1. Ontogenetski razvoj spodnje čeljustnice pri vrtni voluharici (Microtus subterraneus) pristop z geometrijsko morfometrijo : magistrsko deloMarko Pšajd, 2021, magistrsko delo Opis: Z uporabo metod geometrijske morfometrije smo analizirali morfološko variabilnost spodnje čeljustnice pri vrtni voluharici (Microtus subterraneus). Analizirali in ovrednotili smo morebitni pojav sekundarnega spolnega diformizma ter variabilnost v velikosti in obliki spodnje čeljustnice med ontogenetskim razvojem. Raziskovalni material je obsegal 236 spodnjih čeljustnic vrtne voluharice vzgojenih v in vitro pogojih na Karlovi Univerzi v Pragi. Sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen niti v velikosti niti obliki spodnje čeljustnice, zato smo oba spola obravnavali združeno. Velikost in oblika spodnje čeljustnice vrtne voluharice sta se tekom ontogeneze spreminjali. Z največjo stopnjo rasti se je spodnja čeljustnica razvijala do šestdesetega dneva starosti, po tem pa je bila rast umirjena a konstantna, razvoj oblike pa se je zaustavil. Potrdili smo signifikantne razlike v velikosti spodnje čeljustnice med starostnimi razredi. Juvenilni osebki imajo najmanjšo spodnjo čeljustnico, ki pa se s starostjo konstantno povečuje skozi celotno življenjsko obdobje. Oblika spodnje čeljustnice se je spreminjala glede na starostne razrede. Najbolj so odstopali juvenilni osebki medtem ko pri adultnih in senilnih osebkih ni prihajalo do značilnih razlik v obliki spodnje čeljustnice. Spodnje čeljustnice mlajših in starejšh osebkov so odstopale od povprečne oblike v alveolni regiji in v njenem zadnjem delu. Z analizo ontogenetske alometrije smo dokazali tesno povezavo med obliko in velikostjo spodnje čeljustnice. Odnos med obliko in velikostjo je bil pri vseh starostnih skupinah bolj ali manj linearen.
Ključne besede: Microtus subterraneus, spodnja čeljustnica, geometrijska morfometrija, ontogenija, spolni dimorfizem, alometrija
Objavljeno v DKUM: 15.11.2021; Ogledov: 1019; Prenosov: 57
 Celotno besedilo (1,54 MB) |
2. Ekomorfološka variabilnost lobanje poljskih voluharic (rod Microtus): pristop z geometrijsko morfometrijoSelma Selimović, 2019, magistrsko delo Opis: Skupina arvalis iz rodu Microtus je znana po morfološko podobnih vrstah ter zapletenih medsebojnih taksonomskih razmerjih. V okviru magistrske naloge sem z metodami geometrijske morfometrije ovrednotila morfometrično variabilnost lobanje štirih vrst poljskih voluharic. V raziskavo sem vključila 289 osebkov, med katerimi sem analizirala sekundarni spolni dimorfizem, medvrstno variabilnost in znotrajvrstno geografsko variabilnost. Vpliv podnebja na variabilnost ventralne strani lobanje M. arvalis sem analizirala posebej. Med spoloma sem potrdila prisotnost različnih vzorcev spolnega dimorfizma. Medvrstno variabilnost v velikosti in obliki lobanje sem preverila za vrste M. arvalis, M. obscurus, M. mystacinus in M. ilaeus. Rezultati analize variance so visoko signifikantni (F3, 285 = 26,66; p < 0,0001), z izjemo M. arvalis in M. obscurus, ki med seboj ne kažeta signifikantnih razlik (p > 0,05). Največjo lobanjo so imeli predstavniki vrste M. ilaeus. Geografsko variabilnost sem preverjala znotraj štirih filogenetskih skupin M. arvalis (F5, 169 = 24,9; p < 0,0001), kjer so se le osebki iz Slovenije in BiH statistično razlikovali med posameznimi lokalitetami. Variabilnost v obliki lobanje med vrstami in populacijami M. arvalis sem preverila z diskriminantno analizo. P-vrednosti permutacijskega testa za matriko Prokrustovih razdalje so pokazale, da se vrste in filogenetske skupine med seboj signifikatntno razlikujejo (p > 0,05). Najbolj variabilni strukturi sta bili bobnični mehur in rostrum. V zadnjem delu naloge sem z analizo PLS ocenila odnos med podnebjem in obliko ventralno obliko lobanje. Na podlagi RV koeficienta sem ugotovila signifikatno povezavo med podnebjem in obliko lobanje (RV = 0,544; p < 0,0001). Multipla regresija ni potrdila povezave med podnebjem in velikostjo lobanje (p = 0,144). Sklepam, da signifikantna korelacija med obliko in bioklimatskimi spremenljivkami kaže morda na delovanja selektivnih pritiskov, ki jih predstavljajo okoljski dejavniki.
Ključne besede: Microtus, poljska voluharica, lobanja, geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, medvrstna in znotrajvrstna variabilnost, podnebje
Objavljeno v DKUM: 22.11.2019; Ogledov: 1445; Prenosov: 143
Celotno besedilo (2,44 MB) |
3. Morfometrična variabilnost mandibule pri vrtnih voluharicah rod terricolaMaša Kladnik, 2017, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi sem analizirala medvrstno variabilnosti v velikosti in obliki mandibule pri štirinajstih vrstah voluharic iz rodu Microtus ter geografsko variabilnost vrste Microtus subterraneus. V analizo je bilo vključenih 635 mandibul. Analizo sem izvedla z metodami geometrijske morfometrije, na osnovi 13 oslonilnih točk, katere sem določila na labialni strani posamezne mandibule.
Analizo morfološke variabilnosti med spoloma sem izvedla pri vrstah, kjer je bila zastopanost vsakega od spolov večja od 10 osebkov. Sekundarni spolni dimorfizem (SSD) v velikosti sem analizirala s t-testom, SSD v obliki pa z multivariatno analizo variance – MANOVA. Razlika ni bila signifikantna, niti v velikosti niti v obliki, zato sem spola obravnavala združeno.
Medvrstno variabilnost v velikosti sem preverila z analizo variance oziroma F-testom, ki je bil visoko signifikanten: F 13, 621= 145,16 p<0,0001. S posteriornim testiranjem sem preverila razlike med posameznimi pari vrst. Iz rezultatov je razvidno, da se je 14 vrst voluharic statistično značilno razlikovalo v centroidni velikosti mandibule. Najmanjši so bili osebki M. subterraneus in M. daghestanicus. Nekoliko večji od povprečja so bili predstavniki vrst M. pyrenaicus in M. duodecimcostatus. Preostale vrste so izkazale podobne vrednsoti CS.
Variabilnost oblike sem analizirala z multivariatnim F-testom. Vrednosti skorov za prvih deset glavnih komponent so predstavljale odvisno spremenljivko, vrstna pripadnost pa neodvisno. Vrednost testa je bila visoko signifikantna – Wilksonova lambda je znašala 0,071; F 130, 4912 =14,85; p<0,0001. Po obliki sta si bili najbolj podobni vrsti M. liechtensteini in M. daghestanicus.
Geografsko variabilnost v velikosti in obliki mandibule sem analizirala pri osmih geografskih vzorcih M. subterraneus. Variabilnost v velikosti sem preverila z analizo variance. Rezultati izkazujejo delitev v dve jasno prepoznavni velikostni skupini. Telesno manjšo skupino so sestavljali vzorci iz centralne Evrope (Avstrija in Nemčija), telesno večjo skupino pa vzorci iz Makedonije in Turčije. Analiza variance je bila visoko signifikantna F7, 222=28,85; p<0,0001. Le med vzorci, najdenimi v dveh nemških zveznih deželah - Porenje in Bavarska ni bilo zaznati signifikantnih razlik. Razlike v obliki sem preverjala z diskriminantno analizo. Rezultati so razvrstili vzorce v tri skupine. Prvo skupino so tvorile makedonske živali, v drugo sta uvrščena turška vzorca, v tretji so združeni avstrijski in nemški vzorci.
Ključne besede: Microtus, Terricola, geometrijska morfometrija, morfološka variabilnost, mandibula, oslonilna točka
Objavljeno v DKUM: 19.09.2017; Ogledov: 1520; Prenosov: 188
Celotno besedilo (3,36 MB) |
4. Tafonomska analiza plena lesne soveAlenka Glavač Geršanov, 2016, diplomsko delo Opis: Predstavljena je tafonomska analiza 70 izbljuvkov lesne sove, Strix aluco, ki so bili nabrani aprila 2015 v zapuščenem poslopju v kraju Pesniški Dvor v Slovenskih goricah. V izbljuvkih sem identificirala 13 vrst malih sesalcev. Največji delež plena predstavljata poljska voluharica, Microtus arvalis (51,9 %) in navadna belonoga miš, Apodemus sylvaticus (15,6 %). V izbljuvkih sem odbrala in identificirala skeletne elemente 77 malih sesalcev. Za 43 živali (55,8 %) sem odbrala skeletne elemente iz celotnega telesa – lobanjo in dolge kosti prednjih in zadnjih okončin. Od tega je bilo največ voluharic (60,5 %) in miši (23,3 %). Za 6 živali (7,8 %) sem odbrala lobanjo in dolge kosti prednjih okončin. Za 25 živali (32,5 %) sem odbrala samo lobanjo oziroma spodnjo ali zgornjo čeljust. V izbljuvkih je bilo skupno 19 lobanj. Vsem lobanjam je manjkal zatilni del. Krt in podgana sta za sovo velik plen, ki ga izbljuva v več izbljuvkih, zato so bili v izbljuvkih prisotni samo posamezni deli skeleta.
Analiza skeletnih ostankov poljske voluharice je pokazala, da so v izbljuvkih sove najboljše ohranjene spodnje čeljusti in stegnenica. Med kostmi medeničnega obroča je najpogosteje poškodovana, ali pa celo manjka, sramnica. Mečnica, podlahtnica in koželjnica najpogosteje manjkajo.
Ključne besede: lesna sova, Strix aluco, tafonomija, izbljuvki, mali sesalci, Pesniški dvor, poljska voluharica, Microtus arvalis
Objavljeno v DKUM: 21.06.2016; Ogledov: 1690; Prenosov: 196
Celotno besedilo (2,28 MB) |
