Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Za nalogo smo si v razpravi zadali odgovoriti na nekaj ključnih vprašanj, vezanih predvsem na čas in vzrok prihoda judov v posamezne spodnještajerske urbane kraje. Kot vzorčne primere smo izbrali manjše kraje, kjer je judovska navzočnost zabeležena v dokumentih. Zaključiti smemo, da se vloga deželnih gospodov, predvsem Habsburžanov, kaže kot ključna pri spodbujanju in podpiranju judov pri odločitvi, da se naselijo v določenem kraju. To se verjetno najbolj jasno vidi pri različnih zgodbah dveh mejnih mestec, Ormoža in Brežic, obeh v lasti salzburškega nadškofa. Obe mesti sta torej last salzburškega nadškofa, toda če se je Ormož predvsem zaradi samosvoje politike družine Ptujskih in njihove naslonitve na štajerske vojvode tesne zveze s Salzburgom v veliki meri otresel, je ta podreditev oz. salzburška nadvlada ostala v Brežicah zelo izrazita. To povzroči, da v Ormožu pride do poskusa (sicer relativno kratkotrajnega, pa vendar) nastanka ormoške judovske skupnosti, medtem ko v Brežicah ni o čem podobnem ne duha ne sluha. Angažma štajerskih vojvod pa je najbolje viden na primeru (Slovenske) Bistrice, kjer je očitno, da je ravno njihov interes tisti, ki je ne samo omogočil prihod judov v mesto, temveč tudi v veliki meri uravnaval njihovo delovanje. Tudi primer Slovenj Gradca kaže na podoben vzorec. Tudi tu je za prihod judov v mesto odločilen vpliv deželnega gospoda, le da je ta v tem primeru izražen posredno, skozi delovanje deželnoministerialne družine Aufensteinov, ki pa je bilo brez dvoma povsem usklajeno z željami njihovega gospoda, koroškega vojvode. Iz celotne slike še najbolj izstopa primer Dravograda, kjer imamo opravka z dokaj nenavadnim momentom, ko se, kot kaže, štajerski judje (vsaj tako kaže dejstvo, da se podredijo sodniku za jude iz Gradca) naselijo v kraju. Ravno primer Dravograda tudi kaže, kako majhno količino podatkov imamo na razpolago, saj ni jasen niti čas prihoda in s tem dolgotrajnost tega niti povezava dravograjskih judov z morebitnimi skupnostmi iz koroškega oz. štajerskega prostora. Usoda juda Davida iz Dravograda na Dunaju kaže le na to, da je bila njegova povezanost z Dravogradom zelo velika in je morala presegati zgolj kratkotrajno bivanje. Vsekakor pa je mogoče zaključiti, da ne samo, da je bila vloga deželnih gospodov (pričakovano) tista, ki je v največji meri krojila prisotnost oz. neprisotnost judov po posameznih krajih, temveč tudi to, da je še prav posebej izpostavljena vloga Habsburžanov (in Tirolskih kot koroških vojvod) kot štajerskih deželnih gospodov. Različna pristopa k (ne)prisotnosti judov lahko vidimo skozi primerjavo salzburških Brežic, kjer jude zaman iščemo, in salzburškega Ormoža, kjer so prisotni v 14. stoletju. Poudarjeno vlogo Habsburžanov pa nam prinaša tudi analiza gradiva mesta Slovenska Bistrica. Vsekakor pa bo za več odgovorov treba tej analizi dodati še podobno za kranjsko deželo in za prostor Goriške in Istre.
Ključne besede: srednji vek, mesta, Judje, Štajerska, Koroška
Objavljeno v DKUM: 11.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 3
Povezava na datoteko

Opis: V prispevku so prikazane razvojne značilnosti konzonantov, ki jih je v svojih razpravah za koroški, štajerski in panonski narečni prostor navedla dialektologinja Zinka Zorko. V primerjavi z vokali, ki so doživeli več razvojnih sprememb, je konzonantom praviloma odmerjenega manj prostora, kljub temu pa je v raziskavah Zinke Zorko zajeto bogato jezikoslovno gradivo, ki lahko služi za prikaz in ponazoritev tipičnih konzonantnih značilnosti izbranih narečnih skupin, obenem pa lahko to gradivo predstavlja tudi koristno izhodišče za primerjavo konzonantnih sestavov in iskanje mednarečnih vplivov.
Ključne besede: dialektologija, fonologija, razvoj konzonantov, narečne premene, koroška narečna skupina, štajerska narečna skupina, panonska narečna skupina
Objavljeno v DKUM: 31.05.2024; Ogledov: 183; Prenosov: 22
Celotno besedilo (672,83 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Sredina 13. stol. je predstavljala kaotično obdobje v Svetem rimskem cesarstvu, v času katerega so številni nemški knezi nestabilnost izkoristili za širjenje lastnega vpliva in za ozemeljsko širitev. Eden izmed najuspešnejših vladarjev v tem obdobju je bil Otokar II. iz češke rodbine Přemyslidov. Smrt avstrijskega in štajerskega vojvode Friderika II. Prepirljivega, zadnjega moškega pripadnika rodbine Babenberžanov, je Otokar izrabil za širitev svoje vladavine proti jugu. Prišlo je do boja za nekdanje Babenberške posesti, pri čemer je Otokar, ki je bil od leta 1253 češki kralj, moral tekmovati z ogrskim kraljem Belo IV. Leta 1251 je bil v Avstriji s strani lokalnega plemstva imenovan za novega vojvodo. Za legitimizacijo njegove oblasti se je poročil z Margareto, sestro Friderika II. Prepirljivega. Leta 1254 je moral večji del Štajerske prepustiti svojemu ogrskem rivalu. Šest let kasneje je prišlo do upora štajerskega plemstva, kar je Otokar izkoristil za vojaški pohod proti Beli IV. Češki kralj je bil uspešen in je leta 1261 zavladal tudi na Štajerskem. Njegova vladavina je bila usmerjena v centralistično reformo administracije, pri čemer je poskušal zmanjšati vpliv in moč plemstva, opiral pa se je predvsem na duhovščino in meščanstvo. Otokar je leta 1269 po smrti njegovega bratranca Ulrika III. Spanheimskega, s katerim je sklenil pogodbo o dedovanju, svojo oblast razširil še na Kranjsko in Koroško. Velik del lokalnega plemstva njegove vladavine ni priznaval, zato je češki kralj ti dve deželi zavzel z vojaškim posredovanjem. Leta 1272 je bil na vrhuncu svoje moči in je pridobil tudi nadzor nad Furlanijo in Oglejskem patriarhatom. Začetek njegovega konca je bila izvolitev Rudolfa I. Habsburškega za novega nemškega kralja. Temu je uspelo združiti Otokarjeve nasprotnike, v očeh katerih je bila njegova vladavina nelegitimna. Ker se mu češki vladar ni želel pokoriti, je med njima leta 1276 prišlo do vojaškega konflikta. Otokar je bil poražen in je moral zapustiti nekdanje babenberške in spanheimske dežele. Dve leti pozneje je Otokar poskusil znova pridobiti izgubljena ozemlja, a je bil pri tem neuspešen in je svoje življenje 26. avgusta izgubil v bitki pri Dürnkrutu. S tem se je končalo obdobje, v katerem je bil velik del današnjega slovenskega ozemlja združen pod enim vladarjem.
Ključne besede: Otokar II. Přemysl, Štajerska, Kranjska, Koroška, plemstvo, Sveto rimsko cesarstvo, Rudolf I. Habsburški
Objavljeno v DKUM: 29.09.2023; Ogledov: 603; Prenosov: 49
Celotno besedilo (4,02 MB)

Opis: V magistrskem delu je avtor prikazal odnos britanske zunanje politike do političnih problemov na Koroškem v obdobju od konca prve svetovne vojne do izvedbe plebiscita oktobra 1920. V ta namen je avtor analiziral neobjavljene primarne vire, ki jih hrani Britanski državni arhiv (The National Archives) v Londonu. Upošteval je tudi objavljene dokumente britanske diplomacije in najbolj relevantno literaturo. Koroško vprašanje je želel prikazati na izviren način, saj dosedanje študije niso poglobljeno upoštevale zornega kota Velike Britanije, ene izmed takrat najpomembnejših držav pri kompliciranem oblikovanju povojne ureditve Evrope in sveta. Območje Celovške kotline je namreč takoj po koncu prve svetovne vojne postalo sporno, saj sta si ga želeli priključiti Avstrija in Država SHS, ki sta nastali na ruševinah Avstro-Ogrske. Do januarja 1919 sta državi (Država SHS se je decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS) spor preko vojaških bojev in pogajanj o premirju reševali sami, nato pa so vmes posegle svetovne velesile, ki so na pariški mirovni konferenci oblikovale povojno ureditev sveta in na koncu za Celovško kotlino določile izvedbo ljudskega glasovanja – plebiscita. Njegovo izvedbo so zaupali t. i. mednarodni plebiscitni komisiji (ki jo je vodil britanski polkovnik Sydney Capel Peck), ki se je v slabih štirih mesecih delovanja soočala s številnimi problemi, na koncu pa v določenem roku izvedla plebiscit. Avtor je ugotovil, da so do aprila 1919 koroškemu vprašanju Britanci posvečali malo pozornosti, v naslednji fazi pa kar veliko. Vsekakor so bili že zgodaj seznanjeni z nacionalno strukturo Koroške oz. bolje rečeno Celovške kotline, obenem pa tudi z gospodarskimi razmerami v njej in njenim ekonomskim potencialom. Britanci so se tudi zavedali, da je etnična meja med nemško in slovensko govorečim prebivalstvom potekala po reki Dravi, a pri takšni razmejitvi niso vztrajali. Diplomacija Londona je skušala ohraniti nevtralen odnos do obeh sprtih strani, medtem ko je Italija podpirala avstrijske interese, Francija jugoslovanske, ameriški predsednik Wilson pa je zagovarjal nedeljivost Celovške kotline. Arhivsko gradivo nam hkrati ponuja veliko novih elementov, da bolje osvetlimo in učinkoviteje obrazložimo kompleksnost enega izmed tedanjih ključnih geopolitičnih vprašanj povojne Evrope, in sicer kako omogočiti Avstriji ugodne gospodarske razmere, da bi samostojno zaživela. Zavezniki so namreč želeli preprečiti njeno združitev z Nemčijo (anšlus) in širjenje boljševizma vanjo.
Ključne besede: Koroška, Velika Britanija, Avstrija, Kraljevina SHS, 1918–1920, diplomacija, plebiscit, pariška mirovna konferenca, gospodarstvo, Sydney Capel Peck, Charles Delme Radcliffe, Rudolf Maister
Objavljeno v DKUM: 03.02.2021; Ogledov: 1149; Prenosov: 211
Celotno besedilo (769,73 KB)

Opis: Magistrsko delo z naslovom Ljudsko petje in šege na Južnem Koroškem in v Podjuni obravnava šege in navade na avstrijskem Koroškem, deželi, v kateri se prepletata slovenska in avstrijska ljudska pesem ter kultura. Zgodovina kaže, da so se Slovenci na tem območju naselili in ostali do danes kljub burni preteklosti, v kateri so zelo zgodaj izgubili samostojnost in bili pod tujo oblastjo. V magistrskem delu je podrobneje opisana oblačilna kultura ob delavnikih in praznikih, značilna za Južno Koroško. Predstavljene so jezikovne značilnosti in slovarček narečnih izrazov, v katerem vidimo zanimive povezave med besedami. Magistrsko delo ima poudarek na ljudskosti in šegah ter navadah, ki so ljudem zmeraj manj znane. Pomemben del naloge je namenjen koroškim bukovnikom in vižarjem, ki so pustili svoj pečat ljudskosti ter preprostosti. Poleg tega, da so preproste kmečke ljudi zabavali s svojimi pesmimi, ki so jih izvajali na instrumentih ali pa samo peli, so s prevajanjem del drugih avtorjev pripomogli k temu, da se je lahko izobraževal preprost kmečki sloj oziroma vsaj tisti, ki so znali brati.
Ključne besede: Koroška, bukovniki, vižarji, štehvanje, rej
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 1067; Prenosov: 117
Celotno besedilo (705,93 KB)