Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo obravnava medmedialnost, natančneje medmedialne relacije in kombinacijo medijev, v izbranih delih Ivana Cankarja, in sicer v drami Hlapci, Hlapec Jernej in njegova pravica in zbirki črtic Moje življenje ter njihovih adaptacijah v stripovsko formo, Hlapci – ko angeli omagajo, Hlapec Jernej in pasja pravica in Moj lajf. V teoretičnem delu magistrskega dela je predstavljena medmedialnost kot literarnovedna disciplina, ki se deli na tri področja: intramedialnost, intermedialnost in transmedialnost. Predstavljene so likovne prvine in elementi stripa ter prepletanje medmedialnosti in stripa. V analitični del magistrskega dela so zajeta tri izbrana dela Ivana Cankarja (Hlapec Jernej in njegova pravica, Hlapci in Moje življenje) in stripovske adaptacije Igorja Šinkovca in Žige X Gombača (Hlapec Jernej in pasja pravica), Damijana Stepančiča in Andreja Rozmana - Roze (Hlapci – ko angeli omagajo) ter Tanje Komadina in Boštjana Gorenca - Pižame (Moj lajf). Na osnovi modela so analizirane medmedialne relacije in kombinacije medijev v stripovskih adaptacijah. Medmedialne relacije so analizirane na ravni vsebine skozi literarne osebe in pripovedovalca, literarni prostor in čas ter motive, teme in ideje. Kombinacije medijev so analizirane na ravni forme, in sicer z vidika stripovskega besedišča, vizualnih elementov ter kombinacije besedila in slike. Ob analizi stripovskih adaptacij ugotovimo, da so medmedialne relacije in kombinacije medijev zaznamovale tako vsebinsko kot formalno obliko stripa. Medmedialne relacije so opazovane na ravni literarnih oseb, ki so v stripovske adaptacije največkrat prenesene in dodane (pripovedovalka Neža, angel in nadangel ljubezni, Tanja Komadina in Boštjan Gorenc - Pižama itd.), pripovedovalca, literarnega prostora in časa ter motivov, tem in idej, ki so pogosto označene z različnimi simboli. V obliki kombinacije medijev je opazovano stripovsko besedišče, ki največkrat zajema vizualno upodobljene zvočne učinke ter govorne in miselne oblačke. Vizualni elementi se dopolnjujejo z besedilom, avtorji uporabljajo različne tehnike upodobitve vizualnih elementov (Šinkovec uporablja tanko linijo flomastra, odsotnost barv; Stepančič uporablja kombinirano tehniko barvnih tušev, akvarela in mehkega svinčnika; Komadina uporablja digitalni kolor v toplih barvah). Kombinacija besedila in slik je opazovana s pomočjo teorije Scotta McClouda, ki razlikuje sedem kombinacij, s katerimi se lahko povezujeta slika in besedilo. V stripih prevladuje izmenična kombinacija besedila in slike, pojavijo pa se tudi montaža, besedno specifične in slikovno specifične kombinacije. Analiza izbranih stripov nam je pokazala, da se stripovska adaptacija Hlapci še najbolj približa izhodiščnemu besedilu, medtem ko stripa Hlapec Jernej in pasja pravica ter Moj lajf le sledita motivom izhodiščnega medija. Glavna funkcija kombinacij besedila in likovnih upodobitev je približevanje literarnih likov, ki nam zgodbe naredijo bolj doživete. Vloga medmedialnosti v stripih Hlapec Jernej in pasja pravica ter Moj lajf je zlasti aktualizacija dogajanja. Stripi imajo poudarjeno didaktično funkcijo. Vsebina je na nekaterih delih podvržena mainstreamovski kulturi. Tako v Hlapcu Jerneju mladi Sitar postane požrešni kapitalist, v Mojem lajfu pa se Ivan Cankar spremeni v Hulka.
Ključne besede: Ivan Cankar, Igor Šinkovec, Žiga X Gombač, Damijan Stepančič, Andrej Rozman - Roza, Tanja Komadina, Boštjan Gorenc - Pižama, strip, medmedialne relacije, medmedialne kombinacije, vloga medmedialnosti
Objavljeno v DKUM: 14.03.2024; Ogledov: 368; Prenosov: 53
Celotno besedilo (1,48 MB)

Opis: V našem diplomskem delu predstavljamo literarni turizem v občini Vrhnika, ki se nanaša na slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Občina Vrhnika se nahaja v neposredni bližini glavnega mesta Ljubljane in predstavlja suburbanizirano območje ljubljanske regije, zato ima velik potencial za razvoj turizma zaradi potencialnih dnevnih migracij turistov v občino iz Ljubljane. Občina je bogata z naravnimi in kulturnimi danostmi, ki se v različnih nivojih že vključujejo v turistično ponudbo. Posebno vlogo v občini Vrhnika ima literarni turizem, ki po svojih karakteristikah spada pod vejo kulturnega turizma. V diplomskem delu smo ugotovili, da glavno turistično ponudbo občine ravno predstavlja literarna ponudba Ivana Cankarja. Ivan Cankar namreč velja za največjega slovenskega pisatelja, rodil pa se je ravno Na klancu na Vrhniki. Obravnavana področja smo raziskali in analizirali s pomočjo sekundarnih virov in metodo kompilacije. Za boljši vpogled v obravnavano tematiko smo opravili intervjuje s strokovnimi turističnimi in kulturnimi deležniki, ki delujejo v občini Vrhnika. Ena izmed naših ključnih ugotovitev je, da je kljub bogati turistični vključenosti Cankarja na Vrhniki še veliko manevrskega prostora za izboljšanje. Med glavnimi predlogi za nadaljnji razvoj literarnega turizma smo med drugim izpostavili razvoj atraktivne turistične ponudbe, ki bi zadovoljevala več ciljnih skupin.
Ključne besede: literarni turizem, Ivan Cankar, kulturni turizem, občina Vrhnika
Objavljeno v DKUM: 23.12.2021; Ogledov: 1070; Prenosov: 143
Celotno besedilo (3,15 MB)

Opis: V magistrskem delu so predstavljeni odnosi umetnikov do tujine in domovine v treh romanih Ivana Cankarja: Tujci (1902), Križ na gori (1904) in Novo življenje (1908) ter v dveh romanih Vladimirja Levstika: Zapiski Tine Gramontove (1919) in Sphinx patria (1910). V izbranih romanih se odražajo avtobiografske prvine pisateljev in kulturnozgodovinske okoliščine časa v slovenski družbi na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Liki umetnikov se v izbranih romanih pojavljajo kot protagonisti, deloma tudi kot stranske literarne osebe. Glavne osebe so likovni umetniki (slikarji, kiparji), kot stranske osebe se pojavljajo tudi pisatelji, arhitekti in glasbeniki. Vsi so posebneži, drugačni od večinske družbe, nerazumljeni in prisiljeni, da zapustijo domovino, saj jim ta ne more nuditi pogojev za njihovo umetniško delovanje. Vsem umetnikom je skupna izkušnja tujine. Kipar Pavle Slivar v romanu Tujci zapušča domovino in se seli na Dunaj, slikar Mate Kovač v romanu Križ na gori prav tako odide od doma na tuje (kraj podrobneje v romanu ni naveden). Kiparja Antona Grivarja iz romana Novo življenje spremljamo v domovini, ko se vrne z Dunaja, v domovino se vrne tudi slikar Marjan Andrej iz romana Sphinx patria, ki je živel in ustvarjal v Parizu. Na Slovensko se vrne slikar Pavle Gorjanc iz romana Zapiski Tine Gramontove, ki je dolgo časa živel v Italiji in Franciji. V Italijo odide dvakrat, a se obakrat vrne domov. Pri analizi tujosti se opiram na Ortfrieda Schäfterja, ki razlikuje štiri koncepte tujosti: tuje kot resonančni prostor domačega, tuje kot nasprotje domačega, tuje kot dopolnitev domačega in tuje kot komplementarnost. Izkazalo se je, da se v romanih pojavljajo predvsem prvi trije omenjeni koncepti. Odnos umetnikov do tujine in domovine je pri vseh kompleksen. Cankarjevi umetniki, Pavle Slivar, Mate Kovač in Anton Grivar, so nad tujino razočarani, saj v njej ne morejo uspeti. So izrazito lastno odtujeni, zato se pri njih pojavljata še dva koncepta tujosti/drugosti: tuje kot potlačeno lastno in smrt kot skrajno tuje. V tujini hrepenijo po domu, ko so v svoji domovini, pa se jim le-ta zdi tuja in hladna. Do domovine čutijo ambivalentna čustva – ljubezen in obenem sovraštvo. Levstikovi umetniki so uspešnejši v svojem poklicu in družbenem življenju. V tujini si nabirajo izkušnje, ki jih kasneje izkoristijo doma. Do domovine gojijo izrazito pozitivna čustva. Vsi umetniki, Cankarjevi in Levstikovi, ugotovijo, da je samo domovina kraj, kjer je njihov pravi dom, po katerem hrepenijo.
Ključne besede: moderna, roman, Ivan Cankar, Vladimir Levstik, lik umetnika, koncepti tujosti/drugosti, stereotip
Objavljeno v DKUM: 09.06.2020; Ogledov: 1187; Prenosov: 141
Celotno besedilo (1,37 MB)

Opis: V središče raziskovanja sem postavila pojavljanje likovnih umetnin v literarnih besedilih iz obdobja 1. polovice 20. stoletja, pa tudi s konca 19. stoletja. Ob tem sem izhajala iz medmedialnosti, pri čemer sem najprej predstavila njena teoretska izhodišča, nato pa le-ta prenesla še v praktični del. Medmedialnost je razmeroma mlad pojem, ki ga lahko opredelimo kot interakcijo med različnimi mediji, kar se odraža v medsebojnem prepletanju, vzajemnem prevzemanju in sklicevanju enega medija na drugega. Ker sem se sama osredotočila na odnose med literaturo in likovno umetnostjo, me bo zanimala literarno-likovna medmedialnost. Ukvarjala sem se z besedili avtorjev, ki se uvrščajo bodisi v simbolizem bodisi v ekspresionizem oziroma se njihovo literarno snovanje umešča med obe književni smeri. Poleg Ivana Cankarja (1876–1918) vključujem še Izidorja Cankarja (1886–1958), Vojeslava Moleta (1886–1973), Ivana Preglja (1883–1960), Srečka Kosovela (1904–1926) in Ivana Dornika (1892–1968). Našteti literati so v svojih delih izpostavili različna umetniška dela. Posvetila sem se predstavitvi opisov del likovnih umetnin. Posebej me je zanimala medmedialna vloga likovnih umetnin v literarnem delu in recepcija likovne umetnosti z vidika literarnih oseb oziroma z vidika lirskega subjekta. Ugotavljala sem, katere umetnine so pisatelji izpostavili v svojih besedilih, kako so reprezentirane, kaj so pomenile v tistem času, kakšna je njihova vloga v določenem literarnem delu, kakšno mesto zavzemajo v besedilu idr. V sklepu sem strnila temeljna spoznanja iz analitičnega dela.
Ključne besede: medmedialnost, moderna, ekspresionizem, likovna umetnost, Ivan Cankar, Izidor Cankar, Vojeslav Molè, Ivan Pregelj, Srečko Kosovel, Ivan Dornik
Objavljeno v DKUM: 05.02.2018; Ogledov: 1911; Prenosov: 295
Celotno besedilo (2,08 MB)

Opis: S tematiziranjem nasilja nad nečloveškimi bitji je Cankar razširil polje izkoriščanja, moralno obsodil vsakršno izkoriščanje in zatiranje Drugega ter s tem do skrajnosti utemeljil svoja temeljna moralna prepričanja. Njegova globalna pravičnostna drža, ki jo je Cankar zavzemal kot socialist, ni dopuščala nobenega redukcionizma, kar pomeni, da je izkoriščanje živali/narave povezal z izkoriščanjem ljudi. Obravnavane črtice dokazujejo, da se je na Rožniku radikalizirala Cankarjeva pozicija. V nalogi smo z vidika ekokritike analizirali koncepte narave in živali, ki jih je mogoče pripoznati kot moralne subjekte, kritično smo ovrednotili simbolne konstrukte narave/živali, s katerimi se krni njihova subjektivizacija in opozorili na stereotipne reprezentacije ter spolne označitve narave/živali kot ženske. V njej smo izpostavili miselno paradigmo dualizma, antropocentrizem, antropomorfizem, evgeniko, uporabo živali/narave kot metafore ali simbola, udomačitev (domestifikacijo), idealiziranje narave in animalistični ekofeminizem. Cankar v črticah izpostavlja različne zatiralne mehanizme, ki vzdržujejo in ohranjajo status živali/narave na nizki ravni ter omogočajo njihovo nadaljnje izkoriščanje. Spoznali smo, da Cankar ni problematiziral samo človekovega odnosa do živali, temveč tudi same koncepte živalskosti in človeškosti, s čimer je vzpostavil možnosti za radikalno transformacijo odnosov med ljudmi in živalmi. Črtice spodbujajo globljo refleksijo človekovega odnosa do živali in obsojajo izključitev živali/narave iz etično-politične sfere ter zahtevajo pripoznanje inherentne vrednosti vseh živih bitij.
Ključne besede: ekokritika, ekofeminizem, animalistična etika, moralni status živali/narave, Ivan Cankar, antropocentrizem, antropomorfizem, speciesizem, evgenika, koncepcije živalskosti/človeškosti, Jure Detela.
Objavljeno v DKUM: 18.03.2016; Ogledov: 2598; Prenosov: 330
Celotno besedilo (988,61 KB)