| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
SODNO VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC V LUČI UVELJAVITVE LIZBONSKE POGODBE
Igor Luzar, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu sem zajel varstvo človekovih pravic na nadnacionalni ravni, pri čemer sem se najprej osredotočil na opis razvoja tega varstva na globalni, nato pa še na regionalni ravni v okviru Sveta Evrope in EU. Skozi nalogo je prikazana sodna praksa sodišč ESČP in Sodišča EU, pri analizi njunega medsebojnega razmerja pa sem primerjal njuno sestavo, postopek pri njunem odločanju, zgodovinski razvoj, pravne podlage za njuno delo, pravice in svoboščine, ki jih varujeta pri svojem odločanju, kot tudi možnosti dostopa do teh dveh sodišč. Poudarek je podan tudi pri opisu najvidnejših načel, ki skozi sodno prakso usmerjajo njuno delo. Jedro diplomske naloge je posvečeno pregledu učinkov, ki naj bi jih imela večja naslonitev Sodišča EU na ESČP po uveljavitvi Lizbonske pogodbe kot tudi potencialni pristop EU k EKČP. Zato je v nadaljevanju najprej podano razmerje med EKČP in Listino EU o temeljnih pravicah kot katalogoma človekovih pravic, na katerih sodna praksa teh sodišč temelji, oziroma bo temeljila v prihodnosti. Sledi razlaga sodb Sodišča EU na področju varstva človekovih pravic in primerjava s sodno prakso ESČP, pri čemer sem iskal njune medsebojne sorodnosti, neskladja, kot tudi očitna nasprotja v podanih odločitvah. V luči novih razmerij med njima sem opisal možne učinke, ki bi jih večja naslonitev Sodišča EU na ESČP imela v institucionalnem, ustavnem in normativnem pogledu, ter se ustavil še pri vprašanju večje upravičenosti EU in njene povezanosti s preostalo Evropo. Nadalje sem analiziral učinke, ki bi jih naslonitev imela na odnose med EU in državami članicami EU, ter na koncu razložil tudi tiste možne učinke, ki jih takšna naslonitev utegne imeti na globalna razmerja EU do preostalega sveta.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, sodna praksa, EU, ESČP, Sodišče EU, EKČP, Listina EU o temeljnih pravicah, varstvo človekovih pravic
Objavljeno: 11.02.2010; Ogledov: 3869; Prenosov: 1191
.pdf Celotno besedilo (608,59 KB)

2.
PRISTOP EVROPSKE UNIJE K EVROPSKI KONVENCIJI ZA ČLOVEKOVE PRAVICE
Juš Černovšek, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavano vprašanje pristopa Evropske unije (v nadaljevanju EU) k Evropski konvenciji za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP), katerega temelj predstavlja 6. člen Pogodbe o Evropski uniji (v nadaljevanju PEU). Lizbonska pogodba, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljevanju Lizbonska pogodba), je EU podelila pravno osebnost in dodelila obveznost pristopa EU k EKČP. Lizbonska pogodba, ki je v veljavo vstopila 1. decembra 2009, tako predpostavlja, da bo EU pristopila k EKČP. Tu se pojavlja pomembno vprašanje, kako bi priključitev EU k EKČP vplivala na varstvo človekovih pravic v EU in na delovanje njenih institutucij. Do zdaj EU ni bila podpisnica EKČP, ampak so to bile vse njene članice, saj pristop k EKČP predstavlja enega izmed temeljnih pogojev za članstvo. 14. oktober 2011 je prinesel nekaj pomembnih premikov na tem področju. Po skoraj treh letih pogajanj je med komisijo predstavnikov EU in Sveta Evrope prišlo do uspešno sklenjenega sporazuma o pristopu EU k EKČP. Ne glede na to, da bi sam pristop pripomogel k učinkovitejšemu varstvu človekovih pravic na območju EU, pa sporazum po uspešnem zaključku pogajanj ne prinaša nemotenega in enostavnega pristopa, saj se pojavljajo številne procesne, institucionalne ter vsebinske ovire, ki imajo pomemben vpliv na morebiten uspešen ter dokončen pristop. Omeniti velja nasprotovanje držav podpisnic EKČP, ki niso članice EU, saj bi v tem primeru imele EU in njene članice glas več v uresničevanju njihovih interesov. Velikega pomena je tudi odnos med Sodiščem EU in Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Čeprav se vse od zgodnjih devetdesetih let Sodišče EU sklicuje na določbe in sodno prakso ESČP, brez formalnega pristopa EU k EKČP Sodišče EU nima pristojnosti, da uporabi določbe EKČP, a Sodišče EU daje EKČP vseeno poseben pomen in jo uporablja kot vodilo v njegovi sodni praksi. Nedvomno bi pristop EU k EKČP prinesel pomembne spremembe na področju varstva človekovih pravic, ki so se znašle v precejšnjih težavah, hkrati pa bi poskrbel za harmonizacijo med EU in Svetom Evrope. Kljub vsemu je sam pristop še zelo daleč od gotovega dejstva.
Ključne besede: Pristop EU k EKČP, 6. člen PEU, varstvo človekovih pravic, institucionalne, procesne in vsebinske ovire, odnos med sodiščem EU in ESČP
Objavljeno: 06.08.2014; Ogledov: 2097; Prenosov: 268
.pdf Celotno besedilo (421,53 KB)

3.
VPLIV RAZMERIJ IN RAZLIK MED PRAVOM EU IN SODNO PRAKSO ESČP NA ZAGOTAVLJANJE SODNEGA VARSTVA PRED SLOVENSKIMI SODIŠČI V AZILNIH ZADEVAH
Marjeta Cimerman, 2016, magistrsko delo

Opis: Namen instituta azila je zaščititi posameznika, ki iz določenega razloga ne uživa zaščite svoje matične države. Azil v kontekstu te naloge pomeni status begunca po Ženevski konvenciji iz leta 1951 oziroma po Kvalifikacijski direktivi II o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite. Obe obliki zaščite - status begunca in subsidiarne zaščite - predstavljata institut mednarodne zaščite po pravu EU. Eno bistvenih vprašanj skupnega evropskega azilnega sistema je, kako se zagotavlja sodno varstvo te temeljne pravice. Pravica do učinkovitega sodnega varstva je namreč ključno pravno zagotovilo za varstvo pravic prosilcev za azil. Če pravni red priznava neko pravico, mora zagotavljati tudi pravico do njenega učinkovitega varstva in le učinkovit sodni sistem lahko zagotovi uresničevanje določene pravice posameznika. Izhodiščni mednarodno-pravni problem, ki je predmet obravnave v prvem delu naloge, je ta, da področje azila v Evropi urejajo trije bolj ali manj samostojni, ki pa so do neke mere tudi različni pravni sistemi: pravo EU, sodna praksa ESČP v zvezi s EKČP in nacionalno pravo na ravni zakona in ustave. Dejstvo prepletenosti treh sistemov in medsebojnih razlik vzpostavlja visoko stopnjo pravne kompleksnosti in to je predmet obravnave in ponazoritve v 3. in 4. poglavju naloge. Naloga se omejuje na področje dostopa do azilnega postopka in ugotavljanja pogojev za mednarodno zaščito, vključno s pridržanjem prosilcev za azil. Za potrebe te naloge pravna kompleksnost omenjenih treh sistemov služi kot neodvisna spremenljivka, za katero se lahko utemeljeno sklepa, da ima zaznaven vpliv na kakovost sodne prakse pred slovenskimi sodišči, čemur je namenjen drugi del naloge. Slednje je v nalogi odvisna spremenljivka. Kakšen je ta vpliv, je predmet analize na podlagi pregleda sodnih odločb Ustavnega sodišča, Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Ključne besede: azil, status begunca, subsidiarna zaščita, Ženevska konvencija, skupni evropski azilni sistem, EKČP, ESČP, Sodišče EU, Zakon o mednarodni zaščiti, Ustavno sodišče RS, Vrhovno sodišče RS, Upravno sodišče RS
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 756; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (896,50 KB)

4.
Je pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o človekovih pravicah še možen?
Lina Burkelc Juras, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu bo obravnavano vprašanje pristopa EU k EKČP. Pravni temelj za pristop predstavlja člen 6 PEU, ki ga je predstavila Lizbonska pogodba. Vendar sama sprememba člena 6 ne zadošča, da bi EU postala pogodbenica EKČP. Za takšen rezultat mora EU izpogajati specifičen sporazum o pristopu s Svetom Evrope, katerega vsebina že dalj časa sproža velike polemike. Po napornih pogajanjih in usklajevanjih je bil leta 2013 oblikovan Osnutek sporazuma o pristopu EU k EKČP. Žal tudi vsebina Osnutka sporazuma sama po sebi ne zadošča za uradni pristop EU k EKČP, saj se pojavljajo številne procesne, institucionalne in vsebinske ovire, ki imajo pomemben vpliv na morebiten dokončen pristop EU k EKČP. Nanje je opozorilo Sodišče EU v Mnenju 2/13, v katerem je trudoma izpogajani Osnutek sporazuma označilo za nezdružljivega s pravom EU in opozorilo na več težavnih vprašanj, ki naj bi jih odpiral. V magistrskem delu so predstavljene načrtovana ureditev iz Osnutka sporazuma, stališča Sodišča EU iz problematičnega Mnenja 2/13 in analiza možnih odzivov na izpostavljene težave in predloge Sodišča EU. Zaradi večnih kritik EU in Mnenja 2/13 se postavlja vprašanje, ali je pristop EU k EKČP glede na predstavljeno dejansko stanje sploh še možen, če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, pa tudi, če je pristop sploh še zaželjen (oz. koristen).
Ključne besede: Pristop EU k EKČP, Mnenje 2/13, varstvo človekovih pravic, odnos med Sodiščem EU in ESČP, težave pristopa, možni odzivi
Objavljeno: 27.09.2017; Ogledov: 929; Prenosov: 301
.pdf Celotno besedilo (2,75 MB)

5.
Neposredna tožba zoper državo članico zaradi kršitve obveznosti postavitve vprašanja v predhodno odločanje nacionalnih sodišč zadnje stopnje
Miha Satler, 2018, magistrsko delo

Opis: V svoji magistrski nalogi se ukvarjam s postopkom predhodnega odločanja po 267. členu PDEU in neposredno tožbo Evropske komisije proti državi članici zaradi neizpolnitve obveznosti njenega sodišča iz 267. člena PDEU na podlagi 258. člena PDEU. Na začetku obravnavam temeljne značilnosti predhodnega odločanja in izpostavim izjeme od obveznosti predložitve vprašanja v predhodno odločanje. Poseben poudarek dajem posledicam nespoštovanja obveznosti predložitve ali napačne odločitve nacionalnega sodišča. Najprej opisujem prvo, bolj pogosto uporabljeno sankcijo, in sicer možnost odškodninske tožbe stranke proti državi članici, katere sodišče ni izpolnilo svoje predložitvene obveznosti. Nato se lotim podrobne analize možnosti Evropske komisije, da proti državi članici sodišča zaradi omenjene kršitve vloži tožbo na podlagi 258. člena PDEU. V zadnjem delu obravnavam neposredno tožbo Evropske komisije v luči zadeve Komisija proti Franciji (C-416/17), v kateri je po več kot šestdeset letih prišlo do spremembe načina delovanja Evropske komisije, ki je ravno v tej zadevi prvič vložila tožbo proti državi članici zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi 258. člena PDEU, zaradi kršitve 267. člena PDEU, ki določa obveznost postavitve vprašanja v predhodno odločanje. Sama sodba Sodišča EU na prvi pogled izgleda precej tehnična, vendar pa v sebi skriva revolucionaren razvoj sodstva EU. S svojo odločitvijo je Sodišče EU poslalo močno sporočilo nacionalnim sodiščem zadnje stopnje (denimo vrhovnim sodiščem). S tem dopolnjuje svojo odločitev v zadevi Ferreira da Silva (C-160/14), ko je prvič razglasilo kršitev CILFIT doktrine acte claire. Tako lahko rečemo, da je CILFIT »nabrusil zobe, Sodišče pa je pripravljeno z njimi gristi.« V prihodnje bo zelo zanimivo opazovati nadaljnji razvoj odnosov in gradnjo zaupanja med najvišjimi sodišči držav članic in Sodiščem EU po tej prelomni odločitvi Evropske komisije. Končno odločitev za vložitev takšne tožbe bo še zmeraj na plečih Evropske komisije in posledično odvisna od njene (politične) volje. Zanimivo bo spremljati, glede katerih kršitev nacionalnih sodišč in še posebej proti katerim državam članicam, se bo Evropska komisija odločala za vlaganje tožb.
Ključne besede: Predhodno odločanje, dolžnost postaviti vprašanje v predhodno odločanje, doktrina acte clair, kršitev EKČP, tožba Evropske komisije proti državi članici
Objavljeno: 21.12.2018; Ogledov: 485; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (1,00 MB)

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici