| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 25
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Prištevnost storilcev kaznivih dejanj z duševnimi motnjami : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Informacijska varnost
Tatjana Kosmač, 2021, diplomsko delo

Opis: Duševne motnje predstavljajo problem v družbi, vzroki za njihov nastanek pa so zelo različni. Hiter tempo življenja ljudem prinaša tudi veliko stresa, skrbi in naporov, kar lahko privede tudi do različnih duševnih obolenj. Seveda pa vsaka stiska, jeza in strah ne vodijo v duševno motnjo. Ko se stvari nakopičijo in je človek enostavno preveč obremenjen, njegovo telo in um kažeta znake, da je nekaj narobe, seveda so nekatere duševne motnje tudi znak možganskega obolenja. Duševne bolezni se torej kažejo tako s telesnimi znaki kot tudi z našim reagiranjem na okolico in našimi vsakodnevnimi odzivi na stvari, ki se nam dogajajo. V diplomski nalogi smo najprej na splošno predstavili pomen besedne zveze duševne motnje. Na kratko smo predstavili tudi kategorije motenj, pri katerih smo opisali njihov razlog za nastanek, tipične značilnosti in pri vsaki tudi opisali nekaj predstavnikov. Ker pa včasih obnašanje ljudi, ki trpijo za duševno motnjo, privede do tega, da storijo kaznivo dejanje, pride pri sojenju takega storilca kaznivega dejanja do vprašanja prištevnosti. V diplomski nalogi smo poskušali odkriti, kako duševne motnje vplivajo na storilca kaznivega dejanja, da je potrebno ugotoviti ali je kaznivo dejanje odraz duševne motnje, ali je storilec zagrešil kaznivo dejanje popolnoma po svoji volji in ali se je zavedal svojega ravnanja. Pojasnili smo, kaj se torej zgodi po sojenju in kdo lahko vpliva na rezultat sojenja storilca kaznivega dejanja z duševno motnjo. Opisali smo tudi postopek hospitalizacije brez privolitve in kaj se zgodi s storilcem kaznivega dejanja v primeru, da je ugotovljeno, da je storilec zagrešil kaznivo dejanje pod vplivom duševne motnje in za to ne odgovarja za svoja ravnanja, saj so bila storjena podzavestno. Potrebno je vedeti, da je zelo pomembno, da duševne motnje prepoznamo čim prej in tudi takoj poiščemo pomoč, naj si gre za bližnjega ali za sebe.
Ključne besede: duševne motnje, kazenski zakonik, prištevnost
Objavljeno v DKUM: 16.12.2021; Ogledov: 168; Prenosov: 49
.pdf Celotno besedilo (1,11 MB)

2.
Hudodelske združbe - kazenskopravni vidik : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa Varstvoslovje
Miriam Medved, 2021, diplomsko delo

Opis: Hudodelske združbe so skupine treh ali več ljudi, ki uresničujejo zastavljen hudodelski načrt. Pri uresničevanju načrta predstavljajo veliko nevarnost zoper ljudi, premoženje in ostale lastnine, zato je nujnega pomena, da zakonodajalec inkriminira takšne združbe. V diplomski nalogi smo podrobno opredelili kazenskopravno zakonodajo na podlagi hudodelskega združevanja, članov in vodij, njihovih oblik dejavnosti ter na kakšen način so lahko člani kaznovani za udeležbo v takšni združbi. Po Kazenskem zakoniku se lahko hudodelsko združbo inkriminira kot pripravljalno dejanje v povezavi s steki, kot samostojno kaznivo dejanje in kot kvalifikatorno okoliščino pri drugih kaznivih dejanjih. Glavni cilj takšnih združb je uresničitev hudodelskega načrta, seveda pa vse združbe niso isto organizirane in nimajo enakih sredstev za uresničitev vnaprej načrtovanih kaznivih dejanj. Glede na te dejavnike delimo združbe na višje in nižje organizirane, kar je dobro razvidno iz naše sodne prakse. Čeprav je kazenskopravna zakonodaja na tem področju obsežna in specifično opredeljena, se pri tem še vedno pojavljajo različna vprašanja. Zanima nas, kdaj se združba ljudi sploh šteje za hudodelsko združbo, kako je urejena hierarhija znotraj takšne združbe, kakšne so povezave med vodjo in člani, kako pri pripravljalnem dejanju pride do steka, kdo in kako kazensko odgovarja za različne prispevke k kaznivim dejanjem ter kakšna je razlika med samostojnim in pripravljalnim kaznivim dejanjem hudodelskega združevanja.
Ključne besede: diplomske naloge, hudodelske združbe, organiziran kriminal, kazensko pravo, vodje hudodelskih združb, kazenski zakonik, člani hudodelskih združb
Objavljeno v DKUM: 07.07.2021; Ogledov: 328; Prenosov: 99
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

3.
Upravičljiva skrajna sila : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Informacijska varnost
Maruša Orešnik, 2018, diplomsko delo

Opis: Osrednji element diplomske naloge je institut upravičljive skrajne sile, ki je v pravni teoriji predmet številnih razprav in pri kazenskem pravu sodi med abecedo proučevanja temeljnih institutov. Pravilna razlaga in uporaba instituta skrajne sile sta izredno pomembni in v pravosodni praksi nemalokrat povzročata kar nekaj težav, ki so najverjetneje posledica nezadostnega teoretičnega in zakonodajnega obravnavanja tega instituta, zato bodo v tej diplomski nalogi predstavljena nekatera najpomembnejša teoretična izhodišča v zvezi s tem institutom. Kadar storilec izvrši dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno neposredno grozečo nevarnost, nastopi skrajna sila. Skrajna sila predstavlja splošni institut kazenskega materialnega prava, ki je podan, ko gre za kolizijo dveh pravno zavarovanih dobrin oziroma interesov, pri čemer je potrebno za rešitev ene dobrine žrtvovanje oziroma poškodovanje druge. Ker govorimo o posegih v tuje pravne dobrine, je potrebna skrbna presoja po strogih merilih. Sklicevanje na skrajno silo ima kot posledico nekaznovanje storilca. Slovenska zakonska ureditev sledi teoriji diferenciacije, ki razlikuje med dvema oblikama skrajne sile, in sicer med upravičljivo ter opravičljivo skrajno silo. Obe obliki in njuna primerjava sta opisani v prvem delu diplomskega dela. Pravno podlago instituta upravičljive skrajne sile, ki je opisana v drugem delu diplomske naloge, predstavlja Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ). Slovenska zakonska ureditev je dolgo poznala zgolj upravičljivo skrajno silo vse do leta 2008, ko je na novo uveljavljeni KZ-1 ukinil omenjeno obliko in jo nadomestil z institutom imenovanim skrajna sila, ki je izključeval storilčevo krivdo in njegovo kaznivost. Korenito spremembo je prinesla novela KZ-1B iz leta 2012, ta je sledila rešitvi, ki razlikuje med upravičljivo in opravičljivo skrajno silo. Zadnji del naloge opisuje primerjalno pravno ureditev instituta v posameznih državah, kjer je bilo ugotovljeno, da se evropski kontinentalni sistemi v primerjavi s sistemi »common law« precej drugače soočajo s problematiko instituta skrajne sile.    
Ključne besede: diplomske naloge, upravičljiva skrajna sila, opravičljiva skrajna sila, protipravnost, kazensko materialno pravo, Kazenski zakonik
Objavljeno v DKUM: 19.10.2018; Ogledov: 941; Prenosov: 199
.pdf Celotno besedilo (779,70 KB)

4.
Silobran - primerjalna analiza med izbranimi državami : magistrsko delo
Mateja Koblar, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga primerja ureditev instituta silobrana v izbranih državah z evropskim kontinentalnim pravom in državah t. i. sistema common law. Obrambno dejanje silobrana je navadno posledica protipravnega napada na življenje ali telesno integriteto posameznika. V sodobnem pravnem svetu takšno ravnanje ne more biti skladno z zakonom, zato večina držav dovoli obrambo zoper njega. Posamezniku nudi možnost obrambe zoper takšen napad, ne da bi mu grozila kazen za njegovo dejanje. Seveda mora tak posameznik upoštevati zakonske omejitve, če se želi uspešno sklicevati na institut silobrana. V nalogi so primerjane tovrstne zakonske omejitve v izbranih evropskih državah in državah sistema common law. Primerjava je bila izvedena s pomočjo različnih raziskovalnih metod. Institut silobrana v vseh primerjanih državah, če je uspešno dokazan in sprejet na sodišču, pomeni, da storilec ne bo odgovarjal za dejanje, ki v drugačnih okoliščinah pomeni kaznivo dejanje. Ugotovljeno je bilo, da se največje razlike v ureditvi instituta silobrana pojavljajo med evropskim kontinentalnim pravnim sistemom in sistemom common law, kar je tudi pričakovano, saj imata sistema drugačno pravno podlago. Večje razlike med izbranimi državami v ureditvi v evropskem kontinentalnem sistemu niso bile ugotovljene. Še najbolj izstopa Republika Avstrija, ki za razliko od ostalih sprejema ozko pojmovanje varovanih dobrin. Institut silobrana ima po našem mnenju dvojno naravo: po eni strani je bistven za pravičen pravni sistem, po drugi strani pa storilcu nudi izhod in opravičilo za kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje in dejanje silobrana se razlikujeta po okoliščinah, v katerih se je dejanje zgodilo. Prav zaradi te dvojne narave je nujno potrebno, da je silobran strogo pravno in zakonsko reguliran, opredeljen in nadzorovan.
Ključne besede: silobran, kazensko pravo, kazenski zakonik, mednarodno kazensko pravo, anglosaški pravni sistem, primerjalna analiza, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 19.06.2018; Ogledov: 1249; Prenosov: 202
.pdf Celotno besedilo (1,66 MB)

5.
Zloraba telekomunikacijske tehnologije za izvršitev kaznivega dejanja
Rok Pleteršek, 2018, magistrsko delo

Opis: Telekomunikacijske tehnologije predstavljajo enega izmed bistvenih elementov tehnološkega razvoja, ki ključno vplivajo na sedanjost in prihodnost delovanja sodobne družbe. V obdobju zadnjih štirih desetletij smo bili priča korenitim spremembam na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT), saj so slednje prodrle na vsa področja človekovega delovanja. Poleg fizičnega sveta so nam ponudile vstop v tako imenovan virtualni svet, ki zaradi svoje globalne narave praktično nima meja oz. še ima razvoj na tem področju toliko manevrskega prostora, da ob ovire še nismo trčili. Razvoj telekomunikacijske tehnologije pa ima tudi temno stran. Ta so zlorabe, ki se lahko pojavljajo v obliki tradicionalnih kaznivih dejanj, ki so izvršena s pomočjo IKT tehnologij, ali pa v obliki kaznivih dejanj kibernetskega kriminala. Telekomunikacije so namreč lahko tarča ali orodje kaznivega dejanja, lahko pa predstavljajo sredstvo pomoči pri kriminalnem dejanju. Z magistrskim delom želimo opozoriti na velik problem zlorab elektronskih komunikacij, predstaviti posledice le-teh ter ne nazadnje raziskati kazenskopravne opredelitve in standarde, ki jih postavlja domača kazenskopravna zakonodaja, ter ugotoviti, ali jih je sposobna sankcionirati. Uvodno poglavje dela je posvečeno ciljem, hipotezam, predpostavkam in omejitvam ter metodam raziskovanja. Nato sledi kratek pregled 2000-letnega razvoja telekomunikacijske tehnologije in oris same razsežnosti zlorab. V 3. poglavju definiramo pojem zlorabe telekomunikacijske tehnologije in izpeljemo delovno opredelitev, ki nas spremlja skozi vsa preostala poglavja. Bralca nato seznanimo s pojmom kibernetske kriminalitete ter mu predstavimo Konvencijo o kibernetski kriminaliteti Sveta Evrope in ga uvedemo v kaznivost zlorab telekomunikacijske tehnologije. Osrednji del magistrskega dela predstavljajo kazniva dejanja kibernetskega kriminala v 4. poglavju in izbrane metode ter tipi zlorab elektronskih komunikacij v 5. poglavju. Jedro sestavljata kazenskopravna opredelitev kaznivih dejanj kibernetskega kriminala, ki jih postavljata Kazenski zakonik (KZ-1) in Konvencija o kibernetski kriminaliteti, ter predstavitev izbranih metod in tipov zlorab elektronskih komunikacij s konkretnimi primeri. V naslednjem poglavju analiziramo dogodek odtujitve mobilnega telefonskega aparata slovenskega uporabnika, ki mu je sledila zloraba v višini 64.254,03 EUR. Magistrsko delo zaključimo s temeljnimi ugotovitvami, s katerimi zavržemo oz. potrdimo hipoteze, povzamemo dileme na področju kibernetskega kriminala in napovemo, v katero smer bodo šle zlorabe telekomunikacijske tehnologije v prihodnje ter kako naj temu sledi kazensko pravo.
Ključne besede: zloraba elektronskih komunikacij, kibernetski kriminal, kibernetski prostor, kibernetska kriminaliteta, kazniva dejanja informacijske tehnologije, telekomunikacije, konvencija o kibernetski kriminaliteti, kazenski zakonik KZ-1.
Objavljeno v DKUM: 14.06.2018; Ogledov: 1185; Prenosov: 172
.pdf Celotno besedilo (1,51 MB)

6.
INKRIMINACIJA POSEBNE VRSTE GOLJUFIJE, STORJENE PRI OPRAVLJANJU GOSPODARSKE DEJAVNOSTI
Eva Kovačič, 2016, diplomsko delo

Opis: Gospodarska kriminaliteta v Sloveniji predstavlja pereč problem. Škoda, ki je z njo povzročena, je ogromna. Pojavljajo se vedno nove in kompleksnejše oblike, kar močno otežuje odkrivanje in preprečevanje gospodarske kriminalitete. Zaradi slednjega se je v kazenski zakonodaji pojavila potreba po inkriminaciji specialne oblike goljufije, storjene pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Glavni namen inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije je bil razcvet goljufivih poslovnih praks in spoznanje, da z obstoječim kaznivim dejanjem goljufije ni mogoče zajeti zakonskih znakov goljufivega namena po sami sklenitvi posla. Kar je pomenilo, da storilec ni deloval z goljufivim namenom in ga ni bilo mogoče inkriminirati. Poslovna goljufija je bila tako pomembna pridobitev, saj je zakonodajalec z določitvijo tega kaznivega dejanja omogočil goljufijo tudi v fazi izvajanja posla. Bistvo poslovne goljufije je, da nastopi med subjekti, ki opravljajo gospodarsko dejavnost. Zato na tem mestu večkrat govorimo tudi o odgovornosti pravne osebe, če je pridobila protipravno korist iz kaznivega dejanja in je bistveno prispevala k storitvi kaznivega dejanja, ki ga je storila fizična oseba. Razlaga kaznivega dejanja poslovne goljufije predstavlja osrednjo tematiko diplomskega dela. Ker kaznivo dejanje poslovne goljufije spada med najpogostejša kazniva dejanja gospodarske kriminalitete, je v prvem poglavju diplomskega dela predstavljena tudi gospodarska kriminaliteta. Z omenjeno problematiko se ukvarja veliko institucij, saj je preprečevanje in odkrivanje tovrstnih kaznivih dejanj osrednjega pomena. Pomembno je, da se dosledno sledi zakonodaji in da se kazenski postopek izvede dosledno in čim hitreje, zato je zadnji del diplomskega dela posvečen samemu poteku kazenskega postopka in opisu vseh njegovih faz. Konec diplomskega dela je opremljen s primerom poslovne goljufije. Prikazan je primer kaznivega dejanja iz prakse.
Ključne besede: poslovna goljufija, goljufija, gospodarska kriminaliteta, kazenski postopek, predkazenski postopek, kazenski zakonik, zakon o kazenskem postopku, odgovornost pravnih oseb, preprečevanje in odkrivanje gospodarske kriminalitete.
Objavljeno v DKUM: 26.05.2017; Ogledov: 1304; Prenosov: 125
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

7.
Forenzična bolnišnica skozi zgodovino kazenskega prava in forenzične psihiatrije
Barbara Nerat, Gregor Pivec, 2010, pregledni znanstveni članek

Opis: V prispevku je celostno prikazan medicinski terapevtski ukrep – forenzična bolnišnica, za katero si v skladu s tezo, da si za odgovor kazenskega pravosodja na ravnanja splošno nevarnih storilcev kaznivih dejanj ne glede na njihovo duševno zdravje v času storitve kaznivega dejanja (lahko je v razponu od stanja popolne prištevnosti, ko jim gre pripisati kazensko odgovornost, do popolne neprištevnosti, saj za svoja dejanja ne morejo kazensko odgovarjati), na katerem temelji vsebina, prizadevava najti mesto v sistemu domačega kazenskega prava. Forenzično bolnišnico, ki je pravzaprav »gostja« kazenskega prava, saj »domuje« na področju medicine oz. forenzične psihiatrije, predstavljava kot institut, ki pomeni za domačo zakonodajo absolutno novost. Ker je v slovenski ureditvi popolna neznanka, se ne omejujemo zgolj na najožji pojem forenzične bolnišnice in jo skušava prikazati s čim več zornih kotov, hkrati pa sproti opozarjati na odprta vprašanja in dileme, na katere bo treba iskati primerne odgovore, ter rešitve, da predlagani institut dobi svoj prostor v kazenskopravni teoriji, hkrati pa zaživi tudi v sodni praksi. V prispevku se osredinjava na kratek zgodovinski pregled razvoja (ne)prištevnosti in prvin instituta forenzične bolnišnice, kar pomeni, da sva subtilno izpostavila subjekt in objekt razprave, tj. forenzičnega bolnika – človeka, ki ga po storitvi za okolico nevarnega kaznivega dejanja najprej sodno obravnavajo –, ter pošljejo v forenzično bolnišnico – prostor, kamor bo storilec nameščen, da bo lahko nadalje medicinsko obravnavan. Glede na primarnost kazenskega postopka opozarjava na varstvo temeljnih načel pravne države in na temeljna načela kazenskega postopka, ki jih mora sodišče dosledno upoštevati na poti do ustrezne odločitve. Nato skušava ob upoštevanju domače in mednarodne zakonodaje predstaviti osnovno pravno podlago za namestitev v forenzično bolnišnico. Zaradi seznanitve bralca z novim institutom, ki bi z uvrstitvijo v Kazenski zakonik (KZ-1) prispeval k razvitejšemu, sodobnemu in smotrnemu sistemu kazenskega sankcioniranja, izraziteje uporabljava zgodovinsko in praktično metodo, t. i. »desk research«, »case study«.
Ključne besede: forenzična bolnišnica, forenzični bolnik, kazenski zakonik, kazenski postopek, sistem kazenskega sankcioniranja, medicinska terapevtska obravnava
Objavljeno v DKUM: 27.03.2017; Ogledov: 780; Prenosov: 97
.pdf Celotno besedilo (408,56 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

8.
VIA MALA - NASILJE V DRUŽINI LAURETZ
Aleksandra Jošar, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo VIA MALA- NASILJE V DRUŽINI LAURETZ je poskus restavracije sistema kazenskega prava v Švici ob primeru literarnega besedila Johna Knittela: Via Mala. Delo je razdeljeno na tri dele, v prvem delu je predstavljeno nasilje v družini Lauretz, v drugem družbene okoliščine po prvi svetovni vojni in v tretjem religioznost okolja, kakor ga je doživljala in v okolju živela družina Lauretz. Nasilje, ki ga je nad družinskimi člani izvajal oče Jonas Lauretz, je vodilo v večkratne trajne telesne okvare družinskih članov. Štirimesečna zaporna kazen, ki jo je Jonas Lauretz prestal zaradi drugih kaznivih dejanj ne pa zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, ga ni odvrnila od nasilja. Dogodek, ko je Jonas Lauretz odtujil visok denarni znesek hčerki Silveli (ki ji ga je v oporoki zapustil slikar Matias Lauters) je vodil k umoru. Očeta je s pomočjo dninarja Jorija Wagnerja umoril sin Niclaus, ki sta mu pomagali tudi sestra Hanna in mati Marta. Sestra Silveli, ki je v času storitve kaznivega dejanja ni bilo doma, se nad očetom ni pregrešila. Kljub temu, da ni odobravala njihovega strašnega dejanja je bila do svoje družine solidarna in je preiskovalnim organom lagala samo zato, da bi Jonasa Lauretza razglasili za izginulega. Silveli je v svetu spoznala preiskovalnega sodnika Andreasa von Richenaua in se z njim poročila, ni pa mu povedala resnice o izginotju svojega očeta. Zadeva se je zapletla, ko je Andreas po službeni dolžnosti dobil v roke akte o Silvelinem očetu. Ko je preiskoval skrivnostno smrt svojega tasta, je v aktih odkril nedoslednosti in pričel dvomiti o njegovem izginotju. Odgovore na nepojasnjena vprašanja je najprej iskal pri Silveli, ker pa mu ni hotela povedati resnice, je družino Lauretz soočil s svojimi sumi in pod njegovim pritiskom je najprej klonila Hana in nato še Niklaus. Izvedel je za strašni zločin Lauretzovih nad očetom – očetomor. Andreas bi moral zločin razkriti javnosti in storilce postaviti pred sodišče, ki bi jih zagotovo obsodilo. Po dolgem boju s samim seboj in kljub kršenju načel poklicne etike ter visokem tveganju osebne časti se je Andreas odločil, da jim bo pomagal. Uvidel je, da so morili iz samoobrambe in človeški družbi niso bili nevarni. Prikril je zadevo Lauretz s tem, da je po upravni poti, z objavo razglasa o izginitvi Jonasa Lauretza, zadevo ad acta pospravil v globine arhiva. Tako je rodbino Lauretz rešil pred brezobzirnostjo zakona. V drugem delu diplomskega dela sem analizirala ostro časovno ozračje v času po prvi svetovni vojni. To je bil čas svetovne gospodarske krize, v duhu katere je napisan roman Via Mala. Kriza se je odražala tako na področju gospodarskega kot političnega in moralnega življenja prebivalcev Švice. V tretjem delu diplomske naloge sem opredelila religioznost družine Lauretz skozi roman. Dejstvo, da so bili precej edini protestanti v vsej pokrajini in so tako imeli na kupe sovražnikov, se je odražalo tudi v življenju Lauretzovih otrok.
Ključne besede: nasilje v družini Lauretz, očetomor, razglasitev Jonasa Lauretza za izginulega, ostro časovno ozračje v času velike gospodarske krize v Švici, religioznost v družini Lauretz, Kazenski zakonik Švice.
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 912; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (971,73 KB)

9.
SODELOVANJE POLICIJE IN DRŽAVNIH TOŽILCEV PRI ODKRIVANJU IN PREGONU GOSPODARSKEGA KRIMINALA
Albin Žel, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo opredeljuje gospodarski kriminal, ki je pereč problem tudi v Sloveniji. Gospodarski kriminal predstavlja kazensko-pravni problem in ogroža delovanje pravne države, mednarodno konkurenčnost države in njen gospodarski razvoj ter povečuje družbeno-socialno neenakost. V prvem delu diplomskega dela sem opredelil pojem, delitev, oblike gospodarskega kriminala ter predstavil institucije oziroma pristojne organe odkrivanja in pregona gospodarskega kriminala, hkrati sem opredelil organizacijo in vlogo policije in državnih tožilcev, ter se v nadaljevanju osredotočil na odnos med policijo in državnim tožilstvom pri odkrivanju in pregonu storilcev gospodarskega kriminala. Skozi diplomsko delo sem predstavil težave, s katerimi se pri svojem delu srečujeta policija in državno tožilstvo, ter prav tako povzel potek sodelovanje med obema organoma. Policija in državni tožilci se pri odkrivanju in pregonu gospodarskega kriminala srečujejo z vrsto ovir in pomanjkljivostmi, zato se v praksi pojavlja veliko vprašanj, ki poskušajo spremeniti dosedanjo ureditev zakona in s tem izboljšati sodelovanje med tema dvema organoma. Uredba o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin iz leta 2010, je sodelovanje med obema organoma še bolj podrobno opredelila in določila obseg nalog medsebojnega sodelovanja. Katere težave oziroma pomanjkljivosti se ob medsebojnem sodelovanju med državnimi tožilci in policijo pojavljajo, sem skušal raziskati in predstaviti v diplomskem delu.
Ključne besede: gospodarski kriminal, gospodarska kriminaliteta, policija, državni tožilec, sodelovanje, Zakon o kazenskem postopku, Kazenski zakonik, Uredba o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin.
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1017; Prenosov: 119
.pdf Celotno besedilo (286,07 KB)

10.
PONAREJANJE DENARJA; KAZENSKO PRAVNO VARSTVO EVRO VALUTE V REPUBLIKI SLOVENIJI
Josip Luketič, 2016, diplomsko delo

Opis: Evro je skupna evropska valuta v 19 državah Evropske unije. V obtoku je 18,5 milijard evro bankovcev in 116 milijard evro kovancev, ki so plačilno sredstvo 337 milijonom prebivalcev Evropske unije.Evro je v diplomskem delu obravnavan kot predmet kaznivega dejanja ponarejanja denarja, katerega so dolžne pred ponarejanjem, varovati vse članice Evropske unije.Na kratko je v diplomskem delu opisana zgodovina nastanka evro valute, pojem gotovine oz. denarja. Poleg opisa evro valute in njenih značilnosti, je poudarjena uvedba Evra v Sloveniji, ki je kot prva nova članica držav EU uvedla Evro kot zakonito plačilno sredstvo. Nadalje je opisana zgodovina ponarejanja denarja nasploh, ter konkretno za evro valuto, skupaj s statističnimi podatki za območje Evropske unije in Slovenije. Osrednji del diplomskega dela govori o mednarodnem kazensko pravnem varstvu evro valute, katero pred ponarejanjem varuje Ženevska konvencija o preprečevanju ponarejanja denarja ter pravni akti institucij Evropske unije, kot so uredbe, direktive idr. V Republiki Sloveniji nacionalna zakonodaja prenese mednarodno varstvo s Kazenskim zakonikom, Zakonom o kazenskem postopku in Zakonom o državnem tožilstvu. Kot pomembne so navedene predvidene spremembe Kazenskega zakonika (KZ-1E).V diplomskem delu je naveden tudi oris zaščitnih elementov, vgrajenih v evro valuto, ki uporabnikom olajšajo njihovo uporabo na eni ter na drugi strani otežijo ponarejanje. V zaključku diplome, so navedene in opisane mednarodne institucije in mehanizmi Evropske unije, ki skrbijo za varovanje evra pred ponarejanjem ( ECB, Evropska komisija, Europol, Eurojust in Interpol) kot tudi vloga Banke Slovenije in Policije ter Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije in Združenja bank Slovenije, skupaj z različnimi poslovnimi bankami. V zaključku naloge so podani konkretni predlogi za izboljšanje preprečevanja ponarejanja evro valute.
Ključne besede: Evro, Evropska unija, Ponarejanje denarja, Kazenski zakonik Republike Slovenije, Kazensko pravno varstvo, Ženevska konvencija, Uredbe, Direktive, Banka Slovenije, Policija, Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije, Zaščitni elementi, ECB, Evropska komisija, Europol, Eurojust in Interpol
Objavljeno v DKUM: 14.10.2016; Ogledov: 1613; Prenosov: 196
.pdf Celotno besedilo (1,09 MB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici