Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrski nalogi je v ospredju predvsem zgodovinski vidik razvoja celotnega slovenskega pravnega sistema, tako sodnega, kot tudi zakonodajnega. Gre za razpon zgodovinskih obdobij od Avstrijske monarhije, Avstro-Ogrske in vseh kasnejših oblik povezovanja balkanskih narodov, torej Jugoslavije, torej predvsem druga polovica 19. stoletja in 20 stoletje. Raziskoval bom ustavne ureditve, kako so vplivale na zakonodajo in ureditev, tako civilnega, kot kazenskega, družinskega, upravnega in volilnega, tako javnega kot zasebnega prava. Prav tako se bom osredotočil na pomembnejše posameznike, ki so s svojimi revolucionarnimi idejami in modernejšimi vidiki pomembno oblikovali tok razvoja prava in demokracije. Dotaknil se bom tudi političnih smeri in kako se je glede na ta prepričanja prilagajala zakonodaja in menjavalo vodstvo države. Pomembni vidik je tudi vpliv na razvoj in uporabo slovenskega jezika, ki ga bom preko dokumentov in arhivskih besedil v magistrski nalogi izpostavil in predstavil. Gre za enega od temeljev oblikovanja narodov in narodnega zavedanja ter oblikovanja uporabe prava v slovenščini in začetka slovenskih pravnih postopkov in sodstva. Med drugim bom izpostavil tudi pomembnejša ozemlja, na katera je bilo razdeljeno slovensko ozemlje, med različnimi obdobji in vladavino, kajti razvoj velikokrat ni bil enoten na vseh ozemljih, predvsem zaradi različnih vplivov sosednjih dežel in ljudstev ter razlikah v ideologiji prava. Geografsko gledano se bom najbolj osredotočil ravno na področje današnje Slovenije in okolico, predvsem Avstrijo, nekatere dele Italije in seveda bivše države SFR Jugoslavije, ker se je v moderni dobi ravno v tem času in teh vladavinah slovensko pravo najbolj razvijalo in na koncu koncev postalo samostojen in neodvisen pravni sistem.
Ključne besede: Ustava, monarhija, kraljevina, republika, pravni sistem, Slovenski jezik, zakon, komunizem, socializem, kapitalizem, temeljna načela, parlament, skupščina.
Objavljeno v DKUM: 20.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 41
Celotno besedilo (1,53 MB)

Opis: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila država polna nasprotij, ki so močno vplivala na politično življenje v njej. Nestabilnost državne politike, ki so ji botrovala nasprotja med narodi, političnimi ideologijami in razlike med umevanjem države in njene ureditve, so se v političnem življenju udejanjala kot obdobje perpetualne krize, ki se je vlekla skozi celoten čas njenega obstoja. Med letoma 1918–1929 je kriza parlamentarizma doživljala razvoj, deloma kot učinek nevajenosti parlamentarnega pluralizma. Kot pomembna problematika tistega časa je bila revolucija v Rusiji, ki je sprožila obenem večje udejstvovanje delavskih gibanj in odpor proti taistemu udejstvovanju. V Kraljevini SHS je bilo delovanje Komunistične stranke Jugoslavije prepovedano z vladno uredbo znano kot Obznana konec decembra leta 1920, s sprejemom ustave julija 1921, pa je ta uredba bila nadomeščena z Zakonom o zaščiti javne varnosti in reda. Obe uredbi sta pomenili poseg v državljanske pravice prepričanja in izražanja. Obe se kažeta kot smernici zakonodajnega razvoja, saj je mogoče korelativno povezati nastop kraljeve diktature leta 1929 s tema uredbama, ki sta kot eni izmed prvih na represiven način posegli v notranjo politiko države. Namen raziskave je preučiti učinke in posledice obeh, ter ugotoviti, kako oz. če sta uredbi vplivali na nadaljnji razvoj države, oziroma kako sta vplivali na nadaljnji politični diskurz in kasneje sprejeto zakonodajo do uvedbe šestojanuarske diktature leta 1929. Temu v namen je analizirana zgodnja politika in kriza parlamentarizma Kraljevine SHS v letih 1920 in 1921 z nadaljnjim poudarkom na delovanju Komunistične partije Jugoslavije do leta 1928, posledice in učinki obeh uredb neposredno po njunem sprejetju ter razvoj represivne zakonodaje skozi čas do leta 1929. Politični diskurz je tako na vrhu Kraljevine SHS kot v Komunistični partiji doživel premike, in se je v obeh bližal agresivnejšemu oz. avtokratskemu delovanju, pri obeh premikih pa je možno zaznati posledice omenjenih uredb.
Ključne besede: Obznana, Kraljevina SHS, Zakon o zaščiti države, Komunistična partija Jugoslavije, politična zgodovina.
Objavljeno v DKUM: 05.08.2022; Ogledov: 912; Prenosov: 187
Celotno besedilo (2,55 MB)

Opis: Zadnje volitve v dunajski parlament so se zvrstile 13. junija 1911, kmalu za tem pa je izbruhnila prva svetovna vojna, ki je omogočila zadnjim poslancem, da so svoja poslanska mesta zasedali kar sedem let. Magistrska naloga predstavlja podrobnejše biografije zadnjih petindvajsetih slovenskih poslancev, ki so se borili za narodne pravice na Dunaju. Začetno poglavje je namenjeno lažjemu razumevanju zgodovinskega dogajanja in sistema volitev, saj je bil čas tisti, ki je diktiral posameznikove odločitve, volilni sistem pa je bil za razliko današnjega povsem drugačen. V nadaljevanju so predstavljene biografije, v katerih so načeloma podani podatki z vidika drugih področij delovanja, ki so jih poslanci spretno udejanjali vzporedno s političnim udejstvovanjem. Mnogi med njimi so bili odvetniki, uredniki, novinarji, duhovniki, župani in celo pisatelji, drugi pa so vse svoje življenje posvetili politiki. Življenja poslancev so med seboj prepletena, saj so se na političnem področju medsebojno povezovali.
Ključne besede: slovenski poslanci, biografije, zadnje volitve, dunajski parlament, 1911–1918, Avstro-Ogrska, Kraljevina SHS.
Objavljeno v DKUM: 11.10.2018; Ogledov: 1389; Prenosov: 200
Celotno besedilo (21,74 MB)

Opis: Jugoslovanski klubski in reprezentančni nogomet je predstavljal najmnožičnejšo, najbolj priljubljeno in najbolj razširjeno športno panogo v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, zanj so se zanimale široke ljudske množice, in kot tak je predstavljal tudi izjemno dober vzvod za širjenje političnih idej takratnemu političnemu vrhu, ki je bil vseskozi prisoten, tako v klubskem kot reprezentančnem nogometu. Z nogometno igro so se ljubitelji športa in drugo prebivalstvo z vseh koncev slovenskih, hrvaških in srbskih dežel, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Vardarske Makedonije in drugih delov, ki so bili leta 1918 združeni v Kraljevino SHS in leta 1929 preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, seznanili ob koncu devetnajstega stoletja, približno trideset let po uradnih nogometnih začetkih v Angliji, ki jih povezujemo z ustanovitvijo nogometne zveze v Londonu 26. oktobra 1863. Prvi “nogometaši” na tem prostoru so bili dijaki in študentje, pretežno iz premožnejših družin, ki so jih starši pošiljali na šolanje v različne zahodnoevropske države. V tem primeru ni šlo za neposredni stik z angleškimi nogometnimi “misijonarji”, ampak so se nad nogometom navdušili v različnih zahodnoevropskih državah (predvsem v Švici, Nemčiji in Avstro-Ogrski), kjer je bila nogometna igra med njihovim študijem že dobro razvita. Veliko jih je nogomet treniralo in igralo v lokalnih klubih, kjer so se seznanili z osnovnimi pravili nogometne igre, večina pa jih je med počitnicami domov prinašala tudi nogometne žoge, saj so želeli z novim, dinamičnim športom z žogo seznaniti tudi svoje prijatelje v domovini. Čeprav Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavija zaradi notranjih nasprotij in nerešenih vprašanj, tako socialnih kot nacionalnih, ni izpolnila pričakovanj, so se v novi, skupni državi le odprle nove in večje možnosti tudi za razvoj telesne kulture. Novo gospodarsko in politično okolje je kljub vsem težavam in slabostim, ki jih je imela nova kraljevina, tudi za razvoj športa pomenilo obdobje velikega napredka. Ustanavljanje številnih novih klubov in njihova živahna dejavnost sta 15. aprila 1919 privedla do ustanovitve Jugoslovanske nogometne zveze. To je bila prva športna strokovna zveza v državi, ki je povezovala jugoslovanske nogometne klube ali sekcije in postala organiziran dejavnik v razvoju jugoslovanskega športa. Poudariti je treba, da je v Jugoslovanski nogometni zvezi športna politika izhajala v glavnem iz sporov med Beogradom in Zagrebom, pri čemer so lahko bile manjše podzveze, med njimi tudi ljubljanska, pomemben jeziček na tehtnici, na kateri so ob glasovanjih (skoraj) vedno tehtali le interese velikih. Rdeča nit jugoslovanskega nogometa med obema vojnama je bila tudi ta, da je bilo tako klubsko delovanje kot tudi delovanje krovne nogometne organizacije v državi (pre)pogosto priložnost za zlorabe, korupcijo, dogovarjanje in prirejanje glasovanj. V 17. državnih nogometnih prvenstvih, odigranih med letoma 1923 in 1940, sta po pet naslovov osvojila zagrebški 1. HŠK Građanski in beograjski BSK, beograjska SK Jugoslavija, HŠK Hajduk in HŠK Concordia so osvojili po dva naslova, enkrat pa je naslov osvojil zagrebški HAŠK. 1. HŠK Građanski in BSK sta se tako v zgodovino zapisala kot najuspešnejša jugoslovanska nogometna kluba v obdobju med obema vojnama. Za razliko od klubskega nogometa je jugoslovanska nogometna reprezentanca – nekateri so jo imenovali tudi Beli orli – v pičlih desetih letih (med letoma 1919–1930) iz nogometnega palčka prerasla v svetovno nogometno velesilo, ki je na prvem svetovnem nogometnem prvenstvu v Montevideu leta 1930 osvojila zgodovinsko tretje mesto. Kljub velikemu potencialu pa zgodovinski uspeh Belih orlov na prvem svetovnem prvenstvu v Montevideu ni vplival na nadaljnji razvoj jugoslovanskega reprezentančnega nogometa v tolikšni meri, kot je domača športna javnost to pričakovala. Pričakovati je bilo, da bodo Beli orli zaradi rezultatov iz Montevidea naredili kvalitativni preskok in se dokončno zasidrali med najboljšimi moštvi na svetu, namesto napredka pa je sledil padec v povprečje, iz katerega se jugoslovanski reprezentančni nogomet ni pobral vse do začetka druge svetovne vojne. Po kratki aprilski vojni, ko so Kraljevino Jugoslavijo napadle sile osi, je 17. aprila 1941 jugoslovanska kraljeva vojska podpisala kapitulacijo. Posledica aprilske katastrofe je bila zasedba in razkosanje njenega ozemlja. Večino ozemlja so si prilastile sosednje države napadalke (Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija), v osrednjem delu je nastala t. i. Neodvisna država Hrvaška (NDH), Srbija v mejah izpred 1912, povečana za Banat in Kosovsko Mitrovico, pa je bila pod neposredno nemško vojaško upravo ter je imela pod Milanom Ačimovićem in Milanom Nedićem omejeno avtonomijo. Novonastale razmere so kmalu postale tudi veliko breme nadaljnjega razvoja jugoslovanskega nogometa, saj je bilo ne le nogometno, ampak kar vse športno udejstvovanje zaradi vojne močno okrnjeno. Nogometni klubi so se soočali z mnogimi težavami: uničena so bila številna nogometna igrišča, stadioni ter klubska oprema, številni nogometaši in klubski funkcionarji pa so padli na fronti ali bili zaprti. Kljub vsem težavam pa je nogometna aktivnost med okupacijo postavila čvrste temelje povojnemu razvoju nogometa na teh prostorih.
Ključne besede: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Kraljevina Jugoslavija, jugoslovanski nogomet, prvenstvo Kraljevine SHS/Jugoslavije v nogometu, Pokal Mitropa, jugoslovanska nogometna reprezentanca, Beli orli, Nogometna zveza Jugoslavije, nogometne podzveze, nogomet v okupirani Jugoslaviji 1941–1945.
Objavljeno v DKUM: 29.11.2016; Ogledov: 5163; Prenosov: 636
Celotno besedilo (6,17 MB)

Opis: Diplomsko nalogo z naslovom Tripartitum opus iuris consuetudinarii inclyti regni Hungariae, oziroma krajše Tripartit, obravnava in opisuje istoimensko zbirko madžarskega običajnega prava. Zbirka je nastala leta 1514, njen avtor pa je István Werbőczy, takrat protonotar na kraljevem dvoru Kraljevine Madžarske. Pred njenim nastankom je v Kraljevini Madžarski vladala velika pravna negotovost. Od nastanka madžarske države je takrat minilo že 5 stoletij, zato se je že izoblikovalo neko lastno pravo kraljevine. V večini pa je bilo to običajno pravo in le v majhni meri uzakonjeno pravo. To pravo je bilo precej nedoločljivo in ne sistematizirano, velikokrat pa je vsebovalo tudi nasprotujoča si določila. Problem je bil tudi ta, da sodiščem pravo ni bilo dostopno, pred iznajdbo tiska pa so bili zakonski teksti velikokrat tudi napačno prepisani, kaj je le še povečevalo pravno negotovost. Vse to je prisililo kralja Vladislava II Jageloviča, da je pooblastil Istvána Werbőczy za sestavo Tripartita. István Werbőczy se je rodil okoli leta 1459 v družini nižjih plemičev. Glede tega kje se je šolal pravni zgodovinarji niso enotni. Bil pa je zelo sposoben in hitro učljiv, polek madžarščine se je tekoče izražal tudi v latinskem, grškem in nemškem jeziku. Po zaključku šolanja je začel svojo poklicno pot v kraljevi službi Matije Korvina, kjer je bil vodja kraljeve pisarne. Leta 1502 ga kralj Vladislav II imenuje za protonotarja, namestnika kraljevega sodnika. Tedaj dobi tudi nalogo, da ob opravljanju funkcije, uredi in zbere v eno knjigo starodavne zakone madžarskega naroda, njihove pravne običaje in kraljeve dekrete. To delo dokonča leta 1514, Tripartit državni zbor sprejme, kralj pa ga potrdi in obljubi, da ga bo uzakonil. Zaradi nasprotovanja visokega plemstva, ki se je balo povečanja vpliva nižjega plemstva , kralj nanj nikoli ne odtisne svojega žiga in ga ne razpošlje županijam. To pa je pogoj, da bi Tripartit postal zakon, zakonik. Kajti višje plemstvo se je balo določb Tripartita, še posebej slavne »Primae nonus«, ki izvira in ima temelj v Zlati Buli iz leta 1222 in ruši meje med visokim in nižjim plemstvom. Kljub temu, da Tripartit ni postal zakon, ga je Werbőczy dal sam, nespremenjenega natisniti leta 1517 na Dunaju in ga sam razposlal županijam. V tem času je Werbőczy zasedal že funkcijo personala, ki je bila najvplivnejša sodniška funkcija na dvoru. Na državnem zboru leta 1525, pa Werbőczy doseže svoj politični in poklicni vrhunec, kajti le ta ga enoglasni izvoli za palatina, to pa potrdi tudi kralj. Iz napisanega vidimo kako je iz nižjega plemiča postal Werbőczy najvišji dostojanstvenik v državi, nad katerim je bil le kralj. Vendar pa je imela njegova kariera bliskovit konec, zaradi velikega nasprotovanja visokega plemstva, ga naslednje leto na državnem zboru razrešijo funkcije palatina. Po smrti kralja, ga novi kralj János I postavi za kancelarja. Ob zavzetju Bude s strani Turkov in ga ti imenujejo na ponižujočo funkcijo sodnika v Budi živečim, podrejenim Madžarom. Nekaj mesecev kasneje, leta 1541 umre. Umrlo pa ni njegovo delo Tripartit, ki so ga od izdaje leta 1517 sodišča, kot zbirko domačega običajnega prava, v pomanjkanju zakonikov, uporabljala, z njegovimi spremembami in modifikacijami vse do leta 1848. Nekatere dele pa celo do leta 1957, ko so sprejeli madžarski Civilni zakonik. Polek praktične uporabe, je imel velik pomen tudi zato, ker razen »primae nonus« vsebuje tudi »nauk o Sveti kroni« in s kombinacijo obeh je Werbőczy podal nekakšno pravno podlago za celovitost in neodvisnost madžarskega kraljestva. Tripartit pa je pomemben tudi za madžarsko pravno terminologijo. Negativen pomen pa ima predvsem zaradi tega, ker je zakoreninil in utrdil fevdalni sistem na Madžarskem.
Ključne besede: Tripartit, István Werbőczy, običajno pravo, Kraljevina Madžarska, zbirka običajnega prava
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1856; Prenosov: 103
Celotno besedilo (771,91 KB)