Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Varstvo človekovih pravic je v Evropi prepuščeno dvema organizacijama, to sta Svet Evrope, kot že od nekdaj ključni akter na področju človekovih pravic ter Evropska unija, ki na začetku svojega obstoja človekovim pravicam ni naklanjala posebne pozornosti, saj je bil prvotni smisel integriranja v njenem okviru predvsem gospodarski, temu pa je drugače danes, saj varstvu človekovih pravic daje vse več pomena. Naloga magistrskega dela je bila predvsem predstaviti vse vidike varstva človekovih pravic s strani obeh organizacij ter razmerje pristojnosti med njima. Vsaka od teh organizacij ima svoj dokument človekovih pravic, to sta Evropska konvencija o človekovih pravicah ter Listina EU o temeljnih pravicah, pri čemer se pravice, ki so v dokumentih zapisane bolj ali manj prekrivajo. Prav tako pod okriljem vsake organizacije deluje lastno sodišče, in sicer Evropsko sodišče za človekove pravice pod okriljem Sveta Evrope in Sodišče Evropske unije pod okriljem Evropske unije. V preteklosti sta ti najpomembnejši evropski sodišči delovali eno mimo drugega. Medtem ko se je ESČP vse bolj uveljavljalo kot najpomembnejši varuh človekovih pravic v Evropi, je luksemburško sodišče stremelo h kontinuirani graditvi Evropske unije, še zlasti na ekonomskem področju. Pozneje se je Sodišče EU v vse večji meri začelo ukvarjati tudi s človekovimi pravicami in sprejeti so bili akti, na podlagi katerih tudi EU zagotavlja njihovo varstvo. Ker se je zavedanje o pomembnosti varstva pravic tudi znotraj EU začelo vse večati, so se začele pojavljati ideje o pristopu EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Ideja se je začela uresničevati z Lizbonsko pogodbo, ki je določila pravno podlago za možnost priključitve in pristop omogočila. Kmalu po njenem sprejemu so se začela med Svetom Evrope in EU pogajanja, ki so pripeljala do sporazuma in osnovan je bil osnutek pogodbe o pristopu. Ko je SEU odločalo o njegovi skladnosti s Pogodbama, je ugotovilo nezdružljivost s pravom EU in pristop je bil začasno odložen. Ker pa omenjen pristop v skladu s Pogodbo o Evropski Uniji za EU ni samo možnost, temveč obveza, se bodo pogajanja v prihodnosti morala zaključiti v obliki, ki bo skladen s pravom EU in bo upošteval posebno naravo njenega pravnega reda. Na podlagi tega EU ne bo imela popolnoma enakega položaja kot ga imajo druge države podpisnice, saj je bil namreč Svet Evrope doslej le zveza držav. S tem, ko bi naj h Konvenciji pristopila nadnacionalna sui generis organizacija, se je odprlo specifično pravnopolitično vprašanje, na katerega bo uspešno odgovorjeno takrat, ko bo dorečen način, na podlagi katerega bo v Evropi prišlo do okrepljenega, skladnega ter kar je najpomembneje, učinkovitega varstva človekovih pravic. Magistrsko delo obravnava zgoraj opisano, pri čemer je vsako poglavje bilo poskušano obravnavati v luči učinkovitega varstva pravic, saj pravica per se brez, da bi stanju de iure sledila ustrezna realizacija v praksi, kot vemo, ne bi imela pomena.
Ključne besede: Temeljne pravice, človekove pravice, učinkovito sodno varstvo, nadnacionalno sodno varstvo, Svet Evrope, Evropska Unija, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Evropska socialna listina, Listina EU o temeljnih pravicah, Evropsko sodišče za človekove pravice, Sodišče Evropske Unije, Evropski komisar za človekove pravice, Evropski varuh za človekove pravice, Agencija EU za človekove pravice, pristop Evropske Unije k Evropski konvenciji za človekove pravice.
Objavljeno v DKUM: 13.11.2017; Ogledov: 4757; Prenosov: 530
Celotno besedilo (1,58 MB)

Opis: Lizbonska pogodba je spremenila institucionalno zgradbo Evropske unije in s tem posegla v občutljivo institucionalno ravnotežje. Ker je institucionalno ravnotežje vezano na razvoj institucionalne strukture Evropske unije, vse spremembe institucionalne strukture povzročijo spremembe v institucionalnem ravnotežju. Na načelu institucionalnega ravnotežja temelji delovanje treh najpomembnejših političnih institucij, Komisije, Evropskega parlamenta in Sveta, ki narekuje, da morajo biti institucije oziroma njihovo delovanje v ravnotežju, da nobena ne prevlada druge. To je bistvenega pomena zato, ker vsaka zastopa svoje interese: Komisija zastopa interese Evropske unije, Evropski parlament interese državljanov Evropske unije in Svet interese držav članic. Preko načela institucionalnega ravnotežja se skuša torej doseči, da nobeden izmed teh interesov ne bi bil v pod- ali nadrejenem položaju. Institucionalno ravnotežje se kaže v svoji najbolj optimalni obliki v rednem zakonodajnem postopku, katerega temeljna načela so predlog Komisije, soodločanje Evropskega parlamenta in Sveta ter načelo kvalificirane večine v Svetu. Sam postopek je kompromis med različnimi interesi in je precej zapleten, a ker se zakonodajni akti praviloma sprejemajo v treh obravnavah, je postopek poenostavljen in racionaliziran tako, da je zakon lahko sprejet že v prvi oziroma drugi obravnavi. Vsaka naslednja obravnava se izvede le, če v predhodnih fazah ni prišlo do soglasja o vsebini zakona med Evropskim parlamentom in Svetom. V rednem zakonodajnem postopku imajo torej vse tri institucije zelo pomembno vlogo. Govorimo o »trilogu«, pri katerem udeležene institucije stopajo v politično diskusijo z dvema partnerjema. V tem tako imenovanem »institucionalnem trikotniku« se sprejemajo najpomembnejše odločitve na ravni Evropske unije.
Ključne besede: Institucionalno ravnotežje, Lizbonska pogodba, Evropska komisija, Evropski parlament, Svet Evropske unije, redni zakonodajni postopek.
Objavljeno v DKUM: 20.05.2016; Ogledov: 3336; Prenosov: 244
Celotno besedilo (456,52 KB)

Opis: SEPA (Single Euro Payment Area) oz. enotno območje plačil v evrih je območje znotraj Evrope, kjer potrošniki, podjetja in drugi gospodarski subjekti lahko izvajajo in prejemajo plačila v evrih, neodvisno ali gre za plačilni promet znotraj nacionalnih meja ali čezmejni plačilni promet, pod istimi osnovnimi pogoji, pravicami in obveznostmi ne glede na njihovo lokacijo. To pomeni da lahko opravljajo negotovinska plačila malih vrednosti v evrih z enega samega računa in z uporabo enega samega niza plačilnih instrumentov, tako preprosto, učinkovito in varno, kot opravljajo plačila znotraj svoje države. SEPA ima močan učinek na znižanje bančnih provizij in spremembe operativnih stroškov ponudbene in povpraševalne strani, pri čemer se lahko ti učinki precej razlikujejo glede na naklonjenost do SEPA s strani vseh deležnikov. Učinki SEPA so namreč odvisni od intenzivnosti investicij v vzpostavitev SEPA ter od strategij uvajanja in sprejemanja SEPA s strani ponudnikov in uporabnikov plačilnih storitev. Ključno vlogo pri kreiranju SEPA ima seveda bančna industrija, ki z ustreznimi vlaganji vzpostavi nove plačilne sisteme. Vendar pa je uspešnost projekta SEPA v enaki meri odvisna od naklonjenosti uporabnikov plačilnih storitev do SEPA, ki ključno vplivajo na končni neto SEPA učinek za celotni trg in tržno upravičenost uvajanja SEPA. Nizka naklonjenost do SEPA na povpraševalni strani je pogosto posledica pomanjkanja zavedanja o možnih koristih SEPA in njeni pomembnosti za trg kot celoto. Zato je osveščanje teh deležnikov pomembna naloga evropskih regulatorjev.
Ključne besede: enotno območje plačil v evrih, čezmejna plačilna transakcija, Evropska unija, Evropska komisija, Uredba 2560/2001, Direktiva o plačilnih storitvah, Banka Slovenije, Evropska centralna banka, Evropski svet za plačila, mednarodna številka bančnega računa (IBAN), bančna identifikacijska koda (BIC), standardi UNIFI, STEP2, klirinško poravnalni mehanizmi SEPA, vse-evropska avtomatska klirinška hiša (PE-ACH), dodatne opcijske storitve, kreditno plačilo SEPA, direktna obremenitev SEPA, kartični okvi
Objavljeno v DKUM: 01.02.2011; Ogledov: 2820; Prenosov: 228
Celotno besedilo (6,39 MB)