| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 37
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
Medmedialnost v stripih po motivih književnih del Ivana Cankarja : magistrsko delo
Patricija Sedminek, 2023, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava medmedialnost, natančneje medmedialne relacije in kombinacijo medijev, v izbranih delih Ivana Cankarja, in sicer v drami Hlapci, Hlapec Jernej in njegova pravica in zbirki črtic Moje življenje ter njihovih adaptacijah v stripovsko formo, Hlapci – ko angeli omagajo, Hlapec Jernej in pasja pravica in Moj lajf. V teoretičnem delu magistrskega dela je predstavljena medmedialnost kot literarnovedna disciplina, ki se deli na tri področja: intramedialnost, intermedialnost in transmedialnost. Predstavljene so likovne prvine in elementi stripa ter prepletanje medmedialnosti in stripa. V analitični del magistrskega dela so zajeta tri izbrana dela Ivana Cankarja (Hlapec Jernej in njegova pravica, Hlapci in Moje življenje) in stripovske adaptacije Igorja Šinkovca in Žige X Gombača (Hlapec Jernej in pasja pravica), Damijana Stepančiča in Andreja Rozmana - Roze (Hlapci – ko angeli omagajo) ter Tanje Komadina in Boštjana Gorenca - Pižame (Moj lajf). Na osnovi modela so analizirane medmedialne relacije in kombinacije medijev v stripovskih adaptacijah. Medmedialne relacije so analizirane na ravni vsebine skozi literarne osebe in pripovedovalca, literarni prostor in čas ter motive, teme in ideje. Kombinacije medijev so analizirane na ravni forme, in sicer z vidika stripovskega besedišča, vizualnih elementov ter kombinacije besedila in slike. Ob analizi stripovskih adaptacij ugotovimo, da so medmedialne relacije in kombinacije medijev zaznamovale tako vsebinsko kot formalno obliko stripa. Medmedialne relacije so opazovane na ravni literarnih oseb, ki so v stripovske adaptacije največkrat prenesene in dodane (pripovedovalka Neža, angel in nadangel ljubezni, Tanja Komadina in Boštjan Gorenc - Pižama itd.), pripovedovalca, literarnega prostora in časa ter motivov, tem in idej, ki so pogosto označene z različnimi simboli. V obliki kombinacije medijev je opazovano stripovsko besedišče, ki največkrat zajema vizualno upodobljene zvočne učinke ter govorne in miselne oblačke. Vizualni elementi se dopolnjujejo z besedilom, avtorji uporabljajo različne tehnike upodobitve vizualnih elementov (Šinkovec uporablja tanko linijo flomastra, odsotnost barv; Stepančič uporablja kombinirano tehniko barvnih tušev, akvarela in mehkega svinčnika; Komadina uporablja digitalni kolor v toplih barvah). Kombinacija besedila in slik je opazovana s pomočjo teorije Scotta McClouda, ki razlikuje sedem kombinacij, s katerimi se lahko povezujeta slika in besedilo. V stripih prevladuje izmenična kombinacija besedila in slike, pojavijo pa se tudi montaža, besedno specifične in slikovno specifične kombinacije. Analiza izbranih stripov nam je pokazala, da se stripovska adaptacija Hlapci še najbolj približa izhodiščnemu besedilu, medtem ko stripa Hlapec Jernej in pasja pravica ter Moj lajf le sledita motivom izhodiščnega medija. Glavna funkcija kombinacij besedila in likovnih upodobitev je približevanje literarnih likov, ki nam zgodbe naredijo bolj doživete. Vloga medmedialnosti v stripih Hlapec Jernej in pasja pravica ter Moj lajf je zlasti aktualizacija dogajanja. Stripi imajo poudarjeno didaktično funkcijo. Vsebina je na nekaterih delih podvržena mainstreamovski kulturi. Tako v Hlapcu Jerneju mladi Sitar postane požrešni kapitalist, v Mojem lajfu pa se Ivan Cankar spremeni v Hulka.
Ključne besede: Ivan Cankar, Igor Šinkovec, Žiga X Gombač, Damijan Stepančič, Andrej Rozman - Roza, Tanja Komadina, Boštjan Gorenc - Pižama, strip, medmedialne relacije, medmedialne kombinacije, vloga medmedialnosti
Objavljeno v DKUM: 14.03.2024; Ogledov: 293; Prenosov: 39
.pdf Celotno besedilo (1,48 MB)

2.
Literary tourism in Vrhnika inspired by heritage of Ivan Cankar : Case study
David Boršo, Jasna Potočnik Topler, 2022, samostojni znanstveni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji

Opis: One of the rural towns in Slovenia that is deeply characterised by literature is Vrhnika. This is where Ivan Cankar, the famous Slovenian author, spent his childhood. Nowadays, his legacy is present throughout Vrhnika, even in small things such as coffee, and the monument that is dedicated to him in the town centre. Vrhnika is also included in the Slovenian Writers’ Trail. This chapter presents a case study researching literary tourism in Vrhnika and literary tourism products related to one of the greatest Slovenian authors.
Ključne besede: literay tourism, literary routs, literary tourism products, Vrhnika, Ivan Cankar
Objavljeno v DKUM: 22.02.2024; Ogledov: 233; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (40,31 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Literarni turizem v občini Vrhnika: primer Ivana Cankarja : primer Ivana Cankarja
David Boršo, 2021, diplomsko delo

Opis: V našem diplomskem delu predstavljamo literarni turizem v občini Vrhnika, ki se nanaša na slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Občina Vrhnika se nahaja v neposredni bližini glavnega mesta Ljubljane in predstavlja suburbanizirano območje ljubljanske regije, zato ima velik potencial za razvoj turizma zaradi potencialnih dnevnih migracij turistov v občino iz Ljubljane. Občina je bogata z naravnimi in kulturnimi danostmi, ki se v različnih nivojih že vključujejo v turistično ponudbo. Posebno vlogo v občini Vrhnika ima literarni turizem, ki po svojih karakteristikah spada pod vejo kulturnega turizma. V diplomskem delu smo ugotovili, da glavno turistično ponudbo občine ravno predstavlja literarna ponudba Ivana Cankarja. Ivan Cankar namreč velja za največjega slovenskega pisatelja, rodil pa se je ravno Na klancu na Vrhniki. Obravnavana področja smo raziskali in analizirali s pomočjo sekundarnih virov in metodo kompilacije. Za boljši vpogled v obravnavano tematiko smo opravili intervjuje s strokovnimi turističnimi in kulturnimi deležniki, ki delujejo v občini Vrhnika. Ena izmed naših ključnih ugotovitev je, da je kljub bogati turistični vključenosti Cankarja na Vrhniki še veliko manevrskega prostora za izboljšanje. Med glavnimi predlogi za nadaljnji razvoj literarnega turizma smo med drugim izpostavili razvoj atraktivne turistične ponudbe, ki bi zadovoljevala več ciljnih skupin.
Ključne besede: literarni turizem, Ivan Cankar, kulturni turizem, občina Vrhnika
Objavljeno v DKUM: 23.12.2021; Ogledov: 985; Prenosov: 136
.pdf Celotno besedilo (3,15 MB)

4.
„Hram likovne umetnosti“ – Natečaj za novo krilo Narodne galerije (1989)
Alja Grašič, 2021, magistrsko delo

Opis: Tema pričujočega magistrskega dela je javni natečaj za novo krilo Narodne galerije iz leta 1989. Najprej je naveden in pojasnjen razlog, zakaj je natečaj pomemben za Slovence in razvoj Narodne galerije ter s tem povezano prostorsko problematiko, ki je Narodno galerijo spremljala več desetletij. Sledi obravnava natečaja, ki mu dosedanji raziskovalci niso pripisovali večjega pomena. Tako osrednji del magistrskega dela predstavlja prva podrobnejša obravnava natečajnih načrtov, ki je opremljena s slikovnim gradivom pomembnejših tlorisov, umestitev načrtov v opuse arhitektov in primerjava prvonagrajenih natečajnih ter izvedbenih načrtov arhitekta Edvarda Ravnikarja (1907–1993). Predstavljeni so tudi pomembni slovenski arhitekti 20. stoletja, ki so sodelovali v natečaju, in njihove arhitekturne rešitve, ki slogovno variirajo od modernizma do postmodernizma. Zaradi skope obravnave natečaja v umetnostnozgodovinski literaturi magistrsko delo odgovarja na števila, do sedaj odprta raziskovalna vprašanja.
Ključne besede: Ljubljana, moderna arhitektura, Narodna galerija, natečaj za novo krilo Narodne galerije, Edvard Ravnikar, Milan Mihelič, Tomaž Medvešček, Branko Kocmut, Ivan Kocmut, Miloš Bonča, Stanko Kristl, Igor Skulj
Objavljeno v DKUM: 11.05.2021; Ogledov: 1294; Prenosov: 125
.pdf Celotno besedilo (4,18 MB)

5.
Kavarne in gostilne v izbranih pripovednih delih Ivana Cankarja
Sarah Vidmar, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu sem analizirala kavarne in gostilne v izbranih pripovednih delih Ivana Cankarja, ki je ustvarjal na prelomu iz 19. v 20. stoletje, torej v obdobju, ko so bile gostilne in kavarne sestavni del družabnega življenja na Slovenskem in na Dunaju. V obdobju moderne je dunajsko kavarniško življenje vplivalo na ustvarjanje slovenskih umetnikov in intelektualcev. Tudi Cankar je med svojim bivanjem na Dunaju zahajal v tamkajšnje gostilne in kavarne, prav tako je to počel na Slovenskem. Kavarne in gostilne so dobile odmev tudi v njegovih literarnih delih. Teoretični del magistrskega dela zajema teorijo prostora, posebej Foucaultovo teorijo heterotopij. Predstavljene so tudi vidnejše dunajske in slovenske kavarne ter gostilne na prelomu iz 19. v 20. stoletje. V analitičnem delu sem po kronološkem zaporedju obravnavala triindvajset Cankarjevih del, in sicer romane (Tujci, Gospa Judit in Martin Kačur), kratko prozo (A jaz pojdem, Iz predmestja, Brez doma, Vedomec, Tinica, Življenje in smrt Petra Novljana, Umirajoči ljudje, Ob zori, Rue des nations, Šivilja, Pred gostilnico, O gospodu, ki je bil Tončko pobožal, Kovač Damjan, Sosed Luka, Večerne sence, Kako se je useknil gospod Peter Mozolec) in povesti (Zgodba o dveh mladih ljudeh, Krčmar Elija, Hudodelec Janez in Grešnik Lenart). V izbranih delih se slovenske in dunajske gostilne ter kavarne pojavljajo kot prostori obedovanja in druženja, imajo pa tudi dodatne pomene. Pojavljajo se tudi kot heterotopije. Michel Foucault trdi, da imajo določeni prostori posebej dogovorjeno vlogo in pomen v družbi. Heterotopije opredeli kot druge prostore ali protipoložaje, ki jih načrtuje vsaka družba. Cankarjeve gostilne in kavarne niso le dogajalni prostori, temveč so izjemnega pomena za literarne osebe, potek fabule, sporočilnost dela, mestoma so tudi prostori iluzije in razkrivajo resnično stanje družbe. Cankarjeve literarne osebe in pripovedovalec se v gostilne in kavarne praviloma zatekajo v obdobju osebne krize, kar pri njih sproži potapljanje v lastni notranji svet. Kavarne so pogosto opisane kot dekadenčni prostori, ki jih obiskujejo umetniki. V gostilni se mestoma uresničuje erotični element, ponekod je problematiziran odnos do žensk. Obravnavane teme so zlasti politika, družba, kultura in domovina, v ozadju je prisotna kritika družbenih razmer in človekovega provincializma.
Ključne besede: Obdobje moderne, Ivan Cankar, pripovedna proza, kavarne, gostilne, heterotopije.
Objavljeno v DKUM: 25.09.2020; Ogledov: 1606; Prenosov: 185
.pdf Celotno besedilo (810,46 KB)

6.
Koncepti tujosti/drugosti ob liku umetnika v izbranih romanih Ivana Cankarja in Vladimirja Levstika
Polona Stergar, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu so predstavljeni odnosi umetnikov do tujine in domovine v treh romanih Ivana Cankarja: Tujci (1902), Križ na gori (1904) in Novo življenje (1908) ter v dveh romanih Vladimirja Levstika: Zapiski Tine Gramontove (1919) in Sphinx patria (1910). V izbranih romanih se odražajo avtobiografske prvine pisateljev in kulturnozgodovinske okoliščine časa v slovenski družbi na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Liki umetnikov se v izbranih romanih pojavljajo kot protagonisti, deloma tudi kot stranske literarne osebe. Glavne osebe so likovni umetniki (slikarji, kiparji), kot stranske osebe se pojavljajo tudi pisatelji, arhitekti in glasbeniki. Vsi so posebneži, drugačni od večinske družbe, nerazumljeni in prisiljeni, da zapustijo domovino, saj jim ta ne more nuditi pogojev za njihovo umetniško delovanje. Vsem umetnikom je skupna izkušnja tujine. Kipar Pavle Slivar v romanu Tujci zapušča domovino in se seli na Dunaj, slikar Mate Kovač v romanu Križ na gori prav tako odide od doma na tuje (kraj podrobneje v romanu ni naveden). Kiparja Antona Grivarja iz romana Novo življenje spremljamo v domovini, ko se vrne z Dunaja, v domovino se vrne tudi slikar Marjan Andrej iz romana Sphinx patria, ki je živel in ustvarjal v Parizu. Na Slovensko se vrne slikar Pavle Gorjanc iz romana Zapiski Tine Gramontove, ki je dolgo časa živel v Italiji in Franciji. V Italijo odide dvakrat, a se obakrat vrne domov. Pri analizi tujosti se opiram na Ortfrieda Schäfterja, ki razlikuje štiri koncepte tujosti: tuje kot resonančni prostor domačega, tuje kot nasprotje domačega, tuje kot dopolnitev domačega in tuje kot komplementarnost. Izkazalo se je, da se v romanih pojavljajo predvsem prvi trije omenjeni koncepti. Odnos umetnikov do tujine in domovine je pri vseh kompleksen. Cankarjevi umetniki, Pavle Slivar, Mate Kovač in Anton Grivar, so nad tujino razočarani, saj v njej ne morejo uspeti. So izrazito lastno odtujeni, zato se pri njih pojavljata še dva koncepta tujosti/drugosti: tuje kot potlačeno lastno in smrt kot skrajno tuje. V tujini hrepenijo po domu, ko so v svoji domovini, pa se jim le-ta zdi tuja in hladna. Do domovine čutijo ambivalentna čustva – ljubezen in obenem sovraštvo. Levstikovi umetniki so uspešnejši v svojem poklicu in družbenem življenju. V tujini si nabirajo izkušnje, ki jih kasneje izkoristijo doma. Do domovine gojijo izrazito pozitivna čustva. Vsi umetniki, Cankarjevi in Levstikovi, ugotovijo, da je samo domovina kraj, kjer je njihov pravi dom, po katerem hrepenijo.
Ključne besede: moderna, roman, Ivan Cankar, Vladimir Levstik, lik umetnika, koncepti tujosti/drugosti, stereotip
Objavljeno v DKUM: 09.06.2020; Ogledov: 1117; Prenosov: 122
.pdf Celotno besedilo (1,37 MB)

7.
Potrčevo pripovedništvo v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb
Renata Debeljak, 2019, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji z naslovom Potrčevo pripovedništvo v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb je obravnavana pripovedna proza enega najvidnejših predstavnikov slovenskega socialnega realizma, ki je od dijaških let naprej in vse do konca svojega življenja verjel v socializem in komunizem, pripadal Komunistični partiji in kot pisatelj tudi po koncu socialnega realizma ostal zvest realističnim stilnim postopkom. Pripovedna proza Ivana Potrča je nastajala več kot pol stoletja, od leta 1933 do 1993. Glede na družbene in politične spremembe je Potrčeva proza razdeljena na štiri obdobja. V teoretičnem delu naloge so predstavljeni pojmi, kot so ideologija, marksizem, komunizem, socializem, samoupravni socializem, razmerje med ideološkim in literarnim diskurzom, literatura kot interdiskurz in kulturni spomin. V poglavju Ivan Potrč v slovenski literarni zgodovini je predstavljeno mesto Ivana Potrča v slovenski literarni zgodovini v različnih obdobjih. Na podlagi pregleda literarnozgodovinskih del in kritiške recepcije Potrčevih literarnih besedil je bilo ugotovljeno, da je po zlomu socializma kot družbenega reda zanimanje za njegova dela zelo uplahnilo, prav tako se je delež njegovih literarnih del v učnih načrtih za osnovne in srednje šole znatno zmanjšal, ne najdemo pa ga na seznamih del za tekmovanje iz slovenščine za Cankarjevo priznanje, ni ga med predlaganimi literarnimi besedili za pisanje maturitetnih esejev. V nadaljevanju je analizirana izbrana Potrčeva pripovedna proza na idejno-tematski, jezikovnoslogovni, medbesedilni in primerjalni ravni v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb. Bistveno spoznanje te analize je, da je delež ideološkega diskurza v posameznih obdobjih različen. V pripovedni prozi med 1933‒1940 gre za kritični prikaz ideologije kapitalizma in družbenih razmer v Kraljevini Jugoslaviji. Ideološki diskurz se pojavlja zgolj v drobcih, in sicer kot motiv upornega posameznika, ki z dvignjeno pestjo napoveduje nove, boljše čase tudi za revne viničarje, kmete, kočarje in delavce. Z vidika ideologije socializma in marksizma izstopajo »kitajske« novele. V pripovedni prozi med 1941–1952 je ideološki diskurz najmočneje zastopan. Posamezne pripovedi iz tega časa prehajajo v afirmativno, propagandno oziroma tendenčno literaturo. Fabula je podrejena idejnemu in ideološkemu sporočilu, ki se kaže med vojno v predanosti kolektivnemu uporu proti okupatorju, v medsebojni pomoči, tovarištvu, zaupanju in nezaupanju, dezerterstvu in izdajstvu, po vojni pa v triumfu zmage, partijskem prevzemu oblasti, temelječem na marksističnih in socialističnih temeljih, kolektivni obnovi porušene domovine, političnih reformah idr. Po letu 1953 se Potrč preusmeri v prikazovanje intimne, čutne erotike kmečkega človeka, obenem pa so za pripovedno prozo med 1953–1990 značilne tudi zgodovinske in družbeno-politične teme. Potrč je v tem času deloma tematiziral tudi anomalije samoupravnega socializma v smeri političnega fanatizma, nezaupanja, oportunizma, sebičnosti, koristoljubja in izrabe vladajoče ideologije. Najbolj se kritika socializma in njene anomalije vidijo v Potrčevem zadnjem romanu Tesnoba (1991), v katerem se skozi tematizacijo razmer v podjetju Proteus razbira ekonomsko in politično prestrukturiranje Jugoslavije in propad socializma. V disertaciji je ugotovljeno, da je ideologija socializma in komunizma v Potrčevi pripovedni prozi med 1933–1993 prepoznavna, ni pa – razen v posameznih primerih – razbila umetniške vrednosti njegove literature. Potrč je bil po svojem prepričanju komunist, a tudi izjemen humanist. Za najvišjo vrednoto ni razglasil ideologije, ampak človeka, ki ga je prikazoval brez olepševanja ali »lakiranja« v težkih časih Kraljevine Jugoslavije, med drugo svetovno vojno in v povojnem vrvežu sprememb z vsemi pozitivnimi in negativnimi značilnostmi.
Ključne besede: Ivan Potrč, slovenska književnost, vzhodnoštajerski prostor, pripovedna proza, socialni realizem, socialistični realizem, ideologija, ideološki diskurz, kulturni spomin.
Objavljeno v DKUM: 11.12.2019; Ogledov: 2169; Prenosov: 258
.pdf Celotno besedilo (3,05 MB)

8.
Ilustracija v starejših knjižnih izdajah Ivana Cankarja
Manuela Dajnko, 2019, magistrsko delo

Opis: Predmet magistrske naloge je ilustracija (likovna oprema) starejših knjižnih izdaj pisatelja Ivana Cankarja (1876–1918), in sicer del, ki so izšla za časa njegovega življenja. Na slovenskem ozemlju je bila na prelomu iz 19. v 20. stoletje še posebej izstopajoča ilustracija, ki se je napajala iz secesije. V času okrog 1900 je bil pomen ilustracije bistveno večji kakor danes. Med pisateljem Cankarjem in likovnimi umetniki (Ivanom Jagrom (1871–1959), Matijo Jamo (1872–1947), Hinkom Smrekarjem (1883–1942) in drugimi) so se spletle tesne prijateljske vezi, kar se je odražalo v njihovem uspešnem sodelovanju. V nalogi so analizirana tudi naslednja vprašanja, kako so sodelovali založnik, pisatelj in ilustrator, od kod so prihajali umetniški vplivi, koliko pozornosti je v primerjavi z besedilom bilo namenjene ilustraciji, v kolikšni meri so bila v pisateljevem času ilustrirana sodobna književna dela in kako je bila ilustracija sprejeta s strani kritikov. Podrobneje so obravnavane ilustracije Hinka Smrekarja za knjigo Krpanova kobila. Osvetljena sta vloga knjižnih založnikov pri izdaji knjig in vprašanje, kakšno vrsto literature so izdajali; naloga poskuša odgovoriti na vprašanje, kako so določali oziroma se odločali, kateri deli besedila bodo ilustrirani (oziroma ali je bila izbira prepuščena samemu likovnemu umetniku) in na kakšen način so izbirali ilustratorje (je bilo to na podlagi priporočil, prijateljskih vezi ali česa drugega). Posebej je izpostavljen pomembni založnik slovenskih modernistov – Leopold (Lavoslav) Schwentner (1865–1952), ki je s Cankarjem razvil dolgoletno in plodno sodelovanje. V sklepu so podana ključna spoznanja magistrskega dela in izpostavljen znanstveni prispevek k umetnostnozgodovinskemu področju. Naloga vključuje seznam in katalog prvih Cankarjevih ilustriranih izdaj.
Ključne besede: ilustracija, knjižna ilustracija, Ivan Cankar, Lavoslav Schwentner, pisemska korespondenca, založniki, Ivan Jager, Matija Jama, Ivan Žabota, Hinko Smrekar, Fran Tratnik, Maksim Gaspari, Saša Šantel, Rihard Jakopič
Objavljeno v DKUM: 02.08.2019; Ogledov: 1727; Prenosov: 187
.pdf Celotno besedilo (7,89 MB)

9.
Literarno-likovna medmedialnost v izbranih besedilih slovenske književnosti 1. polovice 20. stoletja
Manuela Dajnko, 2017, magistrsko delo

Opis: V središče raziskovanja sem postavila pojavljanje likovnih umetnin v literarnih besedilih iz obdobja 1. polovice 20. stoletja, pa tudi s konca 19. stoletja. Ob tem sem izhajala iz medmedialnosti, pri čemer sem najprej predstavila njena teoretska izhodišča, nato pa le-ta prenesla še v praktični del. Medmedialnost je razmeroma mlad pojem, ki ga lahko opredelimo kot interakcijo med različnimi mediji, kar se odraža v medsebojnem prepletanju, vzajemnem prevzemanju in sklicevanju enega medija na drugega. Ker sem se sama osredotočila na odnose med literaturo in likovno umetnostjo, me bo zanimala literarno-likovna medmedialnost. Ukvarjala sem se z besedili avtorjev, ki se uvrščajo bodisi v simbolizem bodisi v ekspresionizem oziroma se njihovo literarno snovanje umešča med obe književni smeri. Poleg Ivana Cankarja (1876–1918) vključujem še Izidorja Cankarja (1886–1958), Vojeslava Moleta (1886–1973), Ivana Preglja (1883–1960), Srečka Kosovela (1904–1926) in Ivana Dornika (1892–1968). Našteti literati so v svojih delih izpostavili različna umetniška dela. Posvetila sem se predstavitvi opisov del likovnih umetnin. Posebej me je zanimala medmedialna vloga likovnih umetnin v literarnem delu in recepcija likovne umetnosti z vidika literarnih oseb oziroma z vidika lirskega subjekta. Ugotavljala sem, katere umetnine so pisatelji izpostavili v svojih besedilih, kako so reprezentirane, kaj so pomenile v tistem času, kakšna je njihova vloga v določenem literarnem delu, kakšno mesto zavzemajo v besedilu idr. V sklepu sem strnila temeljna spoznanja iz analitičnega dela.
Ključne besede: medmedialnost, moderna, ekspresionizem, likovna umetnost, Ivan Cankar, Izidor Cankar, Vojeslav Molè, Ivan Pregelj, Srečko Kosovel, Ivan Dornik
Objavljeno v DKUM: 05.02.2018; Ogledov: 1863; Prenosov: 285
.pdf Celotno besedilo (2,08 MB)

10.
Holekova Nežika - nova kvaliteta v Tavčarjevi novelistiki
Janko Čar, 1986, izvirni znanstveni članek

Opis: Novela Holekova Nežika prinaša v Tavčarjevo novelistično pisanje pomembne novosti.Slovenska književna zgodovina je tej noveli posvetila različne opombe, nasploh pa se z njo ni posebej ukvarjala. Zato se tu osvetljujejo vsaj tiste vsebinske, idejne in estetske prvine, ki so posebno konstitutivne za nadaljnji razvoj Tavčarjeve vaške proze.
Ključne besede: slovenska književnost, Ivan Tavčar, novela, Holekova Nežika, vaška proza
Objavljeno v DKUM: 07.06.2017; Ogledov: 2553; Prenosov: 187
.pdf Celotno besedilo (1,33 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Iskanje izvedeno v 8.39 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici