1. Pravna ureditev instituta mednarodne zaščiteVita Repnik, 2017, magistrsko delo Opis: Že pred sprejetjem Konvencije o statusu beguncev (krajše Ženevske konvencije) iz leta 1951 so bili postavljeni temelji mednarodne zaščite (Splošna deklaracija človekovih pravic), vendar je slednja v kombinaciji s Protokolom iz leta 1967 prva vpeljala v pravno terminologijo izraz »begunec« ter njegovo definicijo, ki še danes predstavlja glavni steber razvoja begunskega prava. Ženevska konvencija predvideva tudi pogoje za pridobitev statusa begunca ter razloge za njegovo izgubo, pravni status teh oseb v državi pridobitve azila, minimalne standarde za ravnanje z begunci ter dolžnosti držav podpisnic.
Poseben status med načeli ima načelo »non-refoulement« oziroma načelo nevračanja, ki je splošno načelo mednarodnega prava in zavezuje tudi države, ki niso podpisnice Ženevske konvencije. Njegovo bistvo je, da države sprejemnice ne smejo begunca vrniti na ozemlje države, kjer bi bilo njegovo življenje ogroženo zaradi njegove rase, vere, državljanstva, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.
Za nadzor nad implementacijo in izvajanjem Ženevske konvencije skrbi Agencija Združenih narodov za begunce, oziroma krajše UNHCR, katere naloga je zagotavljanje mednarodne zaščite in iskanje dolgoročnih rešitev za begunce, pomoč pri njihovi vključitvi v okolje nove države ter vrnitvi v njihovo matično državo.
Evropska unija si že od leta 1999 prizadeva za poenotenje zakonodaje na področju mednarodne zaščite in s tem vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema. Oblikovanje le tega je potekalo v dveh fazah, skozi kateri so bile sprejete nekatere direktive in uredbe, ki določajo skupne standarde ter zagotavljajo boljše sodelovanje med državami, kar naj bi pripeljalo do enakega obravnavanja prosilcev za mednarodno zaščito ne glede na to, v kateri državi so vložili prošnjo. To zagotavljajo predvsem Dublinska uredba v povezavi z EURODAC uredbo, Recepcijska direktiva, Kvalifikacijska direktiva ter Postopkovna direktiva.
Republika Slovenija je kot članica Evropske unije bila dolžna vsebino teh dokumentov prenesti v svojo pravno ureditev, ki jo na tem področju trenutno realizirata dva poglavitna zakona, in sicer Zakon o mednarodni zaščiti ter Zakon o tujcih, temelje za sprejemanje takšnih zakonov pa je Slovenija zagotovila že z nekaterimi določbami iz Ustave Republike Slovenije. Zakon o mednarodni zaščiti deli status mednarodne zaščite na dve obliki, in sicer na status begunca ter subsidiarno zaščito, prav tako pa vsebuje postopkovne določbe. Zakon o tujcih določa pogoje in načine vstopa, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, medtem ko njegova novela uvaja še možnost sprožitve posebnega ukrepa, ki bi ob posebnih migracijskih razmerah omejil vstop tujcev v Slovenijo.
Ključne besede: begunec, mednarodna zaščita, azil, Konvencija o statusu beguncev, skupni evropski azilni sistem, zakonodaja Republike Slovenije
Objavljeno: 05.07.2017; Ogledov: 1533; Prenosov: 330
 Celotno besedilo (601,48 KB) |
2. Pravice do statusa begunca zaradi naravnih pojavov in nesrečMarko Šerbel, 2015, diplomsko delo/naloga Opis: Diplomsko delo, ki je pred vami, obravnava problematiko statusa okoljskih beguncev. V današnji razviti družbi obstajajo zakoni, deklaracije in konvencije, katere urejajo zaščito človekovih pravic in njihovih temeljnih svoboščin. Kljub vsemu prihaja do pravnih praznin, ko določena skupina izpade iz okvira neke pravne zaščite. Ravno to se je zgodilo pri urejanju statusa oseb, ki so prisiljene zapustiti svoj matični teritorij, ko nepredvidljiv naravni pojav ali nesreča uniči njihov dom, rodovitno zemljo za pridelovanje hrane, kontaminira pitno vodo ali kako drugače vpliva na poslabšanje osnovnih pogojev za življenje. Prenaseljenost je z mojega zornega kota zagotovo pomembno vprašanje, s katerim bi se morale mednarodne organizacije intenzivneje ukvarjati, s tem pa posledično iskati možne rešitve za čim bolj složno normalizacijo trenutnega stanja.
Za okoljske begunce se lahko uporablja tudi termin notranje razseljeni ljudje, kar pomeni, da je ta skupina ljudi v večini primerov razseljena znotraj meja svoje matične države. Ravno v tem drugem poimenovanju lahko najdemo prvi poglavitni razlog za nastanek pravne praznine glede pridobitve enakih pravic in zaščite kot begunci, ki zapuščajo državo izvora zaradi takšnega ali drugačnega strahu pred preganjanjem. Da lahko begunec uživa mednarodno zaščito po Konvenciji o statusu beguncev, mora izpolnjevati štiri s to konvencijo določene pogoje, od katerih pa nobeden ne vsebuje možnosti pridobitve statusa begunca zaradi vpliva višje sile.
Naravni pojavi in nesreče so nepredvidljiva višja sila, ki vedno bolj obsežno vpliva na človeška življenja. Vzrok za naraščanje naravnih pojavov in nesreč je lahko plod same narave ali pa brezobzirnega človeškega posega vanjo. Glavna predpostavka diplomskega dela bo, ali oseba sploh lahko pridobi status begunca zaradi naravnih pojavov in nesreč. V samem začetku bom predstavil pojem begunstva, begunske pravice in dolžnosti ter pojasnil nekatere pojme v povezavi z begunstvom. Poleg tega bom poskušal odgovoriti na vprašanje, ali je okoljskim beguncem zagotovljeno enako pravno varstvo kot ostalim vrstam beguncev. Na koncu se bom posvetil vprašanju, ali je možno osebo, ki pridobi status okoljskega begunca, uspešno integrirati nazaj v normalno družbo do te mere, da ponovno samostojno zaživi in tako ne predstavlja več bremena državi.
Ključne besede: okoljski begunec, naravni pojavi, naravne nesreče, okoljski problemi, begunec, Konvencija o statusu beguncev, narava, pravna praznina
Objavljeno: 12.05.2016; Ogledov: 825; Prenosov: 95
Celotno besedilo (884,18 KB) |
3. Pravni položaj beguncev v mednarodnem pravuNina Fortun, 2014, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga natančneje obravnava Konvencijo o statusu begunca iz leta 1951 in Protokol o statusu begunca iz leta 1967. Konvencija je prva določila definicijo begunca in celostno uredila njegov položaj. Ker pa je veljavnost zastavila preozko, jo Protokol razširja.
V nalogi je predstavljena njuna vsebinska ureditev s poudarkom na pomembnejših členih. Izključitvene klavzule določajo za katere osebe se določbe Konvencije ne uporabljajo (npr. oseba, ki je storila vojni zločin). Glede veroizpovedi je potrebno beguncem zagotoviti versko svobodo. Posebne pozornosti sta deležna tudi izvzetje od vzajemnosti in načelo prepovedi izgona in zavračanja (non refoulement).
Diplomska naloga se zaključi s predstavitvijo primera iz prakse, pri katerem gre za prosilca za priznanje statusa begunca. S primerom sem se srečala v okviru projekta Amicus Curiae na Upravnem sodišču v Ljubljani.
Ključne besede: Konvencija o statusu beguncev 1951, Protokol o statusu beguncev 1967, begunec, izključitvene klavzule, izvzetje od vzajemnosti, non refoulement, Urad Visokega komisariata za begunce (UNHCR)
Objavljeno: 06.08.2014; Ogledov: 2283; Prenosov: 820
Celotno besedilo (614,59 KB) |
