vodil do oprostilne sodbe. V kolikor pa zakon zahteva privolitev pa bo dvom v obstoj privolitve samo še dodatno okrepil stališče tožilstva, da je obtoženec kriv. Iz primerjalnopravne analize izhaja postopno prehajanje kazenskopravnih sistemov iz modela prisile na katerega izmed modelov soglasja. Za slovensko in finsko kazensko pravo je sicer še vedno značilen model prisile, se pa v obeh državah že kažejo težnje po reformi spolnega kazenskega prava. Model prisile so opustili na Švedskem, kjer so sprejeli model »ja pomeni ja«, pri katerem je bistvenega pomena, da druga oseba (žrtev) pri spolnem odnosu ne sodeluje prostovoljno. Model »ja pomeni ja« je uzakonjen tudi v Angliji, Walesu in na Hrvaškem, medtem ko je v Nemčiji prevzet model »ne pomeni ne«.
Ključne besede: model prisile, »ne pomeni ne«, »ja pomeni ja«, spolni delikt, spolno ravnanje, privolitev, spolna samoodločba
Objavljeno v DKUM: 25.08.2020; Ogledov: 594; Prenosov: 233
.pdf Celotno besedilo (1006,03 KB)

5.
Inkriminacija posilstva v Sloveniji in ustreznost novih modelov soglasja kot alternative modela prisile : magistrsko delo
David Božič, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrski diplomski nalogi obravnavam starejši in sodobni pogled spolnega kazenskega prava, v katerem je osrednja pozornost tako z vidika zakonodaje, teorije kot slovenske sodne prakse s posameznimi primerjalnopravnimi pogledi namenjena posilstvu kot najhujši obliki kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost. Pozornost je na začetku usmerjena v kratek zgodovinski pregled, ker zgodovinsko gledano model prisile sega vse do časa rimskega prava, ko je bilo prisilno spolno nožnično občevanje stuprum violentum zajeto v relativno široko zastavljenem kaznivem dejanju, imen. nasilno zadovoljevanje spolnega nagona, do najpomembnejših zakonikov germanskih dežel, ki so pomembno vplivali na normativno ureditev kazenskega prava pri nas. V teoriji spolnega kazenskega prava, predvsem po zaslugi nemških kazenskopravnih dogmatikov v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je pojem spolna samoodločba posameznika ali kar spolna samoodločba eden najvidnejših. Ta kot fenomen v zadnjih desetletjih zelo opazno prodre v ospredje kazenskopravnih dobrin spolnih kaznivih dejanj. Zdi se, da v veljavnem slovenskem Kazenskem zakoniku (KZ-1) funkcijo spolne samoodločbe posameznika opravlja pojem spolne nedotakljivosti, vendar je izraz nedotakljivost neustrezen, ker vsebinsko precej po nepotrebnem na pojmovni ravni vnaša v zakonodajo nekakšno tabuizacijo prav pri spolnosti, kar z vidika harmoničnosti, sistemskosti in logičnosti posebnega dela preseneča in moti, ker zakonodajalec pri drugih osebnih dobrinah ne govori o nedotakljivosti. Tradicionalno spolno kazensko pravo, ki temelji na modelu prisile, za obstoj kaznivega dejanja zahteva, da storilec žrtev prisili k spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu ravnanju tako, da uporabi silo in ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Prisilno ravnanje storilca mora biti na ustrezen način psevdokavzalno povezano s spolnim ravnanjem (zgodovinsko starejše »fizično nasilje« imenovano sila in zgodovinsko mlajša »grožnja [s fizičnim nasiljem]«). Model prisile od žrtve zahteva, da se storilcu upira, kjer mora biti odpor resen in ne posledica sramu ali družbeno pričakovane oblike upiranja, poznane tudi kot »simbolično upiranje«. V nasprotnem primeru kaznivo dejanje ni podano. Takšno upiranje od žrtve zahteva, da se še huje izpostavi nevarnosti, čeprav že od začetka ve, da jo bo storilec fizično nadvladal. Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, t. i. Istanbulska konvencija, zahteva, da postane pomanjkanje soglasja »center« pravnih definicij posilstva in ostalih oblik spolnega nasilja ter tako opustijo zahtevo po uporabi (fizične) sile. Novejša modela soglasja zato zagotavljata neposredno varstvo spolne avtonomije z zahtevo po zavrnitvi (model »ne pomeni ne«) ali privolitvi (model »ja pomeni ja«). Modela ne zahtevata sile, s katero je mogoče zlomiti odpor žrtve, vendar so ti slogani lahko zavajajoči in pretirano poenostavljajo kompleksno teorijo.
Ključne besede: spolno kazensko pravo, spolni delikti, spolna samoodločba, posilstvo, spolno prisiljenje, nasilje, grožnja, privolitev
Objavljeno v DKUM: 18.06.2020; Ogledov: 785; Prenosov: 292
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

6.
Primerjalnopravna analiza kaznivega dejanja po 143/6. členu Kazenskega zakonika ("maščevalna pornografija") : magistrsko delo
Melanija Lango, 2019, magistrsko delo

Opis: Maščevalna pornografija je pojav, star najverjetneje vsaj toliko, kot je stara fotografija, svoj razmah pa je doživela z razcvetom interneta in socialnih omrežij. Za izrazom maščevalna pornografija se skriva nekonsenzualno objavljanje intimnih slik, ki so jih posamezniki sicer posneli s soglasjem, a vendar z implicitnim pričakovanjem, da bodo te slike ostale zaupne. Enostaven dostop do interneta in hitra ter anonimna možnost delitev fotografij na različnih spletnih platformah, skupaj s popularizacijo delitve intimnih fotografiji in posnetkov med zaljubljenci, sta prav gotovo prispevala k popularizaciji tega kibernetskega kaznivega dejanja. Na žrtvi objava takšnih fotografij in posnetkov pusti globok pečat, velikokrat imajo žrtve tudi hude psihološke in socialne posledice (izgubijo službo, prijatelje), nekatere storijo celo samomor. Nekontrolirano širjenje teh slik, ko se pojavijo na internetu, je zagotovo eden izmed bolj problematičnih aspektov, poleg tega žrtve nimajo ustreznih vzvodov in sodnih poti, s katerimi bi to širjenje lahko učinkovito zaustavile. Čeprav je izraz maščevalna pornografija popularen, je lahko zavajajoč, saj storilci niso vedno motivirani z maščevanjem. Nekatere motivira želja po dobičku, druge razvpitosti ali osebna zabava, nekateri pa sploh nimajo posebnega razloga za objavo. Večplastnost in kompleksnost tega kaznivega dejanja sta razloga, da so različne države ubrale različne pristope h kriminalizaciji. Na prvi pogled se morda zdi, da je kriminaliziranje tega dejanja relativno preprosto, a ko popraskamo pod površje, hitro naletimo na pravne praznine v različnih pravnih ureditvah po svetu. S pomočjo primerjalnopravne analize pridemo do zaključka, da je najboljši način za izboljšanje kazenskopravne zakonodaje za to kaznivo dejanje zapolnjevanje vrzeli, če nanje naleti praksa oz. nanje opozori stroka. »Maščevalna pornografija« bo namreč kot kibernetsko kaznivo dejanje vedno korak pred zakonodajalcem, naloga zakonodajalca pa je predvsem ta, da je pozoren na spremembe na področju informacijske tehnologije in ostaja dovolj kritičen do sebe in odprtih vprašanj, ki jih zakonodaja še ni uredila.
Ključne besede: maščevalna pornografija, zasebnost, privolitev, soglasje, kibernetsko kaznivo dejanje, nekonsenzualna objava intimnih fotografiji, socialna omrežja, informacijska tehnologija.
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 869; Prenosov: 169
.pdf Celotno besedilo (1,26 MB)

7.
Varstvo osebnih podatkov delavca v luči Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov
Uroš Bencak, 2019, magistrsko delo

Opis: Velik napredek informacijske tehnologije prinaša različne pasti na področju zasebnosti, na katere je potrebno biti pozoren in se na njih ustrezno odzivati. Zaradi tega je bila leta 2016 s strani Evropske unije sprejeta in objavljena Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki je pričela veljati 25. 5. 2018. Ljudje veliko časa preživijo na delovnem mestu, zato je varstvo podatkov na delovnem mestu pomembno. Za vsako obdelavo osebnih podatkov mora delodajalec imeti zakonito pravno podlago. Nova Uredba 2016/679 določa šest pravnih podlag, med katerimi velja privolitev za najbolj razširjeno. Vendar se zaradi specifičnosti delovnega razmerja, delodajalec le stežka sklicuje na privolitev in le-ta prihaja v poštev zgolj izjemoma. Delodajalci morajo imeti drugo pravno podlago, pri čemer pa so vedno dolžni upoštevati načelo sorazmernosti in obdelujejo samo podatke, ki so nujno potrebni. Uredba 2016/679 vsebuje preventivne ukrepe, ki naj pripomorejo k temu, da se zmanjšajo tveganja za kršitve varstva osebnih podatkov. Eden izmed ukrepov je ocena učinka v zvezi z varstvom osebnih podatkov, pri kateri morajo delodajalci že vnaprej prepoznati in oceniti tveganja. Delodajalci v praksi tega ne smejo razumeti kot neko dodatno obremenitev, ker je le-ta določena v njihovo korist, da se izognejo kršitvam in morebitnim kaznim. Velika novost je prav tako imenovanje pooblaščene osebe za varstvo podatkov. Njena funkcija je, da pomaga, svetuje, nadzoruje in skrbi za podjetje, da posluje v skladu z zakoni in predpisi s področja varstva osebnih podatkov. Kot smo ugotovili, pooblaščena oseba ni osebno odgovorna, da podjetje posluje v skladu z določbami o varstvu podatkov, ampak je dokazno breme na delodajalcu. Delodajalec ji mora zagotoviti ustrezna sredstva (čas, denar, prostore), da lahko nemoteno opravlja naloge. Uredba 2016/679 ni tipična uredba, ker državam članicam pušča širok prostor, ki ga morajo zapolniti z lastnimi rešitvami na področju varstva osebnih podatkov. Zaradi tega so imele države dve leti časa, da svojo zakonodajo prilagodijo evropskemu okvirju, vendar Slovenija tega do danes še ni storila. Značilnost uredb je, da se uporabljajo neposredno, kar pomeni, da se določbe Uredbe 2016/679 uporabljajo tudi pri nas, zato so jih podjetja dolžna upoštevati. V primerih, kjer so določbe Uredbe 2016/679 v nasprotju z ZVOP-1, to pomeni, da se v teh primerih ZVOP-1 ne sme uporabiti, ampak se uporabi navedena uredba. Glede določb, ki niso v nasprotju z Uredbo 2016/679, pa se ZVOP-1 do njegove razveljavitve in sprejetja ZVOP-2 še naprej uporablja. Navedeno ustvarja pravno negotovost, saj je potrebno v posameznem primeru konkretno primerjati oba pravna akta in v primeru kolizije uporabiti Uredbo 2016/679. To je še posebej težko v primerih, kjer nasprotja niso čisto jasna, in v primerih, ko so posamezne določbe Uredbe 2016/679 napisane na splošno. Do danes sta bila obravnavana dva osnutka Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2). V osnutkih je opaziti še veliko napak in nedoslednosti, določena področja so zgolj prepisana iz Uredbe 2016/679. Prva država, ki je posodobila svojo nacionalno zakonodajo, je bila Nemčija. To je storila v predpisanem roku, vendar zaradi pomanjkanja časa določenih področij ni uredila izčrpno. Upamo lahko, da bo Slovenija čimprej prilagodila svojo zakonodajo in da bo nov ZVOP-2 dovolj izčrpno urejal to področje, kot se za področje varstva osebnih podatkov tudi pričakuje.
Ključne besede: Osebni podatek, pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov, privolitev delavca, pooblaščena oseba za varstvo podatkov, ocena učinka v zvezi z varstvom podatkov, kršitev varstva osebnih podatkov
Objavljeno v DKUM: 22.01.2019; Ogledov: 1148; Prenosov: 225
.pdf Celotno besedilo (820,30 KB)

8.
Kazenskopravni vidik pacientove privolitve v medicinskih posegih
Jana Najdenov, 2018, diplomsko delo

Opis: Pacientova privolitev je v današnjih časih pogoj za skladnost medicinskega posega z zakonom. Zdravniški poseg brez veljavne privolitve pomeni izvršitev kaznivega dejanja telesne poškodbe, za katero bo zdravnik kaznenskopravno odgovarjal. Pacientova pravica do privolitve v zdravstveno oskrbo je ena izmed treh pravic, ki sestavljajo pacientovo avtonomijo oz. pacientovo pravico do samoodločbe, s katero se pacientu omogoča aktivno sodelovanje v procesu zdravljenja. V zgodovini je bil pacient zgolj objekt, primoran upoštevati zdravnikova navodila, danes pa odnos med zdravnikom in pacientom temelji na partnerstvu. Zdravnik je zavezan spoštovati odločitve in voljo pacienta. V okviru pojasnilne dolžnosti ga mora seznaniti z vsemi pomembnimi dejstvi, da je pacient sposoben oblikovanja razumne odločitve glede zdravljenja. V primeru pacientove nezmožnosti podati veljavno privolitev, protipravnost medicinskega posega izključi nadomestna privolitev, dana s strani tretjih oseb, ki jih zakon zato predvideva. Zdravnik je vedno zavezan ravnati v dobrobit pacienta. Medicinski poseg je dolžan izvesti tudi kadar se zaveda, da je veljavno pacientovo ali nadomestno privolitev nemogoče pridobiti, vendar utemeljeno domneva, da bi se pacient s posegom strinjal. V drugih državah poznajo inkriminacijo samovoljnega zdravljenja, ki jo del sodobne teorije medicinskega kazenskega prava hvali kot najprimernejšo. Na prvi pogled se res zdi primerno sredstvo za varovanje pacientove avtonomije, vendar je treba poudariti, da ne more nadomestiti trenutno sprejetega koncepta varovanja samoodločbe, lahko ga le dopolni.
Ključne besede: Pacient, pacientova privolitev, pacientova pravica do privolitve, pacientova avtonomija, zdravniški poseg, pojasnilna dolžnost, nadomestna privolitev, samovoljno zdravljenje.
Objavljeno v DKUM: 23.11.2018; Ogledov: 792; Prenosov: 97
.pdf Celotno besedilo (540,89 KB)

9.
Varstvo otrok na družabnih omrežjih po Splošni uredbi o varstvu podatkov
Nina Gradišnik, 2018, diplomsko delo

Opis: Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (v nadaljevanju: Uredba) je na področje varovanja osebnih podatkov prinesla veliko sprememb. Ena izmed njih določa, da je obdelava osebnih podatkov otroka, ki temelji na soglasju iz člena 6(1a) Uredbe in se nanaša na storitve informacijske družbe, ki se ponujajo direktno otroku, zakonita le, če takšno odobritev da ali odobri nosilec starševske skrbi otroka. Ker gre za nov predpis in se sodna praksa še ni razvila, se na to tematiko odpira mnogo vprašanj, na številna izmed njih pa še ni odgovora. Tako ni jasno, kaj naj bi pomenil termin, da se »storitev informacijske tehnologije ponuja direktno otroku«. Iz ohlapnih smernic organov Evropske Unije, bi se dalo razbrati, da so to tiste storitve, iz uporabe katerih se otroka izrecno ne izključi. Slednje bi pomenilo, da se ta člen nanaša tudi na družabna omrežja. Vsaj s strani omrežij: Facebook, Snapchat in Google, ugotovimo, da se tega člena, v kolikor je le mogoče izognejo. Kot osrednja pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov služi pogodba, člen 8 Uredbe pa se uporabi le v primeru, ko je za določen osebni podatek (na primer podatek o političnem mnenju, ki spada pod posebne vrste osebnih podatkov) potrebna izrecna privolitev in se ga ne more skriti pod namen izvajanja pogodbe. V pravilnikih posameznih družabnih omrežij lahko zasledimo neskladnosti z Uredbo, kot je na primer kršitev jasnosti in preprostosti jezika iz uvodne določbe 58, člena 7(2) ter 12(1). Najdemo tudi skrita in vnaprej odkljukana okenca, ki vsebinsko določajo obseg pooblastitev glede zbiranja podatkov o otroku, kar bi lahko bila kršitev uvodne določbe 32 Uredbe. Ugotovimo, da je prostora za izboljšave še na pretek in z zanimanjem lahko pričakujemo razvoj, ki ga bo ubrala Uredba in spremembe, ki jih bo še prinesla.
Ključne besede: Splošna uredba o varstvu podatkov, varstvo osebnih podatkov, privolitev otroka, storitve informacijske tehnologije, družabna omrežja, Facebook, Snapchat, Gooogle
Objavljeno v DKUM: 21.09.2018; Ogledov: 832; Prenosov: 143
.pdf Celotno besedilo (1,00 MB)

10.
PRIVOLITEV PACIENTOV V OBDELAVO OSEBNIH PODATKOV V STORITVAH MOBILNEGA ZDRAVJA OZ. M-ZDRAVJA
Klara Mihaldinec, 2016, magistrsko delo

Opis: Tehnologija je postala del naših življenj. Mobile Health, mobilno zdravje oziroma mZdravje, je del eZdravja, ki je že zaživel pri nas in se postopoma širi po državi. mZdravje je zelo pomembno za naše zdravje, za naše sodelovanje pri zdravljenju, aplikacij mZdravja pa je tudi vedno več na našem tržišču in v bolnišnicah. Pacienti v aplikacijah mZdravja niso lastniki svojih osebnih podatkov, podatkov o zdravstvenem stanju. Vendar je uporaba in druga obdelava pacientovih občutljivih osebnih podatkov izven postopkov zdravstvene oskrbe dovoljena le z njegovo privolitvijo. Zaradi preobsežnih privolitvenih obrazcev v aplikacijah mZdravja, ki jih pacienti ne berejo in ne razumejo, prihaja do zelo velikega posega v ustavno pravico do zasebnosti pacientov.
Ključne besede: privolitev, mZdravje, eZdravje, izrecna privolitev, informirana privolitev, ozaveščena privolitev, dinamična privolitev, občutljivi osebni podatki povezani z zdravjem posameznika, raziskave
Objavljeno v DKUM: 21.10.2016; Ogledov: 1717; Prenosov: 216
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

Iskanje izvedeno v 0.19 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici