| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
PRI TEBI NE BO SMELO BITI REVEŽA (5 MZ 15,4); PRIMERJALNA ŠTUDIJA MED SVETIM PISMOM IN NEKATERIMI MEZOPOTAMSKIMI ZAKONIKI
Samo Skralovnik, 2009, diplomsko delo

Opis: V obravnavanih mezopotamskih zakonikih, to so Ur-Nammujev, Lipit-Ištarjev, zakonik mesta Ešnunn in Hammurabijev, nobeden od omenjenih zakonodajalcev v pravnem besedilu ne omeni reveža. Zapišejo sicer nekaj besednih zvez, ki se temu približajo, kakor npr. človek v denarni stiski, vendar sama beseda revež ostaja neizrečena. Ob tem se moramo zavedati, da to dejstvo ni posledica šibkega besednega zaklada sumerščine oz. akadščine. Še več, opazimo lahko, da epilog Ur-Nammujevega ter prolog Hammurabijevega zakonika reveža omenjata. Tam je omenjen v kontekstu opisovanja stereotipne vloge in lastnosti vladarja, ki ga želi prikazati kot zaščitnika in varuha šibkih členov družbe, tj. vdov, sirot in revežev. Ti nazivi so bili, bolj kakor kazalci praktične vrednosti, v funkciji vladarjeve propagande in legitimizacije osebne oblasti — v skladu s takrat veljavnimi standardi. Ob tem spoznanju nas ne preseneti, da pravni teksti rišejo od prologa in epiloga popolnoma drugačno zgodbo. Tako v epilogu omenjeni mož enega sekla v določbah samih sploh ni omenjen. Če bi zakoniku odvzeli zgodovinsko-religiozno prepletena prolog in epilog ter se osredotočili na člene same, o revežu ne bi izvedeli ničesar. Nekateri členi, ki npr. uporabijo zgoraj omenjeno besedno kombinacijo, se tematiki približajo toliko, da se ukvarjajo z ljudmi, ki so »zgolj« v šibkem finančnem stanju, in ne z reveži. Iz same rekonstrukcije družbe na podlagi določb o revežih ni mogoče govoriti. Ne na dobesedni ravni, tj. na ravni pravnega besedila, ki bi reveže v skladu s prologom ščitila (ali vsaj omenjala), kakor tudi ne na »preneseni«, kjer bi lahko v epilogu omenjeno skrb tudi teološko poglobili in razložili. Povsem drugo zgodbo lahko izluščimo iz Peteroknjižja. Iz branja Postave lahko rekonstruiramo slojevito družbo, katere legitimni del so bili tudi reveži. O njih zakonodajalec ne molči. Različni avtorji Hebrejske Biblije za opis tega stanja uporabljajo celo vrsto različnih terminov, ki najdejo svoje mesto v določbah, ki reveža poizkušajo na različne načine zaščititi (prim. prepovedi jemanja obresti, nižja cena daritev). Vendar če velja, da mezopotamski zakoniki uzakonjajo družbo, kjer so varovane pravice bogatih, Peteroknjižje — vsaj teoretično in kar zadeva reveže — to ureditev postavlja na glavo. V tem primeru prvenstvena vloga zaščitnika ubogih ne izhaja iz vladarja (čeprav jo tudi ta izvaja), temveč od Boga samega. Postava tako ne ščiti interesov bogatih, temveč se zavzema za zatirane. Bogati so namreč tisti, ki trpijo izgubo, ko gre za vprašanje reveža (prim. brezobrestna posojila, prepoved zakupa plašča in mlinskega kamna). V tem primeru torej ključne vloge ne igra človeški faktor, temveč Božji. Gre za idejo, da se predstave o tem, kakšen je Bog, konkretno utelesijo v (pravnih) besedilih. Ob tem pa v petih Mojzesovih knjigah problematika revščine ni skrčena le na reševanje posledic neenakih družbenih odnosov, tj. na reševanje pravnih deliktov (dolgovi, terjatve ipd.), temveč z Božjim prstom poskuša takšno stanje, ob upoštevanju dejstva, da ne bo zmanjkalo revežev (5 Mz 15,11), ublažiti do takšne mere, da pred Bogom bogatin s svojim bogastvom ne more storiti ničesar več in revež v svoji bedi ničesar manj (prim. 3 Mz 5,7—13).
Ključne besede: revež, revščina, ubožec, siromak, Ur-Nammujev zakonik, Lipit-Ištarjev zakonik, zakonik mesta Ešnunn, Hammurabijev zakonik, Mezopotamija, pravna zgodovina, Pentatevh, Peteroknjižje, biblična zgodovina, primerjalna študija
Objavljeno: 17.11.2009; Ogledov: 2427; Prenosov: 250
.pdf Celotno besedilo (2,43 MB)

2.
ASIRCI V SVETEM PISMU
Petra Matičko, 2016, magistrsko delo

Opis: Asirci so antično ljudstvo z Bližnjega vzhoda, natančneje z območja severnega dela Iraka, danes tudi samooklicane Islamske države. Njihove korenine segajo v drugo tisočletje pred našim štetjem, a so vrh svoje države doživeli šele za časa poznega kraljestva okoli leta 800 pr. n. št. V času zgodnjega kraljestva in srednjega imperija so se uveljavili predvsem kot dobri trgovci, s svojimi kolonijami po Anatoliji. Danes jih mnogi poznajo le kot dobre bojevnike iz časa poznega oziroma novoasirskega imperija, ko jim je uspelo razširiti svojo državo od Perzijskega zaliva na vzhodu do Sredozemskega morja in Egipta na zahodu. Na svojih osvajalskih pohodih so se srečevali z mnogimi ljudstvi, ki so živela na novoosvojenem ozemlju, in eno izmed teh ljudstev so bili tudi Judje, takrat živeči v dveh kraljestvih - Izraelu in Judi, ki so si ju Asirci podjarmili. Ravno njihova prevlada nad judovskim ljudstvom jim je zagotovila mesto tudi v Svetem pismu. O njih natančneje poroča Stara zaveza, čeprav jih na nekaterih mestih kot opomin lahko zasledimo še v Novi zavezi. Na svojih osvajalskih pohodih so Asirci namreč zavzeli mesti Samarijo in ogrožali Jeruzalem, prestolnici obeh kraljestev, in s tem postali neposredno vključeni v njihovo zgodovino.
Ključne besede: Sveto pismo, Stara zaveza, Nova zaveza, Asirija, Zgodnjeasirsko kraljestvo, Zgornja Mezopotamija, Srednjeasirski imperij, Novoasirski imperij, Judje, kraljestvo Izrael, Kraljestvo Juda.
Objavljeno: 19.07.2017; Ogledov: 533; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici