| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
DRUŠTVO NARODOV V TRIDESETIH LETIH 20. STOLETJA V LUČI SLOVENSKEGA ČASOPISJA
Jasmina Baroš, 2011, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo prikazuje Društvo narodov v tridesetih letih 20. stoletja skozi poročanja slovenskih časnikov Jutro, Slovenski narod in Slovenec. Društvo narodov je bilo prva mednarodna organizacija z univerzalnimi cilji. Oče ideje o nastanku mednarodne ustanove, ki bi zagotavljala mednarodno varnost in mir, je bil ameriški predsednik Thomas Woodrow Wilson, ki je 8. januarja 1918 ameriškemu kongresu predstavil povojno ureditev v 14. točkah. Zadnja točka je predvidevala ustanovitev združenja narodov, ki bi skrbelo za svetovni mir, politično neodvinost in celovitost malih in velikih držav, predvsem pa skrbelo, da se nikoli več ne bi ponovila morija 1. svetovne vojne. Društvo narodov je temeljilo na mirovnih pogodbah, ki so jih podpisale države poraženke 1. svetovne vojne, in na ustanovnem Paktu Društva narodov, ki je s 26. členi urejal odnose med državami članicami, med državami članicami in nečlanicami, narekoval načine reševanja sporov. Kljub temu da je bila uresničitev kolektivne varnosti v univerzalnem okviru ena od poglavitnih nalog Društva narodov, te prakse niso potrdili. Skozi sama zasedanja in načine reševanja spornih vprašanj so se pokazale slabosti in napake Društva, ki je bilo organizacijsko in strukturno dobro zastavljeno. Veliko uspešneje je Društvo narodov reševalo nepolitična vprašanja. Vzrok počasnemu razkrajanju Društva narodov je bila prevelika želja posameznih velesil po prevladi v Evropi in svetu, tudi na račun drugih sil, kljub temu da so se ob ustanovitvi Društva narodov obvezale, da bodo spoštovale ustanovni Pakt Društva narodov, stremele k sistemu kolektivne varnosti in se zavzele za ohranjanje svetovne varnosti in miru. Slovensko časopisje je v tridesetih letih 20. stoletja zelo dobro ponazarjalo dogajanje doma in po svetu. Dogajanje so opisovali objektivno in podrobno. Časniki se med seboj niso izključevali, saj so v večini vsi poročali na podlagi tujih medijev.
Ključne besede: Društvo narodov, Pakt Društva narodov, mirovne pogodbe, konference, zasedanja, slovensko časopisje
Objavljeno: 04.01.2012; Ogledov: 3731; Prenosov: 286
.pdf Celotno besedilo (1,24 MB)

2.
WOODROW WILSON: OD PROFESORJA DO PREDSEDNIKA
Dalibor Nenić, 2013, diplomsko delo

Opis: Thomas Woodrow Wilson se je rodil 28. decembra 1856 v mestu Staunton (Virginija), ZDA, kot tretji otrok zakoncema Wilson. V mladosti ni kazal znakov nadarjenosti, saj je imel težave z branjem. Splošno sprejeta domneva je, da je imel disleksijo. Kljub bolezni se je pri sedemnajstih letih vpisal na kolidž Davidson, ki ga je obiskoval samo eno leto. Naslednje leto se je vpisal na kolidž v New Jerseyju, kjer je diplomiral leta 1879. Študij je nadaljeval na Univerzi v Virginii, kjer je študiral pravo. Čeprav v drugem letniku ni obiskoval predavanj, je študij končal uspešno. Leta 1881 je delal kot odvetnik v Atlanti (Georgia). Po kratkotrajni odvetniški praksi je nadaljeval s študijem na Univerzi Johns Hopkins, kjer je leta 1886 pridobil naziv doktorja. Že leta 1885 se je zaposlil na kolidžu Bryn Mawr, kjer je ostal tri leta. Profesorsko kariero je nadaljeval na Univerzi Wesleyan. Leta 1890 je dobil ponudbo s kolidža New Jersey, kjer je ostal do leta 1910. Priljubljenost med študenti, vizionarska narava ter ugled, ki ga je imel pri kolegih profesorjih ter upravnemu odboru kolidža, sta mu omogočila, da je bil leta 1902 imenovan za rektorja univerze. Njegovo kariero kot rektorja sta obeležila tako uspeh kot neuspeh. Njegov reformni program, ki ga je začel izvajati leta 1902, je imel takojšne učinke na kvaliteto študija ter intelektualno raven univerze. Leta 1906 je pri gradnji novega Princetona naletel na oviro, saj ga je zadela kap (druga po letu 1896). Največji projekt, socialna in infrastukturna reorganizacija univerze, je še ležal pred njim. Z infrastrukturno reformo je posegel v tradicijo univerze, kar mnogim profesorjem in članom upravnega odbora ni bilo po godu. Soočen z odporom, se je podal v boj za svojo vizijo univerzitetnega študija in univerze, v boj, ki ga je izgubil. V toku boja je prišlo do pomembnejše »reforme«, saj se je prelevil iz konservativnega demokrata v progresivnega. Ta sprememba mu je omogočila, da se je lahko vrnil k svoji največji strasti – politiki. Zaradi pozornosti, ki jo je pritegnil boj na Princetonu, so privrženci Demokratske stranke v njem prepoznali naslednjega guvernerja zvezne države New Jersey. Demokratska stranka ga je leta 1910 nominirala za guvernerja New Jerseya. Kot guverner je zaprisegel februarja 1911. Na položaju je ostal samo dve leti. Kmalu po inavguraciji za guvernerja se je njegovo ime omenjalo kot ime možnega predsedniškega kandidata na volitvah leta 1912. Na predsedniških volitvah je kot demokratski kandidat premagal Theodorja Roosevelta ter Williama Howarda Tafta in postal 28. predsednik ZDA. Iz politične anonimnosti se je v dveh letih dvignil do najvišjega položaja v državi. Njegov prvi mandat je bil v znamenju notranjih reform ter vojaškega posredovanja v Mehiki. Zakonodajni program je obsegal reformo carinske stopnje, bančnega sistema, protimonopolne zakonodaje ter vrsto progresivnih zakonodajnih predlogov. Drugi mandat je bil v znamenju Prve svetovne vojne, ki je izbruhnila v Evropi. Čeprav so ZDA sprva razglasile nevtralnost, so jih vpletenost v ekonomske tokove vojne ter nemški podmorniški napadi pripeljali do vstopa v vojno. Posledica vojne, po kateri se v največji meri omenja ime Woodrowa Wilsona, je bilo Društvo narodov. Ideja o mednarodni organizaciji, ki bi skrbela za mir, je bila sprva le ideja, do konca leta 1919 pa je postala političen boj za obstanek ali propad enega človeka. Njegovo zavzemanje za organizacijo ga je popeljalo na pot, s katere se je vrnil kot bolnik. 2. oktobra 1919 ga je zadela možganska kap, ki ga je spremenila v bolnika s predsedniškim mandatom. Posledično ZDA niso nikoli vstopile v Društvo narodov. Zadnja leta življenja je preživel v Washingtonu, kjer je umrl 3. februarja 1924.
Ključne besede: Woodrow Wilson, Princeton, profesor, rektor, guverner, New Jersey, predsednik, Mehika, Underwood-Simmonsova carinska stopnja, Claytonov zakon, Zakon o zveznih rezervah, nevtralnost, Prva svetovna vojna, Mirovna konferenca, Društvo narodov.
Objavljeno: 11.09.2013; Ogledov: 1479; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (2,03 MB)

3.
USTANOVNI OČETJE LJUBLJANSKE PRAVNE FAKULTETE V HABSBURŠKI MONARHIJI: PITAMIC, VOŠNJAK, ŽOLGER
Nuša Žirovnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Leonid Pitamic je bil slovenski pravnik. Sodeloval je pri komisiji za Narodno vlado v Ljubljani, na mirovni konferenci v Parizu, imenovan je bil v Deželno vlado za Slovenijo, dejaven je bil tudi na letnih skupščinah Društva narodov v Ženevi ter bil stalni član arbitražnega sodišča v Haagu in izredni poslanik ter pooblaščeni minister Kraljevine Jugoslavije pri vladi v Združenih državah Amerike v Washingtonu. Ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani je bil imenovan med prve redne profesorje in izvoljen za prvega dekana na Pravni fakulteti v Ljubljani. Delovanje fakultete je otvoril s predavanjem Pravo in revolucija. Bil je član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu, od njene ustanovitve pa tudi redni član Akademije znanosti in umetnosti. Bogumil Vošnjak je bil pisec, politik in diplomat. Skupaj s Hrvatom Antejem Trumbićem je med prvo svetovno vojno sodeloval pri razglasitvi Krfske deklaracije. Bil je tajnik Jugoslovanskega odbora v emigraciji, poslanec v Narodni skupščini in poslanik Kraljevine SHS v Pragi. Imenovan je bil za profesorja političnih ved na Univerzi v Zagrebu. Po drugi svetovni vojni je že drugič odšel v izseljenstvo, kjer je deloval kot član Slovenskega narodnega odbora v Washingtonu in nekaj časa pri Svobodni Evropi. Ivan Žolger je bil slovenski pravnik in diplomat. Imenovan je bil v uradniško vlado Ernesta Seidlerja za ministra brez listnice. Kot minister je bil prvi in edini Slovenec na takšnem položaju v Avstriji v času habsburške monarhije. V Narodni vladi je bil imenovan za predsednika upravne komisije v oddelek za notranje zadeve, Anton Korošec pa ga je predlagal za glavnega slovenskega zastopnika Društva narodov v Ženevi. Med drugim je bil imenovan tudi za rednega profesorja na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Ključne besede: Leonid Pitamic, Bogumil Vošnjak, Ivan Žolger, Narodna vlada, Društvo narodov, mirovna konferenca v Parizu, Pravna fakulteta v Ljubljani.
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 756; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (1,53 MB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici