| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


21 - 30 / 32
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
21.
Prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo
Marko Tanevski, 2012, diplomsko delo

Opis: Povzetek Evropsko konvencijo o človekovih pravicah so v Rimu sprejele članice Sveta Evrope. Za podpis je bila pripravljena 4. Novembra 1950 v Rimu, veljati pa začela 3. Septembra 1953, Slovenija jo je ratificirala šele leta 1994. S Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin so vlade podpisnice konvencije, članice Sveta Evrope ustanovile Evropsko sodišče za človekove pravice s sedežem v Strasbourgu. Postopek pred sodiščem je mogoče razdeliti na več faz: predhodni postopek in registracija vloge, preskus dopustnosti vloge, dajanje vloge vladi v odgovor, morebitna prijateljska poravnava in sprejetje sodbe. Določba 3. člena Evropske konvencije, ki prepoveduje mučenje ali nečloveško in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje je med najkrajšimi določbami konvencije. O mučenju govorimo kadar gre za premišljeno nečloveško ravnanje, ki povzroča zelo hudo in okrutno trpljenje. Nečloveško ravnanje in kaznovanje je dejanje, s katerim žrtvi povzročimo hudo telesno in duševno trpljenje. Kadar pa je storjeno trpinčenje z namenom, da se pri žrtvah vzbudi občutke strahu, tesnobe in manjvrednosti če se žrtve ponižujejo in degradirajo, da bi se zlomil njihov fizični in moralni odpor, pa govorimo o ponižujočem ravnanju. Največ primerov v zvezi s kršitvijo 3. člena EKČP sodišče obravnava zaradi nepravilnosti, ki so se zgodile v postopkih pridržanj, aretacij, zasliševanj, zapornih kazni, izročitev, diskriminacij, dosmrtnega zapora ter smrtnih kazni. Kršitev prepovedi mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja se dogaja tudi v razvitih demokratičnih in pravnih državah. Tako so se pred evropskim sodiščem za človekove pravice v zvezi s kršitvijo 3. Člena EKČP znašle tudi Velika Britanija, Francija, Poljska in Republika Slovenija.
Ključne besede: prepoved mučenja, sodna praksa, Evropsko sodišče za človekove pravice, primeri, diplomske naloge
Objavljeno: 27.03.2013; Ogledov: 3561; Prenosov: 492
.pdf Celotno besedilo (664,06 KB)

22.
RAZMERJE MED SODIŠČEM EVROPSKE UNIJE IN EVROPSKIM SODIŠČEM ZA ČLOVEKOVE PRAVICE
Avguštin Maučec, 2012, diplomsko delo

Opis: Evropska skupnost za premog in jeklo je bila ob svojem nastanku zasnovana kot gospodarska povezava. Države članice so del svoje suverenosti prenesle na skupno organizacijo v upanju, da bodo od tega dobile ugodne učinke za svoje gospodarstvo. Na začetku je to bilo področje industrije premoga in jekla, pozneje pa tudi številne druge panoge, predvsem v gospodarstvu. Takrat človekove pravice niso spadale med dejavnosti, za katera bi države članice prenesle svojo suverenost na Skupnost. Zaradi tega je Sodišče Evropskih skupnosti v začetku zavračalo obravnavanje zadev, ki so se nanašale na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pozneje pa je oralo ledino na tem področju z izvirno interpretacijo, ko je reklo, da so človekove pravice del skupne ustavne tradicije držav članic in da jih Sodišče Evropskih skupnosti mora upoštevati kot splošna pravna načela, kljub temu, da Pogodbe ne vsebujejo konkret-nih določil o tem. Danes je Evropska unija integracija, ki vse močneje prodira v vse pore našega življenja. S potekom časa dobiva tudi vse več oblik državne, oziroma naddržavne povezave. Zato se danes zdi nekako samoumevno, da pod svoje okrilje jemlje tudi varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izjemno neprimerno bi bilo, če bi bila Evropska unija edina skoraj državna povezava na območju stare celine, ki varo-vanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne bi podredila zunanjemu nadzoru Evropskega sodišča za človekove pravice. Odločilen korak je naredila z Lizbonsko pogodbo, kjer v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji določa, da ima Listina Evropske unije o temeljnih pravicah enako prav-no veljavo kot Pogodbi ter da Unija pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človeko-vih pravic in temeljnih svoboščin in da so temeljne pravice, kakor jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in kakor izhajajo iz skupnega ustavnega izročila držav članic, kot splošna pravna načela del primarnega prava Evropske unije. Na drugi strani so tudi članice Sveta Evrope sprejele protokol št. 14 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki poleg drugih spre-memb v 17. členu določa, da Evropska unija lahko pristopi h Konvenciji. Zdi se, da so največje pravne ovire za pristop Evropske unije h Konvenciji odpra-vljene. Nekaj odločitev o tem, kako se bo glasovalo, način zastopanja Unije v organih Konvencije in Sveta Evrope postajajo vedno bolj tehnična vprašanja, najtežji pravno teoretični odgovori so že na mizi. Zakaj torej Unija še ni polnopravna članica Evropske konvencije o varstvu člove-kovih pravic in temeljnih svoboščin? Moje trdno prepričanje je, da odgovor na to vprašanje presega domet pravne stroke. Odgovor na to vprašanje bomo morali pois-kati na področju mednarodne politike. Moj odgovor na zastavljeno vprašanje se gla-si: Za obe, tako za Evropsko unijo, kakor tudi za Svet Evrope, bo boljše, če Unija pristopi danes, kakor pa, da bi čakala na jutri.
Ključne besede: Evropska skupnost za premog in jeklo, človekove pravice in temeljne svoboščine, suverenost, Skupnost, Sodišče Evropskih skupnosti, ustavne tradicije držav članic, splošna pravna načela, Evropska unija, naddržavna povezava, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Svet Evrope.
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 2538; Prenosov: 448
.pdf Celotno besedilo (388,28 KB)

23.
OMEJITVE PRAVICE DO SVOBODE IZRAŽANJA
Brina Novak, 2012, diplomsko delo

Opis: Pravica do svobode izražanja je ena temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki zajema svobodo misli, sprejemanje in oddajanje mnenj in idej ter svobodo medijev. Hkrati je tudi temelj za učinkovito izvrševanje mnogih drugih človekovih pravic. Prav zaradi izrednega pomena, ki ga ima ta pravica, so tudi obveznosti države pri njenem zagotavljanju precej obširne. Pravica do svobode izražanja sme biti omejena, kadar za to obstajajo utemeljeni razlogi. To se zgodi zlasti takrat, ko se pravico do svobode izražanja izvršuje tako, da se z njo posega v pravico do zasebnosti ali pravico do časti in dobrega imena drugih subjektov oziroma tako, da se jo zlorablja in izvršuje v obliki sovražnega govora. Presojanje, do kje sega pravica do svobode izražanja in ali je bila ta pravica upravičeno omejena, je ena zahtevnejših nalog nacionalnih sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga. Pravica do svobode izražanja namreč ne sme biti omejena zgolj zato, ker so izražena mnenja ali ideje za širšo javnost nesprejemljive ali celo žaljive, temveč le takrat, kadar je to res nujno zaradi zaščite javnosti oziroma prizadetega posameznika.
Ključne besede: svoboda izražanja, omejitve, Evropsko sodišče za človekove pravice, sovražni govor, čast, pravica do zasebnosti
Objavljeno: 17.09.2012; Ogledov: 8364; Prenosov: 1331
.pdf Celotno besedilo (872,48 KB)

24.
Pravica do osebne svobode - pogled sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo
Armando Goričan, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava pravico do osebne svobode. Ker gre za eno izmed temeljnih in najbolj pomembnih pravic, je v začetku predstavljena njena zgodovina, temu sledi Evropska konvencija o človekovih pravicah ter kaj določa 5. člen navedene konvencije. V nadaljevanju je še kratka predstavitev Ustave Republike Slovenije in razčlenitev omejitve prostosti. Jedro vsebuje pregled pravice do osebne svobode v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, in sicer na podlagi analize »Vodnika za izvajanje člena 5 Evropske konvencije o človekovih pravicah (A guide to the implementation of Article 5 of the European Convention on Human Rights) Monice Macovei z naslovom Human rights handbooks, No 5 (Človekove pravice priročniki, Št. 5)«. 5. člen navedene konvencije postavlja temeljne standarde pri posegih v osebno svobodo, določa primere v katerih je to dopustno ter ob tem uvaja različne oblike varovalk, ki takšne posege presojajo in zagotavljajo , da ostajajo v okvirjih, ki ne predstavljajo kršitev človekovih pravic. V zadnjem delu je narejena primerjava ugotovitev analize Vodnika za izvajanje 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah s stanjem v slovenskem pravnem redu ter ugotovitve.
Ključne besede: človekove pravice, osebna svoboda, kršitve, sodna praksa, Evropsko sodišče za človekove pravice, diplomske naloge
Objavljeno: 03.08.2012; Ogledov: 2433; Prenosov: 482
.pdf Celotno besedilo (354,02 KB)

25.
Pravica do življenja in evtanazija
Katja Sisinger, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu so predstavljene in klasificirane temeljne človekove pravice in svoboščine s poudarkom na pravici do življenja. Predstavljena sta dva temeljna dokumenta na področju varstva človekovih pravic, to sta Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in Splošna deklaracija človekovih pravic. Opisana sta pomen in vloga Evropskega sodišča za človekove pravice ter ustavnopravnega varstva človekovih pravic v Republiki Sloveniji. Opisane so vrste evtanazije, navedeni razlogi za njo in proti njej, predstavljena stališča drugih držav do te teme in pravna ureditev evtanazije v Republiki Sloveniji. V empiričnem delu so predstavljeni rezultati raziskave, katere namen je bil ugotoviti, kako dobro ljudje poznajo temeljne človekove pravice in svoboščine ter kakšno je njihovo stališče do problema evtanazije. Analiza raziskave je pokazala, da ljudje ne poznajo dobro človekovih pravic, medtem ko imajo do evtanazije pozitivno stališče.
Ključne besede: človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, Splošna deklaracija človekovih pravic, Evropsko sodišče človekovih pravic, Ustava RS, evtanazija
Objavljeno: 18.05.2012; Ogledov: 4763; Prenosov: 1182
.pdf Celotno besedilo (980,03 KB)

26.
Razsežnosti 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice : diplomsko delo univerzitetnega študija
Matija Kočevar, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava razsežnosti kršitev prepovedi mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ki jih je izoblikovala sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju Sodišče ali ESČP). Prepoved mučenja je absolutna in del mednarodnega običajnega prava. Do takega statusa je prišla skozi dolgotrajen razvoj. Zato je v prvem delu predstavljen kratek razvoj prepovedi mučenja v mednarodnih aktih. Nadalje se osredotočimo na predstavitev, v Svetu Evrope sprejete, Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju Konvencija ali EKČP). Ta vsebuje prepoved mučenja v 3. členu, ki ga analiziramo skozi sodno prakso Sodišča. Zaradi kompleksnosti tretjega člena natančno opredelimo tri oblike ravnanj, ki jih zajema: mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Skozi sodno prakso je ESČP izoblikovalo minimalne standarde varstva pravic posameznikov za vsako kategorijo grdih ravnanj. Analiza sodb pokaže, da je Konvencija živ organizem, kar pomeni, da jo Sodišče razlaga v skladu z razvojem standardov varstva pravic v demokratičnih družbah. Sledi predstavitev pomena 3. člena glede na različne kategorije ravnanj (pridržanje/pripor, aretacije in zaslišanje, izročitve in izgon, razmere v zaporih/priporih, neodvisna, hitra in učinkovita preiskava). Osredotočili smo se na razmere v zaporih in priporih, kjer se je Sodišče v sodbah večkrat sklicevalo na poročila Evropskega odbora za preprečevanje mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT). Naloga odbora je, da z obiski držav članic preiskuje ravnanje z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost. CPT na tem področju odigra ključno vlogo, saj razvija minimalne standarde in priporočila, ki jih države članice Sveta Evrope morajo upoštevati. Na koncu predstavimo zadevo Mandić in Jović proti Sloveniji (2011), kjer je Sodišče ugotovilo, da je Slovenija kršila Konvencijo zaradi razmer v zaporih. Sodba je pomembna, ker nazorno prikaže problematiko zaporskih pogojev v Sloveniji in lepo demonstrira že razvito sodno prakso na tem področju.
Ključne besede: človekove pravice, varstvo človekovih pravic, prepoved mučenja, mednarodne konvencije, Evropsko sodišče za človekove pravice, primeri, diplomske naloge
Objavljeno: 12.04.2012; Ogledov: 4580; Prenosov: 605
.pdf Celotno besedilo (375,73 KB)

27.
28.
29.
SODNO VARSTVO PRAVICE DO SOJENJA BREZ NEPOTREBNEGA ODLAŠANJA
Urška Graj, 2011, diplomsko delo

Opis: Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je ustavna kategorija. Prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije (pravica do sodnega varstva) določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Medtem, ko je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja torej del ustavne pravice do sodnega varstva, pa je pravica do sojenja v razumnem roku del pravice do poštenega sojenja iz 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ta pravica zagotavlja vsakomur, ki je stranka v postopku pred sodiščem, sodno odločitev v razumnem roku. Pojem »razumni rok« je pravni standard, ki se določa glede na okoliščine konkretnega primera. Te okoliščine so predvsem: kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, pritožnikovo ravnanje, način, na katerega je bila zadeva obravnavana pred pristojnimi organi in narava spora ter njegov pomen za pritožnika. V diplomskem delu je predstavljena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter njena pravna ureditev po Ustavi RS, Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V osrednjem delu diplomske naloge je predstavljen tudi postopek za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na hipotetičnem praktičnem primeru. V okviru tega so predstavljeni osnutki nadzorstvene pritožbe, rokovnega predloga, zahtevka za pravično zadoščenje, tožbe in pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice. Na podlagi dosedanje sodne prakse je ugotoviti, da je Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja doprinesel k učinkovitejšemu varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Ključne besede: pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, nadzorstvena pritožba, rokovni predlog, pravično zadoščenje tožba, pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice, učinkovito pravno sredstvo.
Objavljeno: 10.02.2011; Ogledov: 6779; Prenosov: 955
.pdf Celotno besedilo (691,82 KB)

30.
Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici