| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 19
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Zakon o potrošniških kreditih v sloveniji
Dejan Glazer, 2018, diplomsko delo

Opis: Zakon o potrošniških kreditih je veliko pripomogel k temu, da kreditojemalci bolj varno najamemo kredite. Z vsako novejšo različico zakona smo bolj varni in bolj ozaveščeni o različnih možnostih na trgu. Pred tem je potrošniške kredite le delno urejal Obligacijski zakonik, ki pa je puščal kreditodajalcem in kreditojemalcem preveliko manevrskega prostora in zato je prišlo do prevelikih okoriščanj iz obeh strani. Z letom 2000 smo v Republiki Sloveniji dobili prvi Zakon o potrošniških kreditih in ga z leti posodabljali . Tako smo leta 2010 dobili prvo novejšo različico leta 2017 pa že drugo različico zakona. Ključni cilj tega zakona je, da bi v naprej preprečili potrošniško izpostavljenost med tem, ko plačujemo kredit. Zagotovil pa bi tudi bolj visoko raven varovanja interesov potrošnikov. Zakone ne spreminjajo na določen čas ampak takrat, ko se po njih pojavi potreba. Namen diplomske naloge je, da v začetku predstavimo, kaj je kredit in kakšne vrste jih poznamo ter predstavit kreditiranje fizičnih oseb. V diplomskem delu bomo predstavili tudi varstvo potrošnikov, zato smo tudi na hitro opisali kaj sploh je kredit in kakšne vrste jih poznamo, da bomo v samem nadaljevanju tudi videli o čem sploh odločajo ti zakoni ki jih opisujemo. Veliko so k varstvo potrošnikov pripomogli tudi Zveza potrošnikov Slovenije, ki je vedno na strani potrošnikov in skrbi za njegovo blaginjo v tem okolju že od leta 1990 ko je ta organizacija nastala.
Ključne besede: Zakon o potrošniških kreditih, Obligacijski zakonik, Zveza potrošnikov Slovenije, kredit, kreditodajalec, kreditojemalec, Slovenija.
Objavljeno v DKUM: 04.03.2019; Ogledov: 711; Prenosov: 115
.pdf Celotno besedilo (936,06 KB)

2.
Pravice kupca v primeru nakupa blaga s stvarno napako po določbah OZ, ZVPot in Dunajski konvenciji
Simon Popič, 2017, diplomsko delo

Opis: Vsaka država ima svojo nacionalno pravno ureditev, ki omogoča kupcem uveljavljanje pravic v primerih, ko pride s prodajalci do konfliktov zaradi napak, ki jih ima kupljeno blago (lahko tudi storitev). Kupec ima v primeru, da na kupljenem blagu najde stvarno napako, pravico zahtevati, da mu prodajalec blago pregleda in popravi ali zamenja. Zelo pomembno je, da je kupcu znano, po kateri zakonodajni določbi ima največ pravic in katera ga ščiti. O napaki na blagu mora kupec prodajalca obvestiti v določenem času, ki se po določbah različnih pravnih virov razlikuje, sicer s pretekom roka izgubi svojo pravico. Kupci so lahko fizične ali pravne osebe, ki imajo različne lastnosti, značaj in potrebe. Izdelki in koristi, ki jih daje izdelek ali storitev kupcu, se od kupca do kupca razlikujejo. Slovenija ima domačo in mednarodno pravno ureditev, ki sta v nekaterih ureditvah podobni, spet v drugih pa se razlikujeta. Kupci, ki so fizične osebe ali tako imenovani potrošniki (drugi odstavek 1. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), lahko svoje pravice uveljavljajo po določbi ZVPot, medtem ko lahko kupec, ki je pravna oseba, uveljavlja svoje pravice iz naslova stvarnih napak po Obligacijskem zakoniku. V slovenski sodni praksi se je Dunajska konvencija v obdobju zadnjih pet let (2012-2017) uporabila štirinajstkrat.
Ključne besede: pravice kupca, prodajna pogodba, stvarna napaka, Obligacijski zakonik, Zakon o varstvu potrošnikov, Dunajska konvencija
Objavljeno v DKUM: 07.11.2017; Ogledov: 1572; Prenosov: 245
.pdf Celotno besedilo (441,13 KB)

3.
KRŠITEV POGODB: NEIZPOLNITEV IN IZPOLNITEV Z NAPAKO V OBLIGACIJSKEM ZAKONIKU IN OBČEM DRŽAVNEM ZAKONIKU
Nina Gaube, 2016, diplomsko delo

Opis: Živimo v času, kjer je sklepanje pogodb stalnica vsakdana. S pogodbami nastanejo pogodbene obveznosti. Te pa je potrebno izpolniti v skladu z namenom, zaradi katerega je pogodba sklenjena. V primeru kršitve pogodbenih obveznosti nastopijo sankcije, teh pa se je potrebno zavedati že pred sklenitvijo pogodbe. Cilj moje diplomske naloge je prikazati zgodovino in razvoj slovenskega civilnega prava ter pomen ODZ na razvoj slovenskega civilnega prava. Kot je razvidno že iz naslova diplomskega dela, sem se osredotočila na kršitev pogodb, natančneje na neizpolnitev pogodb in izpolnitev pogodbe z napako. Pogodbeno pravo in kršitve so urejene v Obligacijskem zakoniku (OZ), ker pa vemo, da je predhodnik našega OZ Občni državljanski zakonik (ODZ), sem se odločila za primerjavo teh institutov v obeh zakonikih. Dolga leta veljavnosti ODZ v slovenskem prostoru so pomembno vplivala na razvoj sodne prakse. Še zmeraj pa gre za živo pravo, na katerega se lahko sodišča neposredno sklicujejo v svojih odločbah. Prav zaradi tega se mi zdi primerjava Obligacijskega zakonika z Občnim državljanskim zakonikom tako zanimiva, seveda sem se v svoji diplomski nalogi osredotočila predvsem na obligacije, podrobneje na kršitve pogodb in na razlike med tema zakonikoma. Z primerjanjem primerljivih pravnih pravil za kršitev pogodb v ODZ in OZ sem poiskala razlike in podobnosti med tema zakonikoma ter jih podrobneje analizirala. S tem sem dokazala, da so pravila ODZ še zmeraj živo pravo, le v drugačni preobleki. Diplomsko delo je tematsko razdeljeno na dva dela, v prvem najdemo osnovne opredelitve kršitev pogodb in razvoj slovenskega civilnega prava, v drugem delu pa je preiskovalno delo, s katerim sem dokazala, da je ODZ bil in je še zmeraj živo pravo.
Ključne besede: Kršitev pogodb, neizpolnitev, izpolnitev z napako, Obligacijski zakonik, Občni državljanski zakonik
Objavljeno v DKUM: 27.09.2016; Ogledov: 2107; Prenosov: 211
.pdf Celotno besedilo (845,04 KB)

4.
INSTITUT GARANCIJE ZA BREZHIBNO DELOVANJE STVARI V SODNI PRAKSI
Primož Mirkac, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava institut garancije za brezhibno delovanje stvari pri čemer se osredotoča na uveljavljanje garancijskih zahtevkov v sodni praksi. Institut garancije kupcu omogoča, da se v primeru okvare stvari znotraj garancijskega roka obrne na proizvajalca ali prodajalca, ki mora napako odpraviti oz. stvar zamenjati z novo, v kolikor to ni mogoče pa lahko alternativno uveljavlja ali znižanje kupnine ali odstop od pogodbe, pri čemer zaradi zakonsko določenega vrstnega reda kupec ne more prosto izbirati med zahtevki. Analiza sodne prakse pokaže, da je uspešnost uveljavljanja garancijskih zahtevkov odvisna od narave napake, saj sodišče presoja predvsem vpliv napake na funkcionalnost celotne stvari ter negativne posledice, ki bi lahko nastale na sami stvari zaradi nadaljnje uporabe. Pri tem je pomembno, da napaka oz. okvara stvari izhaja iz lastnosti stvari same, saj kupec, čigar stvar se je pokvarila zaradi napačne uporabe ali vzdrževanja ni upravičen do garancijskega zahtevka. Kot pomembno pri uspešnosti uveljavljanja zahtevkov iz garancije se izkaže tudi kupčevo pravočasno (torej v garancijskem roku) in primerno grajanje, ki se v smislu dokazovanja izkaže predvsem v pisni obliki. V okviru prostovoljne garancije na kvaliteto stvari pa je uspešnost uveljavljanja zahtevka iz garancije v precejšnji meri odvisna od garancijskih zagotovil garanta, ki lahko prostovoljno razširi jamstvo tudi za manjše napake, s čimer upravičencu nudi širše jamstvo. Garancijski upravičenec ima sodno varstvo tudi v primeru stečaja garanta, kjer se njegov garancijski zahtevek po samem zakonu pretvori v denarno terjatev, v stečajnem postopku se poplača sočasno in sorazmerno z ostalimi navadnimi upniki.
Ključne besede: Garancija za brezhibno delovanje stvari, obvezna garancija, prostovoljna garancija, napaka, garancijski zahtevek, garancija kvalitete, stečaj, Obligacijski zakonik, Zakon o varstvu potrošnikov
Objavljeno v DKUM: 23.09.2016; Ogledov: 1495; Prenosov: 167
.pdf Celotno besedilo (334,87 KB)

5.
ZAHTEVEK NA IZPOLNITEV - PRIMERJAVA DUNAJSKA KONVENCIJA IN OBLIGACIJSKI ZAKONIK
Tamara Golob, 2016, diplomsko delo

Opis: Prodajna pogodba je najpogostejši pravni posel in se velikokrat sklepa v mednarodnem prometu. Da bi se odpravile razlike med nacionalnimi predpisi glede prodajne pogodbe, je bila leta 1980 sprejeta Dunajska konvencija. Slovenija jo na podlagi pravnega nasledstva uporablja od osamosvojitve in ima tako dve ureditvi glede prodajne pogodbe – domačo in mednarodno pravno ureditev. Dunajska konvencija je združila kontinentalne in anglosaksonske pravne rede in glede na to, da se v Sloveniji uporablja kontinentalno pravo, prihaja do razlik v ureditvi prodajne pogodbe po Dunajski konvenciji in Obligacijskem zakoniku. V diplomski nalogi bom podrobno preučila izpolnitveni zahtevek in poiskala vse podobnosti in razlike med obema ureditvama.
Ključne besede: prodajna pogodba, Dunajska konvencija, Obligacijski zakonik, izpolnitveni zahtevek, zamenjava, popravilo
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 1325; Prenosov: 177
.pdf Celotno besedilo (628,90 KB)

6.
Garancija za brezhibno delovanje stvari - primerjava pravil OZ in ZVPot
Urška Turk, 2015, diplomsko delo

Opis: Garancija za brezhibno delovanje stvari je institut, ki predstavlja kupcu jamstvo, da bo stvar v garancijskem roku brezhibno delovala. V slovenski zakonodaji jo urejata Obligacijski zakonik in Zakon o varstvu potrošnikov. Glavni namen mojega diplomskega dela je primerjava pravil obeh zakonov na področju navedenega instituta. Iz ureditve OZ izhaja, da ta ureja prostovoljno garancijo, ZVPot pa v večini določb v poglavju o garanciji ureja obvezno garancijo, razen prvih štirih členov, ki veljajo za obe vrsti. Vendar pa pravila OZ dopolnjujejo ZVPot, glede tistih vprašanj, ki v slednjem niso urejena - tudi v primeru obvezne garancije. Če pride v garancijskem roku do okvare stvari, lahko kupec na podlagi obeh zakonov uveljavlja enake zahtevke. To so: zahtevek za popravilo, zahtevek za zamenjavo, odstop od pogodbe, znižanje kupnine. Z vidika kupca je relevantno, da jih uveljavlja v skladu z določeno hierarhijo, ki jo poznata oba zakona. Poleg navedenih zahtevkov pa lahko uveljavlja tudi odškodnino. Med zakonoma obstajajo razlike glede ureditve rokov, ki jih mora kupec poznati za uspešno uveljavljanje pravic iz naslova garancije. ZVPot določa minimalno dolžino garancijskega roka, medtem ko je OZ ne predpisuje. Razlika je tudi v ureditvi roka za odpravo napake, ki se ga mora držati garant, saj ga ZVPot v nasprotju z OZ konkretizira. Tudi dolžina roka za sodno uveljavljanje pravic se razlikuje - ZVPot namreč določa daljšega kot OZ.
Ključne besede: garancija za brezhibno delovanje stvari, Obligacijski zakonik, Zakon o varstvu potrošnikov, kupec, zahtevek, rok
Objavljeno v DKUM: 16.05.2016; Ogledov: 2807; Prenosov: 363
.pdf Celotno besedilo (483,28 KB)

7.
NAČINI SKLEPANJA GRADBENE POGODBE
Jasmina Kevrić, 2015, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo predstavili različne načine sklepanja gradbene pogodbe. V Republiki Sloveniji se gradbene pogodbe sklepajo na podlagi Obligacijskega zakonika (OZ), Posebnih gradbenih uzanc (PGU) in določil FIDIC. Med različnimi načini sklepanja gradbene pogodbe smo v teoretičnem delu magistrskega dela naredili primerjavo, pri kateri smo se omejili na primerjavo razmerij med pogodbenimi strankami (naročnikom in izvajalcem) na podlagi bistvenih sestavin gradbene pogodbe, in sicer predmeta pogodbe, pogodbene cene, roka izvedbe in garancije za izvedbo del, ter nebistvenih sestavin gradbene pogodbe, plačila in zavarovanja. V iskanju podobnosti in razlik smo naredili kratek povzetek bistvenih ugotovitev, ki so se nanašale na primerjave. Ker pa je medsebojno sodelovanje različnih držav pri graditvi objektov že dolgo časa poslovna praksa, menimo, da je potrebno vedeti tudi, v kolikšni meri se slovenska določila razlikujejo od tujih. Pri primerjavi tuje zakonodaje s slovensko so nas zanimala nemška določila Verdingungsordnung für Bauleistungen (VOB), ki smo jih primerjali s Posebnimi gradbenimi uzancami. V empiričnem delu magistrskega dela smo predstavili primer javnega naročila gradnje v skladu s slovensko zakonodajo na konkretnem primeru, pri katerem nas je zanimalo, kako javno naročilo gradnje poteka v praksi. Za dani primer javnega naročila gradnje smo s pomočjo primerjav iz teoretičnega dela izbrali ustrezen način sklenitve gradbene pogodbe.
Ključne besede: gradbena pogodba, pogodbene stranke, Obligacijski zakonik, Posebne gradbene uzance, FIDIC, Verdingungsordnung für Bauleistungen, javno naročilo gradnje
Objavljeno v DKUM: 26.06.2015; Ogledov: 2297; Prenosov: 542
.pdf Celotno besedilo (1,38 MB)

8.
Skladiščna pogodba v logističnih podjetjih
Karina Kump, 2014, diplomsko delo/naloga

Opis: Skladiščna pogodba je temelj pri skladiščenju blaga v logistiki in skladiščenju blaga nasploh. Uporablja se v vseh primerih skladiščenja izdelkov, pri tem pa se sklicuje na Obligacijski zakonik in njegove člene. Upoštevanje le–teh je zakonsko določeno in zapisano v Obligacijskem zakoniku Republike Slovenije. Z zakonskimi členi mora biti seznanjen vsak logist oz. skladiščnik, ki manipulira z blagom oz. skladiščno pogodbo. Skladiščno pogodbo najdemo povsod, kjer imajo opravka s skladiščenjem. Tudi če ne gre za skladiščno pogodbo kot takšno, pa morajo biti pogodbe oz. dogovori zasnovani po istem principu in morajo imeti enako vlogo oz. pomen, t.p. skladiščenje blaga po vseh predpisih in določilih. Brez skladiščne pogodbe je namreč nemogoče opravljati storitve skladiščenja, saj so le tako zaščitene pravice skladiščnika ter položnika.
Ključne besede: Členi, logistika, skladiščna pogodba, Obligacijski zakonik.
Objavljeno v DKUM: 23.01.2015; Ogledov: 1807; Prenosov: 378
.pdf Celotno besedilo (489,13 KB)

9.
PRAVNO VARSTVO Z ACTIO NEGATORIA, S PREGLEDOM AKTUALNE SODNE PRAKSE
Vito Kunstek, 2014, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je osvetliti pojem negatorne tožbe, s poudarkom na imisijskem varstvu, ter ga s pomočjo pregleda zgodovinskega razvoja umestiti v veljavno slovensko pravo, predstaviti pozitivno zakonsko ureditev z aplikacijo pravne teorije v sodno prakso. Varovanje lastninske pravice z negatorno tožbo je neločljivo povezano s pojmom imisij, ki predstavljajo enega najbolj tipičnih sosedskopravnih institutov. V diplomskem delu je podrobneje razčlenjen pojem negatorne tožbe in umeščen v pozitivno pravno ureditev, ki jo urejajo različni pravni viri. V začetnih poglavjih je predstavljena pravica do zdravega življenjskega okolja, ki je dvignjena na nivo ustavne pravice, sledi pa povezava s konkretizacijo na zakonski ravni. Osrednji del diplomskega dela je osredotočen na veljavno ureditev varstva pred vznemirjanjem lastninske pravice po Stvarnopravnem in Obligacijskem zakoniku. Za samo razumevanje sodne prakse pa so pojasnjene tudi ključne predpostavke ureditve in predvsem razlike v ureditvi po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Občnem državljanskem zakoniku v primerjavi s Stvarnopravnim zakonikom in Obligacijskim zakonikom, saj veliko sodne prakse izhaja prav iz teh pravnih virov. Nemalokrat naletimo na dilemo, katero obliko pravnega varstva pred imisijami uporabiti. Diplomsko delo ponuja temeljit odgovor na to vprašanje, prav tako pa zagotovo pobližje predstavlja negatorno tožbo z vsemi povezanimi instituti. Dotični členi so osvetljeni skozi aplikacijo na sodno prakso, za doprinos k boljšemu poznavanju, razumevanju ter tudi k odpravi nejasnosti pri vprašanju konkurence zahtevkov v sodni praksi.
Ključne besede: Actio negatoria, lastninska pravica, varstvo, vznemirjanje, imisije, sosedstvo, varstvo pred imisijami, Stvarnopravni zakonik, Obligacijski zakonik.
Objavljeno v DKUM: 22.12.2014; Ogledov: 1982; Prenosov: 217
.pdf Celotno besedilo (488,72 KB)

10.
NEGATIVNI POGODBENI INTERES V SODNI PRAKSI
Iris Hajd, 2014, diplomsko delo

Opis: Negativni (Reliance interest) in pozitivni pogodbeni interes (Expectation Interest), kot dve različni obliki škode iz poslovne obveznosti, slovenski pravni red neposredno ne ureja. Sam institut smo prevzeli po nemškem BGB-ju (Das Bürgerliche Gesetzbuch). Kljub temu srečamo njuno omembo v zvezi z določenimi instituti iz Obligacijskega zakonika, kakor tudi ob pregledu in analizi sodne prakse. Negativni interes ali interes zaupanja se nanaša na škodo, do katere je prišlo, ker se je stranka zanašala na veljavnost pravnega posla ali pravilnost izjave poslovne volje. Stranka je torej imela upravičeno zaupanje v veljavnost pogodbe. Potrebno ji je torej zagotoviti tak premoženjski položaj, kot da pogodbe ni nikdar sklenila. Na drugi strani pa pozitivni interes (tudi izpolnitveni interes) povezujemo s sicer veljavno pogodbo, pri čemer stranki nastane škoda, ker pogodba ni bila pravilno izpolnjena. V pogodbenem pravu namreč velja načelo, če ima stranka izgubo zaradi tega, ker veljavna pogodba ni izpolnjena, gre za pozitivni pogodbeni interes. Če pa je izguba v tem, da pogodba ni veljavna, gre za negativni pogodbeni interes, interes zaupanja. Potrebno je izpostaviti, da negativni pogodbeni interes, kot oblika pravno priznane premoženjske škode (glej 168. člen OZ) vključuje tako navadno škodo kot izgubljen dobiček. Pri tem prva oblika škode predstavlja stroške, ki jih je imela oškodovana stranka s sklenitvijo neveljavne pogodbe, izgubljeni dobiček pa škodo, ker ni sklenila druge zanjo, ugodnejše pogodbe in s tem pridobila morebiten dobiček. Čeprav je predvsem slednjega težko dokazati, saj gre za subjektivno sestavino škode, ki jo je potrebno presojati posamično in celovito. V tem diplomskem delu se podrobneje razdelata omenjena pogodbena interesa, pri čemer se pozornost posveča predvsem analizi sodne prakse negativnega pogodbenega interesa.
Ključne besede: Poslovna odškodninska odgovornost, škoda, pravno priznana premoženjska škoda, navadna škoda, izgubljeni dobiček, negativni pogodbeni interes, pozitivni pogodbeni interes, Obligacijski Zakonik (OZ)
Objavljeno v DKUM: 24.11.2014; Ogledov: 2505; Prenosov: 663
.pdf Celotno besedilo (873,79 KB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici