Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Namen diplomske naloge je predstaviti način delovanja Finančne uprave Republike Slovenije, s fokusom na finančni preiskavi ter bralcem približati, kako izgledajo finančne preiskave in sam postopek inšpekcijskega nadzora. V ta namen je najprej predstavljena zgodovina carinske in davčne uprave, ker sta danes ti dve upravi združeni v eno enoto, današnjo Finančno upravo Republike Slovenije (FURS). Nadalje je predstavljena Finančna uprava Republike Slovenije; enoten državni organ, ki deluje na področju davkov, ureja naloge inšpekcijskega nadzora ter pravilnosti in pravočasnega izvrševanja davčnih in drugih obveznosti, nadzor nad vnosom, iznosom in tranzitom blaga, finančnega nadzora, finančne preiskave in ostalih nalog. Od leta 2014 Finančna uprava deluje kot enoten organ v sestavi Ministrstva za finance. Diplomska naloga je osredotočena na delovanje Finančne uprave, opravljanje finančnega nadzora in finančne preiskave. Z spremembo Zakona o finančni upravi, je izboljšana učinkovitost in delovanje finančne uprave. V diplomski nalogi so navedene spremembe zakona, ki so bile predlagane s strani državnega zbora in so vplivale na uspešnost in učinkovitost delovanja finančne uprave. Finančno preiskavo je možno izvesti tudi, če obstaja samo sum, da je bilo storjeno dejanje, s katerim se kršijo predpisi Finančne uprave, ker so naloge FURS-a da omejuje gospodarsko kriminaliteto. Opisani so postopki, ki jih mora davčni organ omogočiti, da se izvede finančna preiskava nad stranko. Po drugi strani, pa mora biti stranki tekom inšpekcijskega nadzora omogočeno, da izpodbija dokaze pridobljene v finančni preiskavi. V diplomski nalogi so preučevani tudi primeri finančnih preiskav FURS-a in podane ugotovitve.
Ključne besede: finančne preiskave, Finančna uprava Republike Slovenije (FURS), finance, finančni nadzor, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 07.12.2023; Ogledov: 389; Prenosov: 94
Celotno besedilo (1,38 MB)

Opis: Finančna uprava Republike Slovenije je začela delovati 1. 8. 2014, kot nov organ, pod katerega sta se združili Carinska uprava Republike Slovenije in Davčna uprava Republike Slovenije. Reorganizacija, ki se je zgodila na tem področju s sprejetjem Zakona o finančni upravi /ZFU/ (Uradni list RS, št. 25/2014), je povezana z vzorcem, ki se kaže v ostalih državah članicah Evropske Unije in stremi k večji učinkovitosti tega državnega organa, kar je predstavljalo največji problem prejšnje ureditve. Finančna uprava želi s svojimi aktivnostmi izboljšati delovanje s preventivnimi ukrepi, ki bi pripomogli k učinkovitejšemu pobiranju dajatev. Velik problem na področju pobiranja dajatev namreč predstavlja delež utajenih dajatev, ki ni zanemarljiv. Finančna uprava zato z različnimi metodami skuša zajeziti prepad med pobranimi in nepobranimi dajatvami z različnimi ukrepi.
Ključne besede: Finančna uprava Republike Slovenije, reorganizacija, Zakon o finančni upravi, pobiranje dajatev, siva ekonomija
Objavljeno v DKUM: 20.09.2017; Ogledov: 2775; Prenosov: 252
Celotno besedilo (923,42 KB)

Opis: V magistrski nalogi sem predstavila problematiko obdavčitve potovalnih agencij z vidika njene obdavčitve z davkom na dodano vrednost. Direktiva Sveta 2006/112/ES omogoča državam članicam uporabo posebne ureditve za potovalne agencije tako, da je z DDV obdavčena le razlika v ceni, marža, ki jo doseže potovalna agencija v zvezi z opravljenimi storitvami do naročnika storitev. Pogoj, ki ga določa ta zakonodaja, je, da potovalna agencija deluje v svojem imenu in za svoj račun in pri zagotavljanju svojih storitev uporablja blago in storitve, ki jih potovalni agenciji dobavijo drugi davčni zavezanci. Rezultat te obdavčitve je, da je kupljena storitev obdavčena tam, kjer je dejansko potrošena, storitve, ki jih vezano na to potovanje zaračuna potovalna agencija, pa so obdavčene tam, kjer je sedež potovalne agencije. Prav tako uporaba te ureditve omogoča, da potovalna agencija prodane storitve šteje kot sestavljene (enotne) storitve in jih kot take zaračuna neposredno potniku. Tu pa se že postavi vprašanje, kdo je potnik: naročnik, ki kupi in koristi te storitve, ali je to le končni kupec (običajno potovanje koristi fizična oseba) ali je potnik lahko tudi druga potovalna agencija, ki potovanje kupi in ga naprej proda končnemu kupcu? Že prvotna Direktiva Sveta 77/388/EGS o skupnem sistemu davka na dodano vrednost iz leta 1977 je v definiciji določila 1. odstavka 26. člena, v katerem je opredeljeno področje uporabe posebne ureditve, uporabila izraz »naročnik«, ang. »customer«, v ostalih odstavkih pa »potnik«, ang. »traveller«. Direktiva Sveta 2006/112/ES iz leta 2006 je to povzela, vendar je nastal problem pri prevajanju tega določila v jezike držav članic, saj so nekatere države pojem« kupec« kot naročnik storitev uporabile le enkrat, nekatere države članice pa so povsod uporabile pojem »potnik«. Za namene maržne ureditve potnik ni nujno nekdo, ki potuje. Namen zakonodajalca je bil, da se termin potnik ne omeji le na ozko kategorijo oseb, pač pa velja za kupce, ki koristijo počitniški paket in vključuje tudi druge potovalne agencije, ki to storitev prodajo naprej. V nasprotnem je kršeno načelo nevtralnosti med davčnimi zavezanci in povzroča izkrivljeno konkurenco med gospodarskimi subjekti. Evropska komisija je leta 2002 izpostavila problem uporabe posebne maržne ureditve za potovalne agencije in je predlagala spremembo člena 26 Direktive Sveta 77/388/EGS. Po mnenju Evropske komisije se v skladu s to zakonodajo maržna ureditev uporablja le, če je kupec potnik (t.i. potnikov pristop). V letu 2007 je Evropska komisija začela postopek proti več državam članicam in je proti osmim državam članicam (Španiji, Poljski, Češki, Italiji, Finski, Portugalski, Grčiji, Franciji) na Sodišče EU vložila postopek presoje uporabe posebne ureditve. Te države so maržno ureditev uporabljale ne glede na to, ali je kupec tudi dejanski potnik ali ne (t.i. »kupčev pristop«). Sodišče EU je v letu 2013 odločilo v prid tem državam, tako, da se lahko maržna ureditev uporabi za vse vrste strank, tako v odnosu, ko potovalna agencija proda potovanje drugi potovalni agenciji, t.j. naročniku storitev, kot v odnosu do končnega potrošnika, t.j. kupcu storitev. Ta sodba je povzročila precej nesoglasja s strani potovalnih agencij. Prav tako se postavlja vprašanje določitve marže, ki jo potovalna agencija doseže za posamezno potovanje. Skladno z Direktivo Sveta 2006/112/ES marža potovalne agencije pomeni razliko med celotnim zneskom, ki ga plača potnik (brez DDV) in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobavo blaga in storitev, ki jih potovalni agenciji opravijo drugi davčni zavezanci. Države članice določila Direktive Sveta 2006/112/ES še vedno različno implementirajo v nacionalni zakonodaji, zato je te anomalije potrebno odpraviti, na ravni spremembe Direktive Sveta 2006/112/ES oz. na ravni Sodišča EU.
Ključne besede: DDV – davek na dodano vrednost, DURS – Davčna uprava Republike Slovenije, FURS – Finančna uprava Republike Slovenije, TOMS, RVC – razlika v ceni, B2B - vrsta poslovnega sodelovanja med podjetji, B2C - vrsta poslovnega sodelovanja med podjetjem in končnim uporabnikom, EU – Evropska Unija, IBFD - The International Bureau of Fiscal Documentation - Mednarodni urad za fiskalno dokumentacijo, Direktiva Sveta 77/388/EGS − Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih, Direktiva Sveta 2006/112/ES - Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ZDDV-1 - Zakon o davku na dodano vrednost, Pravilnik o izvajanju ZDDV-1 -Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, ECTA - Evropsko združenje turističnih agencij in organizatorjev potovanj, GEBTA – Evropsko cehovsko združenje potovalnih agencij za poslovna potovanja
Objavljeno v DKUM: 25.10.2016; Ogledov: 2803; Prenosov: 329
Celotno besedilo (824,44 KB)