SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 11
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
SODNO VARSTVO PRAVICE DO SOJENJA BREZ NEPOTREBNEGA ODLAŠANJA
Urška Graj, 2011, diplomsko delo

Opis: Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je ustavna kategorija. Prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije (pravica do sodnega varstva) določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Medtem, ko je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja torej del ustavne pravice do sodnega varstva, pa je pravica do sojenja v razumnem roku del pravice do poštenega sojenja iz 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ta pravica zagotavlja vsakomur, ki je stranka v postopku pred sodiščem, sodno odločitev v razumnem roku. Pojem »razumni rok« je pravni standard, ki se določa glede na okoliščine konkretnega primera. Te okoliščine so predvsem: kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, pritožnikovo ravnanje, način, na katerega je bila zadeva obravnavana pred pristojnimi organi in narava spora ter njegov pomen za pritožnika. V diplomskem delu je predstavljena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter njena pravna ureditev po Ustavi RS, Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V osrednjem delu diplomske naloge je predstavljen tudi postopek za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na hipotetičnem praktičnem primeru. V okviru tega so predstavljeni osnutki nadzorstvene pritožbe, rokovnega predloga, zahtevka za pravično zadoščenje, tožbe in pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice. Na podlagi dosedanje sodne prakse je ugotoviti, da je Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja doprinesel k učinkovitejšemu varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Ključne besede: pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, nadzorstvena pritožba, rokovni predlog, pravično zadoščenje tožba, pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice, učinkovito pravno sredstvo.
Objavljeno: 10.02.2011; Ogledov: 6074; Prenosov: 863
.pdf Celotno besedilo (691,82 KB)

2.
Razsežnosti 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice : diplomsko delo univerzitetnega študija
Matija Kočevar, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava razsežnosti kršitev prepovedi mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ki jih je izoblikovala sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju Sodišče ali ESČP). Prepoved mučenja je absolutna in del mednarodnega običajnega prava. Do takega statusa je prišla skozi dolgotrajen razvoj. Zato je v prvem delu predstavljen kratek razvoj prepovedi mučenja v mednarodnih aktih. Nadalje se osredotočimo na predstavitev, v Svetu Evrope sprejete, Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju Konvencija ali EKČP). Ta vsebuje prepoved mučenja v 3. členu, ki ga analiziramo skozi sodno prakso Sodišča. Zaradi kompleksnosti tretjega člena natančno opredelimo tri oblike ravnanj, ki jih zajema: mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Skozi sodno prakso je ESČP izoblikovalo minimalne standarde varstva pravic posameznikov za vsako kategorijo grdih ravnanj. Analiza sodb pokaže, da je Konvencija živ organizem, kar pomeni, da jo Sodišče razlaga v skladu z razvojem standardov varstva pravic v demokratičnih družbah. Sledi predstavitev pomena 3. člena glede na različne kategorije ravnanj (pridržanje/pripor, aretacije in zaslišanje, izročitve in izgon, razmere v zaporih/priporih, neodvisna, hitra in učinkovita preiskava). Osredotočili smo se na razmere v zaporih in priporih, kjer se je Sodišče v sodbah večkrat sklicevalo na poročila Evropskega odbora za preprečevanje mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT). Naloga odbora je, da z obiski držav članic preiskuje ravnanje z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost. CPT na tem področju odigra ključno vlogo, saj razvija minimalne standarde in priporočila, ki jih države članice Sveta Evrope morajo upoštevati. Na koncu predstavimo zadevo Mandić in Jović proti Sloveniji (2011), kjer je Sodišče ugotovilo, da je Slovenija kršila Konvencijo zaradi razmer v zaporih. Sodba je pomembna, ker nazorno prikaže problematiko zaporskih pogojev v Sloveniji in lepo demonstrira že razvito sodno prakso na tem področju.
Ključne besede: človekove pravice, varstvo človekovih pravic, prepoved mučenja, mednarodne konvencije, Evropsko sodišče za človekove pravice, primeri, diplomske naloge
Objavljeno: 12.04.2012; Ogledov: 3708; Prenosov: 517
.pdf Celotno besedilo (375,73 KB)

3.
Pravica do življenja in evtanazija
Katja Sisinger, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu so predstavljene in klasificirane temeljne človekove pravice in svoboščine s poudarkom na pravici do življenja. Predstavljena sta dva temeljna dokumenta na področju varstva človekovih pravic, to sta Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in Splošna deklaracija človekovih pravic. Opisana sta pomen in vloga Evropskega sodišča za človekove pravice ter ustavnopravnega varstva človekovih pravic v Republiki Sloveniji. Opisane so vrste evtanazije, navedeni razlogi za njo in proti njej, predstavljena stališča drugih držav do te teme in pravna ureditev evtanazije v Republiki Sloveniji. V empiričnem delu so predstavljeni rezultati raziskave, katere namen je bil ugotoviti, kako dobro ljudje poznajo temeljne človekove pravice in svoboščine ter kakšno je njihovo stališče do problema evtanazije. Analiza raziskave je pokazala, da ljudje ne poznajo dobro človekovih pravic, medtem ko imajo do evtanazije pozitivno stališče.
Ključne besede: človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, Splošna deklaracija človekovih pravic, Evropsko sodišče človekovih pravic, Ustava RS, evtanazija
Objavljeno: 18.05.2012; Ogledov: 3939; Prenosov: 1017
.pdf Celotno besedilo (980,03 KB)

4.
RAZMERJE MED SODIŠČEM EVROPSKE UNIJE IN EVROPSKIM SODIŠČEM ZA ČLOVEKOVE PRAVICE
Avguštin Maučec, 2012, diplomsko delo

Opis: Evropska skupnost za premog in jeklo je bila ob svojem nastanku zasnovana kot gospodarska povezava. Države članice so del svoje suverenosti prenesle na skupno organizacijo v upanju, da bodo od tega dobile ugodne učinke za svoje gospodarstvo. Na začetku je to bilo področje industrije premoga in jekla, pozneje pa tudi številne druge panoge, predvsem v gospodarstvu. Takrat človekove pravice niso spadale med dejavnosti, za katera bi države članice prenesle svojo suverenost na Skupnost. Zaradi tega je Sodišče Evropskih skupnosti v začetku zavračalo obravnavanje zadev, ki so se nanašale na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pozneje pa je oralo ledino na tem področju z izvirno interpretacijo, ko je reklo, da so človekove pravice del skupne ustavne tradicije držav članic in da jih Sodišče Evropskih skupnosti mora upoštevati kot splošna pravna načela, kljub temu, da Pogodbe ne vsebujejo konkret-nih določil o tem. Danes je Evropska unija integracija, ki vse močneje prodira v vse pore našega življenja. S potekom časa dobiva tudi vse več oblik državne, oziroma naddržavne povezave. Zato se danes zdi nekako samoumevno, da pod svoje okrilje jemlje tudi varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izjemno neprimerno bi bilo, če bi bila Evropska unija edina skoraj državna povezava na območju stare celine, ki varo-vanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne bi podredila zunanjemu nadzoru Evropskega sodišča za človekove pravice. Odločilen korak je naredila z Lizbonsko pogodbo, kjer v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji določa, da ima Listina Evropske unije o temeljnih pravicah enako prav-no veljavo kot Pogodbi ter da Unija pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človeko-vih pravic in temeljnih svoboščin in da so temeljne pravice, kakor jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in kakor izhajajo iz skupnega ustavnega izročila držav članic, kot splošna pravna načela del primarnega prava Evropske unije. Na drugi strani so tudi članice Sveta Evrope sprejele protokol št. 14 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki poleg drugih spre-memb v 17. členu določa, da Evropska unija lahko pristopi h Konvenciji. Zdi se, da so največje pravne ovire za pristop Evropske unije h Konvenciji odpra-vljene. Nekaj odločitev o tem, kako se bo glasovalo, način zastopanja Unije v organih Konvencije in Sveta Evrope postajajo vedno bolj tehnična vprašanja, najtežji pravno teoretični odgovori so že na mizi. Zakaj torej Unija še ni polnopravna članica Evropske konvencije o varstvu člove-kovih pravic in temeljnih svoboščin? Moje trdno prepričanje je, da odgovor na to vprašanje presega domet pravne stroke. Odgovor na to vprašanje bomo morali pois-kati na področju mednarodne politike. Moj odgovor na zastavljeno vprašanje se gla-si: Za obe, tako za Evropsko unijo, kakor tudi za Svet Evrope, bo boljše, če Unija pristopi danes, kakor pa, da bi čakala na jutri.
Ključne besede: Evropska skupnost za premog in jeklo, človekove pravice in temeljne svoboščine, suverenost, Skupnost, Sodišče Evropskih skupnosti, ustavne tradicije držav članic, splošna pravna načela, Evropska unija, naddržavna povezava, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Svet Evrope.
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 2147; Prenosov: 409
.pdf Celotno besedilo (388,28 KB)

5.
KRŠITVE ČLOVEKOVIH PRAVIC V DAVČNIH POSTOPKIH
Branka Arzenšek, 2014, diplomsko delo

Opis: Človekove pravice so, kljub temu, da predstavljajo z Ustavo varovano področje, v različnih davčnih postopkih, v praksi pogosto kršene. Zato je za posameznika zelo pomembno, da se zaveda svojih možnosti, kadar sam postane žrtev takšne kršitve. Na voljo ima različna pravna sredstva, nenazadnje pa mu varstvo pred kršitvami človekovih pravic predstavljata tudi institut ustavne pritožbe in institut pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. O utemeljenosti slednjih v konkretnih zadevah presoja Ustavno sodišče, kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter varstvo človekovih pravic, čigar odločitve so zavezujoče. Pri tem pa je zaskrbljujoč podatek, da je kršitve človekovih pravic v davčnem postopku pred Ustavnim sodiščem zelo težko dokazati, kar izhaja tudi iz vsebine te naloge.
Ključne besede: kršitve človekovih pravic, davčni postopek, Ustavno sodišče, Davčna uprava Republike Slovenije, Evropsko sodišče za človekove pravice.
Objavljeno: 28.05.2014; Ogledov: 973; Prenosov: 178
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

6.
PROBLEM IZBRISANIH IN NJIHOVE PRAVICE V LUČI MEDNARODNEGA JAVNEGA PRAVA
Miha Biderman, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi avtor proučuje problematiko izbrisa, razpada Jugoslavije in posledično nastanek Republike Slovenije. Slovenske oblasti so le nekaj mesecev po osamosvojitvi iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije samovoljno, brez pravne podlage izbrisale 25.671 oseb. Žrtve izbrisa so bili državljani bivših republik SFRJ, ki niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ali jim je bila izdana negativna odločba. Za te osebe so tako začele veljati določbe Zakona o tujcih. Praktično čez noč so ti ljudje postali tujci na ozemlju države, v kateri so živeli in delali velik del svojega življenja. Nekateri so bili v Sloveniji celo rojeni. Izbrisani so kaj kmalu postali predmet politične manipulacije. Vladajoče elite so problem izbrisanih s skrajno primitivno metodo komuniciranja izkoriščale za doseganje lastnih političnih ciljev. Sistematično kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin jih niti malo ni zanimalo. Prvo resno opozorilo sta zakonodajna in izvršilna veja oblasti prejeli leta 1999, ko je Ustavno sodišče odločilo, da je Zakon o tujcih v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ugotovilo je, da je bil izbris nezakonito dejanje državnih oblasti. Ustavno sodišče je v tej odločbi zakonodajalcu naložilo obveznost, da popravi nastale krivice. To je vsaj navidezno skušalo storiti, a ukrep ni šel v pričakovano smer. Zato je Ustavno sodišče leta 2003 sprejelo v odločanje Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki ga je razglasilo za protiustavnega, saj državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. februarja 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ni priznala stalnega prebivanja. Od takrat naprej smo bili priča še intenzivnejšim diskreditacijam izbrisanih, politična elita pa je postala za reševanje njihovega problema praktično nema. Vse do leta 2010, ko je Ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom takratne ministrice začelo s postopki za implementacijo odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2003. Sistematsko kršenje človekovih pravic ni moglo dolgo ostati skrito pred očmi mednarodne javnosti. Opozorila o kršenju pravic izbrisanim so prihajala praktično iz vseh uglednih mednarodnih institucij, ki se ukvarjajo z zaščito človekovih pravic. Čedalje bolj so bili glasni očitki, da je Republika Slovenija izbrisanim kršila mnoge človekove pravice, ki so priznane tudi s pravnimi akti mednarodnega prava. V ta namen tudi avtor daje velik poudarek mednarodnopravnemu varstvu človekovih pravic. Največji preboj, ki je tlakoval pot sistemski ureditvi problematike izbrisanih, zagotovo predstavlja sodba Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Pritožnikom je s to sodbo bila priznana pravica do odškodnine zaradi izbrisa, ki je pred domačimi sodišči izbrisani verjetno ne bi nikoli dočakali. Poleg odškodnin je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi od Republike Slovenije zahtevalo vzpostavitev sistemske rešitve problema izbrisanih z vzpostavitvijo odškodninske sheme. Problem izbrisanih še vse do današnjih dni ni v celoti rešen. Mnogo izbrisanih še danes čaka na pravično odpravo krivic. Odgovornost Vlade Republike Slovenije, da izpere trdovraten madež naše osamosvojitve in državnosti, je ogromna. Treba bo storiti vse, da si Republika Slovenija s pravično rešitvijo vsaj malo povrne izgubljen ugled in kredibilnost v mednarodni skupnosti.
Ključne besede: izbrisani, človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropsko sodišče za človekove pravice, Ustavno sodišče, Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji
Objavljeno: 03.11.2014; Ogledov: 834; Prenosov: 193
.pdf Celotno besedilo (539,16 KB)

7.
PARRILLO PROTI ITALIJI - DONIRANJE IN VITRO ZARODKOV V ZNANSTVENE NAMENE
Danijel Tomažič, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava pravno ureditev raziskav na in vitro zarodkih. Temeljna pozornost je posvečena analizi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Parrillo proti Italiji, v kateri je bilo sodišče postavljeno pred vprašanje, ali je italijanska ureditev, ki je pritožnici onemogočila donacijo in vitro zarodkov v znanstvene namene, v skladu z 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri tem avtor ugotavlja, da imajo države v obravnavanem primeru široko polje proste presoje, saj se področje doniranja in vitro zarodkov v znanstvene namene dotika občutljivih moralnih in etičnih vprašanj, o navedeni problematiki pa tudi ni evropskega konsenza. V zvezi z dopustnostjo raziskav na in vitro zarodkih mora vsaka država postaviti jasne omejitve in pogoje, lahko pa jih tudi prepove. Prikazana je tudi pravna ureditev področja raziskav na in vitro zarodkih, z vidika ureditve na mednarodnopravni ravni, v posameznih državah in v Republiki Sloveniji.
Ključne besede: in vitro zarodki, raziskave na in vitro zarodkih, doniranje in vitro zarodkov, pravna ureditev, Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropsko sodišče za človekove pravice.
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 326; Prenosov: 35
.pdf Celotno besedilo (358,29 KB)

8.
Izbrani vidiki odškodninske obveznosti države s poudarkom na kršitvah človekovih pravic
Tadej Arnuš, 2017, magistrsko delo

Opis: Veljavni pravni predpisi v praksi nemalokrat dopuščajo različne razlage. Glede na trenutno uveljavljen sodni sistem odločanja, tj. možnost pritožbenega postopka, se to deloma tudi pričakuje. V praksi pa se lahko pripeti, da določena razlaga zakona pomeni čisto nasprotje z njegovim bistvom. Kadar se to pripeti v sodnem ali upravnem postopku lahko za seboj potegne tudi odškodninsko odgovornost države. Gre za situacijo, ko so posamezniki oškodovani zaradi dejanj ali aktov državnih organov ali nosilcev javnih pooblastil. V magistrski nalogi se bomo osredotočili predvsem na škodo, ki nastane zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Za odškodninsko odgovornost države morajo biti najprej izpolnjene splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, poleg tega pa tudi določene posebne predpostavke. Država je namreč specifičen subjekt javnega prava, zato zanjo veljajo posebna pravila. Še posebej velja to v primeru, kadar država ravna oblastno. Ko torej država, oz. natančneje njeni uslužbenci v sodnih, upravnih ali drugih postopkih odločajo o pravicah posameznikov. Država v teh primerih ravna oblastno oz. z močnejšo voljo, tj. »acta iure imperi«. Klasičnega odškodninskega spora, ko je država v razmerju s posameznikom enakopravna, magistrska naloga ne obsega. Država lahko odškodninsko odgovarja le, ko ravna protipravno. Pravni standard protipravnost se presoja v vsakem primeru posebej, pa vendar na splošno pomeni ravnanje, ki je v nasprotju z zakoni, pri čemer morajo nosilci oblasti zraven zakonov, ki jih je sprejela Vlada RS upoštevati še nadnacionalne predpise, ki jo zavezujejo. Ko je Slovenija leta 2004 pristopila v Evropsko unijo se je zavezala, da bo spoštovala njen pravni red. Zato določeni pravni predpisi, sprejeti na ravni Evropske unije, postanejo sestavni del prava Slovenije, ki jih morajo sodni oz. upravni uslužbenci pri svojem delu poznati in spoštovati. Slovenijo pa zavezujejo še drugi nadnacionalni predpisi. Eden izmed pomembnejših je EKČP, ki jo je Slovenija ratificirala leta 1994. V njej so zapisane ključne človekove pravice, ki bi jih morali priznati čisto vsakemu posamezniku, in katere se naj omejijo samo v izjemnih primerih. Omenjena konvencija pa ni pomembna zgolj zaradi kataloga pravic, ki jih določa, ampak tudi zaradi nadzornega sistema, ki ga je vzpostavila za varstvo teh pravic. Glavno vlogo v tej zvezi ima ESČP, ki je odškodninsko odgovornost države že večkrat prepoznalo. Zakaj je to pomembno za slovenska sodišča? ESČP skrbi za enotno razlago in uporabo EKČP, njegove odločitve pa so obvezne za vsa nacionalna sodišča in vse druge organe in subjekte v državah podpisnicah. Posledično bo moralo slovensko sodišče, kadar bo odločalo o odškodninski odgovornosti države zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vzeti v obzir tudi že sprejete odločitve ESČP.
Ključne besede: Odškodninska odgovornost države, predpostavke za odškodninsko odgovornost, država, odškodninski spor, država kot subjekt javnega prava, človekove pravice in temeljne svoboščine, ustava, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Objavljeno: 16.02.2017; Ogledov: 534; Prenosov: 144
.pdf Celotno besedilo (984,91 KB)

9.
Davčni postopek v luči človekovih pravic
Karolina Nina Huber, 2017, magistrsko delo

Opis: Med glavne vire proračunskih sredstev spadajo nedvomno davki, katerih pobiranje ureja davčni postopek. Država v davčnem odnosu nasproti posamezniku nastopa oblastno in pri tem mora spoštovati pravice posameznika, ki so ustavno določene. Ustava določa katalog temeljnih človekovih pravic in svoboščin, žal pa te niso kršene le v kazenskih in civilnih zadevah, ampak tudi na področju davčnega prava. Poleg Ustave RS je Slovenija zavezana spoštovati človekove pravice in svoboščine, ki so zapisane v Evropski konvenciji o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kršitve in nespoštovanje človekovih pravic in svoboščin presoja Evropsko sodišče za človekove pravice, ki pa ne obravnava le zadev iz kazenskega področja ali iz področja civilnega prava, temveč tudi iz področja davčnega prava. Dejstvo je, da prihaja do kršitev tudi v zvezi z davki, zato bom v magistrskem delu raziskovala davčni postopek v luči človekovih pravic. Najprej bom predstavila Evropsko konvencijo o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Evropsko sodišče za človekove pravice, nadalje pa se bom osredotočila na ustavne pravice, ki so nemalokrat kršene v davčnem postopku. Za varovanje človekovih pravic in svoboščin je ustanovljen poseben organ in sicer Varuh človekovih pravic, katerega uvedbo predpisuje Ustava RS. Varuh človekovih pravic in svoboščin oziroma ombudsman je najbolj razširjena oblika neformalnega in zunaj sodnega varstva pravic posameznikov v razmerju do državnih organov. Kadar pride do kršitve, daje slovenska zakonodaja zavezancu za davek na voljo različna pravna sredstva, katerih namen je, da se kršitev odpravi in povrne morebitna škoda. Tovrstna pravna sredstva bom opredelila v predzadnjem poglavju, na koncu pa bom predstavila sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s kršitvami v davčnih postopkih in odločitve sodišča. EKČP zavezuje vsako državo podpisnico, da zagotovi skladnost svoje zakonodaje in ostalih predpisov s konvencijskimi standardi, kar se posledično kaže v prilagoditvah in spremembah v sodni in upravni praksi. 
Ključne besede: davčni postopek, kršitve človekovih pravic, Ustavno sodišče Republike Slovenije, Evropsko sodišče za človekove pravice, Zakon o davčnem postopku, Evropska konvencija o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravna sredstva
Objavljeno: 04.08.2017; Ogledov: 506; Prenosov: 94
.pdf Celotno besedilo (637,69 KB)

10.
KRŠITEV PRAVICE NA PODLAGI 6. ČLENA EKČP V RAZMERJU DO UPORABE PRAVIL ZPP Z ANALIZO SODNE PRAKSE
Sergeja Podvršnik, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu obravnavamo prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, torej pravico do poštenega sojenja. V navedenem odstavku je določeno, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti. V magistrskem delu zraven teorije predstavljamo razlage, stališča ter odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice glede kršitev navedenega odstavka. Najpomembnejša pridobitev z vidika Evropskega sodišča je reševanje pritožb posameznikov, preko katerih se ohranja in širi pomen človekovih pravic ter vzpodbuja oziroma prisili vlade posameznih držav sprejemati ukrepe za izboljšanje delovanja domačih institucij. Pristop Evropskega sodišča je torej kazuističen ter praviloma zahteva, da so upoštevane vse okoliščine konkretnega primera in poznavanje celotnega judikata. Ravno s tega vidika smo podrobneje predstavili novejši sodbi proti Sloveniji, in sicer Tence proti Sloveniji in Aždajić proti Sloveniji, ter še nekatere druge sodbe tako proti Sloveniji kot tudi proti drugim državam. Pravica do poštenega sojenja je ena izmed največkrat uveljavljenih kršitev s strani pritožnikov hkrati pa največ sodb zadeva prav kršitev te pravice. Slovenija je s podpisom Konvencije omogočila, da so odločbe slovenskih sodišč, na podlagi posameznih pritožb povržene presoji ESČP. Procesna jamstva glede civilnih sodnih postopkov lahko uvrstimo v dve temeljni skupini. V prvi skupini so pravice posameznika do sodišča, to je zagotovitev, da lahko posameznik doseže, da bo o njegovih pravicah odločalo sodišče. V drugi skupini pa imamo pravice posameznika v postopku, ko do njega pride. V okviru te skupine so predstavljene pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornega postopka, pravica do enakega varstva pravic, pravica do pritožbe ter pravica do sojenja v razumnem roku. V magistrskem delu je predstavljeno tudi, kako je pravica do poštenega sojenja zagotovljena skozi določila Zakona o pravdnem postopku, ter nekatere s tem povezane novosti, ki jih je prinesla novela ZPP-E. ESČP je pristojno le za odločanje o tem, ali je država kršila EKČP ali katerega od njenih protokolov, in v primeru, da nacionalno pravo države podpisnice dovoljuje le delno zadoščenje, lahko ESČP oškodovani stranki nakloni pravično zadoščenje. Države podpisnice v večini primerov upoštevajo sodbe ESČP, a se načini izvrševanja med seboj razlikujejo med drugim tudi zato, ker države izvršujejo sodbe Sodišča skladno s svojimi nacionalnimi predpisi. V zadnjem delu magistrskega dela je predstavljeno, kaj sodba Sodišča pomeni za oškodovanca v Sloveniji ter ureditev v nekaterih tujih državah, ki imajo v svojih civilnih procesnih zakonih predvideno izredno pravno sredstvo v primeru sodbe Sodišča.
Ključne besede: pravica do poštenega sojenja, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravica dostopa do sodišča, pravice v postopku, Zakon o pravdnem postopku, ukrepi za vzpostavitev prejšnjega stanja
Objavljeno: 23.02.2018; Ogledov: 566; Prenosov: 169
.pdf Celotno besedilo (924,62 KB)

Iskanje izvedeno v 0.32 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici