| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
SODNO VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC V LUČI UVELJAVITVE LIZBONSKE POGODBE
Igor Luzar, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu sem zajel varstvo človekovih pravic na nadnacionalni ravni, pri čemer sem se najprej osredotočil na opis razvoja tega varstva na globalni, nato pa še na regionalni ravni v okviru Sveta Evrope in EU. Skozi nalogo je prikazana sodna praksa sodišč ESČP in Sodišča EU, pri analizi njunega medsebojnega razmerja pa sem primerjal njuno sestavo, postopek pri njunem odločanju, zgodovinski razvoj, pravne podlage za njuno delo, pravice in svoboščine, ki jih varujeta pri svojem odločanju, kot tudi možnosti dostopa do teh dveh sodišč. Poudarek je podan tudi pri opisu najvidnejših načel, ki skozi sodno prakso usmerjajo njuno delo. Jedro diplomske naloge je posvečeno pregledu učinkov, ki naj bi jih imela večja naslonitev Sodišča EU na ESČP po uveljavitvi Lizbonske pogodbe kot tudi potencialni pristop EU k EKČP. Zato je v nadaljevanju najprej podano razmerje med EKČP in Listino EU o temeljnih pravicah kot katalogoma človekovih pravic, na katerih sodna praksa teh sodišč temelji, oziroma bo temeljila v prihodnosti. Sledi razlaga sodb Sodišča EU na področju varstva človekovih pravic in primerjava s sodno prakso ESČP, pri čemer sem iskal njune medsebojne sorodnosti, neskladja, kot tudi očitna nasprotja v podanih odločitvah. V luči novih razmerij med njima sem opisal možne učinke, ki bi jih večja naslonitev Sodišča EU na ESČP imela v institucionalnem, ustavnem in normativnem pogledu, ter se ustavil še pri vprašanju večje upravičenosti EU in njene povezanosti s preostalo Evropo. Nadalje sem analiziral učinke, ki bi jih naslonitev imela na odnose med EU in državami članicami EU, ter na koncu razložil tudi tiste možne učinke, ki jih takšna naslonitev utegne imeti na globalna razmerja EU do preostalega sveta.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, sodna praksa, EU, ESČP, Sodišče EU, EKČP, Listina EU o temeljnih pravicah, varstvo človekovih pravic
Objavljeno: 11.02.2010; Ogledov: 3873; Prenosov: 1192
.pdf Celotno besedilo (608,59 KB)

2.
SOJENJE V RAZUMNEM ROKU-PROJEKT LUKENDA IN NJEGOVE POSLEDICE
Metka Verdinek, 2010, diplomsko delo

Opis: Pravica do sojenja v razumnem roku oz. do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je torej ustavna kategorija od 23.12.1991. Zagotavlja jo tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah, katero je Slovenija ratificirala 28.6.1994. Ta pravica je eno izmed temeljnih jamstev v sodnih postopkih. Vendar pa ta pravica v praksi povzroča posebno resne probleme. Podatki Evropskega sodišča za človekove pravice nam povedo, da je Slovenija v kar 209 primerih kršila pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, za kar je morala plačati okoli 750 tisoč evrov odškodnine54. Število vloženih zadev, v katerih pritožniki tožijo Slovenijo zaradi kršenja te pravice, zadnja leta sicer dejansko ne narašča več, razlog pa je sprejetje zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki se uporablja od 1. januarja 2007. Evropsko sodišče je menilo, da so pravna sredstva, ki jih daje ta zakon, učinkovita pravna sredstva v smislu določb evropske konvencije o človekovih pravicah. Nerazumno dolgi sodni postopki, ki so pripeljali do stanja,da so se začeli slovenski državljani množično pritoževati na ESČP, ogrožajo pravno varnost, ki pa je ena izmed ključnih elementov pravne države. Postanejo lahko celo zanikanje sodega varstva in kar je najhuje, vodijo v samopomoč. Sodno varstvo pravice ne sme biti slabša alternativa samopomoči. Odpraviti se mora sistemski vzrok za nastanek sodnih zaostankov, nato pa sanirati obstoječe stanje( projekt Lukenda), dokler ne pridemo do točke, ko postane sodni zaostanek posamezen netipičen primer, nastal večinoma iz razloga na strani posameznega sodnika ali tudi stranke postopka. Do sedaj po mojih raziskavah ni bilo realizacije iz leta 2005, ko se je kot posledica dobljene sodbe na ESČP v primeru Lukenda pri nas oblikoval projekt z istim imenom in ciljem za odpravo sodnih zaostankov. Ta načrt za odpravo sodnih zaostankov do konca leta 2010 so pripravili pravosodno ministrstvo, vrhovno sodišče in državno tožilstvo. Glavni ukrepi za zagotovitev večje učinkovitosti sodstva in odpravo sodnih zaostankov55, kot so določeni v Programu reform za izvajanje Lizbonske strategije v Sloveniji in v okviru gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji, so: — zagotovitev prostorskih pogojev v skladu s strategijo prostorskega razvoja pravosodnega sistema; — dodatna zagotovitev in organiziranje človeških virov oziroma strokovnega osebja za določen čas, in sicer do 31. 12. 2010, ko načrtujemo odpravo sodnih zaostankov; — stimulativno nagrajevanje sodnega osebja za odpravljanje sodnih zaostankov. Vsi ti ukrepi, poleg njih tudi spremembe zakonodaje, informatizacija pravosodnega sistema, ki so bili izvedeni do danes niso prinesli realizacije zastavljenih ciljev iz leta 2005, da naj se zaostanki zmanjšajo oz. celo odpravijo. Glede napovedi, da naj se število nerešenih zadev iz leta 2005, ko jih je bilo 524.016 zmanjša do konca leta 2010 na 284.000, ni prišlo do realizacije zastavljenega cilja, saj so se zmanjšali le na 425.624, kar predstavlja 19 odstotkov manj. Realizacija bi naj bila 50 odstotkov manj. Res pa je, da imamo podatke do 31.12.2009, kar pomeni, da je do realizacije še 1 leto časa, vendar lahko sklepamo, da do želenega cilja skoraj ni mogoče priti. Glede na statistike z prejšnjih let. Sedaj pa glede sodnih zaostankov glede na 50.čl. sodnega reda, ki naj bi se po napovedih iz leta 2005, ko naj bi bilo 310.333 takšnih nerešenih spisov, število zmanjšalo na 155.000. Realizacije napovedanega cilja tudi v tem primeru ni bilo, saj je skupno število sodnih zaostankov na dan 31.12.2009 263.050, kar pa je veliko preveč kot 155.000. Po izračunih se je število sodnih zaostankov zmanjšalo do dne 31.12.2009 za 15,23 odstotkov, kar pa je daleč od napovedi 50 odstotkov. Kako uspešen bo projekt Lukenda pri svojih zastavljenih ciljih bomo lahko natančno ugotovili konec leta 2010. Do sedaj lahko zaključimo, da realizacija ciljev načrta za odpravo sodnih zaostankov po sedaj dostopnih podatkih, žal n
Ključne besede: SOJENJE V RAZUMNEM ROKU, PROJEKT LUKENDA, RAZUMEN ROK, EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE, ORGANIZACIJA SODSTVA, SPREMEMBE V PRAVOSODJU, PRIMERI IZ PRAKSE NA ESČP.
Objavljeno: 04.06.2010; Ogledov: 4697; Prenosov: 500
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

3.
PRISTOP EVROPSKE UNIJE K EVROPSKI KONVENCIJI ZA ČLOVEKOVE PRAVICE
Juš Černovšek, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavano vprašanje pristopa Evropske unije (v nadaljevanju EU) k Evropski konvenciji za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP), katerega temelj predstavlja 6. člen Pogodbe o Evropski uniji (v nadaljevanju PEU). Lizbonska pogodba, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljevanju Lizbonska pogodba), je EU podelila pravno osebnost in dodelila obveznost pristopa EU k EKČP. Lizbonska pogodba, ki je v veljavo vstopila 1. decembra 2009, tako predpostavlja, da bo EU pristopila k EKČP. Tu se pojavlja pomembno vprašanje, kako bi priključitev EU k EKČP vplivala na varstvo človekovih pravic v EU in na delovanje njenih institutucij. Do zdaj EU ni bila podpisnica EKČP, ampak so to bile vse njene članice, saj pristop k EKČP predstavlja enega izmed temeljnih pogojev za članstvo. 14. oktober 2011 je prinesel nekaj pomembnih premikov na tem področju. Po skoraj treh letih pogajanj je med komisijo predstavnikov EU in Sveta Evrope prišlo do uspešno sklenjenega sporazuma o pristopu EU k EKČP. Ne glede na to, da bi sam pristop pripomogel k učinkovitejšemu varstvu človekovih pravic na območju EU, pa sporazum po uspešnem zaključku pogajanj ne prinaša nemotenega in enostavnega pristopa, saj se pojavljajo številne procesne, institucionalne ter vsebinske ovire, ki imajo pomemben vpliv na morebiten uspešen ter dokončen pristop. Omeniti velja nasprotovanje držav podpisnic EKČP, ki niso članice EU, saj bi v tem primeru imele EU in njene članice glas več v uresničevanju njihovih interesov. Velikega pomena je tudi odnos med Sodiščem EU in Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Čeprav se vse od zgodnjih devetdesetih let Sodišče EU sklicuje na določbe in sodno prakso ESČP, brez formalnega pristopa EU k EKČP Sodišče EU nima pristojnosti, da uporabi določbe EKČP, a Sodišče EU daje EKČP vseeno poseben pomen in jo uporablja kot vodilo v njegovi sodni praksi. Nedvomno bi pristop EU k EKČP prinesel pomembne spremembe na področju varstva človekovih pravic, ki so se znašle v precejšnjih težavah, hkrati pa bi poskrbel za harmonizacijo med EU in Svetom Evrope. Kljub vsemu je sam pristop še zelo daleč od gotovega dejstva.
Ključne besede: Pristop EU k EKČP, 6. člen PEU, varstvo človekovih pravic, institucionalne, procesne in vsebinske ovire, odnos med sodiščem EU in ESČP
Objavljeno: 06.08.2014; Ogledov: 2099; Prenosov: 268
.pdf Celotno besedilo (421,53 KB)

4.
VPLIV RAZMERIJ IN RAZLIK MED PRAVOM EU IN SODNO PRAKSO ESČP NA ZAGOTAVLJANJE SODNEGA VARSTVA PRED SLOVENSKIMI SODIŠČI V AZILNIH ZADEVAH
Marjeta Cimerman, 2016, magistrsko delo

Opis: Namen instituta azila je zaščititi posameznika, ki iz določenega razloga ne uživa zaščite svoje matične države. Azil v kontekstu te naloge pomeni status begunca po Ženevski konvenciji iz leta 1951 oziroma po Kvalifikacijski direktivi II o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite. Obe obliki zaščite - status begunca in subsidiarne zaščite - predstavljata institut mednarodne zaščite po pravu EU. Eno bistvenih vprašanj skupnega evropskega azilnega sistema je, kako se zagotavlja sodno varstvo te temeljne pravice. Pravica do učinkovitega sodnega varstva je namreč ključno pravno zagotovilo za varstvo pravic prosilcev za azil. Če pravni red priznava neko pravico, mora zagotavljati tudi pravico do njenega učinkovitega varstva in le učinkovit sodni sistem lahko zagotovi uresničevanje določene pravice posameznika. Izhodiščni mednarodno-pravni problem, ki je predmet obravnave v prvem delu naloge, je ta, da področje azila v Evropi urejajo trije bolj ali manj samostojni, ki pa so do neke mere tudi različni pravni sistemi: pravo EU, sodna praksa ESČP v zvezi s EKČP in nacionalno pravo na ravni zakona in ustave. Dejstvo prepletenosti treh sistemov in medsebojnih razlik vzpostavlja visoko stopnjo pravne kompleksnosti in to je predmet obravnave in ponazoritve v 3. in 4. poglavju naloge. Naloga se omejuje na področje dostopa do azilnega postopka in ugotavljanja pogojev za mednarodno zaščito, vključno s pridržanjem prosilcev za azil. Za potrebe te naloge pravna kompleksnost omenjenih treh sistemov služi kot neodvisna spremenljivka, za katero se lahko utemeljeno sklepa, da ima zaznaven vpliv na kakovost sodne prakse pred slovenskimi sodišči, čemur je namenjen drugi del naloge. Slednje je v nalogi odvisna spremenljivka. Kakšen je ta vpliv, je predmet analize na podlagi pregleda sodnih odločb Ustavnega sodišča, Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Ključne besede: azil, status begunca, subsidiarna zaščita, Ženevska konvencija, skupni evropski azilni sistem, EKČP, ESČP, Sodišče EU, Zakon o mednarodni zaščiti, Ustavno sodišče RS, Vrhovno sodišče RS, Upravno sodišče RS
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 762; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (896,50 KB)

5.
OSEBNOSTNE PRAVICE V SVETOVNEM SPLETU
Nina Šadl, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava problematiko uveljavljanja sodnega varstva v primerih kršitev osebnostnih pravic z objavami na svetovnem spletu, predvsem kadar kršitelji želijo ostati anonimni. Informacijska revolucija, ki smo ji priča danes, je poleg tega, da je omogočila več sto milijonom ljudi, da zlahka in ob znatno nižjih stroških izmenjujejo mnenja, stvaritve, dokumente, prinesla s seboj tudi veliko nerešenih pravnih vprašanj, s katerimi se države različno spopadajo. Ugotovitve kažejo, da nas v prihodnosti čaka tehtanje med pravico do svobode izražanja in varstvom osebnostnih pravic, ki se preganjajo na zasebno tožbo, in o tem, ali je varovana pravica prizadeta v meri, ki opravičuje razkritje identitete domnevnega kršitelja. Posledično problem ureditve kazenskopravnega varstva osebnostnih pravic pripelje tudi do problema uveljavitve civilnopravnega varstva, kar pomeni, da oškodovanci na koncu ostanejo brez ustavno zagotovljenega sodnega varstva. Vprašanja možnosti sodnega pregona tistih, ki storijo kazniva dejanja zoper čast in dobro ime preko spletnih objav, so razmeroma nova, zato ni presenetljivo, da se pri urejanju teh vprašanj v zakonodaji še lovimo in iščemo ravnotežje med različnimi ustavnimi in človekovimi pravicami. V zadnjem poglavju diplomske naloge pa se dotaknem tudi vprašanja penalne odškodnine, in sicer se zavzemam za to, da je ograja meji svobode izražanja daleč, ko pa se postavi, naj bo dovolj visoka.
Ključne besede: pravica do časti in dobrega imena, problematika sodnega varstva, svetovni splet, osebnostne pravice, penalna odškodnina, pravica do zasebnosti, sodba ESČP v zadevi Delfi AS proti Estoniji, sodba ESČP v zadevi K. U. proti Finski, sodna praksa (Facebook in Twitter).
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 498; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (846,76 KB)

6.
Je pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o človekovih pravicah še možen?
Lina Burkelc Juras, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu bo obravnavano vprašanje pristopa EU k EKČP. Pravni temelj za pristop predstavlja člen 6 PEU, ki ga je predstavila Lizbonska pogodba. Vendar sama sprememba člena 6 ne zadošča, da bi EU postala pogodbenica EKČP. Za takšen rezultat mora EU izpogajati specifičen sporazum o pristopu s Svetom Evrope, katerega vsebina že dalj časa sproža velike polemike. Po napornih pogajanjih in usklajevanjih je bil leta 2013 oblikovan Osnutek sporazuma o pristopu EU k EKČP. Žal tudi vsebina Osnutka sporazuma sama po sebi ne zadošča za uradni pristop EU k EKČP, saj se pojavljajo številne procesne, institucionalne in vsebinske ovire, ki imajo pomemben vpliv na morebiten dokončen pristop EU k EKČP. Nanje je opozorilo Sodišče EU v Mnenju 2/13, v katerem je trudoma izpogajani Osnutek sporazuma označilo za nezdružljivega s pravom EU in opozorilo na več težavnih vprašanj, ki naj bi jih odpiral. V magistrskem delu so predstavljene načrtovana ureditev iz Osnutka sporazuma, stališča Sodišča EU iz problematičnega Mnenja 2/13 in analiza možnih odzivov na izpostavljene težave in predloge Sodišča EU. Zaradi večnih kritik EU in Mnenja 2/13 se postavlja vprašanje, ali je pristop EU k EKČP glede na predstavljeno dejansko stanje sploh še možen, če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, pa tudi, če je pristop sploh še zaželjen (oz. koristen).
Ključne besede: Pristop EU k EKČP, Mnenje 2/13, varstvo človekovih pravic, odnos med Sodiščem EU in ESČP, težave pristopa, možni odzivi
Objavljeno: 27.09.2017; Ogledov: 937; Prenosov: 304
.pdf Celotno besedilo (2,75 MB)

7.
Primerjava svetovalnega mnenja ESČP in predhodne odločbe Sodišča EU
Doroteja Lubi, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga preučuje postopek predhodnega odločanja Sodišča EU in njegov vpliv na razvoj prava EU ter svetovalnega mnenja ESČP, katero je bilo korenito spremenjeno s sprejemom Protokola št. 16 k EKČP. Postopek predhodnega odločanja, ki ima pomembnejšo vlogo med postopki pred Sodiščem EU, se je skozi leta izkazal kot dober instrument sodelovanja med Sodiščem EU in nacionalnimi sodišči ter instrument, ki pred Sodiščem EU nudi posredno varstvo tudi posameznikom, kljub začetni zadržanosti nacionalnih sodišč določenih držav članic do postavljanja vprašanj za predhodno odločanje. Brez nacionalnih sodišč v postopku predhodnega odločanja ne gre, saj je pristojnost za postavitev vprašanja za predhodno odločanje prav v njihovih rokah. Le nacionalna sodišča so tista, ki lahko oziroma morajo postaviti vprašanje za predhodno odločanje, kadar v postopku pred njimi naletijo na vprašanje razlage ali veljavnosti prava EU. Postopek predhodnega odločanja ima tako pomemben vpliv na razvoj prava EU. Podobno vlogo svetovalnega mnenja ESČP je Svet Evrope želel doseči tudi s sprejetjem Protokola št. 16 k EKČP, leta 2013, ki je na novo uredil svetovalno mnenje, kateremu je vzor postopek predhodnega odločanja. Cilj svetovalnega mnenja je prav tako okrepiti sodelovanje med ESČP in sodišči držav pogodbenic. ESČP na prošnjo najvišjega sodišča države pogodbenice izda nezavezujoče svetovalno mnenje, s katerim nacionalnim sodiščem držav pogodbenic nudi smernice glede razlage EKČP. V magistrski nalogi ugotavljam, da kljub temu, da je cilj obeh instrumentov okrepiti sodelovanje med nacionalnimi in evropskimi sodišči, svetovalno mnenje ESČP čaka še dolga pot, da bo njegov učinek vsaj v majhni meri takšen, kot ga ima predhodna odločba Sodišča EU.
Ključne besede: pravo EU, Svet Evrope, Sodišče EU, ESČP, svetovalno mnenje, predhodno odločanje, Protokol št. 16
Objavljeno: 28.03.2018; Ogledov: 496; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici