SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
PRAVNA OPREDELITEV POJMA GENOCID IN USTANOVITEV AD HOC MEDNARODNIH KAZENSKIH SODIŠČ ZA NEKDANJO JUGOSLAVIJO IN RUANDO
Sabina Bratušek, 2013, diplomsko delo

Opis: Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948 je prvi dokument, ki je pomembno vplival na preprečitev in zatiranje dejanj genocida. Po sprejemu konvencije je preteklo vrsto let preden so bili narejeni nadaljnji koraki v smeri preprečevanja tega mednarodnega hudodelstva in sicer šele v letu 1993, z ustanovitvijo Mednarodno kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo in leto kasneje še Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando. V diplomskem delu sem se najprej posvetila samemu pojmu genocid in ugotovila, da je ta izraz zasnoval poljski pravnik židovskega rodu Raphael Lemkin, kot odraz na nacistične pokole Judov ob koncu druge svetovne vojne. V zgodovini se je namreč dogajala vrsta pobojev za katere ni bilo pravega imena. Nekateri avtorji priznavajo holokavst kot edini genocid v celotni zgodovini, drugi so mnenja da med genocid nesporno spadata še Armenski in Ruandski genocid, spet drugi pa so mnenja da se je v zgodovini zgodilo že mnogo genocidov, med njimi tudi poboji v Bosni in Hercegovini ob krvavem razpadu SFRJ. Sedanjo pravno definicijo genocida najdemo v Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida kot tudi v statutih MKSJ, MKSR ter MKS. Med genocidom in hudodelstvi zoper človečnost kot sorodnimi kaznivimi dejanji obstaja le tanka meja, zato moramo biti posebej previdni da so izpolnjene vse ključne predpostavke. Dosedanja definicija genocida ostaja podvržena številnim kritikam, še posebej zaradi dejstva, da zajema le stabilne skupine. Kljub prizadevanjem, da bi se v njo vključile še socialne in politične skupine, do realizacije tega nikoli ni prišlo. Mednarodna skupnost je na vojni v Bosni in Hercegovini in Ruandi odgovorila z ustanovitvijo dveh ad hoc mednarodnih kazenskih sodišč – MKSJ in MKSR. Varnostni svet OZN je ustanovil sodišči kot svoja pomožna organa ter hkrati državam zapovedal, da naj z njima v polni meri sodelujejo in odpravijo vse ovire, ki bi tako sodelovanje utegnile otežiti. Sodišči sta bili ustanovljeni kot ukrep za zagotovitev mednarodnega miru in varnosti. Statuta obeh sodišč imata vrsto skupnih določb, v svojih letih delovanja pa imata tudi že bogato sodno prakso. V svojih odločitvah sta dokazali, da posameznika njegov visoki položaj več ne ščiti pred pregonom ter da je mogoče, da se osebe, ki so najbolj odgovorne za grozodejstva, pozove na odgovornost. Z svojim delovanjem MKSJ in MKSR zagotavljata pomembne precedense za prihodnja Mednarodna kazenska sodišča in posamezna nacionalna sodišča ter bistveno prispevata k mednarodnemu miru in pravici v 21. stoletju.
Ključne besede: KLJUČNE BESEDE: genocid, Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, ad hoc sodišče, Varnostni svet OZN, MKSJ, MKSR.
Objavljeno: 22.08.2013; Ogledov: 1430; Prenosov: 320
.pdf Polno besedilo (1,16 MB)

2.
Genocid
Tea Žgank, 2017, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu sem se ukvarjala s sistematično analizo zločina genocida. Področje preprečevanja genocida je utrpelo pomanjkanje jasnosti o tem, kaj pomeni obveznost preprečevanja genocida, saj v mednarodnem pravu dejansko ni obstoječega "sprejetega kanona" o tem, kako ga preprečiti. Namen diplomskega dela je preučiti, ali in v kolikšni meri je potrebno razumeti/razlagati/razvijati mednarodno pravo, da to omogoča, oziroma bo omogočilo učinkovitejše preprečevanje genocida. Pregled bo celovit, a površinski, osredotočen na pojasnitev osnovnih pojmov in konceptov, pregled aktualnih dilem ter analizo normativne ureditve. Diplomsko delo bo tako omejeno na obveznosti držav in ZN za preprečevanje genocida, in ne bo obravnavalo vprašanj, povezanih z njihovo odgovornostjo v primeru kršitve te obveznosti. Diplomsko delo se začne z opredelitvijo pojma genocid in njegovo umestitvijo v sistem mednarodnega kazenskega prava. V nadaljevanju so primeroma našteti pojavi genocida in genocidu podobnih ravnanj, s poudarkom na analizi genocida v Ruandi in Srebrenici. V naslednjem poglavju je prikazan normativni razvoj koncepta genocida ter proces sprejetja pravnih aktov, nato je podana analiza pravne ureditve in razprava o naravi in nosilcih obveznosti preprečevanja genocida, ki jo nalaga Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Ta pristop je bil izbran zato, ker je za razumevanje prevencije in obveznost preprečevanja, najprej treba razumeti okoliščine, v katerih je bila sprejeta Konvencija in kako so jo razlagali pobudniki. To je pokazalo, da je bila Konvencija sprejeta kot odgovor na izkušnje iz armenskega genocida in še bolj neposredno druge svetovne vojne, v kateri je nastal holokavst. Te okoliščine niso bile odločilne zgolj pri oblikovanju Konvencije, temveč so vplivale tudi na njeno vsebino, na primer, s poudarkom na zadnjih stopnjah genocida. Obveznost preprečevanja genocida iz I. člena Konvencije določa krovno obveznost, ki se nanaša na vsa druga pravila in ukrepe, ki so dovzetni za preprečevanje genocida. Pri prevenciji genocida je potrebno upoštevati vse dejavnike in faze prek treh stopenj preprečevanja: primarne, sekundarne in terciarne. Te tri ravni se nanašajo na obdobje pred začetkom konflikta, ki lahko vodi v genocid (primarna raven), med konfliktom, ki lahko privede do genocida (sekundarna raven) ter med in po dejanskem genocidu (terciarna raven). Pomembno je upoštevati, da so dejavniki in faze v procesu genocida povezani in skupaj ustvarjajo okolje, ki je ugodno za pojav genocida ter, da postopek genocida ni linearen – vse je odvisno od posebnosti vsakega kraja in situacije. Preventivne ukrepe je potrebno izvajati na vsaki ravni, brez gotovosti, da se bo genocid zgodil in brez gotovosti, da bodo ti absolutno preprečili genocid. Glede vprašanja časovnega obsega obveznosti preprečevanja je bilo sklenjeno, da obveznost ni časovno omejena, kar lahko povežemo z ugotovitvami prejšnjih poglavij, da je preprečevanje stalen proces. Prav tako merilo MKS o poznavanju resnega tveganja genocida ne omejuje obveznosti preprečevanja genocida, ker je tveganje lahko celo v zgodnji fazi postopka genocida resno.
Ključne besede: mednarodno javno pravo, mednarodna hudodelstva, človekove pravice, genocid, Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, Združeni narodi, prevencija
Objavljeno: 13.09.2017; Ogledov: 50; Prenosov: 11
.pdf Polno besedilo (1,38 MB)

Iskanje izvedeno v 0.02 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici