| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 8 / 8
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravila o uporabi in razlagi listine EU o temeljnih pravicah
Valentin Justin Tratnik, 2020, magistrsko delo

Opis: Varstvo temeljnih pravic in svoboščin je v 21. stoletju v EU nekaj samoumevnega. Na podlagi 2. člena Pogodbe o Evropski uniji EU temelji na vrednotah, ki spoštujejo človekovo dostojanstvo, svobodo, demokracijo, enakosti, pravne države in spoštovanja temeljnih pravic. Nadalje 49. člen PEU pogojuje članstvo v EU s spoštovanjem vrednot iz 2. člena PEU, vključno s spoštovanjem temeljnih pravic. Danes Listina, ki je zavezujoča od leta 2009, predstavlja moderen pravni dokument, ki poleg »klasičnih« temeljnih pravic vsebuje tudi novo generacijo pravic. Ustaljenim »klasičnim« pravicam, kot so npr. pravica do življenja, nediskriminacije in enakosti pred zakonom, so v Listini dodane tudi novejše pravice, kot so npr. varstvo potrošnikov, varstvo okolja in druge, ki obstajajo zgolj v pravnem redu EU, npr. prosto gibanje, aktivna in pasivna volilna pravica na volitvah v Evropski parlament in na lokalnih volitvah. Listina obsega sedem poglavij, pri čemer prvih šest poglavij temeljne pravice ureja vsebinsko, zadnje, sedmo, poglavje pa ureja splošna pravila o razlagi in uporabi Listine. Ta magistrska naloga se ukvarja s sedmim poglavjem Listine. Po sprejetju Listine je bilo eno ključnih vprašanj njeno področje uporabe, ki je urejeno v njenem 51. členu. Uporabo Listine delimo na uporabo s strani organov EU in uporabo s strani držav članic (DČ). Medtem ko je Listina za organe EU zavezujoča vedno, torej, kadar ravnajo znotraj okvirjev prava EU in kadar ravnajo izven okvirjev prava EU, Listina DČ zavezuje zgolj, kadar izvajajo pravo EU. Pri področju uporabe Listine je potrebno upoštevati tudi prvi odstavek 6. člena PEU, ki določa, da se z Listino na nikakršen način ne širijo pristojnosti EU, kot so opredeljene v Pogodbah. V zvezi z 51. členom Listine se postavi tudi vprašanje uporabe Listine v horizontalnih razmerjih. Poleg področja uporabe Listine je ključno tudi vprašanje ravni varstva, ki ga zagotavlja Listina. Tako je danes varovanje temeljnih pravic v DČ urejeno na več ravneh. Temeljne pravice se varujejo preko ustav DČ, Listine, EKČP in drugih mednarodnih dokumentov. Prav kvantiteta pravnih aktov, ki varujejo temeljne pravice, lahko povzroči določene probleme, ki jih je potrebno razjasniti. Po več kot desetletju sprejema Listine je vprašanj vedno več. V tem zaključnem delu bom zato s svojim raziskovalnim delom poskusil osvetliti nekatera relevantna vprašanja v zvezi z uporabo in razlago Listine.
Ključne besede: Pravo EU, temeljne pravice, človekove pravice, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, uporaba Listine ratione materiae, uporaba Listine ratione personae, razlaga Listine, Zadeva 29/69, Erich Stauder proti mestu Ulm – Sozialamt.
Objavljeno: 11.09.2020; Ogledov: 375; Prenosov: 188
.pdf Celotno besedilo (845,60 KB)

2.
Slovenija pred evropskim sodiščem za človekove pravice
Simona Germšek, 2018, diplomsko delo

Opis: Evropsko sodišče za človekove pravice s sedežem v Strasbourgu je eno pomembnejših Sodišč s katerimi se zagotavlja uresničevanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Ustanovljeno je bilo na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah. Na Evropsko sodišče za človekove pravice se lahko pritoži vsaka država pogodbenica z državno pritožbo ali posameznik z individualno pritožbo, če menijo, da jim je bila kršena pravica določena s Konvencijo. V diplomskem delu je predstavljeno Evropsko sodišče za človekove pravice, njegova organizacija in delovanje, postopek pred Sodiščem, ki se začne s pritožbo, nadaljuje z ugotavljanjem sprejemljivosti, obravnavanjem vsebine pritožbe do sodbe. Opisano je branje sodb ter njihovo izvrševanje. Jedro diplomskega dela sestavlja obravnava štirih primerov Slovenije pred Evropskim sodiščem za človekove pravice in sicer Milena Volk proti Sloveniji, Furman proti Sloveniji, Čeferin proti Sloveniji ter Vaskrsić proti Sloveniji.
Ključne besede: Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o človekovih pravicah, postopek pred sodiščem, sodbe proti Sloveniji, človekove pravice
Objavljeno: 21.11.2018; Ogledov: 861; Prenosov: 135
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

3.
Primernost pravice do pozabe in njene izvedbe za varstvo zasebnosti
Žiga Kotošek, 2017, magistrsko delo

Opis: Osrednji del magistrske naloge prestavlja pravica do pozabe, ki jo je Sodišče Evropske unije ugotovilo v sodbi v zadevi C-131/12, Google proti Agencia Española de Protección de Datos (AEPD) in Mario Costeja González, ter spremembe, ki jih na tem področju prinaša nova Splošna uredba o varstvu podatkov. Sodišče Evropske unije je v tej prelomni sodbi navedlo, da lahko posameznik zahteva odstranitev hiperpovezav, ki so rezultat iskalnega termina po posameznikovem imenu oziroma sorodnih besednih zvezah, če je na podlagi teh mogoče (neposredno ali posredno) identificirati posameznika. Za to bo šlo predvsem takrat, kadar so podatki o posamezniku netočni, neprimerni, neustrezni, pretirani ali neažurni. Pri presoji posameznega zahtevka je potrebno vsakokratno tehtanje med nasprotujočimi si pravicami in interesi, v okviru katerega pa je treba upoštevati pomembnost pravic zadevne osebe iz 7. člena (spoštovanje zasebnega in družinskega življenja) in 8. člena (varstvo osebnih podatkov) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Z obdelavo podatkov spletni iskalniki močno posegajo v pravice posameznika in omogočajo tretji osebi, da na podlagi seznama zadetkov sestavi o iskani osebi podroben profil, kar bi bilo brez internetnega iskanja onemogočeno ali vsaj zelo oteženo. Odločba je močno odmevala v medijih in požela ogromno kritik. Bistvo zadevne sodbe pa je prav v tem, da v določenih primerih varstvo podatkov in pravica do zasebnosti kot temeljni pravici prevladata nad ekonomskimi interesi spletnih iskalnikov in svobodo izražanja. Magistrska naloga je vsebinsko razdeljena na pet delov. V uvodnem poglavju je za lažji oris problema na kratko predstavljena citirana sodba Sodišča Evropske unije, njeni učinki ter pravna vprašanja, ki jih je navedena odločitev načela. Hkrati so navedene hipoteze, ki so dane v kritično presojo. Drugo poglavje služi predvsem nadaljnjemu razumevanju sodbe ter lažjemu utemeljevanju meril, ki utemeljujejo izbris. Ker so vse države članice Evropske unije tudi podpisnice Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, poglavje obravnava tudi razmerje med Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, zaradi česar avtor delno načne tudi vprašanje same skladnosti pravice do pozabe s konvencijskih pravom. Obravnavane so tri temeljne človekove pravice (pravica do zasebnosti, pravica do varstva osebnih podatkov in pravica do svobode izražanja), katerih tehtanje oziroma uravnoteženje je pomembno v odnosu do pravice do pozabe oziroma se zahteva pri vsakokratni presoji izbrisnega zahtevka. Ker je poudarek magistrske naloge na obravnavanju pravice do pozabe, o čemer se ustrezno razglablja v tretjem poglavju, so omenjene pravice obravnavane omejeno, le kolikor je to potrebno za boljše razumevanje te magistrske naloge. Osrednje poglavje magistrske naloge se neposredno osredotoča na pravico do pozabe, njen zgodovinski razvoj ter analizo sodbe, predstavljeni so tudi kriteriji za tolmačenje posameznikovih zahtevkov. Ker se bo 25. 5. 2018 začela uporabljati Splošna uredba o varstvu podatkov, ki je prenovila oziroma posodobila določbe Direktive 95/46/ES iz leta 1995, je četrto poglavje osredotočeno na slednje ter na ureditev pravice do pozabe v zadevni uredbi. Predvsem avtor pri tem ugotavlja, da je na podlagi same Splošne uredbe o varstvu podatkov mogoča širša uporaba pravice do pozabe. Izražena je tudi kritična presoja statutarne pravne ureditve pravice, poglavje pa konstituira tudi rešitve v zvezi z nekaterimi pomanjkljivostmi dotične pravice v novi Splošni uredbi o varstvu podatkov. V zadnjem poglavju avtor preverja postavljene hipoteze ter podaja sklepne misli.
Ključne besede: Pravica do pozabe, Direktiva o varstvu osebnih podatkov, Splošna uredba o varstvu podatkov, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 1039; Prenosov: 195
.pdf Celotno besedilo (1,44 MB)

4.
SLOVENIJA PRED EVROPSKIM SODIŠČEM ZA ČLOVEKOVE PRAVICE
Kristijan Zakšek, 2015, diplomsko delo

Opis: Evropsko sodišče za človekove pravice se je uveljavilo kot najpomembnejši varuh človekovih pravic ter sredstvo za uveljavitev najosnovnejših evropskih standardov človekovih pravic in svoboščin. Pritožbo na sodišče lahko vloži vsakdo, ki zatrjuje, da so mu bile kršene pravice iz Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zavedanje o pomembnosti vloge Evropskega sodišča za človekove pravice je med posamezniki vedno večje, saj število primerov, ki jih obravnava Sodišče skozi leta vedno bolj narašča. Diplomsko delo obravnava delovanje Evropskega sodišča za človekove pravice. Pojasnjuje postopek vlaganja pritožbe, kakšne so vsebinske težave s pritožbami, ki se naslavljajo na Sodišče, ter kako napisati pritožbo, da je ta ustrezna. Središče diplomske naloge pa sta dve konkretni odločbi proti Sloveniji.
Ključne besede: Evropsko sodišče za človekove pravice, človekove pravice, pritožbe, sodbe proti Sloveniji, Evropska konvencija o človekovih pravicah
Objavljeno: 16.05.2016; Ogledov: 1374; Prenosov: 204
.pdf Celotno besedilo (332,98 KB)

5.
PRAVNA INTERPRETACIJA (NE)DOPUSTNOSTI VERSKIH SIMBOLOV V JAVNIH ŠOLAH
Mojca Stropnik, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu preučujem pravni vidik (ne)dopustnosti križa kot verskega simbola v šolskem prostoru v povezavi s pravico posameznika do svobode mišljenja, vesti in vere ter pravice do laičnega izobraževanja. Navedeni pravici na mednarodni ravni, med drugimi, zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, na nacionalnem nivoju pa ustave posameznih držav. Osrednji del raziskovanega področja v sklopu moje naloge predstavlja primer Lautsi proti Italiji, ki ga je leta 2009 obravnaval prvostopenjski senat in leta 2011 veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice. Zadeva Lautsi je v Italiji in širom evropskega prostora, tako med pravniki kot splošno, sprožila številne razprave in odprla veliko vsebinsko-vrednostnih vprašanj. Moje zanimanje je primer Lautsi pritegnil tudi zaradi dejstva, da je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice sprejel popolnoma nasprotujočo odločitev kot prvostopenjski senat istega sodišča na podlagi skoraj enakih dejstev in argumentov. Slednji je odločil, da križi (razpela) ne sodijo v učilnice javnih šol, saj naj bi omejevali versko svobodo in pravico do laičnega izobraževanja. Iz sodbe lahko nedvomno razberemo, da je križ, ki je razobešen na stene učilnic italijanskih javnih šol, simbol krščanstva in omejuje oziroma krši pravico verske svobode učencev in tudi pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnim prepričanjem. Tri leta kasneje pa je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice sprejel diametralno nasprotno odločitev in zapisal, da Italija uživa polje proste presoje pri izvajanju učno-izobraževalnega procesa in zagotavljanju pravice staršev, da otrokom omogočijo vzgojo in izobraževanje v skladu s svojim verskim in filozofskim prepričanjem. Povedano drugače, odločitev o dopustnosti oziroma nedopustnosti križev v učilnicah javnih šol sodi po mnenju sodišča za človekove pravice v polje proste presoje vsake države. Tako naj prisotnost križev na stenah šol ne bi posegala v negativni vidik verske svobode. Danes živimo v vse bolj pluralističnemu okolju in družbi, zato se moramo zavedati, da lahko le z medsebojnim spoštovanjem in sodelovanjem dosežemo družbeno blagostanje. Tako je pomembno, da posamezni pravni dokumenti, kot so Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Evropske konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah itd. določajo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Z njihovo opredelitvijo je posameznikom in skupinam omogočeno oziroma zagotovljeno, da se svobodno odločajo imeti ali sprejeti neko vero ali prepričanje, jo spremeniti, kakor tudi ne verovati. Omenjena človekova pravica določa pravico do zasebnega ali javnega izražanja posamezne vere ali prepričanja, ki obsega tudi njeno poučevanje, izpolnjevanje verskih dolžnosti, bogoslužje in opravljanje obredov in običajev. Ker je šolsko okolje kot splošen izobraževalni proces nadvse pomembno, mora mladim in vsem učečim nuditi možnost pridobitve objektivnih informacij, pluralnega znanja in možnost osebnostnega razvoja, ki bo doprinesel h kreiranju kritičnega osebnega razmišljanja in odločitev. Vse to pa je možno doseči le v nevtralnem okolju, ki ga mora ljudem omogočiti država. Pri ustvarjanju in zagotavljanju navedenih pogojev pa naletimo na številna, žal, nasprotujoča si mnenja, ki nenazadnje kažejo na kompleksnost teme in številna (dodatna, nerešena) vprašanja. Če je pluralistična družba postala danes za mnoge samoumevna, pa vsebinski pomen besed, kot so razumevanje, sodelovanje in sprejemanje le še ni postal tako samoumeven. Tako se moramo soočiti z versko in neversko, zgodovinsko in kulturno identiteto; navedeno še posebej velja za tiste narode (mednje sodijo tudi Italijani), ki so skozi daljše zgodovinsko obdobje živeli v monoreligijskem prostoru. V diplomskem delu sem prišla do različnih in zanimivih zaključkov. Spoznala sem, da ni enoznačnega in predvsem enost
Ključne besede: svoboda mišljenja, vesti in vere, ločitev države in cerkve, verski simboli, evropsko sodišče za človekove pravice, evropska konvencija o človekovih pravicah, nevtralnost v javnem izobraževanju, človekove pravice, Lautsi proti Italiji, pravo, religija
Objavljeno: 12.05.2014; Ogledov: 1805; Prenosov: 843
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

6.
TEMELJNE PRAVICE V PRAVNEM SISTEMU EU
Sara Kalem, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava ureditev temeljnih človekovih pravic in svoboščin v mednarodnih in regionalnih dokumentih ter ureditev v pravnem sistemu EU. Ker je EU sprva temeljila zgolj na ekonomskem povezovanju, se varstvu temeljih pravic ni namenjalo pretirane pozornosti. Temeljne pravice so bile prvič izrecno omenjene v preambuli Enotnega evropskega akta. Z novimi spremembami ustanovitvenih pogodb EU se je več pozornosti namenjalo tudi varstvu temeljnih pravic, pri čemer ne gre spregledati vpliva Sodišča EU na ureditev temeljnih pravic v EU. Diplomsko delo obravnava tudi ureditev osebnostnih pravic v mednarodnem pravu ter pravu EU, njihov pomen in posamezne primere osebnostnih pravic.
Ključne besede: Temeljne pravice, Evropska unija, osebnostne pravice, Listina EU o temeljnih pravicah, Lizbonska pogodba, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Objavljeno: 10.01.2014; Ogledov: 1601; Prenosov: 383
.pdf Celotno besedilo (847,73 KB)

7.
DUŠEVNO ZDRAVJE IN ČLOVEKOVE PRAVICE
Tim Košak, 2010, diplomsko delo

Opis: Problematika duševnih bolezni je stara toliko kot človek. Skozi zgodovino so se ljudje različno odzivali do tovrstne problematike, je pa žal jasno viden enak z nevednostjo in s strahom prežet pogled na duševne bolnike skozi različna obdobja zgodovine. Tak pogled je omogočal razčlovečenje bolnikov in kršenje vseh obstoječih človekovih pravic. Težko je podati enotno definicije duševnega zdravja, v vsakem primeru pa gre za težave duha, ki so pogosto vezane tudi na zunanje okoliščine in tudi na stanje telesa. Danes bolnike ščitijo različne organizacije, mednarodni in nadnacionalni predpisi, pri čemer ima v Evropi zelo pomembno vlogo Evropska konvencija o človekovih pravicah, pa tudi same države preko ustave in ostale zakonodaje. Slovenija še pred kratkim ni imela ustrezno urejene zakonodaje na tem področju. Po tem, ko je ustavno sodišče razveljavilo določbe Zakona o nepravdnem postopku, je Slovenija leta 2008 le dobila zakon, ki naj bi celovito in izčrpno določal pravice in dolžnosti na področju duševnega zdravja. Hkrati je prišlo tudi do spremembe kazenske zakonodaje, ki po mnenju mnogih ni ustrezno usklajena z zakonodajo na področju duševnega zdravja. Zakon o duševnem zdravju prinaša potrebno zakonsko podlago, za bolj učinkovito in pravilno zdravljenje bolnikov, s seboj pa prinaša tudi veliko površnosti, malomarnosti in pomanjkanja strokovne podlage. Kljub temu, da prinaša nujne in dobronamerne spremembe, ki jih pozdravljajo delavci, bolniki in svojci, je premalo inovativen, njegova vsebina pa zastarela, saj je zakonodajalec na sprejetje čakal kar 15 let. Ker zakon nalaga ravnanja, ki jih je praktično le težko ali nemogoče uresničiti, podvaja vloge in naslovnike spravlja v nerešljive situacije, obstaja s strani strokovne javnosti že zdaj veliko pobud za njegove spremembe.
Ključne besede: Ključne besede: duševno zdravje, definicija in pojmovanje duševnega zdravja, zgodovina norosti, pravno varstvo nasploh in v Evropi, Evropska konvencija o človekovih pravicah, duševno zdravje v Sloveniji, usklajenost kazenske zakonodaje z zakonodajo na področju duševnega zdravja, Zakon o duševnem zdravju, postopek hospitalizacije brez privolitve bolnika.
Objavljeno: 30.06.2010; Ogledov: 4635; Prenosov: 885
.pdf Celotno besedilo (630,28 KB)

8.
ESČP - DELOVANJE SODIŠČA IN PRIKAZ PRIMEROV POVEZANIH S 3. ČLENOM EKČP
Matjaž Vrabec, 2009, diplomsko delo

Opis: Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo ustanovljeno na podlagi evropske konvencije o človekovih pravicah, z dodatnim protokolom št. 11. Število sodnikov je enako številu držav članic — trenutno 47. Sodniki so izvoljeni s strani parlamentarne skupščine Sveta Evrope, za dobo šestih let. Sestava sodišča se menja na tri leta, zato je ob prvi sestavi sodišča polovica sodnikov imela le tri letni mandat. Sodniki na sodišču delujejo v svojem imenu in niso odgovorni nobeni državi. Ne smejo opravljati nobenih dejavnostih, ki so v nasprotju z njihovo neodvisnostjo ali nepristranskostjo. Prav tako jim preneha mandat ko dopolnijo 70 let. Vlogo na sodišče lahko poda posameznik, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev konvencije. Pritožbo lahko vložijo tudi države pogodbenice (državna pritožba), in sicer zaradi domnevnih kršitev določil konvencije, ki bi jih lahko pripisali drugi državi pogodbenici. Postopek pred sodiščem je mogoče razdeliti na več faz: predhodni postopek in registracija vloge, obravnavanje vloge, preskus dopustnosti vloge, dajanje vloge vladi v odgovor, morebitna prijateljska poravnava oziroma sprejetje sodbe. Evropsko sodišče za človekove pravice je pritožbeno in deluje po načelu subsidiarnosti, nanj se lahko stranke obrnejo po izčrpanju pravnih sredstev v svoji državi, in sicer po dokončni odločitvi domačega sodstva, in sicer v roku šestih mesecev. Sodbe sodišča postanejo dokončne po preteku treh mesecev in so za tožene države obvezujoče. Sodišče pa lahko, na zahtevo odbora ministrov poda svetovalna mnenja o pravnih vprašanjih, ki zadevajo interpretacijo konvencije in njenih protokolov. Če se osredotočimo na obravnavo konkretnega člena ugotovimo, da se je sodišče v številnih primerih ukvarjalo z vprašanjem kršitve tretjega člena konvencije, ki pravi »nikogar se ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati«. S teoretičnega vidika v zvezi varovane pravice ugotovimo, da je le-ta absolutna, kar je splošno sprejeto, skozi sodbe pa se je razvilo spoznanje, katera dejanja spadajo pod pojem mučenja, katera pod pojma nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje (njuno ločevanje pomeni da gre za dva dejanja, ki ju teorija in praksa razlikujeta). Večina dejanj, ki zapadejo pod tretji člen, spadajo pod pojem ravnanja, vendar pa je v določenih okoliščinah potrebno opredeliti tudi kaznovanje kot nedopustno ravnanje. Tretji člen z navajanjem nečloveškega in ponižujočega kaznovanja ustvarja razliko med takšnim kaznovanjem in kaznovanjem na splošno, pravica pa je lahko kršena tudi z opustitvijo ravnanja in ne z ravnanjem samim. Kot osnovno načelo glede dokaznega bremena pa velja, da domnevna žrtev nosi dokazno breme, vendar pa je kljub temu dolžnost države, da opravi učinkovito preiskavo okoliščin domnevnih kršitev. Sodišče je v svoji praksi določilo ločnico med mučenjem in drugimi oblikami nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ter podlago za razlikovanje. Forum je tudi mnenja, da ta člen prepoveduje izročitev osebe državi, kjer bi bila podvržena mučenju ali državi, kjer bi lahko bila izrečena smrtna kazen Drugo področje ki lahko zapade pod tretji člen je tudi prisilno zdravljenje kot modaliteta nečloveškega in ponižujočega ravnanja, vendar pa je sodišče navedlo, da bo pri presoji imela glavno vlogo uveljavljena praksa v medicini. Glede dokaznega bremena je sodišče v konkretnem primeru navedlo, da v okoliščinah, ko je posameznik pred odvzemom svobode zdrav in nepoškodovan, po izpustitvi ali ob zaslišanju pred tožilcem pa poškodovan, leži dokazno breme vzroka in nastanka poškodb na organih oblasti. Predstavljenih je pet primerov, od katerih so po odločitvi sodišča štirje pomenili kršitev tretjega člena konvencije, eden pa ne, kar nam nekoliko približa okvir stopnje varstva tega člena in meje dopustnosti ravnanj države. Najprej je kot splošen predstavljen primer Cakici v. Turč
Ključne besede: evropsko sodišče za človekove pravice, evropska konvencija o človekovih pravicah in svoboščinah, postopek pred sodiščem, prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, teoretična analiza, praktična analiza, konkretni primeri v povezavi s tretjim členom, Soering v. Združeno kraljestvo, Matko v. Slovenija, Rehbock v. Slovenija
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 6448; Prenosov: 1085
.pdf Celotno besedilo (433,64 KB)

Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici