SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
VZPONI IN PADCI V MEDDRŽAVNIH STIKIH KRALJEVINE SHS 1919-1929- PRIMER MADŽARSKA
Tamara Lorenčič, 2010, diplomsko delo

Opis: Konec prve svetovne vojne je povzročil razpad Avstro-Ogrske. Na njenih ostankih so nastale nove državne tvorbe, med njimi tudi Republika Madžarska in Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Hkrati je nastanek novih držav sprožil trenja med le-temi, ki so bila povezana predvsem z razmejitvijo. Državne meje med Kraljevino SHS in Madžarsko je po likvidaciji madžarske sovjetske republike določila mirovna konferenca v Parizu. Sklepi mirovne pogodbe, ki jo je Madžarska podpisala v Trianonu, so začrtali značaj jugoslovansko-madžarskih odnosov v nadaljnjih letih. Le-te so v preučevanem obdobju zaznamovale madžarske težnje po reviziji Trianona in po ponovni vzpostavitvi monarhije Habsburžanov na Madžarskem. Proti tem težnjam se je borila trozveza držav, imenovana Mala antanta. Vanjo je bila vključena Kraljevina SHS. Prav skozi delovanje omenjene zveze lahko spremljamo razvoj jugoslovansko-madžarskih stikov, ki so v obdobju do leta 1929 doživljali vzpone in padce, v drugi polovici 20. let 20. stoletja pa jih je zaznamovalo povezovanje Madžarske s fašistično Italijo proti Kraljevini SHS. Z diplomskim delom želimo predstaviti razvoj jugoslovansko-madžarskih stikov skozi časniško gradivo, analizirati vlogo Jugoslavije v Mali antanti v odnosu do Madžarske ter preučiti vpliv sklepov maloantantnih konferenc na jugoslovansko-madžarske stike.
Ključne besede: Ključne besede: Avstro-Ogrska, Republika Madžarska, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, madžarska sovjetska republika, mirovna konferenca v Parizu, Trianon, jugoslovansko-madžarski stiki, revizija, Habsburžani, Mala antanta
Objavljeno: 21.05.2010; Ogledov: 2200; Prenosov: 203
.pdf Celotno besedilo (1,43 MB)

2.
PRAVNO-POLITIČNA ANALIZA FORMIRANJA KRALJEVINE SRBOV, HRVATOV IN SLOVENCEV
Igor Ivašković, 2012, diplomsko delo

Opis: V obdobju 1. svetovne vojne stališča glede državne prihodnosti med južnimi Slovani niso bila poenotena. Medtem ko je del Slovencev in Hrvatov kljub smrti Franca Ferdinanda polagal velike upe v ohranitev habsburške monarhije in ustanovitev tretje (južnoslovanske) enote, ki bo enakopravna avstrijskemu in ogrskemu delu, so predvsem v Srbiji glavno oviro na poti do skupne južnoslovanske države videli ravno v državni tvorbi habsburške dinastije. Odraz razhajanj so predstavljali akti, ki so jih različne strani objavljale v obdobju 1. svetovne vojne. Po eni strani sta glavna elementa Majniške deklaracije bila habsburški okvir in hrvaško državno pravo, na drugi strani pa se je kot predpogoj južnoslovanske skupnosti izpostavljala dinastija Karađorđević. Konec 1. svetovne vojne je prinesel povsem nova razmerja moči v mednarodnih odnosih. V tem obdobju ne moremo več govoriti o ravnotežju velikih sil, kar se je na političnem zemljevidu Evrope formaliziralo z Versajskim sporazumom. V tem obdobju so se oblikovala nekatera nova načela, med katerimi je na mednarodnopravnem področju zagotovo najbolj pomembna pravica do samoodločbe, ki je bila opredeljena v znamenitih Wilsonovih štirinajstih točkah. Predstavniki habsburških južnih Slovanov so oktobra 1918 prekinili vse vezi s prejšnjo državno skupnostjo, na celotnem južnoslovanskem področju sedaj že bivše Avstro-Ogrske pa je oblast prevelo narodno vijeće, s čimer je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Slednja je začela postopek za mednarodno priznanje, vendar je že po nekaj dnevih prišlo do pogovorov med predstavniki Države SHS, jugoslovanskim odborom in Nikolo Pašićem, ki je zastopal Kraljevino Srbijo. V obdobju ustvarjanja nove podobe Evrope Država SHS ni uspela izkoristiti za trajno osamosvojitev, temveč je s sporazumom s Kraljevino Srbijo vključena v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Država SHS je kljub svoji kratkotrajnosti zadovoljevala bistvene kriterije, ki jih mednarodno pravo postavlja kot pogoj subjektivitete. Ozemlje resda ni bilo eksplicitno opredeljeno, pa vendar je bilo to mogoče razbrati iz navedbe vseh področij Avstro-Ogrske, na katerih je bilo prebivalstvo južnoslovansko. Jasno je bila opredeljena tudi neodvisna oblast, ki je kljub določenim omejitvam pri izvajanju dejanske oblasti na celotnem teritoriju, vršila najpomembnejše dolžnosti, med drugim se je tudi vključevala v mednarodne odnose. Izostanek formalnega mednarodnega priznanja te državne tvorbe, ki ga je izpostavljala doktrina, katera je zavračala mednarodnopravno subjektiviteto Države SHS namreč ni konstitutivni element državnosti, temveč predstavlja le znak, da ena država želi z drugo vzpostaviti določeno vrsto diplomatskih razmerij. V procesu ustvarjanja Kraljevine SHS se je ignoriralo nekaj načel, ki sicer veljajo za pogajanja in sporazume v mednarodnem pravu. V prvi vrsti je šlo za prekoračitev pooblastil s strani narodnega sveta, ki ni zahteval mnenj lastnega plenuma ali skupščine, temveč je večino odločitev sprejemalo tričlansko predsedstvo osrednjega odbora. Za samo združitev je narodni svet pooblastil 28 članov, ki niso bili izbrani na plenarnem zasedanju. Delegacija je od osrednjega odbora narodnega sveta dobila smernice v obliki dokumenta z navodili, ki pa so bila prezrta. Podpisani prvo-decembrski akt je ob nepooblaščenem nastopu delegatov potreboval po tedaj veljavnih ureditvah ratifikacijo skupščin na obeh straneh sporazuma, do česar ni prišlo. Začasna skupščina je sprejela zakon, na temelju katerega so se izvedle volitve v ustavodajno skupščino. Čeprav se je v formalnem smislu zdelo, da je šlo za neko vrsto tripartitne delitve oblasti, so v praksi pristojnosti kralja v zakonodajni in izvršni veji oblasti omogočale vladanje kot v državah z enotno oblastjo. Osnova organizacije oblasti sta bili načeli centralizma in nacionalnega unitarizma, ki sta izhajali iz teze o enem narodu in njegovih treh plemenih; Srbih Hrvatih in Slovencih. Istočasno posamezne skupine niso prenehale z iskanjem dr
Ključne besede: Kraljevina Srbov Hrvatov in Slovencev, Država Slovencev Hrvatov in Srbov, pravno-politološka analiza, Vidovdanska ustava, prvo-decembrski sporazum, jugoslovanstvo.
Objavljeno: 10.05.2012; Ogledov: 1304; Prenosov: 208
.pdf Celotno besedilo (844,31 KB)

3.
OKROŽNO SODIŠČE CELJE MED 1924 IN 1929
Karmen Turnšek, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga »Okrožno sodišče Celje med 1924 in 1929« prikazuje delovanje kazenskopravnega sistema v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev do uveljavitve nove kazenske zakonodaje leta 1930. V državi, ki je nastala v letu 1918, je na slovenskih tleh še vedno deloval pravni sistem Avstro-Ogrske. Drugod po državi pa so izvajali drugačno sodno prakso, kajti razlike med raznimi jugoslovanskimi pokrajinami so bile prevelike, da bi jih bilo moč rešiti z razširitvijo enega izmed obstoječih pravnih redov na vso državo. Po nastanku kraljevine je oblast poskušala kazensko pravo poenotiti. Začelo se je z uvajanjem IX. in X. poglavja srbskega kazenskega zakonika na ozemlju celotne države. Celih dvanajst let so potrebovali, da so sestavili kazenski zakonik, ki se je uveljavil po vsej državi. V vmesnem času, ko sta bila v veljavi oba zakonika, so vedno kaznovali z milejšo kaznijo, kajti kaznovalna politika iz srede 19. stoletja je bila mnogokrat strožja v primerjavi z novejšo zakonodajo in ni več odražala dejanskih razmer v družbi. Naloga prikazuje, kako so se spremembe na pravnem področju odražale v praksi skozi delovanje Okrožnega sodišča Celje. Pri prebiranju sodnih spisov ne moremo spregledati človeških stisk, ki so mnogokrat pripeljale do kriminala. Slabe socialne razmere, zanemarjena vzgoja, posledice vojne, duševne stiske in še mnogo drugih vzrokov je vplivalo na sojenje in mnogokrat je sodni dvor podelil manjšo kazen, kot je bila zakonsko določena.
Ključne besede: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev; zgodovina Celja; pravna zgodovina; Okrožno sodišče Celje; avstrijski kazenski zakonik; kazenskosodni proces.
Objavljeno: 07.10.2013; Ogledov: 1000; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (1,87 MB)

4.
Dr. Bogumil Vošnjak - politik in diplomat
Aleksandra Gačić, 2014, doktorska disertacija

Opis: Pričujoče delo prikazuje v pomembnih obrisih življenje in delo politika in diplomata dr. Bogumila Vošnjaka. Že njegov oče Mihael in stric Josip Vošnjak sta bistveno doprinesla k zgodovini slovenskega naroda, tako politično kakor tudi gospodarsko. Sad njune vzgoje in vzorov je bil Bogumil Vošnjak, ki ga je predvsem prva svetovna vojna zavihtela v svet političnih in diplomatskih dogajanj. Za slovensko zgodovinopisje je pomemben zaradi več dejavnikov v času burnih dogodkov doma in po svetu v začetku prejšnjega stoletja. Izpostavljena je predvsem njegova vidna vloga v Jugoslovanskem odboru, kjer je kot njegov aktivni član opozarjal svet na Slovence in ostale južne Slovane, ki naj bi se čim prej osvobodili habsburškega jarma ter se združili pod enotno in tuje nadoblasti osvobojeno državo. Kot edini Slovenec je lahko takšno združitev kronal s podpisom Krfske deklaracije, ki je kasneje bila podlaga za ustanovitev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Njegova vztrajnost in bogate izkušnje med vojno so bile poplačane z mestom generalnega sekretarja jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Z imenovanjem za izrednega poslanika in pooblaščenega ministra na poslaništvu v Pragi se mu je uresničil veliki sen, čeprav le kratkotrajno. Zatem je njegova diplomatska zvezda zamrla, a s političnega prizorišča tako želene Jugoslavije ni poniknil, temveč se je v raznih funkcijah pojavljal v družbenem in političnem življenju skupne države. Svojemu idealu unitaristične jugoslovanske države je sledil skozi vse življenje, med drugo svetovno vojno kot pripadnik Mihailovićevih četnikov in kot emigrant v ZDA po drugi svetovni vojni.
Ključne besede: Bogumil Vošnjak; politična biografija; Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev; Jugoslovanski odbor; Krfska deklaracija; pariška mirovna konferenca; Samostojna kmetijska stranka; jugoslovanska diplomacija; slovenska diplomacija, Slovenci v emigraciji.
Objavljeno: 22.08.2014; Ogledov: 1338; Prenosov: 283
.pdf Celotno besedilo (2,33 MB)

5.
BLED KOT DIPLOMATSKO STIČIŠČE V OBDOBJU MED OBEMA SVETOVNIMA VOJNAMA
Saša Milešič, 2016, diplomsko delo

Opis: Na Bledu se je med obema vojnama zvrstilo kar nekaj pomembnih političnih dogodkov. Med najpomembnejše zunanjepolitične dogodke sodijo trije sestanki Male antante in sestanek Balkanske zveze. Prvi sestanek Male antante se je odvijal junija 1926. Na njem so se zbrali zunanji minister Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev Momčilo Ninčić, zunanji minister Češkoslovaške Edvard Beneš in zunanji minister Romunije Jon Mitilineu. Na drugem sestanku Male antante na Bledu so se leta 1936 zbrali zunanji minister Češkoslovaške Edvard Beneš, zunanji minister Romunije Nikola Titulescu in predsednik vlade Kraljevine Jugoslavije Milan Stojadinović. Tretji in zadnji sestanek Male antante na Bledu, je potekal konec avgusta leta 1938. Sestanka so se udeležili zunanji minister Češkoslovaške Emil Krofta, zunanji minister Romunije Nikolaj Komnen in predsednik vlade Kraljevine Jugoslavije Milan Stojadinović. Konferenca Balkanske zveze je potekala 10. julija 1936, udeležile so se je romunska, turška, jugoslovanska in grška delegacija. Na notranjepolitičnem področju sta bila najpomembnejša dogodka podpis blejskega sporazuma med predsednikom vlade Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev Velimirjem Vukićevićem in voditeljem Slovenske ljudske stranke Antonom Korošcem 10. julija 1927 ter podpis sporazuma med tedanjim predsednikom vlade Kraljevine Jugoslavije Dragišo Cvetkovićem in predsednikom Hrvaške kmečke stranke dr. Vladkom Mačkom 26. avgusta 1939. Številni sestanki diplomatov in jugoslovanskih politikov so Bled med obema svetovnima vojnama postavili v središče političnega življenja, saj so bili v veliki večini medijsko zelo odmevni in so vplivali na takratno politiko na Balkanu.
Ključne besede: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Kraljevina Jugoslavija, Češkoslovaška republika, Romunija, Mala antanta, Balkanska zveza, Bled, blejski sporazum, diplomatski stiki, zunanja politika med obema svetovnima vojnama.
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 285; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (700,86 KB)

6.
Zgodovina nogometa v Kraljevini SHS/Jugoslaviji in v času okupacije
Tin Mudražija, Tin Mudražija, 2016, doktorska disertacija

Opis: Jugoslovanski klubski in reprezentančni nogomet je predstavljal najmnožičnejšo, najbolj priljubljeno in najbolj razširjeno športno panogo v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, zanj so se zanimale široke ljudske množice, in kot tak je predstavljal tudi izjemno dober vzvod za širjenje političnih idej takratnemu političnemu vrhu, ki je bil vseskozi prisoten, tako v klubskem kot reprezentančnem nogometu. Z nogometno igro so se ljubitelji športa in drugo prebivalstvo z vseh koncev slovenskih, hrvaških in srbskih dežel, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Vardarske Makedonije in drugih delov, ki so bili leta 1918 združeni v Kraljevino SHS in leta 1929 preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, seznanili ob koncu devetnajstega stoletja, približno trideset let po uradnih nogometnih začetkih v Angliji, ki jih povezujemo z ustanovitvijo nogometne zveze v Londonu 26. oktobra 1863. Prvi “nogometaši” na tem prostoru so bili dijaki in študentje, pretežno iz premožnejših družin, ki so jih starši pošiljali na šolanje v različne zahodnoevropske države. V tem primeru ni šlo za neposredni stik z angleškimi nogometnimi “misijonarji”, ampak so se nad nogometom navdušili v različnih zahodnoevropskih državah (predvsem v Švici, Nemčiji in Avstro-Ogrski), kjer je bila nogometna igra med njihovim študijem že dobro razvita. Veliko jih je nogomet treniralo in igralo v lokalnih klubih, kjer so se seznanili z osnovnimi pravili nogometne igre, večina pa jih je med počitnicami domov prinašala tudi nogometne žoge, saj so želeli z novim, dinamičnim športom z žogo seznaniti tudi svoje prijatelje v domovini. Čeprav Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavija zaradi notranjih nasprotij in nerešenih vprašanj, tako socialnih kot nacionalnih, ni izpolnila pričakovanj, so se v novi, skupni državi le odprle nove in večje možnosti tudi za razvoj telesne kulture. Novo gospodarsko in politično okolje je kljub vsem težavam in slabostim, ki jih je imela nova kraljevina, tudi za razvoj športa pomenilo obdobje velikega napredka. Ustanavljanje številnih novih klubov in njihova živahna dejavnost sta 15. aprila 1919 privedla do ustanovitve Jugoslovanske nogometne zveze. To je bila prva športna strokovna zveza v državi, ki je povezovala jugoslovanske nogometne klube ali sekcije in postala organiziran dejavnik v razvoju jugoslovanskega športa. Poudariti je treba, da je v Jugoslovanski nogometni zvezi športna politika izhajala v glavnem iz sporov med Beogradom in Zagrebom, pri čemer so lahko bile manjše podzveze, med njimi tudi ljubljanska, pomemben jeziček na tehtnici, na kateri so ob glasovanjih (skoraj) vedno tehtali le interese velikih. Rdeča nit jugoslovanskega nogometa med obema vojnama je bila tudi ta, da je bilo tako klubsko delovanje kot tudi delovanje krovne nogometne organizacije v državi (pre)pogosto priložnost za zlorabe, korupcijo, dogovarjanje in prirejanje glasovanj. V 17. državnih nogometnih prvenstvih, odigranih med letoma 1923 in 1940, sta po pet naslovov osvojila zagrebški 1. HŠK Građanski in beograjski BSK, beograjska SK Jugoslavija, HŠK Hajduk in HŠK Concordia so osvojili po dva naslova, enkrat pa je naslov osvojil zagrebški HAŠK. 1. HŠK Građanski in BSK sta se tako v zgodovino zapisala kot najuspešnejša jugoslovanska nogometna kluba v obdobju med obema vojnama. Za razliko od klubskega nogometa je jugoslovanska nogometna reprezentanca – nekateri so jo imenovali tudi Beli orli – v pičlih desetih letih (med letoma 1919–1930) iz nogometnega palčka prerasla v svetovno nogometno velesilo, ki je na prvem svetovnem nogometnem prvenstvu v Montevideu leta 1930 osvojila zgodovinsko tretje mesto. Kljub velikemu potencialu pa zgodovinski uspeh Belih orlov na prvem svetovnem prvenstvu v Montevideu ni vplival na nadaljnji razvoj jugoslovanskega reprezentančnega nogometa v tolikšni meri, kot je domača športna javnost to pričakovala. Pričakovati je bilo, da bodo Beli orli zaradi rezultatov iz Montevidea naredili kvalitativni preskok in se dokončno zasidrali med najboljšimi moštvi na svetu, namesto napredka pa je sledil padec v povprečje, iz katerega se jugoslovanski reprezentančni nogomet ni pobral vse do začetka druge svetovne vojne. Po kratki aprilski vojni, ko so Kraljevino Jugoslavijo napadle sile osi, je 17. aprila 1941 jugoslovanska kraljeva vojska podpisala kapitulacijo. Posledica aprilske katastrofe je bila zasedba in razkosanje njenega ozemlja. Večino ozemlja so si prilastile sosednje države napadalke (Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija), v osrednjem delu je nastala t. i. Neodvisna država Hrvaška (NDH), Srbija v mejah izpred 1912, povečana za Banat in Kosovsko Mitrovico, pa je bila pod neposredno nemško vojaško upravo ter je imela pod Milanom Ačimovićem in Milanom Nedićem omejeno avtonomijo. Novonastale razmere so kmalu postale tudi veliko breme nadaljnjega razvoja jugoslovanskega nogometa, saj je bilo ne le nogometno, ampak kar vse športno udejstvovanje zaradi vojne močno okrnjeno. Nogometni klubi so se soočali z mnogimi težavami: uničena so bila številna nogometna igrišča, stadioni ter klubska oprema, številni nogometaši in klubski funkcionarji pa so padli na fronti ali bili zaprti. Kljub vsem težavam pa je nogometna aktivnost med okupacijo postavila čvrste temelje povojnemu razvoju nogometa na teh prostorih.
Ključne besede: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Kraljevina Jugoslavija, jugoslovanski nogomet; prvenstvo Kraljevine SHS/Jugoslavije v nogometu; Pokal Mitropa; jugoslovanska nogometna reprezentanca; Beli orli; Nogometna zveza Jugoslavije; nogometne podzveze; nogomet v okupirani Jugoslaviji 1941–1945.
Objavljeno: 29.11.2016; Ogledov: 841; Prenosov: 253
.pdf Celotno besedilo (6,17 MB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici