1. Pristojnost EU za urejanje kazenskega materialnega prava : izbrani vidikiAljaž Kralj, 2020, magistrsko delo Opis: Kazensko materialno pravo zaradi povezave s suverenostjo držav članic sprva ni bilo del Rimske pogodbe, z oblikovanjem tretjega medvladnega stebra in vplivom sodne prakse SEU pa je v času Maastrichtske in Amsterdamske pogodbe pridobilo vidnejšo vlogo. Lizbonska pogodba, v skladu s temeljnim načelom prenosa pristojnosti, glede kazenskega materialnega prava predvideva deljeno pristojnost med EU in državami članicami. EU pa mora pri izvrševanju svoje pristojnosti upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, kar preprečuje pretiran poseg v nacionalne kazenske sisteme. 83. člen PDEU natančneje opredeljuje pristojnost EU in predstavlja osrednjo določbo za približevanje kazenskega materialnega prava držav članic, v zvezi z njegovo uporabo pa je več nejasnosti in nerešenih vprašanj. V skladu s prvim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na področju posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami zaradi narave ali učinkov teh dejanj ali zaradi posebne potrebe po skupnem boju proti njim. Našteta področja kriminala, ki predstavljajo zaprt sistem, se lahko glede na razvoj kriminala tudi razširijo. V skladu z drugim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na že harmoniziranem področju, za katerega se je izkazalo, da je približevanje določb kazenske zakonodaje in drugih predpisov držav članic nujno zaradi zagotovitve učinkovitega izvajanja politike EU. Medtem ko je prvi odstavek namenjen preprečevanju posebno hudega kriminala s čezmejnimi posledicami, služi drugi odstavek zagotavljanju učinkovitosti prava EU. Tretji odstavek ureja postopek zasilne zavore in možnost okrepljenega sodelovanja med državami članicami. 83. člen PDEU se zaradi strogih pogojev in omejitev kaže kot edina primerna pravna podlaga za kazenske materialne ukrepe EU, kar še posebej velja za opredelitev kaznivih dejanj in sankcij. Pristojnost EU za kazensko materialno pravo je učinkovita, celovita in primerna trenutni stopnji integracije evropskih držav. Primerno je zasnovana, tako za vzpostavitev sistematičnega boja zoper posebno hude oblike kriminala s čezmejnimi posledicami, kot za zagotovitev učinkovitega izvajanja politike EU na področjih, kjer veljajo harmonizacijski ukrepi. Kljub nekaterim pomanjkljivostim pa ustavna načela in dovolj široka opredelitev 83. člena PDEU omogočajo celovit pristop in učinkovite rešitve, vendar hkrati tudi nevarnost pretiranega razmaha kazenske zakonodaje EU. V prihodnjih letih bo veliko odvisno od usmeritev, ciljev in delovanja Komisije ter odločitev SEU, ki lahko pojasni nedoločene pojme in zariše okvire 83. člena PDEU.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, kazensko pravo EU, območje svobode, varnosti in pravice, pravosodje in notranje zadeve, deljena pristojnost EU, načelo prenosa pristojnosti, subsidiarnost, sorazmernost, približevanje kazenske zakonodaje držav članic, 83. člen PDEU.
Objavljeno v DKUM: 27.08.2020; Ogledov: 1613; Prenosov: 351
 Celotno besedilo (1,16 MB) |
2. Meje neodvisnosti Evropske centralne banke : magistrsko deloHana Kosi, 2019, magistrsko delo Opis: Osrednja tema magistrske naloge se nanaša na pomen in meje neodvisnosti Evropske centralne banke (odslej ECB). Neodvisnost ECB je za njeno delovanje ključnega pomena.Temeljna akta, ki vsebujeta določbe o neodvisnosti ECB, sta Pogodba o delovanju Evropske unije (odslej PDEU) in Protokol (št. 4) o statut Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (odslej Protokol št. 4). ECB je bila med institucije Evropske unije (odslej EU) uvrščena z Lizbonsko pogodbo, ki je stopila v veljavo 1. decembra 2009, s čemer se je poudarila pravna narava ECB.
V skladu s strukturo delovanja ECB razlikujemo med petimi vrstami neodvisnosti, ki jih analiziram v magistrski nalogi: institucionalno neodvisnostjo, osebno neodvisnostjo, funkcionalno in operativno neodvisnostjo, finančno in organizacijsko neodvisnostjo ter pravno neodvisnostjo. Kljub neodvisnosti, ki jo uživa ECB, pa se ne more izogniti odgovornosti povezani z njenim delovanjem in izvajanjem nalog.
V povezavi z neodvisnostjo ECB je potrebno razumeti tudi vlogo nacionalnih centralnih bank držav članic EU, ki skupaj z ECB tvorijo Evropski sistem centralnih bank (odslej ESCB). Neodvisnost ECB se namreč prenaša tudi na nacionalne centralne banke držav članic EU, spoštovanje neodvisnosti nacionalnih centralnih bank pa je določeno tudi v nacionalnih zakonodajah držav članic EU. Neodvisnost nacionalne centralne banke je tudi pogoj za vstop države članice EU v ekonomsko in monetarno unijo.
Osrednji del magistrske naloge obravnava meje neodvisnosti ECB. ECB je namreč, z namenom ohranjanja neodvisnosti in pravilnega delovanja, nosilka določenih privilegijev in imunitet, ki jih ureja Protokol (št. 7) o privilegijih in imunitetah EU (odslej Protokol št. 7). ECB je neodvisna samo v obsegu in za namen, ki jih določajo veljavni predpisi EU in je podvržena sodnemu nadzoru Sodišča EU ter Evropskega računskega sodišča. Ker se vprašanje neodvisnosti v praksi pogosto pojavlja, v tem delu magistrske naloge izpostavljam zadnje odmevnejše primere, ki obravnavajo vprašanje neodvisnosti: zadeva Komisija proti ECB (C-11/00), zadeva Gauweiler (C-62/14) in zadeva Rimšēvičs (združeni zadevi C-202/18 in C-238/18). Pomembno vlogo pri omejevanju neodvisnosti na ravni EU ima tudi Evropski urad za boj proti goljufijam (odslej OLAF). Ne omejuje pa se samo neodvisnost ECB, ampak v skladu z zakonodajo posameznih držav članic EU tudi neodvisnost nacionalnih centralnih bank.
V zadnjem delu magistrske naloge analiziram primer iz prakse, ki vključuje Banko Slovenije. Ta je bila leta 2016 predmet nacionalne preiskave, v kateri so med drugim zasegli dokumente in računalniško opremo ECB brez njene predhodne odobritve. Na podlagi tega je bila Sloveniji očitana kršitev člena 2 Protokola št. 7 in kršitev načela lojalnega sodelovanja, v skladu s katerim se države članice EU in EU ter posledično njene institucije medsebojno spoštujejo in pomagajo pri opravljanju svojih nalog.
Pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe leta 2009 so se pojavljali številni pomisleki kako bo nov status ECB vplival na njeno neodvisnost, vendar se je ta ohranila v najboljši možni meri. K temu v veliki meri pripomorejo privilegiji in imunitete, vendar samo v obsegu in za namene opravljanja nalog ECB. Sodišče EU se je v preteklosti z vprašanjem neodvisnosti ECB že ukvarjala, v prihodnje pa se bo do njega najverjetneje opredelila tudi v postopku proti Sloveniji, ki se je januarja 2019 začel pred Sodiščem EU ter je z vidika posega v neodvisnost in imunitete ECB ter nacionalnih centralnih bank velikega pomena.
Ključne besede: Evropska centralna banka in Lizbonska pogodba, neodvisnost Evropske centralne banke, odgovornost Evropske centralne banke, meje neodvisnosti Evropske centralne banke, privilegiji in imunitete Evropske centralne banke
Objavljeno v DKUM: 14.10.2019; Ogledov: 1639; Prenosov: 319
Celotno besedilo (1,07 MB) |
3. Pravica države članice do izstopa iz Evropske unijeMarija Hristovska, 2019, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu predstavljamo pravico države članice do izstopa iz Evropske unije. V prvem delu se seznanjamo s temeljnimi pogodbami Evropske unije, njenega delovanja ter njenimi institucijami. V nadaljevanju opredelimo članstvo v Evropski uniji, pristopna pogajanja in postopek vstopa. Predstavimo klavzulo za izstop države članice iz Evropske unije, ki je bila uvedena z Lizbonsko pogodbo ter podrobneje pregledamo in pojasnimo 50. člen Pogodbe o Evropski uniji. Pojasnimo postopek izstopa iz Evropske unije in vloge njenih institucij pri izstopu v skladu s 50. členom Pogodbe o Evropski uniji.
V drugem delu magistrske naloge se osredotočamo na aktualni primer izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije. Predstavljamo odnos med Združenim kraljestvom in Evropsko unijo skozi leta in pot Združenega kraljestva do referenduma ter nato do sklicevanja na izstopno klavzulo. Analiziramo vplive in vzroke, ki so pripeljali do izstopa Združenega kraljestva ter analiziramo rezultate iz referenduma o izstopu. V nadaljevanju se osredotočamo na posledice, ki jih bo prinesel izstop Združenega kraljestva in analiziramo možne prihodnje scenarije za odnos med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom. Raziščemo kako bo izstop vplival na proračun Evropske unije in orišemo potek pogajanj o finančni poravnavi. Opredelimo pravice državljanov Združenega kraljestva in Evropske unije, ki izhajajo iz osnutka sporazuma o izstopu Združenega kraljestva ter tveganje izgube določenih pravic. Nazadnje analiziramo trgovino med Združenim kraljestvom in Evropsko unijo in pregledamo možne scenarije o njihovem prihodnjem trgovinskem odnosu.
Ključne besede: izstop iz EU, brexit, izstop Združenega kraljestva, pravica do izstopa, 50. člen PEU, Lizbonska pogodba
Objavljeno v DKUM: 18.03.2019; Ogledov: 1966; Prenosov: 245
Celotno besedilo (1,25 MB) |
4. Brexit - odraz želje volivcev po povrnitvi suverenostiAndreja Petrič, 2018, magistrsko delo Opis: Namen tega magistrskega dela je raziskati, kaj se dogaja z moderno nacionalno državo in konceptom suverenosti in samoodločbe. V svetu in v Evropi je danes vse več narodov, ki si želijo samostojnosti oziroma odcepitve bodisi od držav, v katerih živijo, bodisi od naddržav, katerim pripadajo. Najbolj aktualen primer je izstop Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske unije (EU) (brexit ). To bo prvi izstop iz EU, saj do uvedbe Lizbonske pogodbe leta 2009 možnost izstopa države članice iz EU ni bila nikjer jasno urejena. Po uvedbi izstopne klavzule pa ni več nobenega dvoma, ali je izstop iz EU mogoč ali ne. Zato magistrsko delo podrobno analizira, kaj bo prinesla sprožitev člena 50 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in razčleni postopek izstopa Združenega kraljestva iz EU. Osredotoči se na bodoče odnose med Združenim kraljestvom in EU ter predstavi različne možne oblike sodelovanja med Združenim kraljestvom in EU po izstopu; razišče vpliv referenduma o neodvisnosti na odnose in razmerja med različnimi skupnostmi in narodi znotraj Združenega kraljestva; prihodnost Združenega kraljestva kot zvezne države in ponovna prizadevanja Škotov za državnost in neodvisnost ter morebitno združitev Severne Irske z južno sosedo Irsko. Vleče vzporednice med “osamosvajanjem” Britanije, odcepitvijo Slovenije od bivše Socialistične federativne republike Jugoslavije , odhodom danske avtonomne pokrajine Grenlandije iz EU ter primerja njihove izkušnje in uporabo pravice do samoodločbe. Delo torej obravnava eno izmed trenutno najbolj aktualnih tem na svetovni ravni, ki bo nedvomno vplivala na usodo in razvoj številnih narodov.
Ključne besede: pravica do samoodločbe, suverenost, narod, neodvisnost, Evropska unija, brexit, Slovenija, Grenlandija, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, Lizbonska pogodba, člen 50 PEU, izstop iz EU
Objavljeno v DKUM: 28.05.2018; Ogledov: 1943; Prenosov: 291
Celotno besedilo (1,20 MB) |
5. Prihodnost tujih neposrednih naložbJožica Lebar, 2017, magistrsko delo Opis: Evropska unija je nadnacionalna državna tvorba, ki ima aktivno gospodarsko in politično vlogo. Gospodarska velesila, največja izvoznica in uvoznica ter vlagateljica. Vzpostavljeni enotni trg omogoča trgovanje z drugimi državami. Prosta trgovina je esencialnega pomena za gospodarsko rast ter odpiranje novih delovnih mest. Sem spadajo tudi neposredne tuje naložbe, katere največji svetovni vir je EU. Pred letom 2009 so to področje samostojno urejale države članice, ki so sklepale bilateralne investicijske sporazume. De iure so neposredne tuje naložbe po uveljavitvi Lizbonske pogodbe leta 2009 del skupne trgovine in v izključni pristojnosti EU. Z 207. členom PDEU je prišlo do vzpostavitve centralističnega urejanja tega področja. S tem je nastalo veliko odprtih vprašanj glede dosedanje veljavne ureditve bilateralnih investicijskih sporazumov in seveda same razlage 207. člena PDEU.
Treba je vzpostaviti stabilno in predvidljivo zakonodajno okolje, ki bo varovalo investitorje v tuji oz. drugi državi ter povečevalo vpliv gospodarske integracije. Bistven varovalni element tujih neposrednih naložb je mehanizem za reševanje investicijskih sporov, le-ti omogočajo uveljavitev dogovorjene zaščite v praksi. Za razvoj geneze investicijskega prava EU bo potrebna skupna koordinacija držav članic in EU.
Pričujoče magistrsko delo je razdeljeno na pet vsebinskih sklopov, ki se začenja z orisom skupne trgovinske politike EU, nadaljuje z viri mednarodnega investicijskega prava, kjer bo največji poudarek na BIS ter njegovih jamstvih, ki so zapisana v obliki klavzul npr. najboljša nacionalna obravnava, poštena in enaka obravnava, prost prenos sredstev brez omejitev, kompenzacija v primeru razlastitve ter reševanje sporov. Temeljno poglavje zajema predstavitev pravne ureditve neposrednih tujih naložb po sprejetju Lizbonske pogodbe ter kazuistike Sodišča EU. V tem poglavju bo avtorica podala razlago 207. člena PDEU. Avtorica delo zaključi z napovedjo nadaljnjega razvoja investicijskega prava EU.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, 207. člen PDEU, bilateralni investicijski sporazumi, neposredne tuje investicije, skupna trgovinska politika, notranji trg, mednarodno javno pravo, investicijsko pravo, izključna pristojnost, alternativno reševanje sporov.
Objavljeno v DKUM: 17.11.2017; Ogledov: 1675; Prenosov: 197
Celotno besedilo (1,09 MB) |
6. Vloga evropskega parlamenta v mednarodni trgoviniNikolina Travner, 2017, magistrsko delo Opis: Evropska unija predstavlja največje svetovno gospodarstvo z največjim enotnim notranjim trgom. Skupna trgovinska politika je eno izmed prvih področij političnega sodelovanja na ravni Evropske unije, pri katerem so države članice podelile del svoje suverenosti njenim institucijam. S skupno trgovinsko politiko Evropska unija določa smernice, pri čemer pa igrajo pomembno normativno vlogo mednarodni sporazumi, ki jih ta sklepa s tretjimi državami. Evropska unija se je morala soočiti s spremenjeno strukturo in vzorci mednarodne trgovine, ki so jih prinesli novi ekonomski igralci, tehnološki dosežki in svetovna finančna kriza. Z namenom zagotovitve gospodarske rasti in delovnih mest je določila ukrepe, ki naj med drugimi omogočijo tudi večjo transparentnost, demokratičnost in legitimnost Evropske unije. Pri tem je najpomembnejšo vlogo odigrala uveljavitev Lizbonske pogodbe. Slednja je bistveno okrepila vlogo Evropskega parlamenta, med drugim tudi s povečanjem njegovega vpliva na oblikovanje skupne trgovinske politike v postopkih sklepanja mednarodnih trgovinskih sporazumov.
Problem, ki je v magistrskem delu analiziran, je vloga Evropskega parlamenta kot predstavniškega organa državljanov Evropske unije, v institucionalni verigi Evropske unije in njenega vplivanja na mednarodno trgovino. Naloga opredeljuje vlogo Evropske unije v mednarodni trgovini na podlagi osnovnih statističnih podatkov njenega delovanja in njenega vpliva v Svetovni trgovinski organizaciji. Delo obširneje razlaga pomen mednarodnih sporazumov, njihov razvoj in postopek sklepanja ter se pri tem osredotoča na mednarodne trgovinske sporazume. Z namenom čim boljšega prikaza vloge Evropskega parlamenta v mednarodni trgovini je v delu najprej razložena njegova funkcija in na kratko prikazan razvoj povečevanja njegovih pristojnosti. V osrednjem delu magistrske naloge je predstavljena vloga Evropskega parlamenta pri sklepanju mednarodnih trgovinskih sporazumov, ki je razdeljenega na dve časovni točki – pred in po uveljavitvi Lizbonske pogodbe. Delo v celoto zaključuje šest primerov vplivanja Evropskega parlamenta na zadeve skupne trgovinske politike - Sporazum o prosti trgovini med EU in Republiko Korejo, Sporazum o posredovanju bančnih podatkov evropskih državljanov ZDA (SWIFT), Mednarodni trgovinski sporazum proti ponarejanju (ACTA), Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (TTIP), Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA) ter odločitev Evropskega parlamenta v zvezi z vprašanjem priznanja statusa tržnega gospodarstva Kitajski.
Evropski parlament je z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe pridobil v okviru sklepanja mednarodnih trgovinskih sporazumov večjo politično moč, kar pa ima pomembno posledico tudi pri zagotovitvi večje preglednosti razprave v okviru postopkov pogajanj in same sklenitve mednarodnih trgovinskih sporazumov. Odslej Evropski parlament predstavlja enega glavnih akterjev na tem področju in njegovega vpliva na mednarodno trgovino ne gre zanemariti.
Ključne besede: Evropska unija, Evropski parlament, pravo Evropske unije, skupna trgovinska politika, Svetovna trgovinska organizacija (STO), Lizbonska pogodba, mednarodna trgovina, mednarodni sporazumi, trgovinski sporazumi, Sporazum o prosti trgovini med EU in Republiko Korejo, Sporazum o posredovanju bančnih podatkov evropskih državljanov ZDA (SWIFT), Mednarodni trgovinski sporazum proti ponarejanju (ACTA), Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (TTIP), Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA), status tržnega gospodarstva Kitajske.
Objavljeno v DKUM: 08.08.2017; Ogledov: 2397; Prenosov: 235
Celotno besedilo (1,08 MB) |
7. PRAVNI OKVIR EVROPSKE SLUŽBE ZA ZUNANJE DELOVANJEPatrik Matjaž, 2016, diplomsko delo Opis: Evropska služba za zunanje delovanje (v nadaljevanju ESZD) je nova diplomatska struktura EU, ki se je vzpostavila v postlizbonskem obdobju. Predstavlja diplomatsko organizacijo, ki skrbi za področje zunanje politike Evropske unije (v nadaljevanju EU) in jo oskrbuje s potrebnimi informacijami, zadevajočimi zunanjepolitično področje. ESZD je sestavljena iz dveh delov, in sicer jo tvori služba (neke vrste ministrstvo za zunanje zadeve) in diplomatska mreža (delegacije EU, vključene v institucionalni ustroj ESZD). Osnovna naloga ESZD je podpora predvsem pri delovanju Visokega predstavnika in ostalih akterjev na področju zunanje politike EU. Čeprav ima tudi sama nekaj avtonomnosti.
Služba je s pravnega področja sui generis, torej posebne vrste, saj njene organizacije v pravu EU ni mogoče primerjati s katerim koli drugim podobnim telesom, zato jo imamo lahko za precedenčen primer. Prav ta njen pravni položaj je v diplomskem delu podrobneje raziskan. Pravni položaj ESZD je zaradi različnih predvsem političnih razlogov nejasen, ta neurejenost in nejasnost pa službi, ki je že po sami strukturi zapletena, gotovo ne koristiti. Za razumevanje na novo nastale službe je nujno potrebna analiza z njeno umestitvijo v pravno–institucionalni okvir. V diplomskem delu so tako predstavljene njene lastnosti, njen razvoj, sistem delovanje ter morebitna pravna subjektiviteta ter s tem povezana možnost ESZD nastopati pred sodišči EU.
Ključne besede: Evropska služba za zunanje delovanje, pravo Evropske unije, pravni okvir, diplomacija, sodišča EU, Evropska unija, Lizbonska pogodba, Skupna zunanja in varnostna politika, Visoki predstavnik.
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 2548; Prenosov: 173
Celotno besedilo (1,03 MB) |
8. NAČELO INSTITUCIONALNEGA RAVNOTEŽJAMaja Rošer, 2016, diplomsko delo Opis: Lizbonska pogodba je spremenila institucionalno zgradbo Evropske unije in s tem posegla v občutljivo institucionalno ravnotežje. Ker je institucionalno ravnotežje vezano na razvoj institucionalne strukture Evropske unije, vse spremembe institucionalne strukture povzročijo spremembe v institucionalnem ravnotežju. Na načelu institucionalnega ravnotežja temelji delovanje treh najpomembnejših političnih institucij, Komisije, Evropskega parlamenta in Sveta, ki narekuje, da morajo biti institucije oziroma njihovo delovanje v ravnotežju, da nobena ne prevlada druge. To je bistvenega pomena zato, ker vsaka zastopa svoje interese: Komisija zastopa interese Evropske unije, Evropski parlament interese državljanov Evropske unije in Svet interese držav članic. Preko načela institucionalnega ravnotežja se skuša torej doseči, da nobeden izmed teh interesov ne bi bil v pod- ali nadrejenem položaju. Institucionalno ravnotežje se kaže v svoji najbolj optimalni obliki v rednem zakonodajnem postopku, katerega temeljna načela so predlog Komisije, soodločanje Evropskega parlamenta in Sveta ter načelo kvalificirane večine v Svetu. Sam postopek je kompromis med različnimi interesi in je precej zapleten, a ker se zakonodajni akti praviloma sprejemajo v treh obravnavah, je postopek poenostavljen in racionaliziran tako, da je zakon lahko sprejet že v prvi oziroma drugi obravnavi. Vsaka naslednja obravnava se izvede le, če v predhodnih fazah ni prišlo do soglasja o vsebini zakona med Evropskim parlamentom in Svetom. V rednem zakonodajnem postopku imajo torej vse tri institucije zelo pomembno vlogo. Govorimo o »trilogu«, pri katerem udeležene institucije stopajo v politično diskusijo z dvema partnerjema. V tem tako imenovanem »institucionalnem trikotniku« se sprejemajo najpomembnejše odločitve na ravni Evropske unije.
Ključne besede: Institucionalno ravnotežje, Lizbonska pogodba, Evropska komisija, Evropski parlament, Svet Evropske unije, redni zakonodajni postopek.
Objavljeno v DKUM: 20.05.2016; Ogledov: 3336; Prenosov: 245
Celotno besedilo (456,52 KB) |
9. Analiza celovitosti sistema sodnega varstva Sodišč EUKatja Rojko, 2014, magistrsko delo Opis: Zasnovani sistem varstva pravic prava EU je, kljub velikim spremembam na gospodarsko ekonomskem področju in tudi na socialnem področju, saj se je družba in posameznikov položaj v njej v tem času zelo spremenil, dolga leta deloval brezhibno. Odrekanje pravnega varstva oziroma pomanjkanje učinkovitega pravnega sredstva kot pomanjkljivost sistema ni bilo zaznano vse do zadeve Jégo-Quéré. Po opravljeni analizi pravnih sredstev, ki so v okvirih varstva pravic v zasebnem interesu, javnem interesu in v okviru ustavnega varstva pravic na voljo posamezniku, je zaključiti, da je za posameznika daleč najprimernejše varstvo pravic v zasebnem interesu. Direktna ničnostna tožba na podlagi četrtega odstavka 263. člena Pogodbe o delovanju EU pa je tisti institut varstva pravic EU, ki je za posameznika, če le izpolnjuje stroge legitimacijske pogoje, ki so po spremembi z Lizbonsko pogodbo upoštevaje interpretacijo pojma predpis, ki jo je Sodišče EU poudarilo v zadevi C-583/11 P, postali za posameznika, ki želi izpodbijani splošne akte, z izjemo zakonodajnih aktov, manj strogi, daleč najprimernejši. Kljub vsem možnostim varstva pravic, ki so posamezniku neposredno ali posredno na voljo, da bi lahko učinkovito zavaroval svoje pravic, ki izvirajo iz prava EU, se postavlja vprašanje ali se lahko vseeno znajde v situaciji, ko mu ustrezno oziroma učinkovito varstvo pravic (po načelu effet utile) ni zagotovljeno? Odgovor je pritrdilen. Varstvo pravic posameznika preko Sodišča EU je kljub namenu spremembe četrtega odstavka 263. člena PDEU, da se posameznikom omogoči, da pod manj strogimi pogoji vložijo ničnostno tožbo zoper predpise, omejeno in ni opaziti interesa, ne s strani Sodišča EU, kot tudi ne s strani držav članic (sodeč po Lizbonski pogodbi), da bi v prihodnje prišlo do širitve tega obsega na tak način, da bi posameznikom v okviru pojma predpis bila dana možnost izpodbijanja splošnih zakonodajnih aktov.
Naloga je sestavljena iz treh poglavij. Prvo poglavje predstavlja kratek uvod v sisteme varstva pravic. V drugem poglavju sledi opis značilnosti posameznega sistem varstva pravic, s pregledom bistvenih lastnosti pravnih sredstev, znotraj vsakega izmed sistemov varstva pravic. Tretje poglavje je jedro magistrske naloge. V njem so najprej predstavljene možnosti, kako lahko posameznik zaščiti svoje pravice, ali se lahko odloči za uveljavljanje varstva pravic le znotraj enega sistema varstva pravic, na primer zasebnopravnega, ali pa lahko hkrati uporabi tudi pravna sredstva, ki mu jih nudi sistem javnega varstva pravic. Sledi analiza podobnosti in razlik ter medsebojne povezanosti posameznih pravnih sredstev, ki daje podlago za pregled prednosti in slabosti za posameznika, pri uveljavljanju varstva pravic. Magistrska naloga doseže svoj vrh pri presoji, ali je posamezniku, glede na novo ureditev po Lizbonski pogodbi in kljub pomanjkljivostim sistema varstva pravic, zagotovljeno učinkovito varstvo pravic prava EU. Temu pa sledijo še sklepne misli.
Ključne besede: Pravo EU, načelo primarnosti, načelo neposrednega učinka, sistem varstva pravic prava EU, varstvo pravic v zasebnem interesu, varstvo v javnem interesu, ustavno varstvo pravic, značilnosti posameznega sistem varstva pravic, pravna sredstva znotraj vsakega izmed sistemov varstva pravic, prednosti in slabosti za posameznika, učinkovito varstvo pravic prava EU, Lizbonska pogodba, direktna ničnostna tožba na podlagi četrtega odstavka 263. člena PDEU, strogi pogoji legitimacije pomanjkljivostim sistema
Objavljeno v DKUM: 28.05.2014; Ogledov: 3765; Prenosov: 1044
Celotno besedilo (1,55 MB) |
10. TEMELJNE PRAVICE V PRAVNEM SISTEMU EUSara Kalem, 2013, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo obravnava ureditev temeljnih človekovih pravic in svoboščin v mednarodnih in regionalnih dokumentih ter ureditev v pravnem sistemu EU. Ker je EU sprva temeljila zgolj na ekonomskem povezovanju, se varstvu temeljih pravic ni namenjalo pretirane pozornosti. Temeljne pravice so bile prvič izrecno omenjene v preambuli Enotnega evropskega akta. Z novimi spremembami ustanovitvenih pogodb EU se je več pozornosti namenjalo tudi varstvu temeljnih pravic, pri čemer ne gre spregledati vpliva Sodišča EU na ureditev temeljnih pravic v EU. Diplomsko delo obravnava tudi ureditev osebnostnih pravic v mednarodnem pravu ter pravu EU, njihov pomen in posamezne primere osebnostnih pravic.
Ključne besede: Temeljne pravice, Evropska unija, osebnostne pravice, Listina EU o temeljnih pravicah, Lizbonska pogodba, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Objavljeno v DKUM: 10.01.2014; Ogledov: 3020; Prenosov: 458
Celotno besedilo (847,73 KB) |
