| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
VZPONI IN PADCI V MEDDRŽAVNIH STIKIH KRALJEVINE SHS 1919-1929- PRIMER MADŽARSKA
Tamara Lorenčič, 2010, diplomsko delo

Opis: Konec prve svetovne vojne je povzročil razpad Avstro-Ogrske. Na njenih ostankih so nastale nove državne tvorbe, med njimi tudi Republika Madžarska in Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Hkrati je nastanek novih držav sprožil trenja med le-temi, ki so bila povezana predvsem z razmejitvijo. Državne meje med Kraljevino SHS in Madžarsko je po likvidaciji madžarske sovjetske republike določila mirovna konferenca v Parizu. Sklepi mirovne pogodbe, ki jo je Madžarska podpisala v Trianonu, so začrtali značaj jugoslovansko-madžarskih odnosov v nadaljnjih letih. Le-te so v preučevanem obdobju zaznamovale madžarske težnje po reviziji Trianona in po ponovni vzpostavitvi monarhije Habsburžanov na Madžarskem. Proti tem težnjam se je borila trozveza držav, imenovana Mala antanta. Vanjo je bila vključena Kraljevina SHS. Prav skozi delovanje omenjene zveze lahko spremljamo razvoj jugoslovansko-madžarskih stikov, ki so v obdobju do leta 1929 doživljali vzpone in padce, v drugi polovici 20. let 20. stoletja pa jih je zaznamovalo povezovanje Madžarske s fašistično Italijo proti Kraljevini SHS. Z diplomskim delom želimo predstaviti razvoj jugoslovansko-madžarskih stikov skozi časniško gradivo, analizirati vlogo Jugoslavije v Mali antanti v odnosu do Madžarske ter preučiti vpliv sklepov maloantantnih konferenc na jugoslovansko-madžarske stike.
Ključne besede: Ključne besede: Avstro-Ogrska, Republika Madžarska, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, madžarska sovjetska republika, mirovna konferenca v Parizu, Trianon, jugoslovansko-madžarski stiki, revizija, Habsburžani, Mala antanta
Objavljeno: 21.05.2010; Ogledov: 2707; Prenosov: 242
.pdf Celotno besedilo (1,43 MB)

2.
MESTNA OBČINA MARIBORSKA 1919-1921
Mojca Zadravec, 2010, diplomsko delo

Opis: Maribor je pred prvo svetovno vojno veljal za nemško postojanko, a razplet prve svetovne vojne je karte premešal. Po prevratni dobi je mariborska občina prešla v slovenske roke. Razpust je določila Narodna vlada Slovenije. To je bilo določeno že 18. decembra 1918, dejansko izvedeno pa šele 2. januarja 1919. Na ta dan se je od svoje sedemnajstletne vladavine poslovil nemški župan Schmiderer. Občinske posle v vlogi vladnega komisarja pa je prevzel dr. Vilko Pfeifer. V pomoč pri »županovanju« mu je bil imenovan sosvet. Že ob prevzemu mestne občine so se pojavile številne težave. Največji problem je Mariboru pomenilo pomanjkanje hrane, stanovanj, premoga in elektrike. O novih načrtih in namerah se na glas ni veliko govorilo. A vodilo je bilo eno in edino — Maribor čim hitreje preoblikovati v slovenskem duhu. Očitki, ki so leteli na nezadovoljstvo z vladavino dr. Pfeiferja, so postali del vroče in žgoče politične razprave. Užaljeni dr. Vilko Pfeifer je moral odstopiti z mesta vladnega komisarja. Marca leta 1920 ga je zamenjal dr. Josip Leskovar. V tem času je v mestu že opazna vedno večja politična razdrobljenost. V volilnem letu 1921 mesto vladnega komisarja prevzame še zadnji vladni komisar. To je bil Ivan Poljanec, pod njegovo vladavino se ne dogodi nič pretresljivega. Vse oči so bile namreč že nestrpno uprte v april in v prve občinske volitve. Na teh je zmaga pripadla Viktorju Grčarju. A Maribor ni imel lepe popotnice za prihodnost. Številne pristojnosti, ki jih je mesto nekoč že imelo, so se sedaj prenesle na Okrajno glavarstvo. Vedno glasnejše je postajalo vprašanje razdelitve Slovenije na dve oblasti. V letu 1921 moram izpostaviti še popis prebivalstva, ki nam oriše mesto v slovenskem duhu.
Ključne besede: Maribor 1919–1921, slovenska občinska uprava, razmerje Slovenci : Nemci, sosvet, vladni komisar, Vilko Pfeifer, Josip Leskovar, Ivan Poljanec, mirovna konferenca v Parizu, občinske volitve 1921, Viktor Grčar, občinski svet, popis prebivalstva 1921, mariborska mestna podjetja, ulična imena v letu 1919, obiski, proslave, žalovanja.
Objavljeno: 14.10.2010; Ogledov: 2539; Prenosov: 448
.pdf Celotno besedilo (3,50 MB)

3.
WOODROW WILSON: OD PROFESORJA DO PREDSEDNIKA
Dalibor Nenić, 2013, diplomsko delo

Opis: Thomas Woodrow Wilson se je rodil 28. decembra 1856 v mestu Staunton (Virginija), ZDA, kot tretji otrok zakoncema Wilson. V mladosti ni kazal znakov nadarjenosti, saj je imel težave z branjem. Splošno sprejeta domneva je, da je imel disleksijo. Kljub bolezni se je pri sedemnajstih letih vpisal na kolidž Davidson, ki ga je obiskoval samo eno leto. Naslednje leto se je vpisal na kolidž v New Jerseyju, kjer je diplomiral leta 1879. Študij je nadaljeval na Univerzi v Virginii, kjer je študiral pravo. Čeprav v drugem letniku ni obiskoval predavanj, je študij končal uspešno. Leta 1881 je delal kot odvetnik v Atlanti (Georgia). Po kratkotrajni odvetniški praksi je nadaljeval s študijem na Univerzi Johns Hopkins, kjer je leta 1886 pridobil naziv doktorja. Že leta 1885 se je zaposlil na kolidžu Bryn Mawr, kjer je ostal tri leta. Profesorsko kariero je nadaljeval na Univerzi Wesleyan. Leta 1890 je dobil ponudbo s kolidža New Jersey, kjer je ostal do leta 1910. Priljubljenost med študenti, vizionarska narava ter ugled, ki ga je imel pri kolegih profesorjih ter upravnemu odboru kolidža, sta mu omogočila, da je bil leta 1902 imenovan za rektorja univerze. Njegovo kariero kot rektorja sta obeležila tako uspeh kot neuspeh. Njegov reformni program, ki ga je začel izvajati leta 1902, je imel takojšne učinke na kvaliteto študija ter intelektualno raven univerze. Leta 1906 je pri gradnji novega Princetona naletel na oviro, saj ga je zadela kap (druga po letu 1896). Največji projekt, socialna in infrastukturna reorganizacija univerze, je še ležal pred njim. Z infrastrukturno reformo je posegel v tradicijo univerze, kar mnogim profesorjem in članom upravnega odbora ni bilo po godu. Soočen z odporom, se je podal v boj za svojo vizijo univerzitetnega študija in univerze, v boj, ki ga je izgubil. V toku boja je prišlo do pomembnejše »reforme«, saj se je prelevil iz konservativnega demokrata v progresivnega. Ta sprememba mu je omogočila, da se je lahko vrnil k svoji največji strasti – politiki. Zaradi pozornosti, ki jo je pritegnil boj na Princetonu, so privrženci Demokratske stranke v njem prepoznali naslednjega guvernerja zvezne države New Jersey. Demokratska stranka ga je leta 1910 nominirala za guvernerja New Jerseya. Kot guverner je zaprisegel februarja 1911. Na položaju je ostal samo dve leti. Kmalu po inavguraciji za guvernerja se je njegovo ime omenjalo kot ime možnega predsedniškega kandidata na volitvah leta 1912. Na predsedniških volitvah je kot demokratski kandidat premagal Theodorja Roosevelta ter Williama Howarda Tafta in postal 28. predsednik ZDA. Iz politične anonimnosti se je v dveh letih dvignil do najvišjega položaja v državi. Njegov prvi mandat je bil v znamenju notranjih reform ter vojaškega posredovanja v Mehiki. Zakonodajni program je obsegal reformo carinske stopnje, bančnega sistema, protimonopolne zakonodaje ter vrsto progresivnih zakonodajnih predlogov. Drugi mandat je bil v znamenju Prve svetovne vojne, ki je izbruhnila v Evropi. Čeprav so ZDA sprva razglasile nevtralnost, so jih vpletenost v ekonomske tokove vojne ter nemški podmorniški napadi pripeljali do vstopa v vojno. Posledica vojne, po kateri se v največji meri omenja ime Woodrowa Wilsona, je bilo Društvo narodov. Ideja o mednarodni organizaciji, ki bi skrbela za mir, je bila sprva le ideja, do konca leta 1919 pa je postala političen boj za obstanek ali propad enega človeka. Njegovo zavzemanje za organizacijo ga je popeljalo na pot, s katere se je vrnil kot bolnik. 2. oktobra 1919 ga je zadela možganska kap, ki ga je spremenila v bolnika s predsedniškim mandatom. Posledično ZDA niso nikoli vstopile v Društvo narodov. Zadnja leta življenja je preživel v Washingtonu, kjer je umrl 3. februarja 1924.
Ključne besede: Woodrow Wilson, Princeton, profesor, rektor, guverner, New Jersey, predsednik, Mehika, Underwood-Simmonsova carinska stopnja, Claytonov zakon, Zakon o zveznih rezervah, nevtralnost, Prva svetovna vojna, Mirovna konferenca, Društvo narodov.
Objavljeno: 11.09.2013; Ogledov: 1482; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (2,03 MB)

4.
Dr. Bogumil Vošnjak - politik in diplomat
Aleksandra Gačić, 2014, doktorska disertacija

Opis: Pričujoče delo prikazuje v pomembnih obrisih življenje in delo politika in diplomata dr. Bogumila Vošnjaka. Že njegov oče Mihael in stric Josip Vošnjak sta bistveno doprinesla k zgodovini slovenskega naroda, tako politično kakor tudi gospodarsko. Sad njune vzgoje in vzorov je bil Bogumil Vošnjak, ki ga je predvsem prva svetovna vojna zavihtela v svet političnih in diplomatskih dogajanj. Za slovensko zgodovinopisje je pomemben zaradi več dejavnikov v času burnih dogodkov doma in po svetu v začetku prejšnjega stoletja. Izpostavljena je predvsem njegova vidna vloga v Jugoslovanskem odboru, kjer je kot njegov aktivni član opozarjal svet na Slovence in ostale južne Slovane, ki naj bi se čim prej osvobodili habsburškega jarma ter se združili pod enotno in tuje nadoblasti osvobojeno državo. Kot edini Slovenec je lahko takšno združitev kronal s podpisom Krfske deklaracije, ki je kasneje bila podlaga za ustanovitev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Njegova vztrajnost in bogate izkušnje med vojno so bile poplačane z mestom generalnega sekretarja jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Z imenovanjem za izrednega poslanika in pooblaščenega ministra na poslaništvu v Pragi se mu je uresničil veliki sen, čeprav le kratkotrajno. Zatem je njegova diplomatska zvezda zamrla, a s političnega prizorišča tako želene Jugoslavije ni poniknil, temveč se je v raznih funkcijah pojavljal v družbenem in političnem življenju skupne države. Svojemu idealu unitaristične jugoslovanske države je sledil skozi vse življenje, med drugo svetovno vojno kot pripadnik Mihailovićevih četnikov in kot emigrant v ZDA po drugi svetovni vojni.
Ključne besede: Bogumil Vošnjak; politična biografija; Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev; Jugoslovanski odbor; Krfska deklaracija; pariška mirovna konferenca; Samostojna kmetijska stranka; jugoslovanska diplomacija; slovenska diplomacija, Slovenci v emigraciji.
Objavljeno: 22.08.2014; Ogledov: 1958; Prenosov: 335
.pdf Celotno besedilo (2,33 MB)

5.
USTANOVNI OČETJE LJUBLJANSKE PRAVNE FAKULTETE V HABSBURŠKI MONARHIJI: PITAMIC, VOŠNJAK, ŽOLGER
Nuša Žirovnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Leonid Pitamic je bil slovenski pravnik. Sodeloval je pri komisiji za Narodno vlado v Ljubljani, na mirovni konferenci v Parizu, imenovan je bil v Deželno vlado za Slovenijo, dejaven je bil tudi na letnih skupščinah Društva narodov v Ženevi ter bil stalni član arbitražnega sodišča v Haagu in izredni poslanik ter pooblaščeni minister Kraljevine Jugoslavije pri vladi v Združenih državah Amerike v Washingtonu. Ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani je bil imenovan med prve redne profesorje in izvoljen za prvega dekana na Pravni fakulteti v Ljubljani. Delovanje fakultete je otvoril s predavanjem Pravo in revolucija. Bil je član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu, od njene ustanovitve pa tudi redni član Akademije znanosti in umetnosti. Bogumil Vošnjak je bil pisec, politik in diplomat. Skupaj s Hrvatom Antejem Trumbićem je med prvo svetovno vojno sodeloval pri razglasitvi Krfske deklaracije. Bil je tajnik Jugoslovanskega odbora v emigraciji, poslanec v Narodni skupščini in poslanik Kraljevine SHS v Pragi. Imenovan je bil za profesorja političnih ved na Univerzi v Zagrebu. Po drugi svetovni vojni je že drugič odšel v izseljenstvo, kjer je deloval kot član Slovenskega narodnega odbora v Washingtonu in nekaj časa pri Svobodni Evropi. Ivan Žolger je bil slovenski pravnik in diplomat. Imenovan je bil v uradniško vlado Ernesta Seidlerja za ministra brez listnice. Kot minister je bil prvi in edini Slovenec na takšnem položaju v Avstriji v času habsburške monarhije. V Narodni vladi je bil imenovan za predsednika upravne komisije v oddelek za notranje zadeve, Anton Korošec pa ga je predlagal za glavnega slovenskega zastopnika Društva narodov v Ženevi. Med drugim je bil imenovan tudi za rednega profesorja na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Ključne besede: Leonid Pitamic, Bogumil Vošnjak, Ivan Žolger, Narodna vlada, Društvo narodov, mirovna konferenca v Parizu, Pravna fakulteta v Ljubljani.
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 758; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (1,53 MB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici