Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Mladoletni migranti brez spremstva, katerih število na območju Evropske unije sunkovito narašča in glede na razsežnosti migrantske krize počasi prerašča v enega izmed največjih humanitarnih izzivov od začetka obstoja Evropske unije, spadajo v eno izmed najbolj ranljivih skupin sodobne družbe. Kot taki so glavna tema tega diplomskega dela, v katerem med drugim ugotavljam, da jih v kategorijo posebej ranljivih oseb uvrščata tudi Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav in Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Razlogi, zakaj prihajajo v Evropsko unijo, so raznoliki, vendar pa jim lahko skupni imenovalec najdemo v okviru trenutnih svetovnih dogodkov, kot so konflikti na Bližnjem vzhodu in v nekaterih azijskih ter afriških državah, za katere se zdi, da pomembno vplivajo na migracijske tokove. Eden izmed problemov, s katerim se soočajo mladoletniki brez spremstva, je ta, da se pogosto primarno obravnavajo kot migranti in ne kot otroci in glede na to, da so predpisi za zagotovitev zaščite otrok eni izmed najširše ratificiranih in v teh primerih nekako izvisijo, to avtomatsko zniža prag zaščite, ki jim je z njimi zagotovljena. Vse evropske države so ratificirale Konvencijo o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989 in so s tem prevzele odgovornost za zaščito pravic vseh otrok, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, ne glede na njihovo državljanstvo ali pravni status. Če pridejo ti otroci v Evropsko unijo z namenom zaprositve za mednarodno zaščito, so velikokrat soočeni z dolgotrajnimi azilnimi postopki, rezultat katerih so lahko tudi dalj časa trajajoča pridržanja, včasih v vprašljivih razmerah. V priporu se lahko znajdejo tudi v okviru postopka deportacije in vse skupaj na koncu pogosto tvori začarani krog negotovosti-migracijsko past. Na pot se odpravijo v želji po svobodi in boljšem življenju, na koncu pa postanejo žrtve upravnih postopkov, med pridržanjem in deportacijo. Upravni pripor migrantov je tudi glavna tema, obravnavana v tem diplomskem delu, v katerem ugotavljam, da se izvaja bodisi na temelju azilne zakonodaje, bodisi na temelju zakonodaje, katere predmet so postopki vračanja v države izvora. Pripor mladoletnih migrantov brez spremstva sicer ni izrecno prepovedan, vendar pa mednarodno pravo močno nasprotuje njegovi uporabi in poudarja, da se naj odreja le kot skrajni ukrep, ki traja najkrajši možen čas. Nadalje mora biti pripor nujno potreben, smoteren in sorazmeren z legitimnimi cilji, ki jih zasleduje. Nikoli ne sme biti arbitraren, vsakršne možnosti za njegovo odredbo pa morajo biti natančno opredeljene v zakonih. Glavno vodilo v vseh postopkih, ki se nanašajo na otroke je načelo največje koristi otroka. Kadar ta odkazuje na to, da se naj mladoletnika vrne v državo izvora, imajo države članice to možnost storiti, bodisi v okviru prostovoljne bodisi prisilne deportacije.
Ključne besede: Mladoletni migranti brez spremstva, pripor, deportacija, Evropska unija, Konvencija o otrokovih pravicah, Direktiva 2008/115/ES, Direktiva 2013/33/EU.
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 1874; Prenosov: 158
Celotno besedilo (918,51 KB)

Opis: Diplomska naloga obravnava liberalizacijo trga poštnih storitev v Evropski uniji (v nadaljevanju EU). Poštne storitve zajemajo komunikacijo, oglaševanje in prevoz ter so zato z drugimi prevoznimi, logisticnimi in komunikacijskimi storitvami kljucna panoga za gospodarstvo EU. Poštni sektor je pomemben tudi z vidika zaposlovanja, saj naj bi bilo v njem neposredno ali posredno zaposlenih okoli pet milijonov ljudi. Reforma trga poštnih storitev v EU, ki se je zacela leta 1992 z objavo Zelene knjige o razvoju enotnega trga za poštne storitve, je pomembno vplivala na opravljanje poštnih storitev in na poštni sektor. Tako so že leta 1997 v Evropskem parlamentu in Svetu sprejeli prvo Poštno direktivo, Direktivo 97/67/ES. Omenjena direktiva je prinesla mnogo sprememb, predvsem glede univerzalne poštne storitve, kakovosti storitev in usklajevanja tehnicnih standardov, usklajevanja rezerviranih storitev, dolocanja pristojnosti in obsega državnih regulativnih organov ter tarifnih nacel in racunovodskih izkazov. Poštni direktivi sta sledili še dve njeni razlicici, in sicer Direktiva 2002/39/ES in Direktiva 2008/6/ES. Slednja je dolocila popolno odprtje trga poštnih storitev v vecini držav clanic s 1. januarjem 2011, nekaterim pa omogocila podaljšan rok za popolno odprtje trga do 31. decembra 2012. Direktiva 2008/6/ES je prav tako ukinila možnost financiranja izvajanja univerzalne poštne storitve s pomocjo rezerviranega podrocja. Popolna liberalizacija trga poštnih storitev v EU pa vendarle ne pomeni konca vseh težav, s katerimi se srecujejo evropski poštni operaterji. Najvecjo težavo operaterjem predstavlja mocna konkurenca elektronskih komunikacij, ki v zadnjem obdobju obcutno zmanjšuje kolicino poslanih pisemskih pošiljk. To pa je le ena izmed težav, s katero se srecujejo. S kakšnimi negativnimi ucinki Direktive 2008/6/ES se bodo v prihodnosti še srecevali, lahko tako samo predvidevamo.
Ključne besede: Kljucne besede: Evropska unija, liberalizacija, notranji trg, poštni sektor, Poštna direktiva, univerzalna poštna storitev, Direktiva 2002/39/ES, Direktiva 2008/6/ES
Objavljeno v DKUM: 30.09.2011; Ogledov: 2793; Prenosov: 354
Celotno besedilo (512,35 KB)