Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrskem delu je predstavljena pravna narava pridobitve lastninske pravice pri prodaji v stečajnem postopku. Bralcu ne daje odgovora na kakšno posebno vprašanje, ki bi tako predstavljalo bistvo tega dela, pač pa mu omogoča, da se seznani s postopkom prodaje premoženja oziroma z načinom pridobitve lastninske pravice pri prodaji v stečajnem postopku v Sloveniji. Zasnovano je tako, da lahko osnovne informacije o takem postopku pridobi tudi oseba, ki nima poglobljenega pravnega znanja, pač pa je le grobo seznanjena s slovenskim pravnim redom. Tako je magistrsko delo razdeljeno na poglavja o lastninski pravici, njeni opredelitvi, omejitvah, varstvu, različnimi načini pridobitve, ki obstajajo v teoriji in ki so veljavni na podlagi zakona, poglavja o obligacijskih vidikih prodaje, o stečajnem postopku in o poteku prodaje v stečajnem postopku. S podpoglavji o možnostih izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika v stečajnem postopku in posebnih obveznostih poslovodstva v primeru insolventnosti stečajnega dolžnika, ki je gospodarska družba, sta dodatno izpostavljena instituta, ki aktivnemu upniku v stečajnih postopkih dajeta boljše možnosti poplačila, kot jih upniki navadno dosegajo. V osrednjem šestem poglavju pa so predstavljeni dejanske lastnosti prodaje v stečajnem postopku, po katerih se tak način pridobitve lastninske pravice razlikuje od klasičnega pravno poslovnega načina pridobitve le-te, vsebujoč sodno prakso Višjih in Vrhovnega sodišča, ki se je razvila okoli posameznih vprašanj pri takšnem načinu pridobitve lastninske pravice. V tem poglavju so tako raziskane posledice dejstva, da spada takšen način pridobitve lastninske pravice v teoriji (in tudi praksi) med originarne, katere pravice s prodajo ugasnejo, vpliv pravila o omejitvi odgovornosti za stvarne napake, ter kakšno varstvo kupec sploh ima. Delo tako z obravnavo posameznih pravil, relevantne sodne prakse, ter primerjavo z osnovno ureditvijo na področjih, ki jih zadeva, daje celovito sliko pravil o prodaji (in nakupu) premoženja v stečajnem postopku.
Ključne besede: lastninska pravica, pravna narava, pridobitev, stečajni postopek, prodaja
Objavljeno v DKUM: 20.01.2021; Ogledov: 613; Prenosov: 66
Celotno besedilo (728,99 KB)

Opis: Magistrsko delo se v uvodu, s kratkim opisom, »dotakne« samega pojma lastninske pravice, saj gre za eno ključnih človekovih pravic, ki je deležna pravnega varstva na najvišji ravni. Kot pomemben institut, s katerim se želi zagotoviti mirno sosedsko življenje, je v nadaljevanju zaključnega dela podan oris različnih omejitev lastninske pravice, katerim je podvržen imetnik pravice. Stvarnopravna določila pa ne zavezujejo samo lastnikov, temveč tudi neposrednega posestnika, zato je v magistrski nalogi smiselno podana tudi krajša opredelitev posesti. Za boljši vpogled, in pravilno razumevanje imisij, se magistrska naloga nadalje opredeli do samega sosedskega prava, katerega glavna naloga je sosedom omogočiti prijetno sobivanje na prostorsko povezanih nepremičninah in v okviru katerega se obravnavajo imisije kot najbolj tipičen institut sosedskega prava. Z izrazom sosedstvo lahko opredelimo družbeno razmerje sosedov, torej tistih ljudi, ki so prostorsko povezani. Temu sledi pregled različnih vrst tožbenih zahtevkov, ki so na voljo posameznikom v okviru pravnega varstva pred prepovedanimi imisijami, ter razmejitev med stvarnopravnim in obligacijskopravnim varstvom. V jedru zaključnega dela so predstavljene imisije, kot eden najbolj tipičnih sosedskopravnih institutov, ter njihova klasifikacija glede na različne vrste. Imisije so raznovrstni vplivi, ki izhajajo iz ene nepremičnine in jih je mogoče zaznati na drugi nepremičnini. Niso pa vsi moteči vplivi tudi prepovedani, saj mora med lastniki prostorsko povezanih nepremičnin obstajati določena mera tolerance, na podlagi katere je vsakdo, do določene mere, dolžan trpeti vplive, ki prihajajo in se širijo iz okolice. Ali gre za prepovedano imisijo, pa je odvisno od krajevnih razmer ali škode, ki je bila prizadejana nepremičnini. Kot zanimivost, se magistrsko delo opredeli tudi do idealnih imisij, ki predstavljajo eno od vrst imisij za katero v slovenski teoriji in sodni praksi še ni jasnih stališč ali jim je priznana pravna veljava ali ne.
Ključne besede: Lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, posest, sosedsko pravo, nepremičnina, imisije, stvarno pravno varstvo, obligacijsko pravno varstvo.
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 740; Prenosov: 111
Celotno besedilo (821,33 KB)

Opis: Pri poslovanju z nepremičninami je načelo zaupanja v zemljiško knjigo poglavitnega pomena. Iz tega načela izhaja, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Načelo zaupanja pri poslovanju z nepremičninami varuje dobroverno osebo, zato je vpis pravice v zemljiško knjigo pomemben. V zemljiško knjigo se vpisujejo nepremičnine, pravice na nepremičninah in pravna dejstva tako glede nepremičnin, kot glede imetnikov pravic na nepremičninah, ki so pomembna za pravni promet z nepremičnino. Stvarna pravica, ki se vpisuje v zemljiško knjigo je tudi lastninska pravica. Po vsebini upravičenj, ki jih vključuje, je lastninska pravica najobsežnejša stvarna pravica in lahko na primeru te pravice najprimerneje razložimo upravičenja in tako tudi med njimi razpolagalno upravičenje. V magistrski nalogi bo pojasnjena razlika med samo pravico in upravičenjem. Vsebino pravice determinirajo upravičenja. Vsaka pravica je sestavljena iz enega ali več upravičenj. Vsebina upravičenj, ki jih vključuje pravica, nam povedo na kakšen način lahko uveljavimo pravico, proti komu jo lahko uveljavimo ter ali lahko s pravico razpolagamo in na kakšen način. Zato je členitev pravice na upravičenja ne zgolj teoretičnega pomena, temveč je izredno pomembna za pravilno razumevanje vsebine pravice, ter s tem povezano uporabo pravnih pravil o uveljavljanju pravice in razpolaganju z njo. Posamezna pravica lahko vključuje tri vrste upravičenj: temeljno (materialnopravno) upravičenje, pravovarstveni zahtevek in razpolagalno upravičenje.Vsaka pravica mora vključevati najmanj eno temeljno (materialnopravno) upravičenje ter pravovarstveni zahtevek. Večina pravic vključuje tudi tretjo vrsto upravičenja, to je razpolagalno upravičenje. Razpolagalno upravičenje predstavlja del pravice, ki imetniku zagotavlja pravno možnost prenesti, obremeniti, preoblikovati ter odpovedati se pravici. Z izrazom razpolagalno upravičenje označujemo pravno dejanje (pravni posel) njenega imetnika, ki povzroči prenos, spremembo ali prenehanje te pravice. Razpolagalno upravičenje je torej pravna možnost imetnika pravice razpolagati s to pravico na določen način. Ko obravnavamo razpolagalno upravičenje, se sprašujemo, ali pravica vključuje upravičenje imetnika razpolagati z njo in v kakšnem obsegu. Razpolagalno upravičenje je kot izrecna sestavina pravice opredeljena samo v prvem odstavku 37. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), pod pojmom lastninska pravica. To seveda ne pomeni, da druge pravice ne vsebujejo razpolagalnega upravičenja. Vse stvarne pravice tudi ne vsebujejo popolnega razpolagalnega upravičenja. V teoriji in sodni praksi se velikokrat nepravilno poimenuje razpolagalno upravičenje kot razpolagalna sposobnost. Prav tako se nam postavlja vprašanje, ali je razpolagano upravičenje predpostavka za začetek učinkovanja razpolagalnega pravnega posla. V pravnem prometu je trenutek vpisa izredno pomemben, saj velja pravna maksima prior tempore potior iure, ki pomeni hitrejši po času, močnejši po pravici. Pri tem je potrebno izpostaviti pričakovano pravico, katera je vmesno lastninsko stanje na nepremičnini, ko pravnoposlovni pridobitelj čeprav formalno gledano še ni lastnik, uživa določeno lastninsko varstvo, še preden vloži predlog za vknjižbo pridobitve lastninske pravice v zemljiško knjigo. Postavlja se vprašanje, ali pričakovana lastninska pravica pridobitelja omeji razpolagalno upravičenje odsvojitelja. Lastninska pravica ni več absolutna pravica ali vseobsegajoča in oblastvena pravica, saj jo omejujejo različna pravna področja tako, da je njen tradicionalni koncept zelo okrnjen. Pri omejitvah lastninske pravice splošno razlikujemo med omejitvami v javnem interesu in omejitvami, ki varujejo zasebne interese. Te omejitve pa odpirajo nekatera pomembna pravna vprašanja, ki so predmet magistrskega dela.
Ključne besede: poslovanje z nepremičninami, načelo zaupanja v zemljiško knjigo, trenutek vpisa, lastninska pravica, prenos lastninske pravice, materialnopravna upravičenja, razpolagalno upravičenje, razpolagalni pravni posel, pričakovana pravica, omejitve lastninske pravice.
Objavljeno v DKUM: 24.04.2019; Ogledov: 1081; Prenosov: 240
Celotno besedilo (1,30 MB)

Opis: Magistrsko delo ponuja celostno predstavitev imisijskega varstva na področju stvarnega, obligacijskega in okoljskega prava. Obravnava ne samo materialnopravni, temveč tudi procesnopravni vidik varstva pred prepovedanimi imisijami. Uvodoma magistrsko delo opredeljuje temeljne pojme, pomembne v sklopu prepovedanih imisij. Uvršča lastninsko pravico in hkrati z njo tudi pomemben institut omejitve lastninske pravice. Nadaljuje z obravnavo sosedskega prava. Magistrsko delo vsebuje opredelitev imisij in njihov zgodovinski pregled. Natančno klasificira vse vrste imisij. Osredinja se na prepovedane imisije in njihovo detajlno obrazložitev. Magistrsko delo analizira vse mogoče vrste pravnega varstva pred prepovedanimi imisijami v slovenskem pravnem sistemu. Dalje magistrsko delo opredeljuje odškodninske zahtevke izhajajoče iz škode nastale zaradi prepovedanih imisij. Vzporedno jih podpre z relevantno sodno prakso. Jasno predstavi problemski sklop ugotavljanja in dokazovanja vzročne zveze pri nastanku prepovedanih imisij in iz tega izhajajočo pravico do pravične odškodnine. Na podlagi primerjalnopravne ureditve z avstrijskim pravnim sistemom magistrsko delo ugotavlja avstrijsko enotno opredelitev in hkrati nedoločnost in razpršenost pravnih norm v relevantnih zakonskih določbah slovenskega pravnega sistema. Magistrsko delo nakazuje na nedoločnost pomembnih pravnih standardov imisij v stvarnem, predvsem pa obligacijskem pravu, črpajoč iz aktualne sodne prakse. Sklepno opozarja na številne pomanjkljivosti ureditve imisij v slovenskem pravnem sistemu, ki se kažejo predvsem v judikaturi. Jasno izpostavlja problematiko številčnosti pravnih standardov, nejasno razlago zakonskih določb in probleme pri dokazovanju vzročne zveze za uspešno uveljavitev odškodnine. Končno na kratko opredeli nekatere možne rešitve pravnega področja
Ključne besede: lastninska pravica, sosedsko pravo, prepovedana imisija, pravni standard, krajevno običajna mera, čezmerna škoda, negatorna tožba, popularna tožba, odškodnina, vzročna zveza
Objavljeno v DKUM: 14.12.2018; Ogledov: 1804; Prenosov: 264
Celotno besedilo (979,91 KB)

Opis: Lastninska pravica je ena izmed temeljnih pravic civilnega prava in pomemben institut vsakega pravnega reda. Pomembno je, da je zato tudi z ustreznimi predpisi učinkovito varovana, saj kot izhaja iz sodne prakse, posegi v lastninsko pravico niso redki. Njeno varstvo urejajo tako mednarodni predpisi, kot ostale določbe državnega pravnega reda, ki jih najdemo v Ustavi in v zakonih. Pri nas lastninsko pravico vsebinsko opredeljujejo določbe Stvarnopravnega zakonika, vendar pa njenega pravnega varstva ne urejajo celovito. V njem so opredeljeni klasični zahtevki za varstvo lastninske pravice kot so lastninska tožba, publicijanska tožba in negatorna tožba, ostali zahtevki, ki nudijo pravno varstvo lastniku, pa so urejeni drugje. Tako motenjsko tožbo zraven Stvarnopravnega zakonika ureja v procesnem smislu Zakon o pravdnem postopku, izbrisno tožbo Zakon o zemljiški knjigi, obligacijsko varstvo lastninske pravice s popularno tožbo pa ureja Obligacijski zakonik. Obligacijsko varstvo lastninske pravice s popularno tožbo je sicer zasnovano širše, saj aktivno legitimacijo podeljuje širokemu krogu oseb, saj jo lahko vloži vsakdo, ki mu grozi večja škoda. Tudi dokazovanje predpostavk popularne tožbe je načeloma lažje, saj je dovolj, da škoda samo grozi, ni potrebno, da dejansko nastane. Stvarnopravno varstvo lastninske pravice z negatorno imsijsko tožbo, ki je neke vrste substitut popularni tožbi v določenih primerih, je namenjeno samo lastniku in bonitarnemu lastniku, ki izkažeta svojo pravico na stvari in dokažeta protipravnost dejanskega posega v svojo pravico, zato je v tem pogledu bolj togo od obligacijskega. Stvarnopravna ureditev pa seveda obsega še druge prej omenjene zahtevke. Lastninska tožba je ena izmed najbolj tipičnih tožb za varstvo lastninske pravice, prav tako pa je zaradi hitrosti postopka priljubljena tudi motenjska tožba, ki posestnika varuje pred vznemirjanjem njegove posesti. Tako stvarnopravna, kot obligacijska ureditev je namenjena varstvu lastninske pravice na premičninah in na nepremičninah. Velik pomen pri varstvu lastninske pravice na nepremičninah pa ima zaradi publicitetnega učinka vpisov tudi zemljiška knjiga in s tem povezano načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tako to načelo varuje vsakega dobrovernega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, ki je zaupal v podatke zemljiške knjige. Institut izbrisne tožbe sanira materialnopravno nepravilne vknjižbe in tako predstavlja učinkovito varstvo tistega, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila s takšno vknjižbo kršena. To je lahko tudi pričakovani lastnik pri vzporednem razpolaganju, ki ima zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi veljavnega zavezovalnega pravnega posla, nevknjiženi skupni lastnik proti vknjiženemu skupnemu lastniku preden se je v zemljiško knjigo na tem stanju vpisal dobroverni tretji, na splošno pa se jo lahko naperi proti vknjiženemu neresničnemu lastniku.
Ključne besede: lastninska tožba, publicijanska tožba, negatorna tožba, motenjska tožba, izbrisna tožba, popularna tožba, pričakovana pravica, vknjižena pravica, zemljiška knjiga.
Objavljeno v DKUM: 15.10.2018; Ogledov: 1336; Prenosov: 390
Celotno besedilo (785,35 KB)