Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Ob koncu druge svetovne vojne je bilo najbolj pereče mednarodno vprašanje prav vprašanje Nemčije. Zavezniki so po vojni Nemčijo razdelili na štiri okupacijske cone, glavno mesto Berlin pa na štiri sektorje. V letu 1949 sta nato nastali dve ločeni nemški državi, na zahodni strani je nastala ZRN s parlamentarno demokracijo po vzoru zahoda, na vzhodu pa je pod vplivom Sovjetske zveze nastala NDR, ki je kmalu po nastanku začela z izgradnjo ljudske demokracije po vzoru Sovjetske zveze. V diplomski nalogi se sprašujemo predvsem po okoliščinah, ki so vodstvo NDR leta 1961 privedle do tega, da so zgradili berlinski zid in ga nato v letu 1989 porušili. Številni Vzhodni Nemci so se že pred postavitvijo zidu odločili za prebeg na zahod, saj v NDR zaradi načrtne izgradnje socializma in s tem povezanega planskega gospodarstva niso videli svoje prihodnosti. Prebegi na zahod so močno načenjali živce takratnega voditelja NDR Walterja Ulbrichta in ogrožali gospodarstvo ter posledično obstoj države. Izgradnjo zidu je vodstvo SED opravičevalo z idejo o zaščito pred sabotažo, vohunstvom in agresijo z zahoda, toda zid je bil zgrajen izključno iz enega razloga – za obrambo države pred svojimi državljani, ki so želeli na zahod. S postavitvijo zidu se je število prebegov močno zmanjšalo, kljub temu so nekateri še vedno poskušali. Za padec zidu je bil odločilnega pomena nov potovalni zakon, s katerim je vzhodnonemško vodstvo svojim državljanom dovolilo potovanje na zahod. 9. novembra 1989 je na tisoče Berlinčanov zahtevalo odprtje meje, številni so splezali na zid in ga začeli rušiti. Prav množičnost ljudi je bila tista, zaradi katere so stražarji na meji popustili in spustili ljudi skozi.
Ključne besede: Ulbricht, Berlinski zid, prebegi na zahod, Nemška demokratična republika, Zvezna republika Nemčija, Honecker
Objavljeno v DKUM: 01.02.2021; Ogledov: 1028; Prenosov: 119
Celotno besedilo (723,29 KB)