| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 20
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
V knjižni prekmurščini objavljena neumetnostna gradiva v Marijikinem ogračku
Dragica Haramija, 2019, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji

Opis: V prispevku predstavljamo gradiva, ki so bila namenjena otrokom in so bila objavljena v katoliškem prekmurskem periodičnem tisku do druge svetovne vojne. Poudarek je na edini specializirani periodiki za otroke, mesečniku Marijikin ograček (1932-1940), v katerem je bil velik del gradiv objavljen v prekmurščini (npr. novice za otroke, poljudni članki, šale, anekdote, različne naloge (rebusi, labirinti), razpisi (natečaji), reklame ipd.). Mestoma omenjamo tudi mesečnik Marijin list, saj je bil Marijikin ograček njegova priloga. Predstavljen je uredniški koncept Jožefa Klekla st., ki je (tudi) z neumetnostnimi gradivi in vizualno podobo nagovarjal mlade bralce.
Ključne besede: knjižna prekmurščina, neumetnostna gradiva za otroke, periodika, Marijikin ograček, Jožef Klekl st.
Objavljeno v DKUM: 02.09.2022; Ogledov: 79; Prenosov: 2
URL Povezava na celotno besedilo

2.
Figura, ornamentika in oltarna arhitektura v opusu jožefa holzingerja (1735-1797)
Boštjan Roškar, 2021, doktorska disertacija

Opis: Namen doktorske disertacije z naslovom Figura, ornamentika in oltarna arhitektura v kiparstvu Jožefa Holzingerja (1735–1797) je izpostaviti pomen celovite obravnave sakralnega kiparstva 18. stoletja. Raziskovalci baročnega kiparstva na Slovenskem so se v svojih raziskavah doslej skoraj brez izjeme posvečali zgolj figuraliki, čeprav je večina obravnavanega gradiva sakralnega značaja, zanj pa sta značilna tesna povezanost oziroma prepletanje med figuro, ornamentiko in oltarno arhitekturo; ornamentika figuro dopolnjuje, arhitektura pa predstavlja njeno ozadje. Parcialno obravnavanje oltarnih celot oziroma zgolj figuralike je doprineslo k manjšemu naboru pridobljenih podatkov o avtorstvu, času nastanka ali provenienci. Celostna obravnava umetnin in upoštevanje širšega konteksta sta namreč predpogoja za ustrezne datacije in atribucije, zlasti ob upoštevanju dejstva, da arhivsko gradivo za velik del baročnega kiparstva na slovenskem Štajerskem bodisi ni ohranjeno bodisi ni v razvidu, oziroma je še neobdelano ali neurejeno. Preučevanje opredeljene tematike je bilo najtehtnejše prav na primeru kiparstva Jožefa Holzingerja, saj je njegovo skoraj štiridesetletno kontinuirano kiparsko delovanje zajelo tri slogovna obdobja: pozni barok, rokoko in klasicizem. Številna ohranjena dela iz vseh treh slogovnih obdobij so predstavljala dovolj velik nabor, ki je omogočil, da je študija celostno zajela problematiko in dala rezultate, ki so širše uporabni in prenosljivi na preučevanje drugih kiparjev, nekatere izsledke pa je mogoče uporabiti tudi pri proučevanju slikarskih del. Holzinger se je enako skrbno posvečal kiparsko-figuralnemu delu, ornamentiki in oltarnim ter prižničnim arhitekturam, čeprav slednje niso bile v njegovi domeni v izvedbenem smislu, jih je pa gotovo načrtoval. Iz pregleda stanja raziskav je razvidno, da so se raziskovalci kiparstva 18. stoletja na Slovenskem in v srednjeevropskem prostoru s tematiko ukvarjali parcialno. Večina raziskovalcev se je posvečala samo figuraliki, nekateri samo ornamentiki, zelo redke pa so raziskave oltarnih in prižničnih kulis. Glavni cilj disertacije je sistematična in poglobljena študija baročnega kiparstva na primeru opusa Jožefa Holzingerja. Obsežen, vsebinsko izčrpen in s fotografskim gradivom podprt katalog Holzingerjevih del je bil osnova za vsebinske sklope analitičnega dela disertacije. Holzingerjev opus je bil prvič obravnavan z vidika odnosa med figuraliko, ornamentiko in oltarnimi oziroma prižničnimi celotami, s čimer je disertacija bistveno dopolnila dosedanje obravnave baročnega kiparstva v štajerskem in slovenskem prostoru. Ker je bil velik del raziskav namenjen stilnim spremembam Holzingerjeve figuralike in ornamentike ter prepletanju stilnih smernic, je disertacija poglobila vedenje, zakaj je v izbranem časovnem obdobju prihajalo do prepletanja stilov. Med bistvenimi cilji disertacije je bilo na primeru opusa enega kiparja poglobljeno raziskati in predstaviti ornamentiko, njen izvor, zglede in grafične predloge, ki so jih uporabljali v kiparskih in rezbarskih delavnicah, s čimer je bilo osvetljeno tudi delo drugih kiparjev obravnavanega območja. Pomemben cilj disertacije je bila klasifikacija tipov oltarnih kulis oziroma sistematična opredelitev tipologije pomembnega dela oltarnih celot, ki so bile v dosedanjih raziskavah baročnega kiparstva večinoma zapostavljene. Disertacija je osvetlila tudi doslej povsem prezrt vidik polikromacij. Izpostavljen je delež, ki so ga pri finalizaciji cerkvene opreme imeli slikarji, ki so dali končni videz oltarnim in prižničnim celotam. Obravnavani so tudi naročniki in njihova vloga pri oblikovanju ikonografskih programov cerkvene opreme in njihovi morebitni vplivi na izbor stilnih elementov. Z obravnavo naročnikov kiparskih del Jožefa Holzingerja je bil osvetljen pomen Maribora kot regionalnega kiparskega središča druge polovice 18. stoletja. Prikazano je tudi, kako daleč na območje historične Štajerske in Hrvaške so segla dela mariborskih
Ključne besede: Jožef Holzinger, Štajerska, baročno kiparstvo, oltarna arhitektura, ornamentika, rokoko, klasicizem, 18. stoletje, poslikava, pozlata
Objavljeno v DKUM: 22.10.2021; Ogledov: 789; Prenosov: 181
.pdf Celotno besedilo (28,72 MB)

3.
Rogatec – umetnostnozgodovinski spomeniki kot odsev lokalne zgodovine in ljudskega izročila
Borut Krog, 2021, magistrsko delo

Opis: Naselje Rogatec leži ob današnji meji s Hrvaško in je tekom svoje celotne zgodovine predstavljalo pomembno razvojno in umetniško težišče v Obsotelju. Različni dejavniki so skozi časovni kontekst delovali spodbujevalno, spet drugič zaviralno. Zgodovina kraja sega vse do Rimljanov, na prisotnost katerih kažejo arheološke najdbe. Svoj vrh v razvoju kraj doseže v srednjem veku, ko postane pomemben trg. Prvi pisni viri o kraju segajo vse do leta 1130, ko je omenjen pod imenom Purch de Rohacz. Kasneje, v obdobju baroka se njegov strmi vzpon samo še nadaljuje in posledično ima danes naziv »umetniške kolonije«. Josef Ferdinand Fromiller (1693–1760), Janez Valentin Metzinger (1699–1759), Jožef Hofer (1700–1764), Jožef Straub (1712–1756) in Anton Jožef Lerchinger (1720–1787) so imena umetnikov, katerih dela lahko občudujemo v tem majhnem kraju. Baročna zapuščina je obsežna in vidna na vsakem koraku. Skozi celotno zgodovino je domišljijo lokalnega prebivalstva burila tudi bližnja Donačka gora, ki je danes priljubljena izletniška točka številnih pohodnikov. Ponudbo kraja dopolnjuje tudi največji lokalni muzej na prostem v Sloveniji, ki s svojimi delavnicami obuja zgodovino. Vse to je gotovo vplivalo tudi na ljudsko izročilo, ki svoj vpliv kaže tudi na nekaterih ohranjenih spomenikih. S slednjimi je obsoteljski kraj bogat. Vedno bolj se zdi, da kljub spreminjanju v urbanizirano naselje Rogatec ni izgubil svojega konteksta. S silhueto specifične rogaške panorame in prizadevnostjo krajanov se kraj vedno bolj prebuja in bogati. Umetnostnozgodovinska zapuščina pa mu pri tem zgolj koristi.
Ključne besede: Rogatec, barok, ljudsko izročilo, Josef Ferdinand Fromiller, Janez Valentin Metzinger, Jožef Hofer, Jožef Straub, Anton Jožef Lerchinger
Objavljeno v DKUM: 24.05.2021; Ogledov: 640; Prenosov: 122
.pdf Celotno besedilo (5,30 MB)

4.
Sprejemanje vzhodnoštajerske knjižnojezikovne norme v rokopisnih pridigah Jožefa Muršca
Nina Ditmajer, 2019, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava in vrednoti mesto rokopisnih pridig pomembnega narodnega buditelja Jožefa Muršca v zgodovini slovenskega knjižnega jezika. Osredotoča se na literarno tradicijo v vzhodnoslovenskem prostoru, kjer se je razvijala posebna vzhodnoštajerska pokrajinska različica slovenskega knjižnega jezika. V teoretičnem delu se avtorica ob doslej znanih biografskih podatkih še posebej posveča Murščevemu pogledu na slovenski jezik in njegovemu delu na slovničarskem področju, ki pokaže, kako so Vzhodnoštajerci sprejemali skupno slovensko knjižno normo sredi 19. stoletja. Nato je podan podroben pregled doslej znanega slovstva na vzhodnoštajerskem območju, ki so mu dodana tudi manj znana ali spregledana rokopisna besedila. Podrobnejša obravnava jezikovno-kulturnih razmer v prvi polovici 19. stoletja se ne osredotoča toliko na delovanje Petra Dajnka, temveč prikazuje jezikovno neenotnost ali enotnost znotraj istih generacij vidnejših vzhodnoštajerskih piscev. Jožef Muršec je pripadal generaciji mladih duhovnikov, ki se zaradi svojega družbenega stanu ni mogla v polnosti vključiti v romantična malomeščanska gibanja, kot sta bila ilirizem in panslavizem. Njegova in še posebej mlajša generacija je vidno simpatizirala s temi gibanji, khrati pa bila kritična do Dajnkovega utilitaristično zasnovanega knjižnojezikovnega programa. Disertacija v osrednjem empiričnem delu poskuša na podlagi celotne jezikovne analize umestiti Murščeve zgodnje pridige v vzhodnoštajerski, nato pa v širši panonski (prekmurski in kajkavski) ter osrednjeslovenski (kranjski in koroški) jezikovni sistem. Temelja za vrednotenje besedil tako ne predstavlja več samo Dajnkova slovnica, temveč tudi ostale slovnice ter pretekla in sočasna literarna tradicija. Ravno na podlagi te tradicije lahko opazujemo jezikovno preobrazbo znotraj enega jezikovnega območja in kontinuiteto knjižnih pokrajinskih in/ali narečnih pokrajinskih jezikovnih prvin. Znotraj tega knjižnojezikovnega sistema je vnašanje točno določenih jezikovnih oblik iz drugih slovenskih etničnih pokrajin prepoznano kot jezikovna obogatitev in del standardizacijskega postopka. Jožef Muršec je v svojih rokopisnih pridigah ohranjal vzhodnoštajersko knjižnojezikovno tradicijo v skladu s svojim jezikovnim znanjem, ki si ga je pridobil kot študent Kolomana Kvasa v Gradcu in uporabnik Dajnkovih del.
Ključne besede: Jožef Muršec, slovenski jezik, zgodovina jezika, vzhodnoslovenski knjižni jezik, vzhodnoštajerski knjižni jezik, pridiga
Objavljeno v DKUM: 21.01.2020; Ogledov: 1401; Prenosov: 213
.pdf Celotno besedilo (4,23 MB)

5.
Normativne in slogovne značilnosti Slomškovih pridig
Cvetka Rezar, 2019, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava konstruktivno vlogo Slomškovega pridižnega jezika pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. V zgodovinsko-razvojnem pregledu avtorica ob besedilih oznanjevalne jezikovne zvrsti, ki v razvoju izkazujejo najvišjo stopnjo kultiviranosti, obravnava jezikovni razvoj oziroma preobrazbo knjižne norme od Trubarja do Slomška in s tem najprej dokazuje, da se je slovenski knjižni jezik normativno razvijal in oblikoval ob pridižnem jeziku, ki je odločilno vplival na normo in predpis osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Z raziskavo avtorica tudi potrjuje, da je pridižni jezik živ, govorjeni slovenski jezik, v katerem se po Trubarjevem vzoru normiranja osrednjeslovenskega knjižnega jezika narečne značilnosti pokrajine združujejo v kultiviran knjižni sistem. Pridižni jezik je poleg tega dokaz za obstoj pokrajinskih knjižnih različic. Hkrati se v njem slovenska jezikovna tradicija nadgrajuje s sodobnimi jezikovnimi dogajanji, to pa se povezuje v zanesljivo in trdno jezikovno normo ter predpis. V pridižnem jeziku namreč pride do soočanja pisne tradicije in govorne podobe jezika, v njem se tudi uresniči puristična strukturna preobrazba slovenskega knjižnega jezika, s čimer pridižni jezik odpira pot jezikovnemu poenotenju in trdni jezikovni normativnosti. Doktorska disertacija torej z razvojnim pregledom slovenskega pridižnega jezika predstavlja temelj za vrednotenje Slomškovega izvirnega deleža pri oblikovanju knjižnega jezika in njegovih presežkov stilne ubeseditve. Avtorica tako v nadaljevanju najprej opozori na Slomškova splošna prizadevanja za slovenski jezik in na njegov jezikovni nazor, kot ga je izkazoval bodisi v jezikovnem načrtovanju bodisi v praktičnih pogledih na jezik, uresničenih v slovnici Inbegriff der slowenischen Sprache für Ingeborne in v govorniškem priročniku Vaje cerkvene zgovornosti. Avtorica nato s predstavitvijo Slomškovega pridigarstva, njegovega pridižnega opusa, njegovih teoretičnih pridižnih izhodišč, korpusa izbranih diplomatično prepisanih rokopisnih pridig in njihovih značilnosti, bodisi zgradbenih bodisi slogovno ubeseditvenih preide na osrednji del obravnave doktorske teme. V osrednjem delu disertacije sledi jezikovna in slogovna analiza Slomškovega pridižnega jezika in njegova umestitev v razvojni lok slovenskega pridigarstva, zlasti glede na pomen, ki ga je Slomškova pridiga imela pri oblikovanju enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. S tem dokazuje, da je Slomšek sledil Kopitarjevemu jezikovnemu konceptu in ohranjal jezikovno tradicijo, ljudski jezik, ki ga je nadgradil v trden knjižni sistem. Zato je pomemben element v kontinuiteti jezikovnega razvoja od Trubarja. Poleg tega avtorica na podlagi glasoslovno-oblikoslovnih značilnosti dokazuje, da je bil Slomšek pomemben zagovornik poenotenja slovenskega jezika ne le v teoretičnih izhodiščih, temveč tudi v jeziku svojih pridig, saj je v izbiri jezikovnih različic zavestno sledil osrednjeslovenskemu tipu jezika in ga soočal z značilnostmi svojega jezikovnega prostora. Primerjalni pregled oblikoslovnih značilnosti potrjuje, da ni dosledno sledil oblikam, ki jih je predstavil v svoji rokopisni slovnici, v celoti ni sprejemal niti Metelkovega središčno slovenskega knjižnega sistema, čeprav je bil zanj sprejemljivejši od Kopitarjevega, niti Dajnkovega vzhodnoštajerskega, temveč je sledil Murkovim jezikovnosistemskim rešitvam, ki so na podlagi razvojno-zgodovinsko utemeljene variantnosti kompromisno nakazovale pot sprejemanja novih oblik, ki jih je kot zagovornik poenotenja sprejemal v svoje pridige, čeprav še ne povsem dosledno.
Ključne besede: Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Matija Kastelec, Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, Jernej Basar, Ožbalt Gutsman, Marko Pohlin, Jurij Japelj, Paškal Škrbinc, Friderik Irenej Baraga, Anton Krempl, Jožef Borovnjak, slovenski jezik, zgodovina jezika, osrednjeslovenski knjižni jezik, vzhodnoslovenski knjižni jezik, pridige, jezikovna analiza, jezikovna norma, slogovna analiza, umetnostni jezik, pridižni jezik, diplomatični prepis, korpusni pristop, digitalna humanistika
Objavljeno v DKUM: 26.03.2019; Ogledov: 1462; Prenosov: 263
.pdf Celotno besedilo (4,43 MB)

6.
Življenje in delo Jožefa Borovnjaka
Anja Benko, 2009, recenzija, prikaz knjige, kritika

Ključne besede: ocene in poročila, biografije, Jožef Borovnjak
Objavljeno v DKUM: 31.01.2018; Ogledov: 898; Prenosov: 316
.pdf Celotno besedilo (237,66 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

7.
Lavantinska škofija v letih 1928-1935 v luči izbranih časnikov
Erika Holcman, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga prikazuje dogajanje v lavantinski škofiji med leti 1928 in 1935 v luči takrat izhajajočih slovenskih časnikov Slovenskega gospodarja, Slovenca in Mariborskega večernika »Jutra« ter uradnega glasila škofije, t. j. Oglasnika lavantinske škofije. Naloga je strukturirana iz dveh delov. V prvem, uvodnem delu, je na podlagi strokovne in znanstvene literature predstavljena zgodovina škofije od njenega nastanka do leta 1928, navedeni so osnovni podatki o škofiji med leti 1928 in 1935 in prikazano je politično dogajanje v državi v istem obdobju. V drugem, osrednjem delu diplomske naloge, pa so predvsem na podlagi člankov iz izbranih slovenskih časnikov predstavljeni odmevnejši dogodki, ki so v obravnavanem obdobju zaznamovali življenje v škofiji. Tako se naloga najprej dotakne praznovanja 700-letnice ustanovitve škofije. Nato se posveti škofu Andreju Karlinu, ki je v obravnavanem obdobju praznoval več pomembnih jubilejev, nakar je 5. aprila 1933 umrl. Njegovega pogreba se je udeležilo več tisoč vernikov iz vse škofije. V nadaljevanju spregovori o Ivanu Jožefu Tomažiču, ki je leta 1928 postal pomožni, leta 1933 pa redni škof lavantinske škofije. Za tem obravnava evharistični kongres, ki se je od 7. do 8. septembra 1934 odvijal v Mariboru. Nato se posveti II. evharističnemu kongresu za Jugoslavijo, ki je bil namenjen vsem katoličanom v Kraljevini Jugoslaviji in je od 28. do 30. junija 1935 potekal v Ljubljani. V večmesečne priprave na ta kongres je bila vključena tudi lavantinska škofija, verniki iz te škofije pa so se v velikem številu udeležili tudi samih osrednjih prireditev v Ljubljani. Nazadnje pa je prikazano, kako so v obravnavanem obdobju delovali bogoslovje in bogoslovna šola ter dijaško semenišče v Mariboru.
Ključne besede: lavantinska škofija, Andrej Karlin, Ivan Jožef Tomažič, evharistični kongres v Mariboru, II. evharistični kongres za Jugoslavijo, bogoslovje, bogoslovna šola
Objavljeno v DKUM: 22.09.2016; Ogledov: 1214; Prenosov: 128
.pdf Celotno besedilo (1,31 MB)

8.
JEZIKOSLOVNO DELO JOŽEFA SMEJA
Borut Šantak, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je predstavljeno jezikoslovno delo upokojenega mariborskega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja. Ob njegovem zahtevnem pastoralnem delu kot nekdanji soboški župnik in dekan, generalni vikar mariborske škofije, od leta 1983 pa pomožni škof, ima izreden pomen tudi njegov znanstveni, književni, prevajalski in raziskovalni opus. Največ se je ukvarjal z zgodovino Prekmurja, povezano z ohranjanjem narodne identitete v času madžarske nadoblasti, še posebej pa z vplivom življenja in dela dr. Franca Ivanoczyja na ohranjanje slovenstva. Njegovo drugo raziskovalno področje je povezano z razvojem prekmurskega knjižnega jezika in prvim katoliškim piscem Prekmurja, Miklošem Küzmičem. Ob raziskovanju Küzmičevega literarnega in pastoralnega delovanja se je Smej poglobil tudi v raziskovanje in dokazovanje avtentičnosti prevodov svetopisemskih besedil Števana in Mikloša Küzmiča. Ob delu omenjenih je Jožef Smej raziskoval tudi jezikoslovno delo drugih prekmurskih avtorjev 19. in 20. stoletja, kot so npr. Peter Kolar, Janoš Kardoš, Ivan Baša, Jožef Klekl st. in Jožef Košič. V diplomskem delu je predstavljeno tudi prevajalsko delo Jožefa Smeja, ki ob raziskovalnem delu predstavlja drugo pomembno področje njegovega ustvarjanja. Del prevajalskega dela obsegajo prevodi svetopisemskih besedil oziroma sodelovanje pri prevajanju, prevodi različnih cerkvenih dokumentov, kot so npr. listine o imenovanjih škofov, drugi del pa predstavlja njegovo literarno in znanstveno prevajanje. V sklepnem delu diplomske naloge je objavljen tudi pogovor s škofom dr. Jožefom Smejem o njegovem jezikoslovnem ustvarjanju in pogledih na prekmurski knjižni jezik ter dopolnjena bibliografija njegovih del. Le-ta zajema avtorska dela (monografije, znanstveni članki, razprave), dela, kjer je sodeloval kot soavtor ter prevajalsko in soprevajalsko delo.
Ključne besede: Jožef Smej, delo, jezikoslovje, prekmurski knjižni jezik, zgodovina prekmurskega knjižnega jezika
Objavljeno v DKUM: 09.09.2016; Ogledov: 1260; Prenosov: 138
.pdf Celotno besedilo (2,47 MB)

9.
SLOVENSKI JEZIK, LITERATURA IN KULTURA V ČASOPISU NOVINE
Andreja Legenič, 2016, diplomsko delo

Opis: Jožef Klekl st. je bil duhovnik izrednega pomena. Svoje poslanstvo je skoraj štiri desetletja spolnjeval kot urednik Marijinega lista in Kalendarja Srca Jezušovoga. Svoj najpomembnejši prispevek je dal s časopisom Novine. Njegovo prizadevanje je temeljilo na skrbi za domačo besedo, katero je branil tudi v času najhujše madžarizacije. Poudarek je dal na povezanosti šole in cerkve ter bil mnenja, da ima v šoli poleg latinščine edino in pravo mesto slovenski jezik. Z uvedbo gajice je začel graditi most med prekmurskim in knjižnim jezikom, ki pa se je gradil počasi, postopoma, a z veliko mero vztrajnosti in poguma. Z Novinami si je prizadeval za krepitev narodne zavesti ter odločno vplival na Prekmurce, da so se po razpadu Avstro-Ogrske monarhije združili z osrednjelovenskim prostorom. Njegov cilj je bil, da z objavami v Novinah, ki jih je v veliki večini pisal sam, domačega, preprostega človeka vzgaja ter ga versko in kulturno ozavešča. Zadnja številka Novin je izšla leta 1941 in zanimivo je, da Prekmurje do leta 1972 ni premoglo nobene katoliške periodike.
Ključne besede: Jožef Klekl st., Novine, katoliška periodika, prekmurski knjižni jezik, madžarizacija, gajica, poenotenje slovenske knjižne norme, avtonomija
Objavljeno v DKUM: 13.06.2016; Ogledov: 1135; Prenosov: 111
.pdf Celotno besedilo (1,26 MB)

10.
Smrtna kazen v obdobju cesarice Marije Terezije
Maša Šafarič, 2015, diplomsko delo

Opis: Smrtno kazen so si ljudstvo, cerkev in oblast skozi vrsto obdobij razlagali na različne načine in jo vzporedno z njihovo miselnostjo tudi izvajali. Pravna zgodovina nas tako docela podrobno seznanja s številnimi bolj ali manj nehumanimi in grozljivimi pristopi pri kaznovanju storilcev kaznivih dejanj. Čeprav za sedanji čas nesprejemljiv način kaznovanja, je takrat takšna vrsta kazni imela velik pomen kot tudi vpliv. Zločin je bil osrednja točka, ki je zahtevala pokoro, zastraševanje in kaznovanje, kateri je sledilo maščevanje v obliki grozljive javne usmrtitve, ki je bila v poduk ljudstvu. Na tak način so »osveščali« morebitne delikvente kaj sledi v primeru storitve kaznivega dejanja in jih tako posredno odvračali od takšnih dejanj. Take vrste dejanj, ki so posegala v človekovo telo, so takratni nasprotni označevali z barbarstvom. Vendar moč in želja po mučenju in nasilju nista ugasnila in pridih zgodovine ostaja marsikje po svetu še danes. Smrtni kazni tako ni bilo videti konca, saj se ji še dolgo niso imeli namena odpovedati. Bili so mnenja, da se lahko le z kaznovanjem zločina z grozljivim javnim razkazovanjem (le-to je bilo stalnica kaznovalnega vsakdana) doseže pravica. Vendar je v 18. stoletju že bilo moč zaznati določeno popuščanje kaznovanju v primerjavi s 16. in 17. stoletjem. Pomemben mejnik za takraten nadaljnji razvoj v kazenskem pravu je bilo krvno sodstvo. Krvno kazensko sodstvo so tako zaznamovale številne usmrtitve, med katerimi sta prevladovali smrtni kazni v obliki obglavljenja in obešanja. Namen takšnega načina izvajanja sankcij v primeru kaznivih dejanj je bil v zagotovitvi ohranjanja oblasti, ki je predstavljala moč in božjo pravičnost. Veliko vlogo k takšnemu postopanju je imelo tudi zanimanje javnosti. Javna usmrtitev je bila edina, ki je temeljito in nazorno prikazala izvršitev te kazni. Okrutna oblika nasilja nad človeškim telesom je bila zelo nadrobno prikazana, saj je s tem vzporedno sporočala bodočim storilcem posledice njihovega dejanja. S časoma so začeli dajati velik pomen priznanju storilca (confessio regina probationum), velikokrat pa so posegali tudi po torturi. Šele z Bamberško odredbo iz leta 1507, ki je sprejela določene spremembe, so se nekoliko omilile zelo krute in nečloveške kazni ter same metode izvajanja. Cesar Karel V. Habsburški pa je z letom 1532 objavil kazenski zakonik in postopnik, s katerim je vpeljal dokončno omilitev kazni, ki je po njem dobil ime Constitutio Criminalis Carolina (CCC). Pred cesarico Marijo Terezijo se je tako za poenotenje pravnega reda zavzemal prav on. Vendar so sprejemom Karoline posamezne dežele kljub tem še naprej razsojale na svoj način. Še naprej je bil v uporabi Malefični red, ki ga je predpisal cesar Maksimiljan leta 1514. Leta 1769 je terezijansko obdobje zaznamoval sprejem novega kazenskega zakonika cesarice Marije Terezije, Constitutio Criminalis Theresiana (CCTh). Pomembna novost le-tega je bilo poenotenje kazenskega reda za vse dedne dežele. Vendar se je pravica še vedno izkazovala z izživljanjem nad telesi storilcev kaznivih dejanj in kljub temu, da je cesarica Marija Terezija veljala za reformatorko in razsvetljenko, ni odpravila te krute oblike kazni. Cesarica Marija Terezija je tako obdržala inkvizicijsko maksimo, torturo in krute kazni. Tortura je bila do podrobnosti normirana, z natančnimi risbami in merami so bila predpisana mučilna orodja, le samovolja je bila nekoliko omejena. Tako je bil zakonik Theresiana veliko razočaranje za takratne razsvetljence, ki so nasprotovali barbarskemu mučenju teles in se zavzemali za bolj civilizirane kazni. Bistvenega pomena po Theresiani je bilo priznanje obtoženca, vendar do tega niso zmeraj prišli pa lahki poti. Sodna praksa je tako razvila tri faze postopka priznanja dejanja. Prva faza je imela zastraševalni učinek obsojenca. Rabelj je pred morebitnim storilcem kaznivega dejanja nazorno razstavil mučilne pripomočke h katerim je sledilo pojasnilo uporabe teh instrumentov.
Ključne besede: Krvno sodstvo, tortura, Constitutio Criminalis Carolina, Constitutio Criminalis Theresiana, cesarica Marija Terezija, Cesar Jožef II., Cesare Beccaria
Objavljeno v DKUM: 13.04.2016; Ogledov: 1242; Prenosov: 199
.pdf Celotno besedilo (3,99 MB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici