1. Vpliv biotskih in abiotskih dejavnikov na izbiro habitata pri ličinkah dveh vrst volkcev (Neuroptera, Myrmeleontidae)Tadeja Bantan, 2020, magistrsko delo Opis: Preučevali smo izbiro habitata pri ličinkah dveh vrst volkcev lijakarjev, Euroleon nostras in Myrmeleon formicarius. Izbira primernega mesta za gradnjo lijaka je zelo pomembna in odvisna od različnih dejavnikov. Raziskali smo preferenco do habitata na osnovi različnih abiotskih in biotskih dejavnikov, kot so zrnavost substrata, vlaga, vpliv osvetljenosti ter prisotnosti drugega osebka. Ličinke so izbirale med štirimi različnimi granulacijami peska. Za najustreznejšo sta obe vrsti izbrali granulacijo peska z zrnavostjo od 230-540 µm. Nadalje smo ugotavljali, katera granulacija je druga in tretja najbolj ustrezna izbira, v kolikor je ustreznejša navlažena. Ličinke obeh vrst so kazale podobno preferenco do granulacij peska, od G2 (230-540), nato G1 (110-230 µm) ali G3 (540-1000 µm). Ličinkam ne ustreza granulacija G4 (1000-1540 µm). Ugotovili smo, da oba dejavnika, vlažnost substrata in granulacija, vplivata na izbiro substrata pri ličinkah. Nadalje smo preverili, kako na ličinke vplivata sprememba osvetljenosti in prisotnost drugega osebka. Večina ličink E. nostras je zgradila lijak v osenčenem delu posode, ob prisotnosti drugega osebka, tudi v primerih, ko sta v posodi bila dva osebka iste ali različnih vrst. Predvidevamo, da so za vrsto pomembnejši abiotski dejavniki v habitatu, manj pa interakcije. V nasprotju so ličinke M. formicarius kazale preferenco do osvetljenega dela ter večje oddaljenosti od drugega osebka, zato so ličinke v parih gradile lijake tudi na osenčenem delu posode. Predvidevamo, da interakcije in posledično kompeticija med osebki močneje prizadeneta ličinke vrste M. formicarius.
Ključne besede: volkci, Euroleon nostras, Myrmeleon formicarius, vlaga, granulacija peska, osvetljenost, interakcija, izbira habitata
Objavljeno v DKUM: 29.10.2020; Ogledov: 908; Prenosov: 67
 Celotno besedilo (1,06 MB) |
2. Interakcije med larvami volkcev in plenilsko vedenje ob povečani prisotnosti plenaEva Veler, 2018, magistrsko delo Opis: Larve volkcev so sedentarni plenilci, med katerimi je kar nekaj vrst, ki gradijo pasti v obliki lijakov. V prvem delu naloge smo preučevali interakcije med larvama dveh vrst lijakarjev; Euroleon nostras in Myrmeleon formicarius. Vrsti se v naravi pojavljata simpatrično. V prvem poskusu smo kompeticijo med dvema larvama povečali, tako da smo 15 dni hranili le eno larvo v paru, nato smo režim hranjenja spremenili. Larve E. nostras so, ne glede na hranjenost, ob prisotnosti M. formicarius bolj povečale lijake kot v kontrolnem poskusu, kjer so bile v posode nameščene posamezno. Larve M. formicarius so v interakcijah lijake manj povečevale, hkrati pa so se več prestavljale in so bile pogosteje brez lijakov. Pri večji gostoti larv sta se obe larvi pogosteje prestavljali, pogostejši je bil tudi pojav znotrajcehovskega plenilstva. Ne glede na hranjenost obeh larv v paru, so larve E. nostras v interakcijah pogosteje zmagale kot larve M. formicarius. Sklepamo, da lahko različen odziv larv obeh vrst na pomanjkanje hrane pomembno vpliva na kompeticijsko uspešnost posamezne vrste. V zadnjem poskusu smo pare larv 24 ur snemali in analizirali videoposnetke. Opisali smo 14 novih osnovnih vedenjskih vzorcev, ki so vključeni v direktne interakcije med larvami obeh vrst volkcev.
Kot sedentarni plenilci so larve volkcev odvisne od aktivnosti plena, zato je pomembno, da vsako priložnost čim bolj učinkovito izkoristijo. V drugem sklopu naloge smo preučevali odziv larv E. nostras na povečano pristnost plena. Opazovali smo hranjene larve 2. in 3. stadija ter stradane larve 3. stadija. Larvam smo v lijak v kratkem časovnem zaporedju spustili dve mravlji. Večjih razlik v odzivu na nov plen med skupinami nismo opazili. Larve so se večinoma na nov plen odzvale le, če so prvega že usmrtile. V kolikor je bil prvi plen še živ, novega niso poskušale uloviti. Nekatere larve prvega plena niso takoj izpustile, ampak so začele lučati pesek v nov plen, medtem ko so v čeljustih prvega še zmeraj držale. Samo stradane larve so zmeraj izkoristile oba plena, hranjene larve pa so prvi plen vrgle iz lijaka ali ga pustile ležati v lijaku, ne da bi ga do konca izsesale.
Ključne besede: volkci, medvrstne interakcije, Euroleon nostras, Myrmeleon formicarius, stradanje, prehranjevalno vedenje, povečana prisotnost plena
Objavljeno v DKUM: 01.10.2018; Ogledov: 1200; Prenosov: 194
Celotno besedilo (1,08 MB) |
3. Intraspecifična in interspecifična kompeticija volkcev (neuroptera: myrmeleontidae) za optimalno podlagoMojca Kvas, 2018, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu smo obravnavali intraspecifično kompeticijo med osebki vrste Euroleon nostras in interspecifično kompeticijo med osebki vrst Euroleon nostras in Myrmeleon formicarius, (Neuroptera: Myrmeleontidae). Obe vrsti sta prisotni v Sloveniji in imata enako ekološko nišo. Volkci so sedentarni plenilci, ki bodisi čakajo zakopani v substratu in napadejo, ko je plen v bližini, bodisi gradijo specializirane pasti – lijake v katere se plen ujame. Obe proučevani vrsti gradita lijake. Zanimalo nas je, kako se bosta obnašala dva osebka na omejenem prostoru. V posodice smo na polovico nasuli pesek optimalne granulacije (230-540 μm), na drugo polovico pa pesek z neugodno granulacijo (1540-2200 μm). Polovica posodice je bila velikosti, ki dovoljuje izgradnjo enega lijaka. Meja med različnima granulacijama je bila jasno vidna. Nato smo postavili dva osebka na sredino posode, kjer je meja med različnima granulacijama. V obeh primerih smo ugotovili, da se največkrat zgodi, da en volkec naredi lijak v finem pesku, medtem ko se drugi skrije v neugodni substrat. Pri interspecifični kompeticiji smo ugotovili, da večkrat zmagajo volkci vrste Euroleon nostras. Drugi odziv volkcev je bil takšen, da je zmagovalec naredil lijak v finem pesku, poraženec pa lijak v grobem pesku. Takšnih primerov je bilo več pri intraspecifični kompeticiji. Tretji odziv, ki smo ga opazili je bil takšen, da sta oba volkca naredila lijak v finem pesku, le da je bil en lijak občutno večji od drugega. Takšnih primerov je bilo več pri interspecifični kompeticiji. Iz navedenega lahko sklepamo, da je za vrsto Myrmeleon formicarius substrat takšne granulacije povsem neprimeren za izgradnjo lijaka in da so manj uspešni pri kompeticiji za prostov v primerjavi z volkci vrste Euroleon nostras. V obeh poskusih je prišlo tudi do kanibalizma, vendar je ta procent zelo nizek. Pri interspecifični kompeticiji se je zgodilo tudi to, da noben od volkcev ni naredil lijaka, so pa bile sledi le tega. Nekaj volkcev se je v času poskusa zabubilo.
Ključne besede: volkci, lijakarji, Euroleon nostras, Myrmeleon formicarius, intraspecifična kompeticija, interspecifična kompeticija, premer lijaka.
Objavljeno v DKUM: 28.09.2018; Ogledov: 1101; Prenosov: 93
Celotno besedilo (1007,38 KB) |
