| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
ZEMLJIŠKA GOSPOŠČINA FALA DO 16. STOLETJA
Valentina Perkuš, 2016, magistrsko delo

Opis: S podeljevanjem kraljeve zemlje cerkvenim in posvetnim velikanom so nastajala zemljiška gospostva, ki so predstavljala temelj gospodarske in upravne enote. Večji del Dravske doline je že v 11. stoletju prešel v roke benediktinskega samostana Št. Pavel iz Labotske doline. Ta je bil ustanovljen v letu 1091 in je že takrat prejel številne posesti v Dravski dolini. Samostan si je v začetku 13. stoletja ustvaril močno postojanko na Fali, vzrok za to pa je bila njena strateška lega, saj je pogled iz gradu nudil nadzor na vodno in cestno potjo skozi dolino. Kraj Fala, in posledično z njo grad (in domo Volmari apud Valle), se prvič omenjata leta 1245, ko je bila na domu gradnika Volmarja podpisana pogodba med Kolonom II. Trušenjskim in samostanskim opatom Hartvigom. Menihi so si na Fali uredili gospodarsko in upravno središče, in vsa posest je bila organizirana v falski gospoščini. Ta je bila konec 13. stoletja sestavljena iz 13 uradov; to so bili: Ruški breg in vas Ruše, Vurmatski breg, Bočki breg, županat Selnica, ki je zajemal Falo, Dobravo, samo vas Selnica, Klanec ter Bistrico, vas Prošek in vas Kamnico, županat Šober, oficij Radovič, Ruta, na vzhodni strani pa Jurij ob Pesnici, Grušena, Špičnik, Jedlovnik, županat Škriljenik, Jelenče, Beli vrh pa tudi Zgornjo in Spodnjo Selnico ob Muri. Gospoščino so upravljali upravniki, ki jih je postavil samostan. Pomagali so jim pisarji, ki so bili odgovorni za pisanje knjig davščin - urbarjev. Te danes hrani Pokrajinski arhiv Maribor. V nalogi so predstavljena tudi imena podložnikov iz urbarja šentpavelskih posesti na Štajerskem iz leta 1513.
Ključne besede: Dravska dolina, falska gospoščina, uprava, uradi, šentpavelski samostan, urbar šentpavelskih posesti na Štajerskem leta 1513
Objavljeno: 12.06.2017; Ogledov: 803; Prenosov: 134
.pdf Celotno besedilo (3,20 MB)

2.
POHOD XIV. DIVIZIJE V LIKOVNIH UPODOBITVAH IN JAVNIH SPOMENIKIH
Tina Lovrec, 2016, magistrsko delo

Opis: Vrhovni komandant narodnoosvobodilne vojske (NOV) in partizanskih odredov (PO) Jugoslavije, Josip Broz Tito (1892–1980), je novembra 1943 prvič predlagal, da bi na Štajersko poslali vojaško pomoč z namenom pospešitve narodnoosvobodilnega gibanja, mobilizacije in vojaške ter politične okrepitve slovenskega ozemlja. Za težavno nalogo je bila izbrana XIV. divizija, ki se je januarja 1944 iz Suhorja v Beli krajini odpravila na svoj legendarni pohod. Zaradi prejšnjih neuspelih prehodov čez reko Savo je divizija na Štajersko odšla po daljši in varnejši poti preko Hrvaške. Po mesecu dni so 6. februarja 1944 pri Sedlarjevem prekoračiti Sotlo in ponovno stopili na slovensko ozemlje. Pred njimi je bil eden najtežavnejših pohodov v zgodovini narodnoosvobodilnega boja (NOB). XIV. divizije sovražnik na njenem pohodu ni uspel pokončati, na kar opozarja dejstvo, da se je po koncu nemške ofenzive februarja 1944 ponovno zbrala, reorganizirala ter dodatno okrepila za nove borbe. V magistrskem delu je podrobneje prikazan celoten pohod XIV. divizije na Štajersko, od priprav na pohod do zaključnih akcij divizije v februarju 1944. Moj prispevek je zgolj kratek opis pohoda, delovanja XIV. divizije na Štajerskem in njene vloge v NOB. Osrednja tema so javni spomeniki, spominska znamenja, grobovi in grobišča kot tudi spominske plošče, posvečene XIV. diviziji in dogodkom z znamenitega pohoda; vsi opisani pomniki so bili sistematično pregledani in evidentirani. Izpostavljeni so tisti spomeniki in spominska obeležja, ki opominjajo na prelomne dogodke s pohoda ter borce XIV. divizije. Hkrati so omenjeni tudi drugi pomniki, ki jih lahko povežemo z omenjeno divizijo. Spominska obeležja so obravnavana po krajih, po katerih se je februarja 1944 gibala XIV. divizija, opremljena z osnovnimi podatki ter opisi. Spomenikom z večjo likovno vrednostjo sem namenilo nekoliko več pozornosti. V obdobju NOB so se izoblikovale določene kultne osebnosti, ki jih še danes povezujemo s prelomnimi dogodki iz slovenske osvobodilne vojne. V okviru raziskovanja XIV. divizije sem tako izpostavila dve vidnejši osebnosti: divizijskega fotoreporterja Jožeta Petka (1912–1945) in vodjo kulturniške skupine XIV. divizije Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944). Ker je fotografija postala pomemben dokument o okoliščinah in grozodejstvih spopadov, sem v delo vključila še nekaj fotografij, ki jih je Petek posnel na pohodu. Izbrani posnetki divizijskega fotoreporterja vsebinsko dopolnjujejo izbrane spomenike in spominska obeležja. V zgodovini postavljanja javnih spomenikov na Slovenskem predstavlja 20. stoletje pomembno obdobje, saj smo v tem času dobili nešteto spominskih obeležij, s pomočjo katerih se je pomembno oblikovala naša narodna identiteta. Po letu 1945 in vse do srede sedemdesetih let je bilo postavljeno veliko število spomenikov NOB, katerih recepcija pa je v zadnjem obdobju na pomembni preizkušnji. Izbrani primeri spomeniških obeležij, posvečenih XIV. diviziji, nas opominjajo na vlogo, ki jim je pripisana v okviru kolektivnega spomina in memorialne dediščine.
Ključne besede: XIV. divizija, NOB na Štajerskem, javni spomeniki, spominska obeležja, fotografija, Jože Petek, Karel Destovnik - Kajuh, kolektivni spomin, memorialna dediščina.
Objavljeno: 09.12.2016; Ogledov: 1261; Prenosov: 175
.pdf Celotno besedilo (6,86 MB)

3.
PEDAGOGIKA NACIONALSOCIALIZMA
Polona Župevc, 2010, diplomsko delo

Opis: Pedagogika nacionalsocializma je primer totalne vzgoje v Nemčiji od leta 1933 do 1945. Ta nova pedagogika je zajemala vzgojo v vrtcih, osnovnih šolah, srednjih šolah in na fakultetah v času nacističnega vladanja. Cilj nacionalsocialistične pedagogike je bil, vzgojiti pravo arijsko mladino, ki bo rasno čista in ki bo služila svojemu narodu in državi. S svojo pedagogiko so nacionalsocialisti (nacisti) širili rasistične, antikomunistične in antihumanistične koncepte ter poudarjali superiornost nemške rase. Ključno vlogo pri oblikovanju nacistične pedagogike je imel Adolf Hitler. Po njegovi predstavi naj bi bila mladina nasilna, groba, gospodovalna, atletska, neustrašna, intelektualno neizobražena in predvsem poslušna in vodljiva. Svojo ideologijo je zato moral približati mladini. To mu je uspelo z mladinsko organizacijo Hitlerjugend, ki je postala kmalu zelo popularna. Hitlerjugend je postala tako močna, da je vplivala na vzgojo in izobraževanje tudi v šolah. Ob prevzemu oblasti so nacionalsocialisti v šolah spreminjali učne vsebine in jih prilagajali lastni ideologiji. Uvajali so nove zakone, ki so omejevali vpis v srednje šole in na fakultete, kasneje celo povsem prepovedali vpisovanje židovskih otrok v šole. Začeli so ustanavljat lastne vzgojne ustanove, kjer so otroci bili povsem podvrženi nacistični ideologiji. V drugi svetovni vojni so začeli širiti svoje ozemlje in osvojili tudi Slovenijo, saj so bili prepričani, da je Slovenija nemško ozemlje. Slovenski narod so želeli ponemčiti, zato so prevzeli oblast nad slovenskim šolstvom na osvobojenih območjih. Slovenske šole so bile glavne postojanke v procesu ponemčevanja. Kot posledica okupatorjevemu šolstvu, so partizani in drugi začeli ustanavljati partizanske šole, saj večina zavednih Slovencev ni želela, da bi njihovi otroci obiskovali nemške šole.
Ključne besede: NACIONALSOCIALISTIČNA PEDAGOGIKA, VZGOJA IN ŠOLSTVO NACIZMA, NACISTIČNI PEDAGOGI, HITLERJUGEND, OKUPATORJEVO ŠOLSTVO NA SLOVENSKEM ŠTAJERSKEM, PARTIZANSKO ŠOLSTVO.
Objavljeno: 19.03.2010; Ogledov: 2957; Prenosov: 310
.pdf Celotno besedilo (499,43 KB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici