| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Vojna za obrambo samostojne Slovenije (1991) v luči poročanja francoskih časopisov : magistrsko delo
Kaja Mujdrica, 2022, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je prikazano poročanje francoskih časopisov o vojni za obrambo samostojne Slovenije, ki je potekala med 26. oziroma 27. junijem ter 7. julijem 1991. V ta namen sta bila analizirana najpomembnejša dnevnika, Le Monde in Le Figaro, pri čemer je bila upoštevana tudi najbolj relevantna literatura. Osamosvojitev Slovenije, ki je bila razglašena 25. junija 1991, je med jugoslovanskimi oblastmi in njihovimi oboroženimi silami, Jugoslovansko ljudsko armado, ki so razdružitvi močno nasprotovali in želeli preprečiti razpad jugoslovanske federacije, naletela na oster odpor. Prve dni je bila Slovenija prepuščena moči lastnih oboroženih sil in civilnega prebivalstva, nato pa je v krizo z diplomatskimi akcijami posegla Evropska gospodarska skupnost, pri kateri je bila ena izmed pomembnejših držav Francija. Poročanje analiziranih francoskih dnevnikov je bilo najpogosteje kronološko – dopisniki so po večini spremljali in poročali o odločitvah slovenskega in jugoslovanskega političnega vrha ter o posredovanju evropske dvanajsterice, nekateri pa so dogodke tudi kritično analizirali. V stališčih francoskega političnega vrha je bilo skozi poročanja obeh najbolj reprezentativnih francoskih dnevnikov mogoče zaznati dve nasprotujoči si prizadevanji – ohraniti enotno Jugoslavijo, ob tem pa upoštevati načelo samoodločbe narodov. Vztrajno željo po francoskem obvarovanju ozemeljske integritete Jugoslavije so usmerjali tradicionalna francosko-srbska povezava, bojazen pred eskalacijo etničnih konfliktov na Balkanu, posledično pa tudi pred ponovnim vzponom Nemčije in preteklimi rivalstvi ter možnimi razprtijami v okviru Evropske gospodarske skupnosti. Spremembo v miselnosti evropskih držav in Združenih držav Amerike je sčasoma povzročila agresija Jugoslovanske ljudske armade. Odločnost Slovencev, vojaška vztrajnost slovenskih obrambni sil (Teritorialne obrambe, milice) in diplomatske povezave slovenskih politikov so 7. julija privedle do podpisa Brionske deklaracije, s čimer je bila potrjena prekinitev sovražnosti, Slovenija pa se je zavezala, da za tri mesece »zamrzne« svojo osamosvojitev.
Ključne besede: Slovenija, Jugoslavija, Francija, 1991, vojna za obrambo samostojnosti, diplomacija, Jugoslovanska ljudska armada, Le Monde, Le Figaro, Evropska gospodarska skupnost, Konferenca za evropsko varnost in sodelovanje
Objavljeno v DKUM: 05.10.2022; Ogledov: 94; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (1,37 MB)

2.
POROČANJE AMERIŠKO-SLOVENSKEGA ČASOPISJA O ORGANIZIRANOSTI LJUDSKE OBRAMBE V NEKDANJI JUGOSLAVIJI (1968-1989)
Žiga Štajnbaher, 2012, diplomsko delo

Opis: V burnem letu 1968, ki je pretreslo Evropo in svet, je zamisel posodobljenega ustroja oboroženih sil na vzgledih iz časov narodnoosvobodilnega boja, ko se je bila Zveza socialističnih sovjetskih republik še enkrat lotila discipliniranja socialističnega tabora z vojaško intervencijo, kar je bil za Jugoslavijo hladen tuš, ki je bil streznil snovalce in izvajalce obrambne zasnove. Obstoj Jugoslovanske ljudske armade naj ne bi bil več zadostno jamstvo za ohranitev suverenosti, na vojskovališču naj bi jo bilo mogoče premagati, če bi napadalec zagotovil potrebno številčno in tehnično premoč. Tako so osnovali nov sistem splošne ljudske obrambe, v katerega so nameravali vključiti vso prebivalstvo, bliskoviti vojni pa naj bi se poskušali zoperstaviti z zamislijo dolgotrajne obrambne vojne. Jugoslovansko ljudsko armado je dopolnila nova struktura – teritorialna obramba, ki je delovala podobno kot nekdanji partizanski odredi. Z njo je bil zagotovljen vojaški nadzor nad vsem ozemljem. Bila je množična in sestavljali so jo prebivalci občin, kjer naj bi enote v primeru potrebe tudi uporabili. Enote naj bi bile enonacionalne, visoko motivirane, neobremenjene z nastanitvijo in oskrbo in naj bi bile najbolj celovito povezane s prebivalstvom. Tako zasnovo je 11. februarja 1969 uzakonil zvezni zakon za ljudsko obrambo. Na velikem manevru Svoboda 71 dve leti kasneje so zasnovo teritorialne obrambe preizkusili v praksi. Začel se je pospešen razvoj teritorialne obrambe. Štabi in enote naj bi bili nastajali tudi v podjetjih in krajevnih skupnostih. Republiški štab za teritorialno obrambo se jev začetku imenoval Glavni štab za splošno ljudsko obrambo, na čelu z Bojanom Polakom – Stjenko.
Ključne besede: Jugoslovanska ljudska armada, teritorialna obramba, splošna ljudska obramba, manever Svoboda 71, obrambna vojna, partizanski odredi, zvezni zakon za ljudsko obrambo
Objavljeno v DKUM: 01.02.2021; Ogledov: 340; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (1,61 MB)

3.
TERITORIALNA OBRAMBA VZHODNOŠTAJERSKE POKRAJINE (7. PŠTO VŠP) V VOJNI ZA SLOVENIJO 1991
Mladen Horvat, 2015, magistrsko delo

Opis: V osemdesetihih letih 20. stoletja je jugoslovansko federacijo začela pretresati gospodarska kriza, ki je kmalu prerasla tudi v politično. Do izraza je prišla predvsem v Sloveniji, kjer so se začela trenja med republiškimi in zveznimi institucijami, predvsem Jugoslovansko ljudsko armado (JLA). Po prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 se je poglobila do te mere, da je armada štela za nujno, da se razoroži slovenska Teritorialna obramba (TO). Ta je bila ustanovljena leta 1968; čeprav je načeloma veljala za dopolnitev JLA, ki ji je bila do takrat v kadrovskem oziru tudi že povsem podrejena, jo je armada vseskozi dojemala kot grožnjo svojemu položaju in državni enotnosti. Razorožitev je bila izpeljana maja 1990 po nalogu vojaškega vrha, ob pomoči lojalnih slovenskih oficirjev v poveljniški strukturi Teritorialne obrambe. Dejanje je povzročilo odpor med večino moštva njenih pripadnikov. Nekateri izmed njih so v tajnosti začeli ustanavljati Manevrsko strukturo narodne zaščite (MSNZ), za kar je tudi sicer obstajala pravna podlaga v takrat veljavni zakonodaji. Njen cilj je bila zaščita slovenske demokracije in suverenosti pred nadaljnimi posegi armade in zveznih organov. Formalno je bila ustanovljena septembra 1990.Po sprejemu ustreznih zakonskih aktov s strani slovenskih državnih organov in uspešni izpeljavi naloge, za katero je bila formirana, je bila oktobra 1990 razpuščena. Ponovno je postala sestavni del zdaj reformirane TO, ki je bila v mirnem času podrejena izključno legitimnim institucijam Republike Slovenije. Nova Teritorialna obramba je bila zdaj organizirana v 7 pokrajinskih štabov (PŠTO), med katerimi je bil tudi 7. pokrajinski štab, ki je pokrival območje vzhodne Štajerske in Prekmurja, sestavljalo pa ga je 11 občinskih štabov (OŠTO). Ostanek leta 1990 je potekal v znamenju usposabljanja in priprav na morebiten konflikt z Jugoslovansko ljudsko armado - to se je še okrepilo po plebiscitu 23. decembra 1990, na katerem se je ogromna večina volivcev izrekla zaslovensko neodvisnost.Sočasno z dokončnim sklepom o razglasitvi neodvisnosti Slovenije od federacije je bila konec maja 1991 izvedena nova reorganizacija Teritorialne obrambe. Občinski štabi so bili ukinjeni, namesto njih pa so bili ustanovljeni območni štabi TO (Obm.ŠTO). 7. pokrajinski štab je sestavljalo pet območnih štabov: 71. (mariborski), 73. (ljutomerski), 75. (murskosoboški), 77. (ptujski) in 79. (slovenskobistriški). Ko je slovenska skupščina 25. junija 1991 sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (RS) ter Deklaracijo o neodvisnosti, s čimer je bila Slovenija naslednjega dne tudi uradno razglašena za suvereno in neodvisno državo, je 7. pokrajinski štab dobil nalogo zavarovati mlado državo pred možnostjo agresije s strani Jugoslovanske ljudske armade.27. junija so tanki zapustili vojašnice v Mariboru (sedežu 31. korpusa Jugoslovanske ljudske armade) in krenili proti meji, oklepne koloneiz Hrvaške pa so skušale prodreti na slovensko ozemlje. To je bil začetek vojne za Slovenijo, ki je formalno trajala do 7. julija, ko je bila podpisana t. i. Brionska deklaracija.Ko je nato tudi Predsedstvo Jugoslavije 18. julija nepričakovano sprejelo sklep o umiku Jugoslovanske ljudske armade iz Slovenije, je Teritorialna obramba postopno pričela z demobilizacijo enot: preostale so opravljale predvsem varovanje meje s Hrvaško, hkrati pa ohranjale pripravljenost za primer ponovnega izbruha sovražnosti. Negotovost je trajala vse do 26. oktobra 1991, ko so še zadnji pripadniki zvezne vojske zapustili Slovenijo. Vojne je bilo očitno zares konec. Za uspehe v 44 bojnih operacijah proti neprimerno bolje oboroženemu sovražniku, so bile enote 7. pokrajinskega štaba nagrajene z 10 bojnimi spominskimi znaki, največjim številom v vsej državi.
Ključne besede: Teritorialna obramba (TO), 7. pokrajinski štab TO Vzhodnoštajerske pokrajine (7. PŠTO VŠP), Jugoslovanska ljudska armada (JLA), Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ), osamosvojitvena vojna
Objavljeno v DKUM: 25.09.2018; Ogledov: 778; Prenosov: 0

4.
POMEN PEKRSKIH DOGODKOV ZA OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE
Darja Welza, 2016, diplomsko delo

Opis: V času po Titovi smrti so se razmere v tedanji skupni državi Jugoslaviji precej poslabšale. Država je zašla v vsesplošno politično in gospodarsko krizo. Poleg tega so se v Sloveniji vedno bolj uveljavljale ambicije po samostojnosti in lastni državi. Po izvedbi plebiscita o samostojnosti decembra 199, prvih večstrankarskih volitvah in ustanovitvi Teritorialne obrambe Republike Slovenije (vključno z njenima učnima centroma na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru) je prišlo do še intenzivnejšega procesa osamosvajanja. Republika Slovenija namreč ni več želela pošiljati vojaških nabornikov na usposabljanje v Jugoslovansko ljudsko armado, temveč je želela ustanoviti lastno vojsko. Jugoslovanski politični vrh in Jugoslovanska ljudska armada se s slovensko odločitvijo nista strinjala, zato sta sklenila proti Sloveniji nastopiti z agresijo. Zaradi prepričanja, da je 710. učni center v Pekrah lažje obvladljiv in da v Mariboru vlada vsesplošno nezadovoljstvo, sta sklenila, da so Pekre lažja tarča od Iga. Zaradi tega zmotnega prepričanja jugoslovanskega političnega vrha lahko z gotovostjo trdimo, da so dogodki 23. in 24. maja 1991 v Pekrah ogromno prispevali k osamosvajanju Slovenije ter ustanovitvi lastne vojske in države.
Ključne besede: Jugoslovanska ljudska armada, Teritorialna obramba Republike Slovenije, 23. maj 1991, 710. učni center Pekre pri Mariboru, 510. učni center Ig pri Ljubljani, osamosvajanje Slovenije, plebiscit, prve večstrankarske volitve
Objavljeno v DKUM: 29.08.2016; Ogledov: 1242; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (1,99 MB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici