| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Primernost pravice do pozabe in njene izvedbe za varstvo zasebnosti
Žiga Kotošek, 2017, magistrsko delo

Opis: Osrednji del magistrske naloge prestavlja pravica do pozabe, ki jo je Sodišče Evropske unije ugotovilo v sodbi v zadevi C-131/12, Google proti Agencia Española de Protección de Datos (AEPD) in Mario Costeja González, ter spremembe, ki jih na tem področju prinaša nova Splošna uredba o varstvu podatkov. Sodišče Evropske unije je v tej prelomni sodbi navedlo, da lahko posameznik zahteva odstranitev hiperpovezav, ki so rezultat iskalnega termina po posameznikovem imenu oziroma sorodnih besednih zvezah, če je na podlagi teh mogoče (neposredno ali posredno) identificirati posameznika. Za to bo šlo predvsem takrat, kadar so podatki o posamezniku netočni, neprimerni, neustrezni, pretirani ali neažurni. Pri presoji posameznega zahtevka je potrebno vsakokratno tehtanje med nasprotujočimi si pravicami in interesi, v okviru katerega pa je treba upoštevati pomembnost pravic zadevne osebe iz 7. člena (spoštovanje zasebnega in družinskega življenja) in 8. člena (varstvo osebnih podatkov) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Z obdelavo podatkov spletni iskalniki močno posegajo v pravice posameznika in omogočajo tretji osebi, da na podlagi seznama zadetkov sestavi o iskani osebi podroben profil, kar bi bilo brez internetnega iskanja onemogočeno ali vsaj zelo oteženo. Odločba je močno odmevala v medijih in požela ogromno kritik. Bistvo zadevne sodbe pa je prav v tem, da v določenih primerih varstvo podatkov in pravica do zasebnosti kot temeljni pravici prevladata nad ekonomskimi interesi spletnih iskalnikov in svobodo izražanja. Magistrska naloga je vsebinsko razdeljena na pet delov. V uvodnem poglavju je za lažji oris problema na kratko predstavljena citirana sodba Sodišča Evropske unije, njeni učinki ter pravna vprašanja, ki jih je navedena odločitev načela. Hkrati so navedene hipoteze, ki so dane v kritično presojo. Drugo poglavje služi predvsem nadaljnjemu razumevanju sodbe ter lažjemu utemeljevanju meril, ki utemeljujejo izbris. Ker so vse države članice Evropske unije tudi podpisnice Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, poglavje obravnava tudi razmerje med Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, zaradi česar avtor delno načne tudi vprašanje same skladnosti pravice do pozabe s konvencijskih pravom. Obravnavane so tri temeljne človekove pravice (pravica do zasebnosti, pravica do varstva osebnih podatkov in pravica do svobode izražanja), katerih tehtanje oziroma uravnoteženje je pomembno v odnosu do pravice do pozabe oziroma se zahteva pri vsakokratni presoji izbrisnega zahtevka. Ker je poudarek magistrske naloge na obravnavanju pravice do pozabe, o čemer se ustrezno razglablja v tretjem poglavju, so omenjene pravice obravnavane omejeno, le kolikor je to potrebno za boljše razumevanje te magistrske naloge. Osrednje poglavje magistrske naloge se neposredno osredotoča na pravico do pozabe, njen zgodovinski razvoj ter analizo sodbe, predstavljeni so tudi kriteriji za tolmačenje posameznikovih zahtevkov. Ker se bo 25. 5. 2018 začela uporabljati Splošna uredba o varstvu podatkov, ki je prenovila oziroma posodobila določbe Direktive 95/46/ES iz leta 1995, je četrto poglavje osredotočeno na slednje ter na ureditev pravice do pozabe v zadevni uredbi. Predvsem avtor pri tem ugotavlja, da je na podlagi same Splošne uredbe o varstvu podatkov mogoča širša uporaba pravice do pozabe. Izražena je tudi kritična presoja statutarne pravne ureditve pravice, poglavje pa konstituira tudi rešitve v zvezi z nekaterimi pomanjkljivostmi dotične pravice v novi Splošni uredbi o varstvu podatkov. V zadnjem poglavju avtor preverja postavljene hipoteze ter podaja sklepne misli.
Ključne besede: Pravica do pozabe, Direktiva o varstvu osebnih podatkov, Splošna uredba o varstvu podatkov, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 651; Prenosov: 143
.pdf Celotno besedilo (1,44 MB)

2.
Varstvo človekovih pravic - EU in Svet Evrope
Nastja Trstenjak, 2017, magistrsko delo

Opis: Varstvo človekovih pravic je v Evropi prepuščeno dvema organizacijama, to sta Svet Evrope, kot že od nekdaj ključni akter na področju človekovih pravic ter Evropska unija, ki na začetku svojega obstoja človekovim pravicam ni naklanjala posebne pozornosti, saj je bil prvotni smisel integriranja v njenem okviru predvsem gospodarski, temu pa je drugače danes, saj varstvu človekovih pravic daje vse več pomena. Naloga magistrskega dela je bila predvsem predstaviti vse vidike varstva človekovih pravic s strani obeh organizacij ter razmerje pristojnosti med njima. Vsaka od teh organizacij ima svoj dokument človekovih pravic, to sta Evropska konvencija o človekovih pravicah ter Listina EU o temeljnih pravicah, pri čemer se pravice, ki so v dokumentih zapisane bolj ali manj prekrivajo. Prav tako pod okriljem vsake organizacije deluje lastno sodišče, in sicer Evropsko sodišče za človekove pravice pod okriljem Sveta Evrope in Sodišče Evropske unije pod okriljem Evropske unije. V preteklosti sta ti najpomembnejši evropski sodišči delovali eno mimo drugega. Medtem ko se je ESČP vse bolj uveljavljalo kot najpomembnejši varuh človekovih pravic v Evropi, je luksemburško sodišče stremelo h kontinuirani graditvi Evropske unije, še zlasti na ekonomskem področju. Pozneje se je Sodišče EU v vse večji meri začelo ukvarjati tudi s človekovimi pravicami in sprejeti so bili akti, na podlagi katerih tudi EU zagotavlja njihovo varstvo. Ker se je zavedanje o pomembnosti varstva pravic tudi znotraj EU začelo vse večati, so se začele pojavljati ideje o pristopu EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Ideja se je začela uresničevati z Lizbonsko pogodbo, ki je določila pravno podlago za možnost priključitve in pristop omogočila. Kmalu po njenem sprejemu so se začela med Svetom Evrope in EU pogajanja, ki so pripeljala do sporazuma in osnovan je bil osnutek pogodbe o pristopu. Ko je SEU odločalo o njegovi skladnosti s Pogodbama, je ugotovilo nezdružljivost s pravom EU in pristop je bil začasno odložen. Ker pa omenjen pristop v skladu s Pogodbo o Evropski Uniji za EU ni samo možnost, temveč obveza, se bodo pogajanja v prihodnosti morala zaključiti v obliki, ki bo skladen s pravom EU in bo upošteval posebno naravo njenega pravnega reda. Na podlagi tega EU ne bo imela popolnoma enakega položaja kot ga imajo druge države podpisnice, saj je bil namreč Svet Evrope doslej le zveza držav. S tem, ko bi naj h Konvenciji pristopila nadnacionalna sui generis organizacija, se je odprlo specifično pravnopolitično vprašanje, na katerega bo uspešno odgovorjeno takrat, ko bo dorečen način, na podlagi katerega bo v Evropi prišlo do okrepljenega, skladnega ter kar je najpomembneje, učinkovitega varstva človekovih pravic. Magistrsko delo obravnava zgoraj opisano, pri čemer je vsako poglavje bilo poskušano obravnavati v luči učinkovitega varstva pravic, saj pravica per se brez, da bi stanju de iure sledila ustrezna realizacija v praksi, kot vemo, ne bi imela pomena.
Ključne besede: Temeljne pravice, človekove pravice, učinkovito sodno varstvo, nadnacionalno sodno varstvo, Svet Evrope, Evropska Unija, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Evropska socialna listina, Listina EU o temeljnih pravicah, Evropsko sodišče za človekove pravice, Sodišče Evropske Unije, Evropski komisar za človekove pravice, Evropski varuh za človekove pravice, Agencija EU za človekove pravice, pristop Evropske Unije k Evropski konvenciji za človekove pravice.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 1106; Prenosov: 197
.pdf Celotno besedilo (1,58 MB)

3.
Horizontalni neposredni učinek določb Listine EU o temeljnih pravicah v luči novejše sodne prakse Sodišča EU
Iris Štelcar, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo z analizo sodne prakse Sodišča EU proučuje vprašanje horizontalnega neposrednega učinka določb Listine EU o temeljnih pravicah. Od uveljavitve Lizbonske pogodbe je Listina del primarne zakonodaje EU. Glede na možnost neposrednega sklicevanja na določbe ustanovnih pogodb EU v primeru spora med posamezniki se odpira vprašanje, ali se lahko temeljna načela prava EU, ki jih je Sodišče EU razvilo na tem področju, uporabijo tudi za določbe Listine. Ključno vprašanje je, ali lahko imajo tudi določbe Listine neposredni učinek, ki ga je Sodišče EU že v zadevi 26/62, Van Gend & Loos, priznalo pravicam, ki izhajajo iz primarnega prava EU. To vprašanje je izjemno zanimivo glede horizontalnega neposrednega učinka določb Listine, še posebej v luči dejstva, da so bile temeljne pravice tradicionalno razumljene kot ščit posameznikov proti državi in ne proti drugim posameznikom. Izhodiščno težavo povzroča 51. člen Listine, ki kot naslovnike, ki jih zavezujejo njene določbe, ob institucijah EU in državah članicah izrecno ne predvideva tudi posameznikov. Z namenom okrepitve varstva temeljnih pravic v EU je Sodišče EU zavrnilo restriktivno razlago omenjene določbe in pravicam iz Listine, ki so dovolj kakovostne, dopustilo horizontalni neposredni učinek. Ta odločitev še ne pomeni, da se lahko vsi posamezniki v zasebnopravnem sporu sklicujejo na katerokoli temeljno pravico iz Listine, ampak mora le-ta biti samozadostna in zavezujoča. Če je namreč konkretna določba zavezujočega značaja, jasna in nepogojna, je zato, da bi se lahko posamezniki v medsebojnem sporu sklicevali nanjo, ni treba konkretizirati z določbami prava EU ali nacionalnega prava. Odločilen vpliv na obravnavan razvoj sodne prakse sta imeli združeni zadevi C-569/16 in C-570/16, Bauer et al, kjer se je vprašanje horizontalnega neposrednega učinka drugega odstavka 31. člena Listine pojavilo zaradi nepravilnega prenosa 7. člena Direktive 2003/88 v nemški pravni red. Ta sodba Sodišča EU daje nacionalnim sodiščem novo evropsko razsežnost, saj bodo morali sodniki v določenih okoliščinah nacionalno zakonodajo »dati na stran«, da bi zagotovili učinkovito varstvo pravic iz Listine.
Ključne besede: primarno pravo Evropske unije, Listina EU o temeljnih pravicah, temeljne socialne pravice, horizontalni neposredni učinek, združeni zadevi C-569/16 in C-570/16, Bauer et al.
Objavljeno: 17.12.2019; Ogledov: 53; Prenosov: 13
.pdf Celotno besedilo (747,29 KB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici