| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 8 / 8
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
POSTOPEK PRED STALNIM MEDNARODNIM KAZENSKIM SODIŠČEM
Mateja Novak, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava postopek pred Stalnim mednarodnim kazenskim sodiščem (v nadaljevanju Mednarodno kazensko sodišče, MKS). Mednarodno kazensko sodišče, ki je bilo ustanovljeno na podlagi Rimskega statuta, pogodbe, ki je bila sprejeta 17. julija 1998 v Rimu na diplomatski konferenci, je kot prvo stalno mednarodno kazensko sodišče pristojno za vodenje preiskav in sodnih postopkov zoper posameznike, osumljene najresnejših mednarodnih zločinov, kot so genocid, hudodelstva proti človeštvu, vojna hudodelstva in hudodelstvo agresije. V skladu z obravnavano tematiko je tako predstavljena pristojnost, sestava in delovanje Mednarodnega kazenskega sodišča. Podrobneje so prikazane posamezne faze postopka pred Mednarodnim kazenskim sodiščem, kazenske sankcije, izvrševanje kazenskih sankcij, sodelovanje držav z Mednarodnim kazenskim sodiščem in njihova vloga pri izvrševanju kazenskih sankcij sodišča ter pravna sredstva, ki so strankam na voljo v postopku pred Mednarodnim kazenskim sodiščem.
Ključne besede: Mednarodno kazensko sodišče, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča, Pravila o postopku in dokazih, mednarodno kazensko pravo, osebna kazenska odgovornost, pristojnost, komplementarnost, sprožitveni mehanizmi, notitia criminis, proprio motu.
Objavljeno: 29.09.2010; Ogledov: 2570; Prenosov: 616
.pdf Celotno besedilo (998,16 KB)

3.
Pravni predpisi kot odziv na zločine proti človeštvu v zadnjih sto letih
Alenka Kovše, 2012, diplomsko delo

Opis: Pomemben mejnik v mednarodnem pravu predstavljajo konec 19. in v začetku 20. stoletja sprejete Haaške humanitarne konvencije, saj je bila tedaj v obliki obvezujočih mednarodnih konvencij prvič obsojena nečlovečnost vojne. Prav tako so izjemnega pomena štiri Ženevske humanitarne konvencije iz leta 1949 ter dva dopolnilna protokola k Ženevskim konvencijam iz leta 1977. V diplomskem delu sem se osredotočila na pravne predpise v okviru zločinov proti človeštvu; tako sem zasledila, da se je pojem človečnosti prvič pojavil v Martensovi klavzuli. Nato so Francija, Velika Britanija in Rusija v skupni deklaraciji kot kaznivo dejanje proti človečnosti obsodile turške pokole nad Armenci; zdi se, da je to predstavljalo zgolj mrtvo črko na papirju, saj o relevantni izkušnji s prizadevanjem za sojenje hudodelcem lahko govorimo šele v drugi svetovni vojni. Tako je temeljnega pomena Nürnberški statut (iz leta 1945), ki je inkriminiral nečlovečna dejanja nacističnih oboroženih sil. Pravni predpisi so se torej v okviru zločinov proti človeštvu pojavili kot odgovor na pojav fašistoidnosti – glavnega krivca zla, sinonima za odpravo pravne države. Razvoj teh predpisov se je nato nadaljeval v Tokijskem statutu, Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, Konvenciji o nezastaranju vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, statutu MKSJ, statutu MKSR in v Rimskem statutu MKS (1998). Zaradi ogromnega števila etap množičnih pobojev se je po II. svetovni vojni porodila ideja o stalnem mednarodnem kazenskem sodišču. Vidimo lahko, da je realizacija te ideje – sojenja storilcem kaznivih dejanj, ki ogrožajo mednarodno skupnost kot celoto – trajala več kot pol stoletja. Ustanovitev MKS v mednarodnih odnosih predstavlja velik uspeh, saj so države dokazale, da so pripravljene sprejeti vladavino prava, kljub temu, da so se morale odpovedati svoji jurisdikciji in posledično tudi delu svoje suverenosti. Po tem ko sem predstavila specifične zločine, sem nanašajoč se na pravne predpise v okviru mednarodnih sodišč povzela tudi »usode« nekaterih oseb, ki so bile odgovorne za najhujša kazniva dejanja.
Ključne besede: zločini proti človeštvu, hudodelstva zoper človečnost, holokavst, genocid, Martensova klavzula, statut, mednarodno kazensko sodišče
Objavljeno: 09.01.2013; Ogledov: 2493; Prenosov: 439
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

4.
SOJENJE HRVAŠKIMA GENERALOMA ANTEJU GOTOVINI IN MLADENU MARKAČU PRED MEDNARODNIM KAZENSKIM SODIŠČEM ZA NEKDANJO JUGOSLAVIJO
Denis Kapler, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu z naslovom Sojenje hrvaškima generaloma, Anteju Gotovini in Mladenu Markaču, pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo, je predstavljena prvostopenjska obsodilna in drugostopenjska oprostilna sodba. Sodbi se nanašata na operacijo »Nevihta«, katero so izvedle hrvaške sile, med julijem in septembrom 1995, na območju srbske Krajine. V prvih dveh delih diplomske naloge predstavimo Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo. Podrobneje govorimo o ustanovitvi in pravni podlagi za njegovo delovanje. Nadalje predstavimo razvoj kazenske odgovornosti poveljnikov v primeru kršitev določb mednarodnega prava. V naslednjih treh delih diplomske naloge govorimo o operacijah »Blisk« in »Nevihta«. Zato v nadaljevanju predstavimo generale, kateri so imeli ključno vlogo pri organizaciji in izvedbi omenjenih operacij. Omenjeni generali so bili Ante Gotovina, Ivan Čermak in Mladen Markač. Šesti del diplomske naloge govori o sojenju na prvi stopnji. V tem delu diplomske naloge so v časovnem zaporedju navedene obtožnice, ter podrobneje je opisana zadnja spremenjena in združena obtožnica IT-06-90-PT. V zvezi z dokaznim postopkom je opisan Brionski sestanek, ki so se ga udeležili visoki predstavniki hrvaškega vojaškega in političnega vodstva. V zvezi z dokazovanjem na prvi stopnji je navedenih tudi nekaj primerov zaslišanja prič. Nadalje podrobneje govorimo o skupnem hudodelskem podvigu (ang. joint criminal enterprise). Gre za obliko udeležbe, ki jo je prvostopenjski senat za obdolžence določil v obsodilni sodbi. Ante Gotovina in Mladen Markač sta bila spoznan za kriva na podlagi prve in tretje oblike skupnega hudodelskega podviga, za tretje obdolženega Ivana Čermaka pa je senat ugotovil, da ni bil član skupnega hudodelskega podviga, saj s svojimi ravnanji ni bistveno prispeval k izvrševanju skupnega namena. V sedmem delu naloge predstavljamo sojenje na drugi stopnji. V tem delu naloge omenimo razloge, ki so privedli do spremembe odločitve pritožbenega senata. Največ pozornosti namenimo odločitvi o zakonitosti topniškega obstreljevanja Knina, Benkovca, Obrovca in Gračca. Pritožbeni senat je namreč odločil, da prvostopenjski senat ni z zadostno mero obrazložil, kako je prišel do stališča, da prav razdalja 200 metrov od morebitne dopustne topniške tarče predstavlja najvišjo mejo napake topniškega orožja. Odločitev o zakonitosti topniškega obstreljevanja je imela tudi pomemben vpliv na spremembo odločitve glede odgovornosti na podlagi skupnega hudodelskega podviga. V zaključku diplomske naloge spregovorimo še o razlogih za spremembo odločitve pritožbenega senata glede obstoja poveljniške odgovornosti in o odklonilnem ločenem mnenju sodnikov Fausta Pocarja in Carmela Agiusa.
Ključne besede: Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo, Ante Gotovina, Mladen Markač, skupni hudodelski podvig, poveljniška odgovornost, standard 200 metrov, topniško obstreljevanje.
Objavljeno: 24.04.2013; Ogledov: 1136; Prenosov: 205
.pdf Celotno besedilo (566,52 KB)

5.
MEDNARODNO KAZENSKO SODIŠČE
Nace Novak, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu bom govoril o Mednarodnem kazenskem sodišču (MKS). Gre za neodvisno stalno sodno instanco, ki je bila ustanovljena z Rimskim statutom leta 1998 in ima sedež v Haagu na Nizozemskem. Pristojno je za najhujša kazniva dejanja mednarodnega značaja kot so genocid, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva in agresija, ki so storjena s strani fizičnih oseb na ozemlju katere od držav, ki so podpisnice Rimskega statuta. Prav tako ima MKS svoje neodvisne organe: sodnike, tožilstvo in tajništvo, ki jih sestavljajo najuglednejši strokovnjaki na področju kazenskega prava in drugih pravnih področjih, kot so mednarodno humanitarno pravo in pravo človekovih pravic. Za nemoteno delovanje sodišča je potrebno tudi sodelovanje držav pogodbenic, katere so dolžne sodelovati s sodiščem pri preiskavi in pregonu kaznivih dejanj, ki spadajo pod njeno pristojnost. Eni izmed glavnih oblik sodelovanja sta predaja oseb sodišču in začasen odvzem prostosti osebam, za katere sodišče zahteva predajo. Države pogodbenice morajo za uspešno sodelovanje s sodiščem prilagoditi tudi svoje notranje pravo. Republika Slovenija je v ta namen sprejela ZSMKS, kateri ureja področja, ki jih opredeljuje Rimski statut in pred tem niso imela pravne podlage v slovenski zakonodaji. Prav tako je bil slovenski zakonodajalec primoran poseči tudi v spremembe Ustave, kot je sprejetje 3.a člena in sprememba 47. člena ustave, ki opredeljuje predajo osebe.
Ključne besede: Mednarodno kazensko sodišče, Rimski statut, genocid, predaja osebe, Ustava
Objavljeno: 20.04.2016; Ogledov: 1024; Prenosov: 179
.pdf Celotno besedilo (509,24 KB)

6.
Tadić pred mednarodnim kazenskim sodiščem za bivšo Jugoslavijo
Katra Kozinc, 2017, magistrsko delo

Opis: Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo (MKSJ), s polnim imenom Mednarodno kazensko sodišče za pregon oseb, domnevno odgovornih za hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava na ozemlju nekdanje Jugoslavije od leta 1991 dalje, je bilo ustanovljeno dne 25. 5. 1993 z resolucijo št. 827 Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. Duško Tadić, rojen leta 1955, po narodnosti bosanski Srb, je bil predsednik lokalnega odbora Srbske demokratske stranke (SDS) v Kozarcu in rezervni policist v občini Prijedor. Maja in junija 1992, v času, ko so bosanski Srbi izvajali etnično čiščenje območja, je Tadić sodeloval v zbiranju in prisiljenem transportu civilistov ter pri umorih in pretepanjih in nečloveškemu ravnanju s civilisti. Leta 1993 se je preselil v Nemčijo, kjer je bil februarja 1994 aretiran. Nemška policija ga je pridržala kot osumljenega genocida in vojnih zločinov. Na pobudo haaškega tožilca je bil aprila 1995 premeščen v Haag pred MKSJ. Obtožnica je Tadića na podlagi osebne kazenske odgovornosti (člen 7(1) Statuta) bremenila hudih kršitev Ženevskih konvencij (2. člen), kršitev zakonov in običajev v vojni (3. člen) ter hudodelstev zoper človečnost (člen 5). Zagovarjal se je kot nedolžen očitanih dejanj. Sojenje na prvi stopnji se je začelo 7. maja 1996 in je trajalo vse do konca novembra. V tem času je bilo pred sodišče poklicanih 125 prič. Svojo sodbo je sodišče izdalo 7. maja 1997, v njej pa so obtoženega spoznali kot nedolžnega v 20 točkah obtožnice, kot krivega pa so Duška Tadića spoznali zločinov zoper človečnost in kršitev zakonov in običajev v vojni. Izrečena kazen je bila 20 let zapora. Pritožbeni senat je svojo sodbo, s katero je zavrnil Tadićevo pritožbo iz vseh razlogov, izdal 15. julija 1999. Sodbo senata s prve stopnje je pritožbeni senat spremenil in obtoženega na podlagi osebne kazenske odgovornosti spoznal krivega hudih kršitev Ženevskih konvencij iz leta 1949, hudodelstev zoper človečnost ter kršitev zakonov in običajev v vojni. Pritožbeni senat je potrdil kazen zapora 20 let.
Ključne besede: Duško Tadić, Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo, hude kršitve Ženevskih konvencij iz leta 1949, kršitev zakonov in običajev v vojni, hudodelstva zoper človečnost, individualna kazenska odgovornost, oboroženi spopad, (ne)mednarodni konflikt, območje bivše Jugoslavije.
Objavljeno: 21.12.2017; Ogledov: 407; Prenosov: 49
.pdf Celotno besedilo (1,03 MB)

7.
Mednarodno kazensko pravo, njegov razvoj in odnos do nacionalnih kazenskih sistemov
Andreja Breškon, 2018, diplomsko delo

Opis: Glavni cilj mojega diplomskega dela je opredeliti razmerje med slovenskim kazenskimi sodišči in stalnim Mednarodnim kazenskim sodiščem ter ugotoviti, kako to vpliva na sam odnos med mednarodnim kazenskim in nacionalnim kazenskim pravom. Kljub letom prizadevanj za enotno Mednarodno sodišče, ki trenutno predstavlja vrh mednarodnega kazenskega prava, pa težko govorimo, da je bil sam cilj, ki so si ga zadale države članice celotnega sveta, dosežen. »Ali bi lahko rekli, da imamo danes skupno mednarodno kazensko sodišče?« »Ali obstajajo možnosti, da bi imele mednarodne pogodbe veljavo pred Ustavo Republike Slovenije?« Mednarodno kazensko pravo je zaenkrat še preveč širok ter tudi spremenljiv pojem, da bi lahko govorili o poenotenju ali celo nadvladi samega mednarodnega prava. Prvi del diplomskega dela bo osredotočen na vpliv mednarodnega prava na slovensko pravo ter kakšne posledice to povzroči za slovensko zakonodajo. V zadnjem delu, pa bo poudarek na zgodovini in razvoju mednarodnega kazenskega prava. Skozi zgodovino vidimo postopen napredek mednarodnih sodišč in vzporedno z njimi napredek kazenskega prava. Zapisi mednarodnega kazenskega prava segajo v konec 18. stoletja s Haaškimi konvencijami. Razvoj se nadaljuje po drugi svetovni vojni, pomembne so Ženevske konvencije in razvoj humanitarnega prava. Lahko rečemo, da se vse do danes mednarodno kazensko pravo ni prenehalo razvijati. Kljub ustanovitvi številnih mednarodnih sodišč, ki jih bom opisala v diplomski nalogi, pa je najpomembnejše za mendarodno kazenskego pravo stalno Mednarodno kazensko sodišče s svojim Rimskim statutom. Implementacija Rimskega statuta povzroči spremembo na področju slovenskega kazenskega zakonika, Mednarodni sodišči za Jugoslavijo in Ruando pa povzročita spremembo Ustave republike Slovenije. Lahko torej rečemo, da mednarodno kazensko pravo vpliva na zakonski in ustavni pravni red Republike Slovenije. Slovenska jurisdikcija se posledično seznani s pojmi in definicijami mednarodnih hudodelstev ter nekatere tudi implementira in opredeli v kazenski zakonik.
Ključne besede: mednarodno kazensko pravo, mednarodno pravo, kazensko pravo, Mednarodno kazensko sodišče, nacionalno sodišče, Rimski statut, načelo ne bis in idem, 47. člen Ustave Republike Slovenije, 8.člen Ustave Republike Slovenije, mednarodno običajno pravo
Objavljeno: 26.11.2018; Ogledov: 319; Prenosov: 50
.pdf Celotno besedilo (464,57 KB)

8.
Mednarodno kazensko sodišče in neodvisna preiskava (študija primerov)
Luka Bulovec, 2018, magistrsko delo

Opis: Mednarodno kazensko sodišče nima lastnih preiskovalcev v smislu naddržavne policije s polnimi pooblastili za preiskavo kaznivih dejanj v svoji pristojnosti. Pri pridobivanju informacij, preiskovanju kaznivih dejanj in pregonu njihovih storilcev je močno odvisno od sodelovanja držav, različnih mednarodnih in nevladnih organizacij in drugih zunanjih virov. S študijo različnih odločitev, ki jih Mednarodno kazensko sodišče sprejema v okviru svojega dela, poskušam ugotoviti, kako ti s svojim sodelovanjem ali nesodelovanjem vplivajo na preiskavo, pregon in nadaljnje odločitve Mednarodnega kazenskega sodišča v kazenskem postopku. Kako njihovo sodelovanje ali nesodelovanje vpliva na delo preiskovalcev Mednarodnega kazenskega sodišča. Kakšne dokaze lahko pridobijo in kako močni so. In vpliv, ki ga imajo različne okoliščine in dejanja preiskovalcev na njihovo dopustnost in dokazno vrednost. Kako Mednarodno kazensko sodišče poskuša zmanjšati njihov vpliv na preiskavo in nadaljnje odločitve in kakšne možnosti ima za uveljavljanje svojih odločitev v praksi. Z nadaljnjo primerjavo s podobnimi primeri in odločitvami iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice ugotavljam, ali imajo ta dejanja in okoliščine v preiskavi podobne posledice za kazenski postopek pred Mednarodnim kazenskim sodiščem, kot bi ga imela, če bi bile njegove odločitve podvržene presoji Evropskega sodišča za človekove pravice. In kako se njihova preiskava ujema z zahtevami za neodvisno preiskavo, ki jih je s svojo prakso določilo Evropsko sodišče za človekove pravice. V zaključku povzamem bistvene ugotovitve in na njihovi podlagi predlagam nekaj rešitev, ki bi lahko povečale možnost izvedbe uspešne neodvisne preiskave kaznivih dejanj v pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča.
Ključne besede: magistrska dela, mednarodno kazensko sodišče, rimski statut, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, preiskava
Objavljeno: 10.12.2018; Ogledov: 250; Prenosov: 34
.pdf Celotno besedilo (1,70 MB)

Iskanje izvedeno v 0.1 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici