Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V zaključnem delu je uvodoma osvetljena politična slika in kulturno življenje na slovenskih tleh pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama. Sledi oris glasbenega sloga moderne v evropskem in slovenskem glasbenem prostoru. Kasneje se obravnava glasbeni ekspresionizem v evropskem merilu in kot njegovi vzporednici še v slovenskem. Obravnava se začetnika ekspresionizma na Slovenskem, Marija Kogoja, in Slavka Osterca kot drugo osrednjo osebnost glasbenega ekspresionizma na naših tleh. Preide se na Aloisa Hábo in mlade slovenske skladatelje, ki so Ostercu sledili na praški konservatorij, na katerem je Hába poučeval. Spregovori se o Steinerjevem antropozofskem nazoru, kateremu so idejno pripadali Hába in med drugimi tudi mlada slovenska trojica skladateljev – Franc Šturm, Demetrij Žebre in Ivan Pučnik, ki so se želeli povezati v »grupo treh« in se tako ločiti od Osterca, ki je veljal za steber slovenske avantgarde tridesetih let. Naposled se preide na Ivana Pučnika in predstavi njegov življenjepis iz osebnega arhiva skladateljeve hčerke, gospe Ajše Pučnik. Podrobneje je obravnavano njegovo kratko, a plodovito glasbeno obdobje med letoma 1934 in 1937. Gre za praško obdobje študija kompozicije, najprej privatno in nato na praškem konservatoriju pri Hábi. Predstavi se glasbena analiza zaenkrat edine najdene in ohranjene skladbe Ivana Pučnika z naslovom Živim z zemljo. Gre za fantazijo za komorni ansambel iz leta 1936. Z analizo Pučnikove kompozicije se poskuša opredeliti njegov glasbeni slog.
Ključne besede: ekspresionizem, neoklasicizem, neobarok, Marij Kogoj, Slavko Osterc, Alois Hába, antropozofija
Objavljeno v DKUM: 13.12.2017; Ogledov: 1326; Prenosov: 138
Celotno besedilo (1,31 MB)