Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Poraba vode in naraščajoče onesnaževanje te predstavljata resen globalni izziv. Odpadne vode vsebujejo številna onesnaževala, med katerimi so posebej problematična mikroonesnaževala, kot so farmacevtski izdelki. Med njimi izstopajo nesteroidna protivnetna zdravila, predvsem diklofenak (DCF). Zaradi svoje široke uporabe v humani in veterinarski medicini se pogosto pojavljajo v odpadnih vodah, kjer lahko škodljivo vplivajo na vodni ekosistem. Zato je nujen razvoj naprednih postopkov čiščenja odpadnih voda, ki omogočajo učinkovito odstranjevanje tovrstnih onesnaževal. V magistrskem delu je prikazana študija adsorpcije in razgradnje DCF v mikroreaktorskem sistemu. Kot adsorbent so bila uporabljena metalo-organska ogrodja (MOFs), natančneje zeolitno imidazolatno ogrodje-8 (ZIF-8), sintetizirano s precipitacijsko metodo. V nadaljevanju smo v ZIF-8 z metodo kovalentnega povezovanja imobilizirali encim lakazo in tako sintetizirali kompozit lakaza@ZIF-8. Lakaza je oksidoreduktazni encim, ki katalizira oksidacijo fenilnih obročev v molekuli DCF, zato je kompozit lakaza@ZIF-8 primeren za razgradnjo DCF v mikroreaktorskem sistemu. Učinkovitost poroznih materialov pri adsorpciji in razgradnji DCF pri različnih pretokih skozi mikroreaktor smo zasledovali z visoko zmogljivostno tekočinsko kromatografijo (HPLC). Funkcionaliziranemu nano ogrodju lakaza@ZIF-8 smo določili aktivnost imobilizirane lakaze in učinkovitost imobilizacije. Proučili smo vpliv deleža volumna mrežnega povezovalca gluteraldehida (GA) in epiklorohidrina (ECH) ter koncentracije lakaze na učinkovitost imobilizacije in preostalo aktivnost encima. Izvedli smo tudi študijo ponovne uporabe, termične stabilnosti in skladiščenja imobilizirane lakaze. Rezultati so pokazali, da je bil optimalen delež GA 10 (v/v) %, ECH pa 7,5 (v/v) %, ob optimalni koncentraciji lakaze 10 mg/mL. Preostala aktivnost lakaze po imobilizaciji je znašala 129,00 % s specifično aktivnostjo 4,48 U/mg (GA) in 118,13 % s specifično aktivnostjo 5,78 U/mg (ECH). Rezultati nakazujejo na hiperaktivacijo encima, ko smo ga imobilizirali na ZIF-8. Učinkovitost imobilizacije je znašala 95,60 % (GA) in 93,15 % (ECH). Imobilizirano lakazo smo lahko večkrat uporabili, izkazala se je za dobro termično stabilno z možnostjo daljšega skladiščenja pri 4 °C. Pri proučevanju adsorpcije in razgradnje DCF z ZIF-8 in lakazo@ZIF-8 v mikroreaktorju pri pretokih 125 µL/min in 250 µL/min smo ugotovili, da zmanjšanje začetnega pretoka na polovico nima bistvenega vpliva na končni delež adsorpcije oz. razgradnje DCF, vpliva le na čas, potreben za razgradnjo/odstranitev enake količine DCF. Ne glede na izbrani pretok se je izkazalo, da je imobilizirana lakaza na ZIF-8 učinkovitejša za odstranjevanje DCF, doseženi delež razgradnje je znašal okoli 90,00 %.
Ključne besede: MOFs, ZIF-8, lakaza, GA, ECH, DCF, mikroreaktor, HPLC, imobilizacija, razgradnja, adsorpcija
Objavljeno v DKUM: 28.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 30
Celotno besedilo (7,63 MB)

Opis: Hmelj (Humulus lupulus L.) je trajnica vzpenjavka, ki se uporablja že stoletja ali celo tisočletje, predvsem kot sestavina piva, vendar so znane tudi nekatere zdravilne lastnosti hmeljevih spojin. Med te spojine spadajo tudi α-kisline, izmed katerih bomo v nalogi izolirali n-humulon. Ta deluje protibakterijsko saj je po svoji kemijski sestavi hidrofoben in se zato lahko vgradi v bakterijsko membrano in jo oslabi. Ker so površinsko aktivne snovi pomembna sestavina bakterijskih membran, smo želeli preveriti kakšne so interakcije med modelno površinsko aktivno snovjo in n-humulonom. Z uporabo izotermne titracijske kalorimetrije (ITC) smo želeli ugotoviti, kako dodatek n-humulona vpliva na kritično micelno koncentracijo (CMC) in termodinamčne parametre micelizacije. To nam lahko poda pomemben vpogled v njegove interakcije z fiziološkimi membranami. V diplomski nalogi smo najprej ekstrahirali ekstrakt iz hmeljevih storžkov in nato s tehnikami hitre in preparativne kromatografije izolirali n-humulon. Sestavo frakcij smo sproti preverjali z reverznofazno kromatografijo visoke ločljivosti in na koncu potrdili istovetnost n-humulona z uporabo NMR spektroskopije. Dobili smo 0,6199 g izoliranega n-humulona. Nato smo s pomočjo izotermne titracijske kalorimetrije analizirali vpliv n-humulona na CMC in termodinamične parametre micelizacije DTAB pri različnih temperaturah. Rezultati so pokazali, da prisotnost n-humulona v večini primerov znižuje CMC, kar nakazuje na njegovo vlogo pri spodbujanju nastanka micel. Poleg tega ima n-humulon izrazit vpliv na entalpijo micelizacije, saj povečuje eksotermnost procesa. Obenem rezultati nakazujejo pomembno vlogo hidrofobnih interakcij pri vključevanju n-humulone v micele, saj postane vrednost Δcp v prisotnosti n-humulona nekoliko bolj negativna.
Ključne besede: hmelj, α-kisline, n-humulon, preparativni HPLC, ITC, CMC
Objavljeno v DKUM: 18.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 19  (1 glas)
Celotno besedilo (3,33 MB)

Opis: Namen magistrskega dela je optimizacija ekstrakcije polifenolnih spojin, optimizacija HPLC metode za določanje polifenolov v hmelju, ter določitev vsebnosti le-teh v različnih sortah hmelja. Hmelj ima izrazite antioksidativne lastnosti, za katere so ključne polifenolne spojine. V magistrskem delu smo se osredotočili na katehin, epikatehin, ferulno kislino, naringin, 4-hidroksikumarin, kvercetin in ksantohumol, ki so običajno prisotne v hmelju. Lastnosti polifenolnih spojin so močno povezane z njihovo kemijsko strukturo, zato je pomembna ustrezna ekstrakcija, ločba ter identifikacija spojin iz naravnih virov. Izbrane polifenole smo analizirali s HPLC-DAD metodo, ki smo jo ustrezno optimizirali ter jo delno validirali. Določili smo njeno linearnost, LOD, LOQ, natančnost in točnost. Z izračunom izkoristkov smo izbrali najbolj optimalno metodo ekstrakcije, pri čemer smo primerjali vpliv koncentracije topila, čas ekstrakcije, način ekstrakcije ter maso vzorca. Ekstrakcijo smo izvajali z uporabo ultrazvočne kopeli (UAE, angl. »ultrasound-assisted extraction«). Z optimizirano metodo smo določili vsebnost posameznih polifenolnih spojin v sortah hmelja Savinjski golding, Celeia, Bobek, Styrian Fox, Styrian Dragon, Dana in Styrian Wolf.
Ključne besede: polifenoli, hmelj, HPLC, optimizacija, validacija
Objavljeno v DKUM: 03.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 22
Celotno besedilo (6,01 MB)

Opis: Diplomsko delo prikazuje razvoja nove stacionarne faze za izolacijo šestih elagitaninov (ET), galne (GK) in elagične kisline (EK) iz vodnega izvlečka kostanjevega lesa, z uporabo treh različnih polimerov, v vlogi stacionarne faze. Polimere, poli (stiren-ko-divinilbenzen) (PS/DVB), poliakrilat (PA) ter poli (vinilpirolidon-ko-divinilbenzen) (PVP/DVB) smo polimerizirali s suspenzijsko polimerizacijo, z uporabo iniciatorja α,α'-azobisisobutironitrila (AIBN) in stabilizatorjema polivinilpirolidonom (PVP) ter polivinil alkoholom (PVA). S temi polimeri smo napolnili v kromatografsko kolono za hitro kromatografijo ter preverili njihovo učinkovitost za ločevanja ET z uporabo preparativnega HPLC. Uspešnost ločbe smo preverili z analiznim HPLC. Pri tem smo spreminjanjali deleža acetonitrila (ACN) v mobilni fazi, dokler nismo dobili uspešne izolacije ET, GK in EK. Pogosto se je zgodilo, da so se vse komponente kostanjevega izvlečka izločile iz kolone v mrtvem času, ne glede na vrsto uporabljene stacionarne faze ali gradienta. Za takšno stacionarno fazo smo ocenili, da ni ustrezna za ločevanje danih spojin. Pri ločbi se je najbolj izkazala stacionarna faza PVP/DVB. To stacioanrno fazo smo nato uporabili za razvoj metode, s katero smo poskušali dobiti čim boljšo ločbo posameznih elagitaninov. Poleg tega smo opazovali tudi, kako na uspešnost ločbe vpliva povprečna velikost delcev stacionarne faze.
Ključne besede: elagitanini, veskalin, kastalin, veskalagin, kastalagin, galna kislina, elagična kislina, ruburin A, ruburin D, čiščenje, izolacija, HPLC, preparativni HPLC, polimerizacija, suspenzijska polimerizacija
Objavljeno v DKUM: 16.09.2024; Ogledov: 16; Prenosov: 82
Celotno besedilo (6,17 MB)

Opis: Antibiotiki so vrsta protimikrobnih zdravil, ki se uporabljajo za zdravljenje bakterijskih okužb. Odkritje penicilina (PEN) je bilo nedvomno eno najpomembnejših znanstvenih odkritij v novejši zgodovini, saj je rešilo mnogo življenj. Vendar pa je kljub uspešnemu zdravljenju z antibiotiki dolgotrajna uporaba le-teh privedla do razvoja odpornosti bakterij na te zdravilne učinkovine. Ko se antibiotiki izločajo in končajo v okolju, lahko vplivajo na ekosisteme in s tem na razvoj bakterijske odpornosti. To je postal globalen izziv, ki zahteva razvoj novih pristopov k odstranjevanju antibiotikov iz okolja. S tem namenom smo v diplomski nalogi izvedli študijo razgradnje PEN z uporabo imobiliziranega encima na aminosilanske magnetne nanodelce (AMN-MNPs). Uporabili smo encim β-laktamazo, ki razgrajuje beta laktamske antibiotike, med katere spada tudi PEN. Najprej smo sintetizirali AMN-MNPs na katere smo imobilizirali encim β-laktamazo. Proučili smo termično stabilnost in večkratno uporabo imobiliziranega encima ter določili aktivnost imobiliziranega encima in učinkovitost imobilizacije. Izvedli smo tudi primerjavo encimske kinetike med prosto in imobilizirano β-laktamazo z eksperimentalno določitvijo KM in vmax. Proučevali smo razgradnjo PEN s prostim in imobiliziranim encimom ter vpliv koncentracije encima in koncentracije PEN na hitrost razgradnje le-tega. Razgradnjo PEN smo zasledovali s pomočjo HPLC sistema. Rezultati so pokazali, da je bila učinkovitost imobilizacije 100,00 %. Imobilizirano β-laktamazo lahko večkrat uporabimo in je termično stabilnejša od proste β-laktamaze. Z določitvijo kinetičnih parametrov smo ugotovili, da ima imobilizirana β-laktamaza višjo afiniteto do substrata kot prosta β-laktamaza, kar pomeni, da se imobilizirana β-laktamaza učinkovitejše veže s substratom kot prosta β-laktamaza. Pri študiji razgradnje PEN smo ugotovili, da imobiliziran encim bolj učinkovito razgrajuje PEN (koncentracije 0,1 mg/mL) kot prosti encim, saj smo po 24 urah z imobilizirano β-laktamazo dosegli 97,75 % razgradnje PEN, medtem ko smo s prosto β-laktamazo dosegli le 22,21 % razgradnje PEN. Ko smo proučevali vpliv različnih koncentracij PEN smo ugotovili, da višja kot je koncentracija PEN, počasneje poteka njegova razgradnja. PEN koncentracije 0,05 mg/mL se je po petih urah popolnoma razgradil, medtem ko smo v istem času dosegli 45,00 % delež razgradnje PEN s koncentracijo 0,5 mg/mL. Na koncu smo znižali koncentracijo PEN na 0,01 mg/mL in ugotovili smo, da je se je po petih urah razgradilo 96,11 %, s tem pa smo potrdili, da razgradnja PEN poteka najhitreje pri koncentraciji 0,05 mg/mL.
Ključne besede: β-laktamaza, odpadna voda, penicilin, razgradnja, imobilizacija encima, MNPs, HPLC
Objavljeno v DKUM: 11.09.2023; Ogledov: 547; Prenosov: 167
Celotno besedilo (3,65 MB)