| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 15
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
SODNO VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC V LUČI UVELJAVITVE LIZBONSKE POGODBE
Igor Luzar, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu sem zajel varstvo človekovih pravic na nadnacionalni ravni, pri čemer sem se najprej osredotočil na opis razvoja tega varstva na globalni, nato pa še na regionalni ravni v okviru Sveta Evrope in EU. Skozi nalogo je prikazana sodna praksa sodišč ESČP in Sodišča EU, pri analizi njunega medsebojnega razmerja pa sem primerjal njuno sestavo, postopek pri njunem odločanju, zgodovinski razvoj, pravne podlage za njuno delo, pravice in svoboščine, ki jih varujeta pri svojem odločanju, kot tudi možnosti dostopa do teh dveh sodišč. Poudarek je podan tudi pri opisu najvidnejših načel, ki skozi sodno prakso usmerjajo njuno delo. Jedro diplomske naloge je posvečeno pregledu učinkov, ki naj bi jih imela večja naslonitev Sodišča EU na ESČP po uveljavitvi Lizbonske pogodbe kot tudi potencialni pristop EU k EKČP. Zato je v nadaljevanju najprej podano razmerje med EKČP in Listino EU o temeljnih pravicah kot katalogoma človekovih pravic, na katerih sodna praksa teh sodišč temelji, oziroma bo temeljila v prihodnosti. Sledi razlaga sodb Sodišča EU na področju varstva človekovih pravic in primerjava s sodno prakso ESČP, pri čemer sem iskal njune medsebojne sorodnosti, neskladja, kot tudi očitna nasprotja v podanih odločitvah. V luči novih razmerij med njima sem opisal možne učinke, ki bi jih večja naslonitev Sodišča EU na ESČP imela v institucionalnem, ustavnem in normativnem pogledu, ter se ustavil še pri vprašanju večje upravičenosti EU in njene povezanosti s preostalo Evropo. Nadalje sem analiziral učinke, ki bi jih naslonitev imela na odnose med EU in državami članicami EU, ter na koncu razložil tudi tiste možne učinke, ki jih takšna naslonitev utegne imeti na globalna razmerja EU do preostalega sveta.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, sodna praksa, EU, ESČP, Sodišče EU, EKČP, Listina EU o temeljnih pravicah, varstvo človekovih pravic
Objavljeno: 11.02.2010; Ogledov: 3873; Prenosov: 1192
.pdf Celotno besedilo (608,59 KB)

2.
NUJNI POSTOPEK PREDHODNEGA ODLOČANJA KOT SREDSTVO ZA KREPITEV SODNEGA VARSTVA NA PODROČJIH OBMOČJA SVOBODE, VARNOSTI IN PRAVICE
Barbara Markežič, 2010, diplomsko delo

Opis: Temeljni mehanizem za zagotavljanje ucinkovite in enotne uporabe ter razlage zakonodaje Unije predstavlja sodelovanje, ki se med nacionalnimi sodišci držav clanic in Sodišcem Evropske unije vzpostavi v okviru postopka predhodnega odlocanja. Casovno obdobje, ki ga Sodišce v tem postopku potrebuje za izdajo predhodne odlocbe, je zlasti zaradi velikega števila udeležencev, ki lahko v postopku sodelujejo, in obveznosti povezanih s prevajanjem stališc, ki jih imajo možnost predložiti vse države clanice, relativno dolgo in zato velikokrat problematicno z vidika zagotavljanja ucinkovitega sodnega varstva. Poleg tega je bilo na podrocjih obmocja svobode, varnosti in pravice sodno varstvo po prej veljavni Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti še dodatno oslabljeno zaradi omejenih pristojnosti, ki so bile za Sodišce dolocene v zvezi s predhodnim odlocanjem o pravnih aktih institucij Unije, sprejetih na teh podrocjih. Tako so bili posamezniki ravno na teh podrocjih, ki so del obmocja svobode, varnosti in pravice, kjer so njihove pravice še posebej obcutljive, prikrajšani za bolj ucinkovito sodno varstvo. Slednje se je nekoliko izboljšalo z uvedbo hitrega postopka leta 2001. Z njegovo uporabo ima namrec Sodišce možnost, da v izjemno nujnih primerih predhodno odlocbo sprejme v krajšem roku kot tistem, ki ga potrebuje pri uporabi rednega postopka predhodnega odlocanja. Pospešitev odlocanja z uporabo hitrega postopka pa je rezultat absolutne prednosti, ki jo imajo vse stopnje predloga za sprejetje predhodne odlocbe po hitrem postopku glede na vse ostale predložene zadeve. Glede na to, da Sodišce z uporabo hitrega postopka zaradi njegove izjemne narave ni moglo in ne more zagotavljati ucinkovitega sodnega varstva v vseh primerih, je bil posebej za obmocje svobode, varnosti in pravice leta 2008 uveden še nujni postopek predhodnega odlocanja. Z uveljavitvijo tega postopka je Sodišce pridobilo možnost, da v bistveno skrajšanih rokih obravnava najobcutljivejša vprašanja s podrocij tega obmocja. Bistvene znacilnosti, ki nujni postopek odražajo in se od rednega postopka predhodnega odlocanja razlikujejo ter s tem zagotavljajo hitrejše odlocanje Sodišca, opredeljujejo zlasti obravnava predloga za sprejetje predhodne odlocbe v okviru senata petih sodnikov, vi posebej dolocenem za to, odvijanje pisnega dela postopka predvsem po elektronski poti, izjemno skrajšanje rokov ter omejeno število udeležencev, ki lahko sodelujejo v pisnem delu postopka. V praksi je okrepljeno sodno varstvo, ki je posledica uvedbe nujnega postopka predhodnega dolocanja, mogoce razbrati iz sodne prakse Sodišca, ki je bila izid uporabe tega postopka. Nenazadnje je bil v luci krepitve sodnega varstva tudi sprejem in uveljavitev Lizbonske pogodbe, s katero so bile odpravljene omejitve pristojnosti Sodišca za predhodno odlocanje o zadevah, ki se nanašajo na obmocje svobode, varnosti in pravice.
Ključne besede: Hitri postopek predhodnega odlocanja, Lizbonska pogodba, nujni postopek predhodnega odlocanja, obmocje svobode, varnosti in pravice, pristojnosti Sodišca za predhodno odlocanje, ucinkovito sodno varstvo.
Objavljeno: 03.05.2010; Ogledov: 2106; Prenosov: 147
.pdf Celotno besedilo (561,84 KB)

3.
SODIŠČE EU PO LIZBONSKI POGODBI
Tomaž Bauman, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu predstavljam Sodišče EU ter spremembe, ki jih je le-to doživelo z Lizbonsko pogodbo. Čeprav Sodišče EU ni osrednja tema Lizbonske pogodbe, je z Lizbonsko pogodbo doživelo nekatere pomembne spremembe. V diplomskem delu analiziram te spremembe ter predstavljam Sodišče EU kot sodni organ Evropske unije. Ker je za analizo sprememb potrebno poznati Sodišče EU kot institucijo EU, v prvem delu diplomskega dela predstavljam Sodišče EU. Glavni poudarki so na sestavi in organizaciji Sodišča EU, pri kompetenčnem vidiku pa na pristojnostih in postopkih pred Sodiščem EU. Lizbonska pogodba je okrepila položaj Sodišča EU na vseh področjih njegovega delovanja. Z Lizbonsko pogodbo se nadaljuje federalizacija EU. Poenostavitev pogojev za denarno kaznovanje držav članic, splošna pristojnost predhodnega odločanja na področju svobode, varnosti in pravice ter ustanovitev odbora, ki poda mnenje o ustreznosti kandidata za položaj sodnika ali generalnega pravobranilca, so nekatere od sprememb, ki gredo v tej smeri. Nujen postopek predhodnega odločanja, ki je po novem urejen v Lizbonski pogodbi, je posledica večjih pristojnosti Sodišča EU na področju svobode, varnosti in pravice. Bolj kot na področju svobode, varnosti in pravice ostajajo omejene pristojnosti Sodišča EU na področju skupne zunanje in varnostne politike. Kljub omejenim pristojnostim Sodišča EU na tem področju, bodo spremembe znatno izboljšale pristojnosti Sodišča EU za presojo omejujočih ukrepov za posameznike. Spremembe na področju ničnostne tožbe so dobrodošle, čeprav morda ne dovolj konkretne. Tako bo predvsem od Sodišča EU odvisno, kako bo razširitev pristojnosti biti vlagatelj ničnostne tožbe delovala v praksi. S tem ko je Listina o temeljnih pravicah EU vključena v »ustavno materijo«, Sodišče EU lahko o njej odloča. Čeprav Lizbonska pogodba ne priznava pravice posameznikov, da neposredno pred Sodiščem EU uveljavljajo varstvo pravic iz Listine in ne velja v Združenem kraljestvu ter na Poljskem, v prihodnosti pa tudi na Češkem, kar pomeni le še večjo diferenciacijo EU, vendarle gre za pomemben korak naprej.
Ključne besede: Sodišče EU, Lizbonska pogodba, Sodišče, Splošno sodišče, Sodišče za uslužbence, organizacija Sodišča EU, sestava Sodišča EU, pristojnosti Sodišča EU, postopki pred Sodiščem EU.
Objavljeno: 28.09.2010; Ogledov: 2571; Prenosov: 445
.pdf Celotno besedilo (402,18 KB)

4.
OBMOČJE SVOBODE , VARNOSTI IN PRAVICE PO LIZBONSKI POGODBI
Tamara Karba, 2011, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava območje svobode, varnosti in pravice po Lizbonski pogodbi. Območje svobode, varnosti in pravice (v nadaljevanju območje) je območje znotraj meja Evropske unije (v nadaljevanju EU), ki je opredeljeno kot območje brez notranjih meja, na katerem je v povezavi z ustreznimi ukrepi glede nadzora na zunanjih mejah, azila, priseljevanja ter glede preprečevanja kriminala in boja proti njemu zagotovljeno prosto gibanje oseb. Območje vsebuje štiri politike in sicer: politiko mejne kontrole, priseljevanja in azila, politiko pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, politiko pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in politiko policijskega sodelovanja. Zamisel o takšnem območju se je pojavila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in od takrat pridobiva na pomembnosti. Tudi z Lizbonsko pogodbo, ki je stopila v veljavo 1. decembra 2009, je bilo tako, saj Lizbonska pogodba glede območja prinaša številne spremembe, ki bodo še okrepile vlogo območja. Lizbonska pogodba uvaja enotne pravne akte za vsa področja delovanja EU, tudi za območje. Vsa zakonodaja glede območja bo lahko tudi predmet presoje sodišča EU. Izboljšana je tudi demokratična kontrola območja z okrepljeno vlogo nacionalnih parlamentov. Lizbonska pogodba predvideva tudi možnost ustanovitve Evropskega javnega tožilstva s preoblikovanjem Eurojusta. Avtorica zaključuje, da je Lizbonska pogodba večino določb glede pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in policijskega sodelovanja podvrgla načelu kvalificirane večine in soodločanja, kar omogoča hitrejše sprejemanje zakonodaje EU na tem področju. Kljub temu pa ni mogoče v celoti predvideti učinkov, ki jih bodo te spremembe prinesle in zelo verjetno je, da bo potrebnih še veliko sprememb, da bo območje vzpostavljeno v celoti.
Ključne besede: Območje svobode, varnosti in pravice, Lizbonska pogodba, politika mejne kontrole, priseljevanja in azila, politika pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, politika pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, politika policijskega sodelovanja.
Objavljeno: 07.03.2011; Ogledov: 1707; Prenosov: 328
.pdf Celotno besedilo (521,03 KB)

5.
KONKURENČNO PRAVO IN PROFESIONALNI ŠPORT PO LIZBONSKI POGODBI
Peter Hronek, 2012, magistrsko delo/naloga

Opis: Magistrska naloga obsega kartelnopravna vprašanja s področja športa iz perspektive evropskega konkurenčnega prava, katera se pojavijo zaradi organizacijske strukture evropskega športa in zaradi značilnih pristopov trženja. Naloga se posveča predvsem športnim panogam, katere so tipično organizirane v obliki športnih klubov in katerih organizacijska struktura temelji na principu krovne zveze. Po večini se magistrska naloga nanaša na nogomet, saj je nogomet na podlagi svoje organizacijske strukture za večino športov vzgled in s svojo popularnostjo in ekonomskimi vplivi, ki jih prinašajo nogometna tekmovanja pa je tudi najenostavneje prikazati ekonomske učinke. V začetku je razlaga nekaj definicij nekaterih pomembnejših pojmov, kateri pripomorejo k razumevanju te magistrske naloge. Prikazano je razmerje med športom in pravom unije na splošno. Cilj magistrske naloge je prikazati razmerje med profesionalnim športom v Evropi in kartelnim pravom, ki je urejeno v členih 101 in 102 PDEU (Pogodbe o delovanju Evropske unije), ter omeniti nekaj najpogostejših dilem in vprašanj, ki se pojavijo ob podrobnejši analizi tega področja.
Ključne besede: kartelno pravo, evropsko konkurenčno pravo, Lizbonska pogodba, profesionalni šport, EU
Objavljeno: 08.05.2012; Ogledov: 2007; Prenosov: 200
.pdf Celotno besedilo (500,89 KB)

6.
EVROPSKA DRŽAVLJANSKA POBUDA
Petra Usenik, 2012, diplomsko delo

Opis: Evropska državljanska pobuda je instrument neposredne demokracije, katerega namen je omogočiti višjo stopnjo sodelovanja državljanov Evropske unije v osrednjih političnih evropskih zadevah. Instrument daje pravico najmanj milijonu državljanov Evropske unije, da od Komisije EU zahtevajo pripravo novega zakonodajnega predloga. Ideja o evropski državljanski pobudi je zorela že desetletja, s širitvijo Evropske unije pa je prerastla v potrebo po instrumentu, ki bi državljane Evropske unije identificiral z Evropsko unijo in premoščal njihovo odtujenost od evropske politične elite. Gotovo ni naključje, da se uresničuje ravno v dobi, ko je zbiranje široke podpore po državah članicah Evropske unije, ki jo instrument za svoje delovanje potrebuje, s pomočjo socialnih omrežij, ki jih zagotavlja svetovni splet, zelo olajšano in ne more biti slučaj, da se je ideja začela udejanjati ravno v času največje krize Evropske unije in evropske valute. Cilji instrumenta bodo lahko v praksi doseženi zgolj v primeru, da bo sistem evropske državljanske pobude deloval. V strokovni javnosti instrument vzbuja tako pozitivna kot negativna pričakovanja. Kritiki Uredbe EU št. 211/2011 opozarjajo, da je postopek preveč kompleksen in predolg . Hkrati pa instrument vzbuja močna pričakovanja in vzbuja optimizem, kar v primeru nemožnosti realizacije lahko deluje ravno nasprotno od želene smeri – v poglabljanje odtujenosti evropskih državljanov od evropskih institucij . Ni mogoče prezreti dejstva, da je predpisani postopek res zapleten, vendar bo to oviro dober organizator zagotovo prešel. Bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da evropska državljanska pobuda predstavlja zgolj predlog za oblikovanje načrta, ki Komisijo EU samo spodbuja, ne pa tudi zavezuje k ukrepanju na zakonodajnem področju. Komisija EU se tako lahko odloči, da ne bo sprejela nobenih ukrepov glede predložene evropske državljanske pobude, kar zanjo ne predvideva nobenih sankcij. Končna odločitev je v rokah Evropskega parlamenta in Sveta, saj se kot zakonodajalca lahko odločita, da ne bosta sprejela predloga pravnega akta Komisije EU, ki ga je ta dala na podlagi predlagane evropske državljanske pobude. Vsekakor menim, da je prav, da evropsko državljansko pobudo v začetnih korakih njenega uresničevanja v praksi pospremimo z optimizmom, ob tem pa verjamemo, da bo Komisija EU v fazi spremljanja njenega delovanja zaznala vse pomanjkljivosti postopka in tudi predlagala korektivne ukrepe, da bo zares lahko postala prvi korak k državljanski demokraciji v Evropi.
Ključne besede: Evropska unija, Lizbonska pogodba, evropska državljanska pobuda, državljani Evropske unije, instrument neposredne demokracije
Objavljeno: 21.06.2012; Ogledov: 1482; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (4,51 MB)

7.
OBRNJENA SOLANGE DOKTRINA KOT ODRAZ DINAMIČNEGA RAZVOJA PRAVA EU
Nina Grasselli, 2013, diplomsko delo

Opis: Z ozirom na stopnjo integracije, ki jo EU dosega, natančneje na dejstvo, da EU ni več zgolj oblika ekonomske povezave med državami članicami, ampak da je ta tvorba že prerasla v politično unijo, ki priznava širok spekter človekovih pravic (mislim zlasti na novosti, ki jih je vpeljala Lizbonska pogodba – podelitev enake zavezujoče narave Listini o temeljnih pravicah, kot jo imajo primarni pravni akti EU in podelitev pravne osebnosti Uniji, ki je tako lahko pristopila k Svetu Evrope in postala podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ki jo zavezuje), se v teoriji zastavlja vprašanje, ali se je EU razvila že tako daleč, da bi se lahko preko instituta evropskega državljanstva uvedlo varstvo temeljnih pravic na ravni prava EU. V želji po iskanju čim bolj praktičnih in učinkovitih pravnih rešitev so teoretiki zasnovali inovativen predlog obrnjene Solange doktrine, v izvirniku poimenovane »Reverse Solange«, ki že dobiva svoje prve zagovornike in nasprotnike. Za svoje izhodišče jemljejo »bistvo« državljanstva EU, kot je bilo opredeljeno v sodbi Sodišča EU v zadevi Ruiz Zambrano, in sicer z razlago člena 20 Pogodbe o delovanju Evropske unije in ob tem zagovarjajo, da lahko takšna razlaga Sodišča služi kot povezava med institutom državljanstva EU in konceptom varstva temeljnih pravic – namreč tudi v povsem notranjih situacijah »bistvo« državljanstva EU preprečuje kršitve temeljnih pravic. V tej nalogi zato, ob upoštevanju ustrezne sodne prakse, preučujem izvor doslej zadovoljivo uveljavljenega pravila Solange, ki predstavlja izjemo od načela primarnosti prava EU. Z ozirom na novejše razvojne tendence EU pa v nadaljevanju predstavljam zamisel o obrnjenem Solange pravilu, kako naj bi se le-to oblikovalo in funkcioniralo v praksi, prikazujem argumente, ki so mu v prid in jih soočam s protiargumenti oziroma ugotavljam, ali morda ostaja doslej uveljavljena izjema od načela primarnosti še naprej utemeljena.
Ključne besede: Solange, Reverse Solange, Lizbonska pogodba, evropsko državljanstvo, človekove pravice, Ruiz Zambrano, Kadi, ustavni pluralizem
Objavljeno: 28.02.2013; Ogledov: 1434; Prenosov: 378 
(1 glas)
.pdf Celotno besedilo (782,89 KB)

8.
TEMELJNE PRAVICE V PRAVNEM SISTEMU EU
Sara Kalem, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava ureditev temeljnih človekovih pravic in svoboščin v mednarodnih in regionalnih dokumentih ter ureditev v pravnem sistemu EU. Ker je EU sprva temeljila zgolj na ekonomskem povezovanju, se varstvu temeljih pravic ni namenjalo pretirane pozornosti. Temeljne pravice so bile prvič izrecno omenjene v preambuli Enotnega evropskega akta. Z novimi spremembami ustanovitvenih pogodb EU se je več pozornosti namenjalo tudi varstvu temeljnih pravic, pri čemer ne gre spregledati vpliva Sodišča EU na ureditev temeljnih pravic v EU. Diplomsko delo obravnava tudi ureditev osebnostnih pravic v mednarodnem pravu ter pravu EU, njihov pomen in posamezne primere osebnostnih pravic.
Ključne besede: Temeljne pravice, Evropska unija, osebnostne pravice, Listina EU o temeljnih pravicah, Lizbonska pogodba, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Objavljeno: 10.01.2014; Ogledov: 1118; Prenosov: 305
.pdf Celotno besedilo (847,73 KB)

9.
Analiza celovitosti sistema sodnega varstva Sodišč EU
Katja Rojko, 2014, magistrsko delo

Opis: Zasnovani sistem varstva pravic prava EU je, kljub velikim spremembam na gospodarsko ekonomskem področju in tudi na socialnem področju, saj se je družba in posameznikov položaj v njej v tem času zelo spremenil, dolga leta deloval brezhibno. Odrekanje pravnega varstva oziroma pomanjkanje učinkovitega pravnega sredstva kot pomanjkljivost sistema ni bilo zaznano vse do zadeve Jégo-Quéré. Po opravljeni analizi pravnih sredstev, ki so v okvirih varstva pravic v zasebnem interesu, javnem interesu in v okviru ustavnega varstva pravic na voljo posamezniku, je zaključiti, da je za posameznika daleč najprimernejše varstvo pravic v zasebnem interesu. Direktna ničnostna tožba na podlagi četrtega odstavka 263. člena Pogodbe o delovanju EU pa je tisti institut varstva pravic EU, ki je za posameznika, če le izpolnjuje stroge legitimacijske pogoje, ki so po spremembi z Lizbonsko pogodbo upoštevaje interpretacijo pojma predpis, ki jo je Sodišče EU poudarilo v zadevi C-583/11 P, postali za posameznika, ki želi izpodbijani splošne akte, z izjemo zakonodajnih aktov, manj strogi, daleč najprimernejši. Kljub vsem možnostim varstva pravic, ki so posamezniku neposredno ali posredno na voljo, da bi lahko učinkovito zavaroval svoje pravic, ki izvirajo iz prava EU, se postavlja vprašanje ali se lahko vseeno znajde v situaciji, ko mu ustrezno oziroma učinkovito varstvo pravic (po načelu effet utile) ni zagotovljeno? Odgovor je pritrdilen. Varstvo pravic posameznika preko Sodišča EU je kljub namenu spremembe četrtega odstavka 263. člena PDEU, da se posameznikom omogoči, da pod manj strogimi pogoji vložijo ničnostno tožbo zoper predpise, omejeno in ni opaziti interesa, ne s strani Sodišča EU, kot tudi ne s strani držav članic (sodeč po Lizbonski pogodbi), da bi v prihodnje prišlo do širitve tega obsega na tak način, da bi posameznikom v okviru pojma predpis bila dana možnost izpodbijanja splošnih zakonodajnih aktov. Naloga je sestavljena iz treh poglavij. Prvo poglavje predstavlja kratek uvod v sisteme varstva pravic. V drugem poglavju sledi opis značilnosti posameznega sistem varstva pravic, s pregledom bistvenih lastnosti pravnih sredstev, znotraj vsakega izmed sistemov varstva pravic. Tretje poglavje je jedro magistrske naloge. V njem so najprej predstavljene možnosti, kako lahko posameznik zaščiti svoje pravice, ali se lahko odloči za uveljavljanje varstva pravic le znotraj enega sistema varstva pravic, na primer zasebnopravnega, ali pa lahko hkrati uporabi tudi pravna sredstva, ki mu jih nudi sistem javnega varstva pravic. Sledi analiza podobnosti in razlik ter medsebojne povezanosti posameznih pravnih sredstev, ki daje podlago za pregled prednosti in slabosti za posameznika, pri uveljavljanju varstva pravic. Magistrska naloga doseže svoj vrh pri presoji, ali je posamezniku, glede na novo ureditev po Lizbonski pogodbi in kljub pomanjkljivostim sistema varstva pravic, zagotovljeno učinkovito varstvo pravic prava EU. Temu pa sledijo še sklepne misli.
Ključne besede: Pravo EU, načelo primarnosti, načelo neposrednega učinka, sistem varstva pravic prava EU, varstvo pravic v zasebnem interesu, varstvo v javnem interesu, ustavno varstvo pravic, značilnosti posameznega sistem varstva pravic, pravna sredstva znotraj vsakega izmed sistemov varstva pravic, prednosti in slabosti za posameznika, učinkovito varstvo pravic prava EU, Lizbonska pogodba, direktna ničnostna tožba na podlagi četrtega odstavka 263. člena PDEU, strogi pogoji legitimacije pomanjkljivostim sistema
Objavljeno: 28.05.2014; Ogledov: 2239; Prenosov: 793
.pdf Celotno besedilo (1,55 MB)

10.
NAČELO INSTITUCIONALNEGA RAVNOTEŽJA
Maja Rošer, 2016, diplomsko delo

Opis: Lizbonska pogodba je spremenila institucionalno zgradbo Evropske unije in s tem posegla v občutljivo institucionalno ravnotežje. Ker je institucionalno ravnotežje vezano na razvoj institucionalne strukture Evropske unije, vse spremembe institucionalne strukture povzročijo spremembe v institucionalnem ravnotežju. Na načelu institucionalnega ravnotežja temelji delovanje treh najpomembnejših političnih institucij, Komisije, Evropskega parlamenta in Sveta, ki narekuje, da morajo biti institucije oziroma njihovo delovanje v ravnotežju, da nobena ne prevlada druge. To je bistvenega pomena zato, ker vsaka zastopa svoje interese: Komisija zastopa interese Evropske unije, Evropski parlament interese državljanov Evropske unije in Svet interese držav članic. Preko načela institucionalnega ravnotežja se skuša torej doseči, da nobeden izmed teh interesov ne bi bil v pod- ali nadrejenem položaju. Institucionalno ravnotežje se kaže v svoji najbolj optimalni obliki v rednem zakonodajnem postopku, katerega temeljna načela so predlog Komisije, soodločanje Evropskega parlamenta in Sveta ter načelo kvalificirane večine v Svetu. Sam postopek je kompromis med različnimi interesi in je precej zapleten, a ker se zakonodajni akti praviloma sprejemajo v treh obravnavah, je postopek poenostavljen in racionaliziran tako, da je zakon lahko sprejet že v prvi oziroma drugi obravnavi. Vsaka naslednja obravnava se izvede le, če v predhodnih fazah ni prišlo do soglasja o vsebini zakona med Evropskim parlamentom in Svetom. V rednem zakonodajnem postopku imajo torej vse tri institucije zelo pomembno vlogo. Govorimo o »trilogu«, pri katerem udeležene institucije stopajo v politično diskusijo z dvema partnerjema. V tem tako imenovanem »institucionalnem trikotniku« se sprejemajo najpomembnejše odločitve na ravni Evropske unije.
Ključne besede: Institucionalno ravnotežje, Lizbonska pogodba, Evropska komisija, Evropski parlament, Svet Evropske unije, redni zakonodajni postopek.
Objavljeno: 20.05.2016; Ogledov: 1151; Prenosov: 113
.pdf Celotno besedilo (456,52 KB)

Iskanje izvedeno v 0.23 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici