| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Kazensko pravno varstvo pravic delavcev : magistrsko delo
Blažka Kovačič, 2023, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga se osredotoča na varovanje pravic delavcev, in sicer na področju kazenskega prava. Ker vedno znova prihaja do kršitev pravic delavcev, se porajajo vprašanja o morebitnih spremembah zakonodaje, ki ščiti njihove interese. Magistrsko delo vsebuje pregled delovnopravne in analizo kazenskopravne zakonodaje (22. poglavje Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1), ki ščiti interese delavcev. Predstavljeno je, kako delovnopravna zakonodaja vpliva na kazensko pravo in katere posamezne pravice delavcev morajo biti kršene, da lahko govorimo o posameznih kaznivih dejanjih iz 22. poglavja KZ-1. Za kršitev temeljnih pravic delavcev (196. člen KZ-1) je potrebno, da nastopi pravna posledica v obliki delavčevega prikrajšanja njegove pravice. Ena izmed takih pravic je na primer pravica do omejenega delovnega časa 40 ur tedensko, kar se lahko podaljša le v določenih dejavnostih ter v določenih primerih. Glede odgovornosti za kazniva dejanja ugotavljam, da pravne osebe lahko odgovarjajo za vsa kazniva dejanja, ki so navedena v poglavju kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost. Da pravna oseba lahko odgovarja, morata biti izpolnjena dva pogoja, in sicer formalni in materialni. Pomembno je poudariti, da naklepa fizične osebe ne moremo enačiti z naklepnim ravnanjem pravne osebe. Niti po temeljni jezikovni razlagi ni možno utemeljiti izenačitve, saj terminološko naklepno ravnanje, ki je v povezavi s pravno osebo, ni enako kot naklep fizične osebe. Razlika je prav tako tudi sistematična. Kot ugotavljam v poglavju o sankcijah, se lahko za kršitev temeljnih pravic delavcev izreče zapor od enega meseca do treh let ter stranska denarna kazen, z omilitvijo denarna kazen, lahko pa se izreče tudi pogojna obsodba. V magistrskem delu predvsem ugotavljam, da bi bilo potrebno vzpostaviti bolj prilagodljiv trg dela, ki bi vodil do večje zaposlenosti, kjer bi iskalci zaposlitve lažje in hitreje našli ustrezno zaposlitev, delodajalci pa enostavneje sprejemali odločitve o novem zaposlovanju in odpuščanju. Prispevek magistrske naloge se odraža predvsem kot kritična presoja in analiza obstoječe delovnopravne in kazenskopravne zakonodaje, ki ščiti pravice delavcev. Prav tako so v delu podani smiselni predlogi, ki lahko pripomorejo k zmanjšanju kršitev obstoječe zakonodaje.
Ključne besede: Odgovornost za kaznivo dejanje, obveznosti delodajalca, prenehanje delovnega razmerja, plačilo za delo, zaposlovanje na črno, šikaniranje na delovnem mestu, sodelovanje delavcev pri upravljanju, kršitev sindikalnih pravic, varnost pri delu, pravice iz socialnega zavarovanja.
Objavljeno v DKUM: 18.10.2023; Ogledov: 246; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (844,65 KB)

2.
Institut neprištevnosti in njegova uporaba v sodni praksi : magistrsko delo
Patricija Majhen, 2019, magistrsko delo

Opis: Prištevnost je pravni izraz za psihološko stanje storilca kaznivega dejanja, ki se je v trenutku storitve tega dejanja zavedal posledic in kazenske odgovornosti za storjeno dejanje. O neprištevnosti govorimo, ko storilec v času izvršitve dejanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ni mogel razumeti njegovega pomena oziroma svojega ravnanja ni mogel obvladovati. V tovrstnih primerih ne moremo govoriti o storitvi kaznivega dejanja, ampak zgolj o storitvi protipravnega dejanja, saj morajo biti za obstoj kaznivega dejanja kumulativno izpolnjeni vsi elementi – človekovo voljno ravnanje, bit kaznivega dejanja, protipravnost in krivda. Neprišteven storilec pa za storjeno dejanje ni kriv, zato zoper takega storilca sodišče izda oprostilno sodbo. Neprišteven storilec je lahko kriv za storjeno dejanje zgolj v primeru, ko si sam povzroči neprištevnost z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače. Za storjeno kaznivo dejanje pa je kriv le, če se ugotovi, da je bila pred tem za izvršeno dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. V tem primeru sodišče zoper storilca izda obsodilno sodbo ter mu izreče dejanju primerno kazensko sankcijo. Govorimo o institutu actio libera in causa oziroma o dejanjih, ki so svobodna v odločitvi, ne pa v izvršitvi. Med stanjem prištevnosti in stanjem neprištevnosti pa obstaja več vmesnih stanj, storilec je tako lahko tudi zmanjšano prišteven. Pravno relevantno je zgolj stanje bistveno zmanjšane prištevnosti na podlagi duševne motnje, duševne manjrazvitosti ali kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, ki pa ne izključuje krivde storilca. Bistveno zmanjšano prišteven storilec je kriv za storjeno kaznivo dejanje, zato mu sodišče izreče obsodilno sodbo. Dejstvo, da je dejanje izvršil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ima sodišče možnost upoštevati le v višini izrečene kazni, na način, da mu le-to omili. Zakon duševnih motenj, ki lahko predstavljajo vzrok neprištevnosti ne določa taksativno, zaradi obstoja prevelikega števila duševnih motenj ter nepoznavanja psihiatrične stroke, prav tako pa sama duševna motnja še ne pomeni obstoja neprištevnosti. Če se ugotovi obstoj določene duševne motnje pri storilcu, je potrebno presoditi, kako je ta vplivala na storilčev stik z realnostjo v času izvršitve dejanja. Storilec lahko ima namreč določeno duševno motnjo, ki pa na njegovo izvršitev kaznivega dejanja ni vplivala. Neprištevnost je konkretna situacija, ki se jo ovrednoti pri vsakem posameznem dejanju. Za ugotavljanje dejstva, ali je bila storilčeva prištevnost v času izvršitve kaznivega dejanja izključena ali zmanjšana, ima sodišče možnost odrediti izvedenca psihiatrične stroke, ki na podlagi psihiatričnega pregleda obdolženca poda izvid in mnenje o njegovem duševnem stanju. V primeru, ko pa obramba pri sodišču vzbudi sum o storilčevi neprištevnosti ali bistveno zmanjšani prištevnosti v času izvršitve kaznivega dejanja, pa je odreditev izvedenca psihiatrične stroke celo obligatorna. Sodišče, ki se ukvarja zgolj s pravno znanostjo, namreč nima zadostnega znanja, da bi samo presojalo o zadevah, ki sodijo na področje psihiatrije, zato mora za tovrstno mnenje prositi stroko, ki se s tem ukvarja. Če tekom dokaznega postopka na podlagi izvida in mnenja izvedenca psihiatra sodišče ugotovi, da je bil storilec v času izvršitve kaznivega dejanja neprišteven, mu ne sme izreči kazni, saj zanj ni kriv. Zakon pa dopušča možnost, da se taki osebi izrečejo posebni prisilni ukrepi kurativne narave, katerih namen je zdravljenje duševno abnormne osebe, ki utegne biti nevarna za okolico, saj se zgolj na tak način lahko doseže prevencija storitve in ponavljanja hujših kaznivih dejanj. Govorimo o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu in varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki se lahko izrečeta tako neprištevnemu, kot bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu.
Ključne besede: kaznivo dejanje, protipravno dejanje, kazenska odgovornost, krivda, neprištevnost, bistveno zmanjšana prištevnost, actio libera in causa, psihiatrično izvedenstvo, varnostni ukrep
Objavljeno v DKUM: 27.06.2019; Ogledov: 2595; Prenosov: 355
.pdf Celotno besedilo (879,94 KB)

3.
Kazniva dejanja zoper delovno razmerje in kazenska odgovornost delodajalca
Mateja Kamenšek Gornik, 2016, magistrsko delo

Opis: Pravice delavcev iz delovnega razmerja so pomembna civilizacijska pridobitev, katere je potrebno predvsem v času gospodarske krize, posebej varovati. V zadnjem času smo namreč priča številnim kršitvam temeljnih pravic delavcev s strani delodajalcev, ki imajo znake prekrška, pogosto pa tudi kaznivega dejanja. Zaradi takšnih ravnanj delodajalcev so najbolj prizadeti prav delavci, posredno pa tudi država, ki ne dobi plačanih prispevkov iz socialnih zavarovanj delavcev, s čimer so ogroženi temelji socialne varnosti v državi. Magistrska naloga obravnava normativne značilnosti kaznivih dejanj zoper delovno razmerje, ki so določena v 22. poglavju Kazenskega zakonika (KZ-1), s poudarkom na njihovi blanketni naravi, ki v praksi zaradi obsežnosti predpisov s področja delovne, davčne in socialne zakonodaje, povzroča težave tako organom pregona pri odkrivanju in preganjanju kaznivih dejanj, kot tudi sodiščem pri sojenju ter odločanju o krivdi oziroma kazenski odgovornosti storilca. S tega vidika so v nalogi, v okviru zakonskih znakov in posameznih pojmov v kaznivih dejanjih, prikazane tudi dopolnilne norme iz posameznih področnih zakonov, kjer so temeljne pravice delavcev natančno določene. Ker to področje pokriva tako kazenskopravno kot tudi prekrškovno varstvo, je pri sojenju v posamezni zadevi, potrebno ustrezen poudarek dati tudi ločevanju kaznivega dejanja od prekrška in s tem povezanim načelom „ne bis in idem“.
Ključne besede: delavec - delodajalec - pogodba o zaposlitvi - delovno razmerje - temeljne pravice delavcev - šikaniranje na delovnem mestu - pravice iskalcev zaposlitve in brezposelnih oseb - zaposlovanje in delo na črno - pravice delavcev do sodelovanja pri upravljanju in sindikalne pravice - varnost in zdravje pri delu - krivda - kazenska odgovornost - blanketne norme - ne bis in idem - prekršek - kaznivo dejanje - sodna praksa
Objavljeno v DKUM: 15.09.2016; Ogledov: 3368; Prenosov: 428
.pdf Celotno besedilo (3,56 MB)

4.
5.
PRAVNO VARSTVO V PRIMERIH TRPINČENJA NA DELOVNEM MESTU
Uroš Jan, 2011, diplomsko delo

Opis: V Republiki Sloveniji (RS) lahko žrtve trpinčenja šele od leta 2007 in 2008 zahtevajo pravno varstvo. RS je članica treh pomembnejših mednarodnih organizacij: Evropske unije, Sveta Evrope in Mednarodne organizacije dela. Zato je morala izpolniti svoje obveznosti in uskladiti svoje pravo z direktivami in ostalimi akti organizacij, ki nakazujejo ureditev trpinčenja. Za to je poskrbel Državni zbor s spremembo zakonodaje na področju delovnega in kazenskega prava. Novela zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A) strogo prepoveduje trpinčenje na delovnem mestu, delodajalcu pa nalaga določene obveznosti v zvezi s preprečevanjem le tega. Delodajalec je namreč delavcu odškodninsko odgovoren, če ne zagotavlja delovnega okolja brez trpinčenja. Trpinčenemu delavcu pa zakonodajalec olajša položaj tako, da v pravdi prevali dokazno breme na delodajalca. V primeru ko delodajalec ne sprejme ustreznih splošnih aktov, ki predvidevajo preprečevanje in ukrepanje, ko do trpinčenja pride, niti ne zagotovi ustreznega delovnega okolja brez trpinčenja, ga lahko inšpektor za delo oglobi. ZDR daje trpinčenemu delavcu tudi možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na delovnopravnem področju se zavzemata za delovno okolje brez trpinčenja še Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) in ravnokar sprejeti Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Nova kazenskopravna zakonodaja pa s prenovljenim Kazenskim Zakonikom (KZ-1) obravnava trpinčenje kot kaznivo dejanje. Zanj je zagrožena zaporna kazen tudi do treh let.
Ključne besede: trpinčenje na delovnem mestu, žrtev, povzročitelj, zakonodaja, pravno varstvo, odškodninska odgovornost, kaznivo dejanje.
Objavljeno v DKUM: 22.09.2011; Ogledov: 3095; Prenosov: 370
.pdf Celotno besedilo (573,39 KB)

6.
PRAVNI VIDIKI UPORABE NEDOVOLJENIH SNOVI V ŠPORTU
Sladjana Ješić, 2010, diplomsko delo

Opis: Doping že vse od njegovega obstoja preučujejo z različnih vidikov, predvsem medicinskega, sociološkega, etično-moralnega, v zadnjih 50. letih pa intenzivneje tudi s pravnega vidika. Je zelo specifičen pojav v športu, ki si nedvomno zasluži učinkovito in podrobno pravno ureditev. Prvi, ki so začeli sprejemati akte na področju dopinga, so bili Mednarodni olimpijski komite (MOK) in mednarodne športne zveze. Kaj hitro se je ugotovilo, da bo boj učinkovitejši, če se mu priključijo tudi države. Začele so nastajati prve resolucije in kot posledica le-teh konvencije. Pridružitev držav v boju proti dopingu pa pomeni tudi obstoj (ne)utemeljene težnje kriminalizirati dejanja dopinga. Tako je doping od leta 2008, ko je stopil v veljavo reformirani kazenski zakonik, tudi kaznivo dejanje zoper človekovo zdravje. Kot vidimo, se danes na področju dopinga in športa kot celote prepletata avtonomno urejanje športnih organizacij ter državno urejanje. Vez med temi pa je leta 1999 ustanovljena Svetovna protidopinška agencija WADA, ki je krovna organizacija v boju proti dopingu ter v zadnjem desetletju skrbi za bolj ali manj enotno delovanje vseh protidopinških organizacij. Tako je WADA s sprejemom Svetovnega protidopinškega kodeksa (WADC) začrtala smernice sodobnega boja proti dopingu. S kodeksom je uvedla zanesljivost kot stopnjo prepričanja, da je bilo dejanje dopinga storjeno, odgovornost športnika pa je v tem primeru objektivna, kar je določen odstop od načela »ni kazni brez krivde«. Kodeks upošteva tudi subjektivno odgovornost, vendar le pri odmeri kazni. Da je doping pereč problem pričajo tudi številni primeri, s katerimi se ukvarja Mednarodno športno razsodišče (CAS), ki kot samostojen in neodvisen organ nudi učinkovit, strokoven, hiter in posebnostim športne panoge prilagojen postopek. Nenazadnje pa je treba izpostaviti tudi dejstvo, da so posledice dopinga vedno bolj vidne tudi na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj že sam način izvajanja kontrole na tekmovanjih kot tudi izven tekmovanj (preveč) posega v telesno integriteto športnika.
Ključne besede: Ključne besede: nedovoljene snovi in metode, doping kontrola, objektivna odgovornost, CAS, kaznivo dejanje, človekove pravice.
Objavljeno v DKUM: 14.05.2010; Ogledov: 3400; Prenosov: 410
.pdf Celotno besedilo (440,12 KB)

7.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ, IZREČENIH PRAVNI OSEBI
Špela Lah, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava povezavo med gospodarskim kazenskim pravom in pravom izvrševanja kazenskih sankcij na splošno, predvsem pa na ravni pravnih virov (Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, Kazenski zakonik, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja itd.), torej zakonodaje, saj gre za dve področji, ki sta med seboj ločeni in hkrati tudi zelo povezani. Predstavlja osnovne pojme, kot so: pravna oseba, odgovornost pravne osebe za kazniva dejanja, kazenska sankcija itd., orisuje pa tudi sistem izvrševanja kazenskih sankcij za pravne osebe, pri nas. Namen diplomskega dela je preučiti, kako sodišče postopa pri izrekanju kazenskih sankcij pravni osebi. Preko diplomskega dela želimo tudi ugotoviti, ali je v Sloveniji izvrševanje kazenskih sankcij, izrečenih pravnim osebam, dosledno izpeljano, kako se to odraža v praksi, ali je zakonodaja primerna in ali zadosti našim pričakovanjem. Izvrševanje kazenskih sankcij je pomembno predvsem zaradi preprečevanja nedovoljenih dejanj, ki imajo za posledico takšno ali drugačno obliko kršitve zakona. Pomeni konkretno uresničitev abstraktno predpisane sankcije, ki jo sodišče izreče pravni osebi, kakor je določena v zakonu, kar posledično pomeni neposredno realizacijo nje same. Je v pristojnosti izvršilne veje oblasti, da pa se kazenska sankcija, izrečena pravni osebi, sploh lahko izvrši, mora najprej biti predpisana. Diplomsko delo se osredotoča na sistem izvrševanja kazenskih sankcij za pravne osebe pri nas. Predstavi izvrševanje po posameznih kazenskih sankcijah v skladu s predpisano zakonodajo in opiše problematiko, ki se pri tem pojavlja.
Ključne besede: izvrševanje, kazenska sankcija, kaznivo dejanje, odgovornost, pravna oseba, gospodarsko kazensko pravo, kazensko pravo, zakonodaja.
Objavljeno v DKUM: 16.03.2010; Ogledov: 2847; Prenosov: 201
.pdf Celotno besedilo (691,71 KB)

Iskanje izvedeno v 0.9 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici