| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 15
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
VOLITVE NA SLOVENSKEM KOROŠKEM LETA 1907
Urška Vrhnjak, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga Volitve na slovenskem Koroškem leta 1907 obravnava državnozborske volitve, ki so potekale tega leta, ko so bile volitve še posebej pomembne zaradi nove volilne reforme. Leta 1907 je bila v Avstriji sprejeta nova državnozborska reforma, ki je v državi uvedla splošno in enako, tajno in direktno volilno pravico. Tako so se volitev lahko udeležili mnogi možje, ki so jih prejšnja leta samo nemočno opazovali. Kljub tej reformi pa so bile politične razmere na Koroškem za Slovence zelo težke, saj so bili volilni okraji razdeljeni tako, da Slovenci skoraj v nobenem niso imeli večine in so bili tako obsojeni na politično smrt. Kljub temu je Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem, osrednja politična organizacija Slovencev na Koroškem, postavila svoje kandidate na volitvah in se tako borila proti ostalim strankam na volitvah, med katerimi sta bili najmočnejši nemška nacionalna stranka in socialno demokratska stranka. Največ upov so polagali na slovenski volilni okraj, kamor so spadali sodni okraji Borovlje, Dobrla vas, Pliberk in Železna Kaplja ter tam poželi ogromen uspeh, ko je bil v državni zbor izvoljen poslanec Franc Grafenauer, ki se je tudi po volitvah močno trudil, za izboljšanje položaja Slovencev na Koroškem. Tudi v drugih volilnih okrajih so se trudili dobiti mandate, največ možnosti je imel še kandidat Ellersdorfer v velikovškem volilnem okraju, a jim je razdelitev volilnih okrajev onemogočila več takšnih uspehov. Kljub temu so bili z izidom volitev zadovoljni, saj so z izvolitvijo Franca Grafenauerja dokazali, da se kljub težkim političnim razmeram, omejenim možnostim in nezaupanjem z vseh strani, da marsikaj doseči.
Ključne besede: volilna reforma, leto 1907, slovenska Koroška, Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem, Franc Grafenauer
Objavljeno v DKUM: 29.01.2021; Ogledov: 403; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (2,17 MB)

2.
Vanekovo stoletje : ob stoletnici rojstva dr. Vaneka Šiftarja
2019, znanstvena monografija

Opis: Monografija, ki jo sestavlja petintrideset znanstvenih in strokovnih prispevkov, je bila izdana ob stoletnici rojstva dr. Vaneka Šiftarja in je v bistvu tretji tako imenovani Vanekov zbornik. V prvem delu so spominski prispevki, ki osvetljujejo življenje in različna področja delovanja treh pomembnih, med seboj povezanih Prekmurcev: Vaneka Šiftarja, njegovega sopotnika Antona Vratuše in lani umrlega Franca Kuzmiča. V drugi del so uvrščeni strokovni in znanstveni prispevki, tematsko v širšem smislu povezani s Prekmurjem in/ali z delom Vaneka Šiftarja in Antona Vratuše. V tretjem delu so zbrani znanstveni prispevki, ki posegajo na različna raziskovalna področja Vaneka Šiftarja, pa tudi Vratuše in Kuzmiča, vse od prava (tako ustavnega kot delovnega), zgodovine, jezikoslovja do človekovih pravic, domoljubja, družbene odgovornosti in humanistike v najširšem smislu.
Ključne besede: Vanek Šiftar, Anton Vratuša, Franc Kuzmič, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Prekmurje, pravo, romologija, zgodovina, družbena odgovornost, človekove pravice, humanistika
Objavljeno v DKUM: 17.02.2020; Ogledov: 537; Prenosov: 21
URL Povezava na datoteko

3.
Analiza jezika v prekmurskem koledarju Dober Pajdás kalendárium
Nina Horvat, 2019, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je bil analizirati jezik v izbranih besedilih prekmurskega koledarja Dober Pajdás kalendárium, ki ga je urejal in izdajal Franc Talanyi. Naši cilji so bili predstaviti razvoj knjižne prekmurščine, osvetliti družbeno-politične in kulturne razmere v Prekmurju med obema svetovnima vojnama, narediti pregled periodičnih tiskov, ki so izhajali na prekmurskih tleh pred in med izhajanjem obravnavanega koledarja, predstaviti splošne značilnosti in vsebino obravnavanega koledarja ter na različnih ravneh analizirati njegove jezikovne značilnosti. S pomočjo šestih izbranih izdaj koledarja, dostopnih na spletnem portalu Digitalne knjižnice Slovenije (http://www.dlib.si), smo analizirali pravopisne, glasoslovne, oblikoslovne, skladenjske in leksikalne značilnosti jezika. Zanimalo nas je, kako se je skozi leta spreminjal Talanyijev jezik, zato smo izbrali dve izdaji na začetku izhajanja (1923 in 1924), dve na sredini (1934 in 1935) in dve na koncu izhajanja koledarja (1942 in 1943). Natančneje smo analizirali leposlovno rubriko – iz vsake izdaje po eno daljšo pripoved ali več krajših. Ugotovljeno je bilo, da se v jeziku analiziranih besedil vseskozi kažejo prekmurske značilnosti, zasledili pa smo tudi posamezne neenotnosti na pravopisni, glasoslovni in oblikoslovni ravni. Prav tako smo ugotovili, da se v nekaterih letnikih kaže vpliv madžarizacije, v zadnjih dveh letnikih pa se pojavlja tudi nekaj besedil v madžarščini.
Ključne besede: prekmurski jezik, Prekmurje, publicistika, jezikovna analiza, Franc Talanyi, 20. stoletje
Objavljeno v DKUM: 18.09.2019; Ogledov: 584; Prenosov: 141
.pdf Celotno besedilo (2,80 MB)

4.
Jüdische identitäten in erzählungen aus die südsteirische post:
Oskar Zorman, 2018, diplomsko delo

Opis: Die vorliegende Diplomarbeit beschäftigt sich mit literarischer Konstruktion von jüdischen Identitäten in der Südsteirischen Post anhand der von dem slowenischen Autor Franc S. Šegula verfassten, ins Deutsche übersetzten und im Jahr 1900 in mehreren Folgen veröffentlichten Erzählung „Rabbi Jehuda“, die den Untertitel „Die Erzählung aus der Zeit der Christi“ führt. Die Südsteirische Post war eine von 1881 bis 1900 in Maribor (dt. Marburg/Drau) erscheinende deutsche Zeitung politisch neutralen Charakters, die slowenische nationale, wirtschaftliche und kulturelle Interessen vertrat. Die Erzählung „Rabbi Jehudar“ erschien im Feuilleton der untersuchten Zeitung. Franc Serafin Šegula begann während seines Theologiestudiums zu schreiben. Nach dem beendeten Studium wirkte er als Übersetzer ins Deutsche und übernahm die Redaktion der Südsteierischen Post, die in die Südsteierische Presse umbenannt wurde. Als historischer Handlungsort erscheint Jerusalem, eine Stadt, die vom Autor als Ordensmitglied mehrere Male besucht wurde. Šegula wurde zum Ritter des heiligen Grabes erhoben. Gattungsmäßig gehört der Text in die Kategorie der historisch-religiösen Erzählungen. Der Hauptprotagonist der Erzählung ist die Figur des Rabbis namens Jehuda, der zusammen mit anderen jüdischen Figuren die jüdische Gemeinschaft der Stadt repräsentiert, der vom Erzähler und mit ihm Autor Šegula in sowohl negative als auch positive Werteperspektive. Positiv besetzt sind jüdische Figuren mit Attributen der Mutterliebe und der Fürsorge für den Nächsten und Barmherzigkeit, negativ vor allem mit Emotionen und Leidenschaften, unter ihnen Wut und Hass sowie mit judenfeindlichen stereotypen Zuschreibungen, neben der Schuld an Tod Jesu Christi vor allem mit Hang zu Verlogenheit und Betrug. Am Ende der Erzählung überwiegen positive Identitätsmerkmale, weil der Protagonist Rabbi Jehuda auf ideologisch-religiöser Ebene dem Judentum zunehmend den Rücken kehrt und sich dem Christentum zuwendet, d.h. er beginnt an göttliche Natur Christi zu glauben. Mit der Darstellung der religiös-ideellen Transformation des Protagonisten sucht der Autor Šegula eine auf Werte bezogene Überlegenheit des Christentums bzw. Katholizismus im Verhältnis zum Judentum vor Augen der Leserschaft zu führen. Die Verankerung in der von Sorge um verfolgte gesellschaftliche Gruppen gekennzeichneten religiösen Ethik und Moral – zu diesen gehör(t)en auch Jesus und seine Jünger – verleiht seiner Bestrebung erforderliche ideelle Legitimität. Darüber hinaus liess die Untersuchung deutlich erkennen, wie der Kulturakteur seine Position als Redakteur der Zeitung Die Südsteirische Post zu nutzen wusste, die an die Mitgliedschaft im Ritterorden des Heiligen Grabes gebundene religiöse und ideologische Sendung an der Schwelle zum 20. Jahrhundert mittels symbolischen Systems der Literatur und schriftlichen Mediums zu erfüllen.
Ključne besede: Franc S. Šegula, Die Südsteirische Post, Rabbi Jehuda, Identitätsmerkmale, Historische Erzählung, Jüdische Identität, Feuilleton, Jüdische Stereotype.
Objavljeno v DKUM: 22.11.2018; Ogledov: 723; Prenosov: 61
.pdf Celotno besedilo (1,07 MB)

5.
Skupina DHLM
Natalija Cigut, 2017, magistrsko delo

Opis: Skupina DHLM je delovala med leti 1970–1974. Ustanovili so jo likovni umetniki, ki so izhajali iz obrobja slovenskega prostora. Prekmurje je imelo v takratnem času še vedno videz provincialnega okolja, kar se je odražalo tudi na kulturno-umetniškem področju. Ladislav Danč (1932–1979), Štefan Hauko (roj. 1935), Lojze Logar (1944–2014) in Franc Mesarič (roj. 1938) so na začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja ustanovili likovno skupino, ki je spremenila likovno dogajanje v Prekmurju. Ko so končali s študijem na Likovni akademiji v Ljubljani, so se vsi, razen Logarja, ki je nadaljeval študij na grafični specialki, vrnili v domače okolje. V iskanju lastnega likovnega izraza so se povezali v skupino, ki pa ni bila programsko zasnovana, ampak je bila ustvarjena na podlagi prijateljstva in iskanja raznolikih likovnih poti. Umetniki so skupaj razstavljali in posledično poskrbeli za zanimivo likovno dogajanje v Prekmurju in ostali Sloveniji. Skupni nastop jim je omogočil tudi večjo prepoznavnost ter možnosti nadaljnjega razstavljanja. V času njihovega ustvarjanja in osnovanja skupine so na slovenski likovni prostor iz zahoda prodirale nove likovne smeri, ki so jih v svoja dela na različne načine vključevali tudi umetniki iz skupine. Najbolj je bil pri tem dosleden Logar, ki ga je navdihnil popart. Njegova popartistična dela so pomemben segment v razumevanju poparta v Sloveniji. Logar je bil med vsemi umetniki iz skupine tudi najbolj prepoznaven, saj si je že pred ustanovitvijo skupine zagotovil pomembno mesto v slovenski likovni umetnosti takratnega časa. Logar je imel tako že pred skupnim nastopom izoblikovan likovni program, ki je vključeval vsakdanjost in popularni svet. V času delovanja skupine je Danč začel v svoja dela vključevati modernistične prvine in je naredil številna dela, ki vsebujejo ekspresionistične in simbolistične elemente. V osnovi je izhajal iz pokrajine, ki jo je upodabljal s pomočjo geometrijskih in organskih form. Hauko se je ukvarjal s figuraliko, ki ga je zanimala predvsem vsebinsko. Njegova dela so prežeta z melanholijo in temami, kot sta življenje in smrt. Mesarič je, podobno kot Logar, izhajal iz vsakdanjosti. Sprva je bil njegov likovni izraz zelo ekspresiven, kasneje pa ga je začela zanimati mestna pokrajina. Najprej je ta pokrajina sestavljena iz geometrijskih teles, kasneje pa se na njegova dela naselijo dejanski mestni prostori, ki so upodobljeni skrajno realistično. Mesarič se je s temi deli močno približal hiperrealizmu. Skupina DHLM je prenehala obstajati leta 1974. Zatem so umetniki vsak zase nadaljevali svoje likovne poti. Skupina je bila vsekakor pomembna iztočnica za njihovo nadaljnje ustvarjanje. Doprinesla jim je prepoznavnost ter jim pomagala pri izoblikovanju likovnega izraza. Skupina je pustila velik pečat v prekmurski in tudi slovenski likovni umetnosti; posledično so bili člani skupine vključeni v slovenske likovne preglede. Tudi prekmurski likovni prostor se je z njihovim delovanjem uveljavil in postal razstavno aktivnejši. Umetniki so v prekmurski likovni prostor vnesli moderne likovne tokove, hkrati pa so prispevali k večji prepoznavnosti prekmurskega likovnega dogajanja. Njihova vloga je bila vsekakor velika in si zasluži podrobno obravnavo.
Ključne besede: skupina DHLM, Ladislav Danč, Štefan Hauko, Lojze Logar, Franc Mesarič, svetovna likovna umetnost po drugi svetovni vojni, slovenska likovna umetnost po drugi svetovni vojni, prekmurska likovna umetnost 20. stoletja
Objavljeno v DKUM: 13.12.2017; Ogledov: 1088; Prenosov: 92
.pdf Celotno besedilo (3,42 MB)

6.
Koroška deželna ustava 1849 ter njeni izvori in posledice
Bojan-Ilija Schnabl, 2016, doktorska disertacija

Opis: Disertacija o koroški deželni ustavi iz leta 1849 ter njenih širših izvorov in posledic je temeljno zgodovinopisno delo, ki sloni na izvirni raziskavi in analizi zgodovinskih virov, na inovativnih interdisciplinarnih pristopih ter na terenskem delu. Razkriva številne nove aspekte regionalne ustavno-pravne, pravne, politične ter socialne in jezikovne zgodovine. Združuje znanstvene metode in pristope različnih zgodovinopisnih in znanstvenih šol, tako avstrijskega ustavno-pravnega zgodovinopisja, družbeno-političnega zgodovinopisja novejšega časa v Republiki Sloveniji ter francosko tradicijo strokovne terminologije in se s tem metodično in sistemsko uvršča v izviren evropski medkulturni znanstveni diskurz. Namen je dokazati, da je deželna ustava iz leta 1849 vsekakor pravno-zgodovinsko in znanstveno-teoretično relevantna (in s tem disertabilna), četudi do sedaj še ni bila širše recipirana in vključena v pravno in politično zgodovinopisje tako na avstrijskem Koroškem in v Avstriji kot v Sloveniji. Namen je tudi dokazati, da je bila ustava veljavna in vsaj delno uveljavljena, četudi gotovo ne v vseh njenih delih, ter da je zagotovo imela ustavno-pravne posledice in da je vsekakor bila umeščena v takratni pravni in tudi družbeni sistem kronovin habsburške monarhije. Hkrati je namen dokazati, da je to dejstvo imelo določene zelo konkretne posledice za deželo Koroško (npr. dvojezični deželni zakonik med letoma 1850 in 1859, uradni dvojezični krajevni imeniki za célo deželo ter v določeni meri glede njenih družbenih učinkov celó ustanovitev Mohorjeve) ter da je tudi še danes relevantna za zgodovino oz. zgodovinopisje Avstrije in avstrijske Koroške ter koroških Slovencev in Slovencev v habsburški monarhiji. Sama edicija zgodovinskih krajevnih imenikov predstavlja najobširnejši sklad regionalnih slovenskih endonimov ter empirični in pravno-normativni prikaz jezikovnega stanja v deželi od sredine 19. stoletja dalje. Prosopografija številnih akterjev presega tradicionalne izključujoče se etnične kategorije »lastnega« in »tujega« oz. »odtujenega« in omogoča nova spoznanja o družbenih razvojih tega časa. Posebej zanimive so številne kratke biografije vse-avstrijskih akterjev, saj so bogat vir informacije za slovensko ciljno publiko, ker so biografije, ki se v veliki meri naslanjajo na avstrijske (oz. neslovenske) vire, obogatene z dognanji iz “slovenske” perspektive in/ali prvič predstavljajo osebnosti v njihovem zgodovinskem in ustavno- ali državno-pravnem zgodovinskem kontekstu slovenski publiki. Obsežne raziskave zgodovinopisne terminologije prispevajo k medkulturnem znanstvenem diskurzu, saj so bistvene za preseganje kognitivnih disonanc tudi v znanosti. Aspekti starejše zgodovine služijo kot konceptualni državno-pravni okvir, saj potrjujejo aspekte zgodovinske in pravne kontinuitete, ki so relevantni za razumevanje umestitve koroške deželne ustave v družbenem kontekstu: Personalni princip je rezultat inovativnih terenskih in arhivskih raziskav o kosezih s Celovškega polja, katerih pravne sledi lahko zaznamujemo v nekaterih današnjih katastrskih občinah, torej v aktualnem avstrijskem pravnem sistemu. Prikaz političnih pojmov in enot na širšem geografskem območju (Notranja Avstrija, Ilirske province, kraljevina Ilirija) prispeva k razumevanju njihovih državno-pravnih funkcij tudi v luči kasnejših ustavnih razvojev. Podroben prikaz vseh cislajtanskih državnih in koroških deželnih ustav ter njihovih volilnih redov habsburške dobe omogoča razumevanje zgodovinskih ustavno- in državno-pravnih razvojev ter predstavlja hkrati prvo monografsko predstavitev celotne tudi slovenske ustavne zgodovine v habsburški dobi. Edicija slovenskih ustavnih dokumentov zgodnjekonstitucionalne dobe prvič združuje vsa ustavna zgodovinska besedila avstrijske polovice dvojne monarhije in je po svoje izvirno znanstveno delo, ki omogoča nadaljnje raziskave ustavnosti v ostalih t.i. slovenskih deželah oz. deželah z avtohtonim slovenskim prebivalstvom.
Ključne besede: Ustava, ustavna zgodovina, zgodovinopisje, kognitivne disonance, Koroška, Avstrija, koroški Slovenci, volilni red, deželni jezik, Janez N. Šlojsnik / Schloissnigg, kosezi, Zlata bula 1356, ideologija slovenske nadvojvodine Koroške, Notranja Avstrija, Ilirske province, kraljevina Ilirija, Franc Ksaver Lušin / Luschin, Jakob Peregrin Paulič / Paulitsch, Ignac Franc Zimmermann, Franc Ksaver Kutnar, revolucija 1848, Pillersdorfska ustava, Kroměřižški ustavni osnutek (Kremsierer Entwurf), Oktroirana marčna ustava, Silvestrski patent, koroška deželna ustava, Dunajski književni dogovor, državni zakonik (Reichsgesetzblatt), deželni zakonik (Landesgesetzblatt), krajevni imenik, 1849, 1854, 1860, Politična uravnavna deželna komisija (Landesorganisierungskommission), oktobrska diploma (Oktoberdiplom), februarski patent (Februarpatent), deželni statut, Avstro-ogrski kompromis (Ausgleich), decembrska ustava (Dezemberverfassung), 1867, Ivan Žolger, Kranjska, Štajerska, Goriško in Gradiško, Trst.
Objavljeno v DKUM: 26.08.2016; Ogledov: 2363; Prenosov: 337
.pdf Celotno besedilo (10,02 MB)

7.
MEŠKOVA KRATKA PROZA - TRADICIONALNI IN LIRSKO-MEDITATIVNI MODELI
Tadeja Jezernik, 2016, diplomsko delo

Opis: Franc Ksaver Meško je že v svoji mladosti kazal zanimanje za književnost. Tekom let je to le še nadgrajeval s svojimi prispevki, ki so se shranili v slovenski literarni spomin. Njegov opus sega od poezije in dramatike do proze, kateri se je največ posvečal. Diplomsko delo predstavlja njegove kratkoprozne zbirke, izdane v obdobju moderne, in podrobnejšo analizo dveh kratkoproznih zbirk Ob tihih večerih in Mir božji, ki veljata za njegovi najboljši deli. Osredotočili smo se na dva modela kratke pripovedi, ki sta bila prisotna v obdobju moderne. Tradicionalni model kratke pripovedi se izoblikuje že v 2. polovici 19. stoletja z Jenkom, Jurčičem, Kersnikom in Tavčarjem. Lirsko-meditativni model kratke pripovedi pa se formira v obdobju moderne z nastopom Ivana Cankarja. Ugotovili smo, da se je Meško posluževal obeh modelov. Z lirsko-meditativnimi črticami je dosegel spoštovan status, saj je bil eden redkih sopotnikov moderne, poleg Zofke Kveder, ki se je približal Cankarjevemu inovativnemu modelu kratke pripovedi. V diplomskem delu smo opravili motivno-tematsko analizo prej omenjenih dveh kratkoproznih zbirk. S komparativno metodo smo dela primerjali med seboj ter iskali podobnosti in razlike med njimi. V obeh zbirkah prevladuje lirsko-meditativni model kratke pripovedi, kjer opazimo temo hrepenenja. V redkih pripovedih Meško ostane blizu tradicionalnemu modelu, kjer je epičnost močneje izražena, v črticah pa prevladuje socialna tematika. V lirsko-meditativnih črticah Meško liričnost ustvarja s čustvenimi izpovedmi, meditacijami, ritmizacijami, retoričnimi figurami in metaforiko. Opravili smo tudi analizo metaforike v lirsko-meditativnih črticah, ki je pokazala na pogosto rabo epitetov, komparacij, personifikacij in glagolskih metafor.
Ključne besede: Franc Ksaver Meško, kratka proza, slovenska moderna, tradicionalni in lirsko-meditativni model kratke pripovedi, motivi in teme, lirsko-meditativne črtice, metaforika
Objavljeno v DKUM: 05.08.2016; Ogledov: 855; Prenosov: 125
.pdf Celotno besedilo (1021,44 KB)

8.
JEZIKOSLOVNO DELO FRANCA MALAVAŠIČA
Mojca Maroh, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljen Franc Malavašič kot pomemben slovenski jezikoslovec, slovničar, prevajalec, urednik in publicist. Prizadeval si je za izobraževanje in ozaveščanje ljudi na področju jezikovne rabe ter utrjevanje slovenskega knjižnega jezika. Poskušal je uveljaviti stalna slovnična in pravopisna pravila. Ugotovljeno je bilo, da se je pri pisanju Slovenske slovnice za perve slovenske šole v mestih in na deželi (1849) zgledoval po predhodnih avtorjih, zlasti po Jožefu Muršcu, ob tem pa je uvajal tudi posamezne novosti. Kot intelektualec tistega časa je svoje ideje in pobude na področju rabe jezika, zlasti pri prizadevanju za uveljavitev gajice, izražal v časopisu Pravi Slovenec, s katerim je želel predstaviti svoj sodoben pogled na utrjevanje jezikovne norme in svoje prizadevanje za njeno poenotenje. S slovnico je želel pomagati tudi manj izobraženim pri pisanju posameznih vrst besedil. Po Ramovševem mnenju je Slovenska slovnica za perve slovenske šole v mestih in na deželi (1849) ena najbolje izdelanih slovnic tistega časa.
Ključne besede: slovnica, Franc Malavašič, slovenski slovničarji, slovnična terminologija, časopis Pravi Slovenec
Objavljeno v DKUM: 13.06.2016; Ogledov: 793; Prenosov: 82
.pdf Celotno besedilo (1,11 MB)

9.
Franc Pediček: Pedagogika danes : (Založba Obzorja Maribor, 1992)
Martin Kramar, 1993, recenzija, prikaz knjige, kritika

Ključne besede: Pediček, Franc: Pedagogika danes, ocene in poročila
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 989; Prenosov: 63
URL Povezava na celotno besedilo

10.
SODNI POSTOPKI PRED IN PO LETU 1830 (SODNI RED CESARJA JOŽEFA II. IN FRANCA II. )
Antonio Poštenjak, 2014, diplomsko delo

Opis: Sodni postopki predstavljajo izjemno široko pojmovno usmeritev samega dogajanja in postopanja pred sodiščem. Sam pojem, vsebina, sam potek, način sojenja, pristojnosti, kazni, sama funkcija sodišča, ter uporaba prava se je skozi zgodovino izjemno spreminjala. Pojem sodnih postopkov opredeljuje pravni terminološki slovar, ki kot "sodne" navaja določena zaključena pravna dejanja ali postopanja pred sodišči, za "postopke" pa pravi, da gre za določen proces ali skupek dejanj. Postopanja pred sodišči ali sodne postopke je potrebno za boljše razumevanje ter neko sistematično obdelavo umestiti v zgodovinsko obdobje. Omeniti je potrebno krvno sodstvo (Blutgericht), ki se je pojavilo šele nekje v poznem srednjem veku, kot oblika sodnih procesov, za katere pa je bilo značilno, da se je odločalo o življenju in smrti obdolženega, ki pa je bil v večini primerov storilec težkih kaznivih dejanj. Za krvno sodstvo je bilo značilno še posebej okrutno mučenje obdolžencev, kar je največkrat pripeljalo do priznanj kaznivih dejanj, nemalokrat pa je bilo priznanje izsiljeno, ter plod nečloveških muk in trpljenj, med samimi mučenji. V tem času je poleg navedenega bila aktualna še tortura (torture), je oblika nasilnega poseganja v pravice posameznika, v psihični in (ali) fizični sferi. Zaradi takratne miselnosti ljudi, ki je visoko cenila priznanje so organi sodnega postopka morali doseči priznanje z kakršnimikoli metodami. Do omilitve teh strahotno krutih postopkov pride leta 1507 s sprejemom Bamberške odredbe, ki omili kruto metodiko in same kazni. Dokončno omilitev pa je s Constitutio Criminalis Carolina upeljal cesar Karel V. Habsburški leta 1532. V letu 1514 je prišlo do podelitve pomembne pravice Ljubljančanom v obliki Malefičnega privilegija, ki jim je omogočal izvrševanje krvnega sodstva v primerih težjih kaznivih dejanj, sodišča pa so tako dobila status privilegiranih deželnih sodišč. Čarovniški procesi in preganjanje čarovnic so še en element srednjeveškega sodstva. Kaznovanje se je razlikovalo v odvisnosti od obtožbe, vendar je Kazenski zakonik Karla V. že podrobno urejal kaznivo dejanje čarovništva, čaranja ali veščarije. Če so bili navedeni dejavniki izpolnjeni je prišlo do zaslišanja in posledično do same torture. Za vodenje samega čarovniškega procesa je bilo potrebno privilegirano sodišče ali pa prisotnost deželnoknežjega krvnega sodnika. Zanimiva je tudi tajnost postopka, ki pozna le javno razglasitev sodbe, brez možnosti pritožbe. Do končnega konca tega sramotnega obdobja zgodovine je prišlo šele s spremembo miselnosti ljudi v času Marije Terezije, ki je čarovništvo "ukinila". Po koncu obdobja čarovništva pridemo do gorskih pravd in gorskega prava, ki je bilo nek skupek pravnih pravil, ki so urejala pravna razmerja na gorah. V primeru nesoglasij je prihajalo do gorskih pravd, sodnih postopkov skupnosti na gori, ki so lahko sodile v premoženjskih, upravnih in manj pomembnih kazenskih zadevah. Deloma novejše obdobje se je začelo z obdobjem pravnega absolutizma in Jožefa II., okrog leta 1700 z razvojem manufaktur. Glavne značilnosti obdobja so pragmatična sankcija ter ustanavljanje različnih upravnih uradov. Jožef II. s svojimi številnimi reformami loči sodstvo od uprave z ustanovitvijo vrhovnega pravosodnega urada, ki je v njegovi dobi postalo prvo tretje instančno sodišče, na katero so se vlagale pritožbe, v primeru, da se stranke niso strinjale z razsodbo, ter so želele vložiti pravno sredstvo. Jožef II. je opisane dogodke nadgradil s sprejemom Zakona o kriminalnih zločinih in kriminalnih kaznih s katerim je uvedel prvo jasno formulacijo načela, da je za kaznovanje potreben naklep in prosta volja, ter pomembno omejil uporabo smrtne kazni. V njegovem zakoniku so se pojavila posebej obdelana kazniva dejanja zoper vladarja in državo. Dodatno pojasnilo in še novejši zakonik je bil sprejet leta 1803 v okviru Zakonika o zločinih in težkih policijskih prestopkih, ki prvi uvede institut olajševalne okoliščine zara
Ključne besede: Krvno sodstvo, Malefični privilegij, Constitutio Criminalis Carolina, Constitutio Criminali Theresiana, Marija Terezija, Jožef II., Franc II., Code penal, ODZ
Objavljeno v DKUM: 02.12.2014; Ogledov: 1449; Prenosov: 317
.pdf Celotno besedilo (874,61 KB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici